Titanik (film, 1997)

Titanic
Promocijski poster
Režija	James Cameron
Produkcija	James Cameron Jon Landau
Scenarij	James Cameron
Vloge	Leonardo DiCaprio Kate Winslet Billy Zane Frances Fisher Kathy Bates Danny Nucci Bill Paxton Gloria Stuart
Glasba	James Horner
Fotografija	Russell Carpenter
Montaža	Conrad Buff IV James Cameron Richard A. Harris
Distribucija	20th Century Fox (razen ZDA) Paramount Pictures (v ZDA)
Datum izida	1.11.1997 18.12.1997 19.12.1997 23.1.1998
Dolžina	194 minut
Država	Združene države Amerike
Jezik	angleščina
Proračun	$200.000.000 USD
Dohodek bruto	US$1.845.034.188 (po vsem svetu)

Titanik (v izvirniku Titanic) je ameriški romantični dramski film iz leta 1997, ki ga je napisal in režiral James Cameron. Film govori o potopitvi ladje RMS Titanic, ki je veljala za nepotopljivo. V glavnih vlogah sta nastopila Kate Winslet in Leonardo DiCaprio kot Rose DeWitt Bukater in Jack Dawson, pripadnika različnih družbenih razredov, ki se na ladji na njeni prvi plovbi leta 1912 usodno zaljubita. Bill Paxton je upodobil lovca na zaklade Brocka Lovetta, Gloria Stuart pa starejšo Rose, ki leta 1996 pripoveduje zgodbo. V filmu so igrali tudi Billy Zane kot Rosin zaročenec Caledon Hockley, Kathy Bates kot Margaret "Molly" Brown, Frances Fisher kot Rosina mati Ruth in Danny Nucci kot Jackov najboljši prijatelj Fabrizio De Rossi.

Cameronov navdih za film je izhajal iz njegove fascinacije z ladijskimi razbitinami; menil je, da bo to ljubezenska zgodba, prepletena s človeško izgubo, bistvena za prenos čustvenega vpliva nesreče. Snemanje filma se je začelo leta 1995, ko je Cameron posnel posnetke prave razbitine Titanica. Sodobni prizori na raziskovalnem plovilu so bili posneti na krovu Akademika Mstislava Keldysha, ki ga je Cameron uporabil kot bazo pri snemanju razbitine. Za ponovno ustvarjanje potopitve so uporabili pomanjšane modele, računalniško ustvarjene posnetke in rekonstrukcijo Titanica, zgrajenega v studiu Baja. Film je sofinanciral Paramount Pictures in 20th Century Fox;  prvi je vodil distribucijo v Severni Ameriki, drugi pa je film objavil na mednarodnem festivalu. To je bil takrat najdražji film, narejen v tistem času, s proizvodnim proračunom 200 milijonov dolarjev.

Ob izidu 19. decembra 1997 je Titanic dosegel pomemben kritični in komercialni uspeh.  Nominiran je bil za 14 oskarjev, od katerih je prejel 11, vključno z nagradami za najboljšo sliko in najboljšega režiserja, ki je vezala film Ben-Hur (1959) za največ oskarjev, ki jih je dobil en film. Z začetno svetovno bruto vrednostjo nad 1,84 milijarde dolarjev je bil Titanic prvi film, ki je dosegel milijardo dolarjev, in postal film z najvišjo bruto rastjo doslej, vse dokler ga leta 2010 ni presegel Cameronov film Avatar. Izšla je 3D različica filma Titanic 4. aprila 2012, v počastitev stoletnice potopitve, je zaslužil dodatnih 343,6 milijona dolarjev po vsem svetu, kar je film po vsem svetu potisnilo na 2,18 milijarde ameriških dolarjev, drugi film pa je povzročil skupno več kot 2 milijard dolarjev po vsem svetu (po avatarju). Leta 2017 je bil film ponovno objavljen ob svoji 20-letnici in je bil izbran za ohranjanje v ameriški nacionalni filmski register.

