Jurij Trebizondski

Za trapezuntskega cesarja glej Jurij Veliki Komnin.

Jurij Trebizondski
Rojstvo	3. april 1395 Kreta, Beneška republika
Smrt	1472 Rim
Državljanstvo	Bizantinsko cesarstvo
Poklic	filozof, pisatelj

Jurij Trebizondski (grško Γεώργιος Τραπεζούντιος, grški filozof, učenjak, humanist in prevajalec, * 3. april 1395, Kreta, † 1486, Rim.

Jurij Trebizondski je bil predstavnik renesančnega humanizma. V metodologiji je bil pokristjanjeni aristotelovec.

Življenje

Rodil se je na grškem otoku Kreti – tedaj beneški koloniji, znani kot Kraljevina Kandija. Svoj priimek Trapezuntius je izpeljal iz dejstva, da so bili njegovi predniki bizantinski Grki iz Trapezundskega cesarstva.

Kdaj je odšel v Italijo ni znano. Po nekaterih virih so ga okoli leta 1430 povabili v Benetke, da bi deloval kot amanuensis Francescu Barbaru, za katerega se zdi, da ga je že spoznal. Po drugih virih naj bi Italijo obiskal šele v času florentinskega koncila (1438–1439). Živel je življenje potepuškega učitelja v Benetkah, Padovi in ​​Vicenzi.

Papež Evgen IV. ga je imenoval v Rim za papeškega tajnika. Kasneje je postal profesor na tamkajšnjem studiu. Postal je uspešen naslednik Manuela Hrizolorasa. Prišli so ga poslušat Španci, Nemci in Francozi. Pri študiju grškega jezika je podpiral Regiomontana, ki se je ukvarjal z astronomskimi raziskavami v Rimu. Leta 1450 je prostovoljno opustil to učiteljsko mesto.

Od Vittorina da Feltreja se je naučil latinščine in tako hitro napredoval, da je v treh letih lahko poučeval latinsko književnost in retoriko. Njegov sloves učitelja in prevajalca Aristotela je bil zelo velik, za tajnika pa ga je izbral papež Nikolaj V., goreč aristotelovec. Nikolaj V. mu je zaupal prevod grških spisov Evzebija, Cirila, Krizostoma, Aristotela (Retorika), Platona (1451, Zakoni) in Ptolemaja v latinščino. Naredil je dobesedne prevode, ki so jih humanisti že takrat ostro kritizirali.

Stran iz Knjige X dela Komentar o Almagestu Jurija Trebizondskega. Na levi strani je model planeta Merkur in prikazuje najbližjo točko njegovega tira glede na Zemljo. Na desni strani so podatki o Merkurju in začetek njegovih komentarjev o planetu Venera.

Retorika, rokopis (Narodna knjižnica Széchény, Cod. Lat. 281, fol. 1r)

Grenkoba njegovih napadov na Platona (v Comparatio Aristotelis et Platonis iz leta 1458, ki jih je zgodovinar James Hankins opisal kot »eno najizjemnejših mešanic učenja in norosti, kar jih je bilo kdaj napisanih«), je požela močan odziv Ivana Bessariona (In calumniatorem Platonis, natisnjeno leta 1469), ter očitno prenagljen in netočen značaj njegovih prevodov Platona, Aristotela in drugih klasičnih avtorjev sta skupaj uničila njegov sloves učenjaka in ogrozila njegov položaj kot učitelja filozofije. Papež Pij II. je bil med kritiki Jurijevih prevodov. Ogorčenje zoper Jurija zaradi njegovega prvoimenovanega dela je bilo tako veliko, da bi bil verjetno prisiljen zapustiti Italijo, če mu Alfonz V. Aragonski ne bi dal zaščito na neapeljskem dvoru. Prepiral se je z Bessarionom, Teodorom Gazo, Niccolòm Perottijem in Poggiom Bracciolinijem.

Leta 1458 je v svoji knjigi Comparatio Platonis et Aristotelis napadel neoplatonizem, ki ga je v Italijo prinesel Pleton, in obtožil njegove predstavnike, da spodkopavajo krščanstvo in uvajajo novo poganstvo. Zaradi neumnosti svojega dela in svoje arogantne narave se je umaknil papežu, tako da je moral leta 1452 zapustiti Rim.

Prevod Almagesta je med drugim popravil Georg von Peurbach.

