Gent–Wevelgem
| Podatki o dirki | |
|---|---|
| Datum | konec marca |
| Regija | Flandrija, Belgija |
| Vzdevek | »Vetrovna klasika« »Dirka Echelon« |
| Disciplina | cestna |
| Tekmovanje | UCI World Tour |
| Tip | Klasika |
| Organizator | Flandrijske klasike |
| Direktor dirke | Luc Gheysens |
| Spletna stran | gent-wevelgem.be |
| Moški | |
| Prva izvedba | 1934 |
| Št. izvedb | 86 |
| Prvi zmagovalec |  Gustave Van Belle |
| Največ zmag | vsak po 3 zmage: Robert Van Eenaeme Rik Van Looy Eddy Merckx Mario Cipollini Tom Boonen Peter Sagan |
| Zadnji zmagovalec |  Mads Pedersen |
| Ženske | |
| Prva izvedba | 2012 |
| Št. izvedb | 13 |
| Prva zmagovalka |  Lizzie Armitstead |
| Največ zmag |  Kirsten Wild (2x) |
| Zadnja zmagovalka | Lorena Wiebes |
Gent–Wevelgem, uradno Gent–Wevelgem – Po poljih Flandrije, je pomladanska enodnevna klasična kolesarska dirka v Belgiji, ki jo prirejajo od leta 1934. Je del svetovne serije UCI World Tour. Dirka tradicionalno poteka zadnjo nedeljo pred belgijskim spomenikom Dirke po Flandriji.
Čeprav ima dirka zaradi ravnega terena sloves sprinterske klasike, njen zgodnji datum, na začetku sezone, običajno pomeni da se morajo kolesarji soočit z močnim vetrom in dežjem, pa tudi z kar nekaj vzponi, vključno z dvema zelo strmima vzponoma (23%) na hrib Kemmelberg.[1]
Leta 2005 je bila dirka vkjučena v prvo sezono serije UCI Pro Tour, takrat najvišjega ranga tekmovanja. Od leta 2011 naprej dirko organizirajo združenje Flandrijske klasike in od takrat pod okriljem svetovne serije UCI World Tour. Od leta 2012 naprej na isti dan kot pri moških potekajo tudi ženske dirke, ki pa je od leta 2016 naprej pod okriljem ženske svetovne serije UCI Women's World Tour.[2]
To ime je dirka dobila leta 2015 po kultni istoimenski pesmi »Po poljih Flandrije« ob 100-obletnici prve svetovne vojne, takrat jo je namreč napisal kanadski polpodkovnik John McCrae.[3]
Dirka, ki jo prirejajo pozno v marcu je del Flandrijskega kolesarskega tedna, katerega del so tudi ostale štiri dirke Skozi Flandrijo, E3 Saxo Bank Classic, Classic Brugge–De Panne in Dirka po Flandriji.
Ena izmed sedmih Flandrijskih klasik, spada med štiri uradno tlakovane belgijske klasike.
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Amaterska dirka[uredi | uredi kodo]
Prvo dirko leta 1934, je organiziral časopis Gazet van Antwerpen, z ciljem v mestu Wevelgem, saj je bil to domač kraj prvega lastnika dirke, lokalnega proizvajalca tekstila Georges Matthijsa. Start dirke v Gentu je bil tako logična poteza, saj je bilo mesto kraj številnih tovarn lanu, ki so trgovale z Wevelgemom.
Belgijski kolesarski šampion iz Wevelgema Gaston Rebry, ki je kraljeval v 1930ih, je kriv da dirka sploh obstaja, saj so jo prvič organizirali prav njemu v čast, domačinu, ki na tej dirki ni nikoli nastopal.
Prva izvedba dirke je bila amaterska, na ravninski 120 km dolgi, na njej pa so nastopali le belgijci. Leta 1936 so dirko podaljšali na 168 km, Robert Van Eenaeme pa je bil prvi profesionalni zmagovalec.[4].
Spomladanska klasika[uredi | uredi kodo]
Dirka je bila v vsej svoji zgodovini prekinjena samo v obdobju med drugo svetovne vojno, med leti 1940 in 1944, v prvem letu korone pa so jo iz tradicionalnega marčevskega termina prestavili na oktober. Leta 1945 so jo po nekajletni prekinitvi spet organizirali kot profesionalno dirko. Gaston Rebry, takratni predsednik kolesarskega kluba "Het Vliegend Wiel", je postal nov direktor dirke. Robert Van Eenaeme je postal prvi povojni zmagovalec, presentljivo šele deset dni po koncu dirke, potem ko so uradniki natačno pregledali fotofiniš.