Vsebina

Lovec na zaklade, znani Brock Lovett (Bill Paxton) in njegova ekipa leta 1996 med iskanjem ogrlice imenovane “Srce oceana” (angleško The Heart of the Ocean) najdejo sef na potopljeni ladji RMS Titanic. A v sefu ne najdejo diamanta, temveč čudovito risbo gole ženske, ki nosi Srce oceana na dan, ko se je Titanic potopil. Risba vzbudi zanimanje starejše Rose DeWitt Bukater (Gloria Stuart). Po tem ko vidi risbo, na dan prikliče spomine sedemnajstletne sebe, ki se je vkrcala na Titanic. Ko vidi posnetke potopljene ladje, začne pripovedovati zgodbo.

Glavna zgodba filma je postavljena v leto 1912, ko Titanic odpljuje na svojo prvo plovbo. Mlada Rose (Kate Winslet) se v Southamptonu s svojo materjo Ruth DeWitt Bukater (Frances Fisher) in zaročencem Calom (Caledonom) Hockleyem (Billy Zane) ter ostalimi potniki prvega razreda vkrca na ladjo. Medtem si umetnik in popotnik Jack Dawsom (Leonardo DiCaprio) ter njegov najboljši prijatelj Fabrizio De Rossi (Danny Nucci) pri pokru priigrata vozovnico za tretji razred.

Rose je nezadovoljna nad zaroko s Calom in se boji življenja, v katerem jo vsi kontrolirajo, zato hoče storiti samomor, a na srečo ji Jack prepreči, da bi skočila z zadnjega dela ladje. Med Rose in Jackom se nato splete tesno prijateljstvo. On ji pripoveduje zgodbe o svojih potovanjih, ona pa mu zaupa svoje sanje in želje. Njuno prijateljstvo se še poveča, ko skupaj zapustita večerjo v prvem razredu in odideta na veliko živahnejšo zabavo v tretjem razredu. Jack pove Rose, da bi rad bil z njo, a ga Rose zavrne zaradi svoje zaroke in pričakovanja svoje matere in drugih, vendar si kasneje premisli in ponudi svoje srce Jacku. Rose prosi Jacka, naj jo nariše golo s Srcem oceana okoli vratu. Nato oba pobegneta Calovemu slugi, ki ju zasleduje in se zatečeta v avtomobil v skladišču, kjer se prvič ljubita. Nato stečeta na krov, kjer Rose Jacku obljubi, da bo ob pristanku šla z njim. Na krovu sta oba priči, kako ladja trči v ledeno goro. Medtem Cal odkrije risbo, na kateri Rose pozira gola, zato se odloči, da se bo Jacku maščeval tako, da ga obtoži, da mu je ukradel Srce oceana. Zato disciplinski častnik Jacka z lisicami priklene v neko sobo v podpalubju.

Nato kapitan Smith (Bernard Hill) in posadka ugotovijo, da je ladja od trka v ledeno goro močno poškodovana in se bo potopila v največ dveh urah zato vsem potnikom naročijo, naj si nadenejo rešilne pasove, gredo na palubo in v rešilne čolne (ki jih je premalo, zadostujejo za približno polovico vseh potnikov). Čeprav je Rose na začetku neodločena, kasneje zapusti Cala in možnost, da bi skupaj z materjo prišla na rešilni čoln ter se odloči poiskati in rešiti Jacka. Ko gre v poplavljeno podpalubje in najde Jacka priklenjenega, teče po pomoč. Vrne se s sekiro in uspe ji pretrgati lisice. Ko Jack in Rose prideta nazaj na glavno palubo, ljudje kričijo in tekajo naokoli, paniko in strah se voha v zraku. Rose prisilijo, da se vkrca na čoln, a skoči iz njega in z Jackom ostaneta skupaj. Ladja se začne vedno hitreje potapljati, zato Jack in Rose z preostalimi potniki stečeta na krmo, ki iz minute v minuto vedno bolj gleda iz vode. Medtem Jackova prijatelja Fabrizio in Tomy ne najdeta prostega reševalnega čolna, zaradi česar oba umreta. Ladja se nato kmalu prelomi na dvoje, se počasi potopi in ljudje kot mravlje popadejo v ledeno mrzlo vodo. Na tisoče se jih podhladi in jih umre. Le redki preživijo. Rose in Jack odplavata do kosa lesa v vodi, a je dovolj velik le za Rose. Jack v ledeno mrzli vodi kasneje zmrzne. Rose poljubi njegovo roko, potem pa pusti, da se potopi v globino oceana. Nato Rose reši bližnji čoln. Pozneje na kraj nesreče prispe RMS Carpathia, reši preživele potnike in jih odpelje v New York. Ko prispejo v New York se Rose možu, ki popisuje preživele predstavi kot Rose Dawson - Jackova žena.