Po tem se je Jurij Trapezundski selil po različnih mestih v Italiji brez določene službe ali dohodka. Pod papežem Pavlom II. so mu dovolili, da se je leta 1453 iz Neaplja vrnil v Rim. Vendar si ni nikoli povrnil nekdanjega položaja in se je znašel v novih preizkušnjah. Čeprav je bil nadarjen učitelj, je bil zaradi svoje predrznosti in prepirov povsod nepriljubljen.

Leta 1471 je v Rimu izdal zelo uspešno latinsko slovnico, ki je temeljila na delu drugega grškega slovničarja latinščine, Priscijana. Poleg tega mu je prejšnje delo o grških retoričnih načelih prineslo široko priznanje, tudi s strani njegovih nekdanjih kritikov, ki so priznali njegovo briljantnost in učenost.

Na potovanju v Bizanc je verjetno neuspešno poskušal spreobrniti turškega sultana v krščanstvo. S svojo knjigo Resnica krščanske vere je izrazil prepričanje, da si Bog želi »enotnosti vseh ljudi«, in predlagal, naj se sultan odreče nasilju in skliče konferenco kristjanov in muslimanov.

Umrl je v veliki revščini leta 1486 v Rimu. Pokopali so ga v La Minervi, blizu katere je imel skromno hišo.

Dela

Za popoln seznam njegovih številnih del, ki jih sestavljajo prevodi iz grščine v latinščino (Platon, Aristotel in cerkveni očetje) ter izvirni eseji v grščini (predvsem teološki) in latinščini (slovnični in retorični), glej Fabricius, Johann Albert, Bibliotheca Graeca (ur. Harless, Gottlieb), xii.

Verjetno je bila njegova Kratka dialektika natisnjena že leta 1508.

Glej tudi

• grški učenjaki v renesansi

Viri

• Ta članek vključuje besedilo iz publikacije, ki je zdaj v javni domeni: Chisholm, Hugh, ur. (1911). »George of Trebizond«. Enciklopedija Britannica (v angleščini) (11. izd.). Cambridge University Press.

• Baehr, C. F. (1818), »Georgios Trapezuntius«, v Ersch, Johann Samuel; Gruber, Johann Gottfried (ur.), Allgemeine Encyclopädie der Wissenschaften und Künste, str. 219–227}
• De Wulf, Maurice (1909), History of Medieval Philosophy (v angleščini), Jacques Maritain Center, Univerza Notre Dame, pridobljeno 5. aprila 2022
• Enciklopedija Britannica, izdaja 2007
• Hanegraaff, Wouter (2012), Esotericism and the Academy: Rejected Knowledge in Western Culture, Cambridge: Cambridge University Press, str. 79, ISBN 9780521196215
• Harris, Jonathan, »Byzantines in Renaissance Italy«, Online Reference Book for Medieval Studies
• Reject Aeneas, Accept Pius: Selected Letters of Aeneas Sylvius Piccolomini (Pope Pius II), uredili in prevedli T. M. Izbicki, G. Christianson in P. Krey (Washington, DC, 2006), pismo št. 61.
• Kypraios, Christos Ch. (2015). The Ideology of Hellenoturkism: From George of Trebizond to Dimitri Kitsikis (magistrska naloga). Istanbul: Univerza Bilgi v Istanbulu. str. 107 z zemljevidi in diagrami.
• Monfasani, John (1976), George of Trebizond : a biography and a study of his rhetoric and logic, Leiden: Brill, ISBN 90-04-04370-5
• Voigt, Georg (1893), Die Wiederbelebung des klassischen Altertums

Nadaljnje branje

• Classen, C. J. (1993), »The rhetorical works of George of Trebizond and their debt to Cicero«, Journal of the Warburg and Courtauld Institutes, 56: 75–84
• DeCoursey, Matthew (2001), Continental European Rhetoricians, 1400–1600, and Their Influence in Renaissance England', British Rhetoricians and Logicians, 1500–1660, First Series, DLB 236, Detroit: Gale, str. 309–43
• Harris, Jonathan (1995), Greek Émigrés in the West, 1400–1520, Camberley, Združeno kraljestvo: Porphyrogenitus, ISBN 1-871328-11-X
• Monfasani, John, ur. (1984), Collectanea Trapezuntiana. Texts, Documents, and Bibliographies of George of Trebizond, Binghamton: RSA
• Montefusco, Lucia Calboli (2008), »Ciceronian and Hermogenean Influences on George of Trebizond's Rhetoricorum Libri V«, Rhetorica, 26.2: 139–164
• Wilson, N. G. (1992), From Byzantium to Italy. Greek Studies in the Italian Renaissance, London, ISBN 0-7156-2418-0