Leta 1947 so dirki prvič dodelili marčevski termin, s čimer je pridobila na prestižu. Organizator Rebry je uspel pripeljati dve italijanski ikoni kot sta Gino Bartali in Fausto Coppi, ki sta na dirko privabila ogromno gledalcev.
Dirka je nenehno iskala svoj prostor pod soncem, z stalnim spreminjajem trase in termina v koledarju. Leta 1977 je bila trasa na kateri je zmagal Bernard Hinault, kar je bil njegov prvi večji mednarodni uspeh, najdaljša v zgodovini dirke in dolga kar 277 kilometrov z skupno kar 11 vzponi v Ardenih in dvema na sloviti hrib Kemmelberg (23%).
V 1980ih letih je dirka pridobila sloves sprinterske klasike. Italijanski šprinterski as Mario Cipollini je zmagal rekordnih trikrat. Zmagali pa so še sprinterji kot so Sean Kelly, Guido Bontempi, Džamolidin Abdužaparov in Tom Steels.
Trasa[uredi | uredi kodo]
Za razliko od ostalih flamskih klasik, ki se večinoma odvijajo okrog mesta Oudenaarde in številnih hribov v Ardenih, ta zavije v Zahodno Flandrijo in v severno Francijo, ima manj hribovskih odsekov, zato je bolj primerna za šprinterje. Dolga okrog 250 km, kar je največ izmed nespomeniških klasik, in se po dolžini tudi najbolj približa 5 spomenikom.
Tlakovci[uredi | uredi kodo]
Kljub temu, da velja za tlakovano klasiko, ima pravzaprav zelo malo tlakovanih odsekov. Le Kemmelberg in gornji del Kasselberga imata oba skupaj 2 km kock, kar je občutno manj od ostalih klasik v Flandriji in severni Franciji. Poleg tega ni ravnih odsekov in oba tlakovana vzpona sta v odličnem stanju, saj sta del prometnega omrežja.[5]
Moški[uredi | uredi kodo]
Zmagovalci po letih[uredi | uredi kodo]
Večkratni zmagovalci[uredi | uredi kodo]
Aktivni kolesarji v poudarjenem tonu.
| Zmage | Kolesar | Edicija |
|---|---|---|
| 3 | Robert Van Eenaeme |
1936, 1937, 1945 |
| Rik Van Looy |
1956, 1957, 1962 | |
| Eddy Merckx |
1967, 1970, 1973 | |
| Mario Cipollini |
1992, 1993, 2002 | |
| Tom Boonen |
2004, 2011, 2012 | |
| Peter Sagan |
2013, 2016, 2018 | |
| 2 | Raymond Impanis |
1952, 1953 |
| Briek Schotte |
1950, 1955 | |
| Frans Aerenhouts |
1960, 1961 | |
| Freddy Maertens |
1975, 1976 | |
| Guido Bontempi |
1984, 1986 | |
| Tom Steels |
1996, 1999 | |
| Mads Pedersen |
2020, 2024 |
Zmagovalci po državah[uredi | uredi kodo]
| Zmage | Država |
|---|---|
| 50 | Belgija
|
| 7 |  Italija
|
| 5 |  Nizozemska
|
| 4 |  Francija
|
| 3 |  Danska
|
 Nemčija
| |
 Norveška
| |
 Slovaška
| |
| 1 |  Avstrija
|
 Eritreja
| |
| Združeno kraljestvo
| |
 Irska
| |
 Sovjetska zveza
| |
 Španija
| |
 Švica
| |
 ZDA
|
Ženske[uredi | uredi kodo]
Zmagovalke po letih[uredi | uredi kodo]
Zmage po državah[uredi | uredi kodo]
| Zmage | Država |
|---|---|
| 6 | Nizozemska
|
| 2 | Italija
|
| 1 | Belgija
|
 Finska
| |
| Združeno kraljestvo
| |
| Švica
| |
| ZDA
|
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Henrys, Colin (7. december 2015). »Gent-Wevelgem 2015 preview: six fast men who could win the 'sprinter's Classic'«. RoadCyclingUK. Pridobljeno 28. marca 2015.
- ↑ »Gent–Wevelgem«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. februarja 2012. Pridobljeno 20. oktobra 2007.
- ↑ »In Flanders Fields«. Gent–Wevelgem. Flanders Classics. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. decembra 2015. Pridobljeno 2. decembra 2015.
- ↑ »Geschiedenis«. gent-wevelgem.be (v nizozemščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. novembra 2016. Pridobljeno 1. decembra 2015.
- ↑ »Cobbled Classics«. Cycling Weekly. Time Inc. UK. Pridobljeno 2. decembra 2015.