Potem ostarela Rose dokonča zgodbo. Na ladji raziskovalcev vrže Srce oceana v morje - kamor spada, kasneje pa zaspi v svoji postelji. Za vedno. In sanja, da je z Jackom.

Vloge

Izmišljene osebe

• Leonardo DiCaprio kot Jack Dawson
• Kate Winslet kot Rose DeWitt Bukater
• Billy Zane kot Caledon Hockley
• Frances Fisher kot Ruth DeWitt Bukater
• Bill Paxton kot Brock Lovett
• David Warner kot Spicer Lovejoy
• Danny Nucci kot Fabrizzio DeRossi
• Jason Bary kot Tomy Ryan
• Suzy Amis Cameron kot Calvert
• Lewis Abernathy kot Lewis Bodine
• Gloria Stuart kot starejša Rose

Zgodovinske osebe

• Kathy Battes kot Molly Brown: Ena od preživelih potnikov prvega razreda, ki v Cameronovem filmu potuje z Ruth, Rose in Calom. Zgodovinarji so jo poimenovali Nepotopljiva Molly Brown, ker je s podporo drugih žensk od krmarja Roberta Hichensa zasegla reševalni čoln št. 6. Nekateri vidiki tega prepira so prikazani v Cameronovem filmu.
• Victor Garber kot ladijski konstruktor Thomas Andrews: Andrews je prikazan kot prijazen, spodoben človek, ki je skromen glede svojega velikega dosežka. Po trčenju poskuša prepričati druge, zlasti Ismaya, da je "matematična gotovost", da se bo ladja potopila. Med potopom ladje je upodobljen, kako stoji ob uri v kadilnici prvega razreda in obžaluje svoj neuspeh pri gradnji močne in varne ladje. Čeprav je to postala ena najbolj znanih legend o potopu Titanica, je ta zgodba, ki je bila objavljena v knjigi iz leta 1912 (Thomas Andrews: Shipbuilder) in se je nato ovekovečila, prišla od Johna Stewarta, stevarda na ladji, ki je ladjo dejansko zapustil v čolnu št. 15 približno ob 1:40 zjutraj. Po tem trenutku so obstajala pričevanja o opažanjih Andrewsa. Zdi se, da je Andrews nekaj časa ostal v kadilnici, da bi zbral misli; nato je še naprej pomagal pri evakuaciji.
• Bernard Hill kot kapitan Edward J. Smith: Smith je načrtoval, da bo Titanicova krstna plovba njegovo zadnje potovanje pred upokojitvijo. Ko se ladja potaplja, se umakne na ladijski most in umre, ko zaradi pritiska vode počijo okna in vdre voda, medtem ko se drži ladijskega krmila. Obstajajo nasprotujoča si poročila o tem, ali je umrl na ta način ali pa je kasneje zmrznil v vodi blizu prevrnjenega zložljivega reševalnega čolna B.
• Jonathan Hyde kot J. Bruce Ismay: Nevedni, neotesani generalni direktor družbe White Star Line. Z možnostjo zgodnejšega prihoda v New York in ugodno pozornostjo medijev Ismay vpliva na kapitana Smitha, naj pluje hitreje; čeprav se ta situacija pojavlja v priljubljenih upodobitvah nesreče, je ne podpirajo dokazi. Po trčenju se težko zaveda, da je njegova "nepotopljiva" ladja obsojena na propad. Ismay se kasneje vkrca na zložljivi čoln C (enega zadnjih reševalnih čolnov, ki je zapustil ladjo) tik preden ga spustijo. Mediji in javnost so ga označili za strahopetca, ker je preživel nesrečo, medtem ko se je veliko žensk in otrok utopilo.
