Tajpan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tajpani
Celinski tajpan (Oxyuranus microlepidotus)
Celinski tajpan (Oxyuranus microlepidotus)
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Poddeblo: Vertebrata (vretenčarji)
Razred: Reptilia (plazilci)
Red: Squamata (luskarji)
Podred: Serpentes (kače)
Družina: Elapidae (strupeni goži)
Rod: Oxyuranus
Kinghorn, 1923
Vrste

O. scutellatus

O. s. scutellatus (obalni tajpan)
O. s. canni (papuanski tajpan)

O. microlepidotus (celinski tajpan)
Oxyuranus temporalis

Rod tajpanov (znanstveno ime Oxyuranus) združuje tri vrste strupenjač iz družine strupenih gožev (Elapidae), ki prebivajo v Avstraliji in Papua Novi Gvineji. Po nekaterih podatkih naj bi bili tajpani najbolj strupene kače na svetu.[1]

Telesne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Obalni tajpan; glava je vidno svetlejša od preostalega telesa

Tajpani so dokaj velike kače, saj odrasli primerki merijo od 78-226 cm v dolžino, s čemer so tudi največje kače v Avstraliji. Mlade kače merijo od 30-34 cm v dolžino. Imajo relativno vitko telo in veliko glavo pravokotne oblike, ki je jasno ločena od preostalega telesa. Na zgornjem delu glave imajo devet velikih in simetričnih lusk. Hrbtna stran je obarvana svetlo ali temno rjavo, rdečkastorjavo, bakreno ali olivno in je brez barvnih vzorcev, trebušna stran pa je belkasta, pri celinskih tajpanih rumena. Z izjemo celinskih tajpanov je glava svetlejša od preostalega telesa. Spola se po velikosti in barvi ne more razlikovati.

Življenjski prostor in navade[uredi | uredi kodo]

Življenjski prostor celinskega tajpana (v rdečem)

Tajpani prebivajo v Avstraliji in Papua Novi Gvineji. Obalni tajpani naseljujejo vzhodna obalna območja do severa Avstralije, in sicer prebivajo v tropskih savanah in gozdovih, kjer znaša letna količina padavin nad 800 mm. Ostali dve vrsti sta omejeni na notranjost Avstralije s suhim polpuščavskim podnebjem, kjer znaša letna količina padavin pod 300 mm.

Pretežno so aktivni podnevi.

Prehrana[uredi | uredi kodo]

Za razliko od drugih strupenjač v Avstraliji se tajpani hranijo izključno s toplokrvnimi (homeotermnimi) živali, kot so manjši glodavci in drugi sesalci ter ptiči. Tudi v ujetništvu so plazilci in dvoživke prezrte. Plen zaznajo z odličnim vohom in vidom. Najprej ga hitro ugriznejo, nato pa se umaknejo na varno in počakajo, da močan strup ubije ali vsaj onesposobi plen.

Razmnoževanje[uredi | uredi kodo]

Vse vrste so oviparne. Samica izleže od 7 do 20 jajc v zapuščena živalska bivališča in globoke špranje v času od avgusta do novembra. Valjenje jajc poteka od septembra do marca.

Strupenost[uredi | uredi kodo]

Glede na laboratorijske poskuse na miših, tj. srednji smrtni odmerek (LD50), so tajpani najbolj strupene kače na svetu, in sicer naj bi bil celinski tajpan prva najbolj strupena kača, O. scutellatus pa tretja, za rjavo kačo oz. rjavko (Pseudonaja textilis).[1] Njihova strupenost torej ne odraža dejanskih človeških smrtnih žrtev: od leta 1990 so znani le štirje ugrizi celinskega tajpana, od tega pa sta dva človeka preživela zaradi hitre aplikacije protistrupa (antivenina).[2] K majhnemu številu primerov prispeva tudi življenjski prostor obeh nevarnih vrst, saj prebivata v polpuščavskem okolju, kjer je poseljenost redka, v skladu s tem pa je možnost stika človeka s kačo zelo majhna.[1]

Z evolucijskega vidika je njihova izjemna strupenost verjetno prilagoditev na lovljenje potencialno nevarnega plena.[1]

Toksin[uredi | uredi kodo]

Celinski tajpan povprečno izloči 80 mg strupnine v svojo žrtev, obalni tajpan pa okoli 260 mg. [3] Srednji smrtni odmerek pri miših primeru podkožnega vnosa znaša 0,025 mg/kg pri celinskem tajpanu do 0,106 mg/kg pri obalnem tajpanu.[3] Strupnina vsebuje številne proteaze, dejavnike, ki povzročajo strjevanje krvi v žilah (trombozo) ter močne nevrotoksine.[4] Eden izmed nevrotoksinov je taikatoksin (TCX), ki blokira napetostno-odvisne kalijeve in kalcijeve kanalčke.[5]

Klinični znaki in simptomi[uredi | uredi kodo]

Zaradi relativno velike količine strupa in visoke strupenosti je za nezdravljeno žrtev smrtni izid neizogiben. Krajevni učinki zaradi ugriza se velikokrat ne izrazijo. Po ugrizu se značilno pojavita slabost in bruhanje, nato pa pride do ohromitve (paralize). Zaradi ohromitve dihalnih mišic se človek zaduši. V skladu s tem je poleg protistrupa potrebno tudi umetno predihovanje (ventilacija).[6]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 Doughty, P. s sod. (2007). "A New Species of Taipan (Elapidae: Oxyuranus) from Central Australia". Zootaxa 1422: 45–58. 
  2. ^ Mirtschin, Crowe in Davis; str. 90-1.
  3. ^ 3,0 3,1 "LD50 Scores for various snakes". Pridobljeno 2011-02-20.
  4. ^ Mirtschin, Crowe in Davis; str. 80-1.
  5. ^ Brown, A.M. s sod. (1987). "Neurotoxins that act selectively on voltage-dependent cardiac calcium channels". Circ. Res. 61 (4 Pt 2): I6–9. PMID 2443275. 
  6. ^ Mirtschin, Crowe in Davis; str. 83-5.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Mirtschin P.J., Crowe G.R. in Davis R. (1990). "Dangerous Snakes Of Australia". V: Snakes of Medical Importance (str. 1-174); urednika Gopalakrishnakone P. in Chou L.M. Venom and Toxin Research Group, National University of Singapore. ISBN 9971-62-217-3
  • Shine, R. & Covacevich, J. (1983). "Ecology of Highly Venomous Snakes: the Australian Genus Oxyuranus (Elapidae)". Journal of Herpetology 17 (1): 60–9. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]