• Ewan Stewart kot prvi častnik William Murdoch: častnik, ki je bil na ladijskem mostu, ko je Titanic trčil v ledeno goro. Med hitenjem za reševalnimi čolni Murdoch v trenutku panike ustreli Tommyja Ryana in še enega potnika, nato pa stori samomor s strelom v glavo. Ko si je Murdochov nečak Scott ogledal film, je nasprotoval upodobitvi svojega strica, saj jo je videl kot škodljivo za Murdochov junaški ugled. Nekaj mesecev pozneje se je podpredsednik Foxa Scott Neeson odpravil v Dalbeattie na Škotskem, kjer je živel Murdoch, da bi se osebno opravičil, in srednji šoli Dalbeattie podaril donacijo v višini 5000 funtov za povečanje šolske spominske nagrade Williama Murdocha. Cameron se je v komentarju DVD-ja opravičil, vendar je izjavil, da so bili častniki, ki so streljali, da bi uveljavili politiko "najprej ženske in otroci". Po Cameronovih besedah je njegova upodobitev Murdocha upodobitev "častnega človeka", ne pa človeka, ki je "ubijal" ali "strahopetnega morilca". Dodal je: »Nisem prepričan, da bi danes našli enak občutek odgovornosti in popolno predanost dolžnosti. Ta fant je spustil polovico svojih reševalnih čolnov, še preden je njegov kolega na levi strani sploh enega spustil. To nekaj pove o značaju in junaštvu.«
• Mark Lindsay Chapman kot glavni častnik Henry Tingle Wilde: glavni častnik ladje, ki Calu dovoli vkrcanje na reševalni čoln, ker ima v naročju otroka. Preden umre, poskuša s pihanjem v piščalko prepričati čolne, da se vrnejo na kraj potopa in rešijo potnike. Ko zmrzne, Rose s piščalko pritegne pozornost petega častnika Lowea, kar privede do njene rešitve.
• Jonatnah Phillips kot drugi častnik Charles Lightoller: Lightoller je prevzel vodstvo za evakuacijo na levi strani. V filmu Lightoller obvesti kapitana Smitha, da bo težko videti ledene gore, ne da bi se voda zaletavala vanje, in po trčenju predlaga, da posadka začne vkrcavati ženske in otroke v reševalne čolne. Viden je, kako maha s pištolo in grozi, da jo bo uporabil za vzdrževanje reda. Viden je tudi na vrhu zložljivega čolna B, ko se prvi dimnik zruši. Lightoller je bil najvišji častnik, ki je preživel nesrečo.
• Kevin de la Noy kot tretji častnik Herbert Pitman: Pitman je preživel potop in poveljeval v reševalnem čolnu št. 5.
• Simon Crane kot četrti častnik Joseph Boxhall: Častnik, odgovoren za izstrelitev signalnih raket in upravljanje reševalnega čolna št. 2 med potopitvijo. Prikazan je na krilih mostu, kjer pomaga mornarjem pri izstrelitvi bakel.
• Ioan Gruffudd kot peti častnik Harold Lowe: Edini častnik, ki je vodil reševalni čoln, da bi iz ledene vode rešil preživele iz potopa. Film prikazuje Loweja, ki rešuje Rose.
• Edward Fletcher kot šesti častnik James Moody: edini mlajši častnik, ki je umrl v potopu. Film prikazuje Moodyja, kako spusti Jacka in Fabrizia na ladjo le trenutek preden ta odpluje iz Southamptona. Moodyja kasneje vidijo, kako sledi Murdochovemu ukazu, naj ladja pospeši, in Murdocha obvesti o ledeni gori. Nazadnje ga vidijo, kako se drži enega od delov ograje na desni strani, potem ko je neuspešno poskušal spustiti zložljivo ladjo A.
• Paul Brightwell kot ladijski krmar Robert Hichens: Eden od šestih krmarjev in krmar ladje v času trčenja. Odgovoren je za reševalni čoln št. 6. Po potopitvi se noče vrniti in pobrati preživelih.
• Scott G. Anderson kot ladijski opazovalec Frederick Fleet: Opazovalec, ki je opazil ledeno goro. Fleet pobegne s potapljajoče se ladje na reševalnem čolnu 6.
• Martin East kot ladijski opazovalec Reginald Lee: drugi opazovalec v opazovalnici. Preživel je potop.
• Terry Forrestal kot upravitelj stroja in glavni inženir Joseph Bell: Bell in njegovi možje so ves čas potapljanja delali, da so luči in elektrika ostali prižgani, da bi se signali za klic v sili lahko širili. Film prikazuje Bella in vse strojnike, kot da so umrli v strojnici Titanica; vendar obstajajo dokazi, ki kažejo, da so vsaj nekateri strojniki prišli na palubo, ko so poplave postale hude. Mornar Frederick Scott je pričal, da je med približno 1:50 in 1:55 zjutraj videl osem inženirjev, ki so stali ob električnem žerjavu na desni palubi za čolne; do takrat so bili vsi reševalni čolni že spuščeni.
• Gregory Cooke kot ladijski operater Jack Philliphs: višji radijski operater, ki mu je kapitan Smith ukazal poslati klice v sili, ko je izvedel, da bo ladja potonila.
• Craig Kelly kot Phillipsov pomočnik Harold Bride: ladijski mlajši radijski operater, Phillipsov pomočnik.
• Eric Braeden kot John Jacob Astor IV : Potnik prvega razreda in najbogatejši človek na ladji. Rose predstavi Jacka Astorju in njegovi 18-letni ženi Madeleine (Charlotte Chatton) v jedilnici prvega razreda. Med predstavitvijo Astor vpraša, ali je Jack povezan z "Boston Dawsons", vprašanje, ki ga Jack odvrne z besedami, da je namesto tega povezan z Chippewa Falls Dawsons. Astor je nazadnje viden, ko steklena kupola nad Velikim stopniščem poči in vanj vdre voda.
• Charlotte Chatton kot Astorjeva žena Madeliene Astor: žena Johna Jacoba Astorja.
• Michael Ensing kot Benjamin Guggenheim : Poslovnež, ki potuje v prvem razredu. Sopotnikom pokaže svojo francosko ljubico, Madame Aubert (Fannie Brett), medtem ko ga doma čakajo žena in tri hčere. Ko se Jack po rešitvi Rose pridruži potnikom prvega razreda na večerji, ga Guggenheim označi za "boema". Guggenheima vidimo na poplavljenem velikem stopnišču med potapljanjem ladje, kjer pravi, da je pripravljen potoniti skupaj z ladjo na dno kot gospod.
• Lew Parter kot Isidor Straus in Elsa Raven kot Ida Straus: Isidor je nekdanji lastnik podjetja R.H. Macy and Company, nekdanji kongresnik iz New Yorka in član komisije za mostove v New Yorku in New Jerseyju. Med potopom so paru ponudili skupno mesto v reševalnem čolnu. Isidor je zavrnil vkrcanje, preden so bile evakuirane vse ženske in otroci, in je svojo ženo Ido pozval, naj gre naprej. Ida je upodobljena, kako se zavrača vkrcati na reševalni čoln in pravi, da bo svojo poročno obljubo izpolnila tako, da bo ostala z Isidorjem. Nazadnje sta vidna ležati na postelji in se objemati, medtem ko voda polni njuno kabino; ​​prav tako sta bila vidna v objemu prava Isidor in Ida Straus, a sta v resnici sedela na stolih na palubi A, preden so ju odnesli valovi, ko se je ladja potonila.
• Bernard Fox kot Archibald Gracie IV.: Film prikazuje Gracie, ki Calu pripomni, da "ženske in stroji ne gredo skupaj", in čestita Jacku, ker je rešil Rose pred padcem z ladje, ne da bi se zavedala, da je Jack rešil Rose pred poskusom samomora. Kasneje se ponudi, da bo Jacku in Rose med potopom odpeljal do preostalih reševalnih čolnov. Fox je upodobil Fredericka Fleeta v filmu A Night To Remember iz leta 1958.
• Martin Jarvis kot Sir Cosmo-Duff Gordon: Škotski posestnik, ki je bil rešen v reševalnem čolnu 1. Reševalna čolna 1 in 2 sta bila reševalna čolna s kapaciteto 40 ljudi. Nahajala sta se na sprednjem delu palube in sta bila pripravljena za spustitev v primeru, da bi oseba padla v vodo. V noči nesreče je bil čoln št. 1 četrti, ki je bil spuščen, z samo 12 ljudmi na krovu, vključno z Duff-Gordonom, njegovo ženo in njeno tajnico. Gordon je bil zaradi svojega ravnanja med incidentom deležen številnih kritik. Domnevalo se je, da se je vkrcal na reševalni čoln v nasprotju s pravilom "najprej ženske in otroci" in da se čoln ni vrnil, da bi rešil tiste, ki so se borili v vodi. Vsakemu članu posadke reševalnega čolna je ponudil pet funtov, kar so tisti, ki so kritizirali njegovo ravnanje, razumeli kot podkupnino. Duff-Gordonova (in tajnica njegove žene v pismu, napisanem takrat in ponovno odkritem leta 2007) sta izjavila, da v bližini spustitve njunega čolna ni bilo žensk ali otrok, ki bi čakali na vkrcanje; Obstaja potrditev, da je bil reševalni čoln št. 1 na Titanicu skoraj prazen in da je bil prvi častnik William Murdoch očitno vesel, da je Duff-Gordonu, njegovi ženi in njeni tajnici ponudil mesto (zgolj zato, da bi ga zapolnili), potem ko so ga vprašali, ali lahko vstopijo. Duff-Gordon je zanikal, da bi njegova ponudba denarja posadki reševalnega čolna predstavljala podkupnino. Preiskava Britanske trgovinske zbornice o nesreči je sprejela Duff-Gordonov zanikanje podkupovanja posadke, vendar je vztrajala, da bi reševalni čoln, če bi veslal proti ljudem, ki so bili v vodi, zelo verjetno lahko rešil nekatere od njih.
• Rosalynd Ayres kot Lucy, Lady Duff-Gordon: Svetovno znana modna oblikovalka in žena sira Cosma. Rešena je v Reševalnem čolnu št. 1 skupaj z možem. Nikoli nista ovrgla govoric, da sta posadki reševalnega čolna prepovedala vrnitev na mesto razbitine, če bi jih poplavilo. Jarvis in Ayres sta v resničnem življenju mož in žena.
• James Lancaster kot Thomas Byles: potnik drugega razreda in katoliški duhovnik iz Anglije. Upodobljen je, kako moli in tolaži potnike v zadnjih trenutkih ladje.
• Jonathan Evans-Jones kot violinist Wallace Hartley: ladijski glasbenik in violinist, ki s kolegi na palubi igra vznemirljivo glasbo, medtem ko ladja tone. Ko voda doseže glavno palubo, vodi zbor v zadnji izvedbi pesmi »Nearer, My God, to Thee« na melodijo »Bethany« in umre v potopu.
• Liam Tuohy kot glavni kuhar in pek Charles Joughin: Joughin se pojavi, ko pomaga Rose vstati, potem ko pade, sledi ji in Jacku do krme ladje in se na koncu oklepa ograje ladje, medtem ko se ta potaplja, ter pije žganje iz steklenice. Po pričevanju pravega Joughina se je spustil z ladje po vrvi in skočil v vodo, ne da bi si zmočil lase. Priznal je tudi, da skoraj ni čutil mraza, najverjetneje zaradi alkohola. V izbrisanem prizoru je viden, kako meče ležalnike čez palubo, preden spije iz steklenice.
• Derek Lea kot Frederick Barrett: Barrett je bil glavni kurjač na Titaniku; prevzel je celotno odgovornost za reševalni čoln št. 13, ki ga je skoraj zdrobil rešilni čoln št. 15, ko sta bila hkrati spuščena.

Produkcija

Razvoj

Režiser filma, James Cameron.

Jamesa Camerona že dolgo navdušujejo brodolomi, zanj pa je bil potop ladje RMS Titanic »Mount Everest med brodolomi«. Napisal je scenarij za film, ki bi pripovedoval ljubezensko zgodbo, postavljeno na ladjo, nato se je srečal z vodstvom 20th Century Foxa, vključno s Petrom Cherninom, in zgodbo opisal kot »Romeo in Julija na Titanicu«. Titanik je bil takrat najdražji film, kar jih je bilo kdaj posnetih, s proračunom 200 milijonov dolarjev. Na Camerona je pri snemanju filma vplivala britanska produkcija iz leta 1958 A Night To Remember, ki si jo je ogledal kot mladenič. Iz tega filma je prosto kopiral nekaj dialogov in prizorov, vključno z živahno zabavo potnikov tretjega razreda in glasbeniki, ki so igrali na mostu med potopom ladje.

Leta 1995 se je Cameron z posadko dvanajstkrat odpravil k pravi Titanicovi razbitini, ki leži v Atlantskem oceanu v globini 3800 metrov, da bi posnel videoposnetke razbitine, ki jih je nato uporabil v filmu. Delo je bilo tvegano, saj bi lahko vodni tlak ubil posadko, če bi se pojavila že najmanjša napaka v konstrukciji podmornice. Poleg tega so neugodni pogoji Cameronu preprečili snemanje. Med enim potopom je ena od podmornic trčila v trup Titanica, pri čemer je poškodovala oba in pustila delce ohišja propelerja podmornice raztresene po nadgradnji. Zunanja pregrada kapitanove kabine se je zrušila in razkrila notranjost, območje okoli vhoda v Veliko stopnišče pa je bilo poškodovano. Spust na kraj nesreče je posadki poudaril, da nesreča Titanica ni bila zgolj izmišljena zgodba, temveč resničen dogodek z resničnimi žrtvami. Cameron je dejal: »Ko toliko časa delaš okoli razbitine, dobiš tako močan občutek globoke žalosti in krivice, ki jo je povzročila.« Čutil je »veliko odgovornost«, da prenese čustveno sporočilo zgodbe, saj se je zavedal, da morda nikoli več ne bo filmskega ustvarjalca, ki bi obiskal razbitino.

Snemanje

Fotografija modela ladje Titanic, posneta med snemanjem.

Glavno snemanje filma Titanik se je začelo julija 1996 v Dartmouthu v Novi Škotski na ruski raziskovalni ladji Akademik Mstislav Keldysh. Septembra 1996 se je produkcija preselila v Rosarito Bay Studios v Mehiki, kjer je 20th Century Fox, ker ni imel dovolj velikih zvočnih odrov, kupil 16 milijonov kvadratnih metrov obale in zgradil 40 hektarjev (37.000 kvadratnih metrov) velik šesterokotni rezervoar, ki je vseboval 76 milijonov litrov vode. Devetdeset odstotkov Titanika (27-metrski del oziroma 10 odstotkov) je bilo kasneje obnovljenih v polnem merilu (1:1), skupaj s krmno palubo in delom pomola v Southamptonu. Glavni set je bil zgrajen le na desni strani, potem ko je študija prevladujočih vetrov na tem območju ugotovila, da bo dim, ki ga oddajajo dimniki, pravilno usmerjen proti krmi. Ta je bil nato zgrajen in pritrjen na mehanizem, ki ga je lahko vrtel od 0 do 6 stopinj. Med snemanjem potopa je tehnikom uspelo ločiti velikanski set na dva dela in dejansko pustiti, da se je prvi del potopil v vodo, preden so digitalno ponovno povezali zadnji del. Krmna paluba pa je bila nameščena na še bolj zapleten hidravlični sistem, ki ji je omogočal nagibanje za 90°, kar je omogočilo snemanje zadnjih prizorov potopa ladje. Zaradi varnosti kaskaderjev so bili številni rekviziti izdelani iz gume, velikost štirih dimnikov pa se je zmanjšala za 10 %. Snemanje je trajalo šest mesecev in se je končalo 23. marca 1997. V tem obdobju je bila celotna ekipa izpostavljena hudemu stresu, tako velikemu, da so mnogi člani igralske zasedbe po več urah, preživetih v hladni vodi, trpeli zaradi prehlada, gripe ali okužb ledvic. Kate Winslet je zbolela tudi za pljučnico, verjetno zato, ker pod kostumom ni hotela nositi zaščite pred mrazom. Produkcijo je zapustilo še več igralcev, trije kaskaderji pa so utrpeli zlome, vendar je združenje Screen Actors Guild po preiskavi ugotovilo, da za snemanje ni nič bistveno nevarnega. Pričakovanja so bila velika in postprodukcija je trajala dlje, kot je bilo pričakovano, tako da je bila premiera v kinih prestavljena s aprila na december.

Od notranjih prizorov ladje je bilo rekonstruirano premčno stopnišče z nivoja palube za čolne na palubo E, ki se v najpomembnejših prizorih filma pojavi večkrat; sosednji hodniki; jedilnica prvega razreda; del kurilnice; predsedniški apartmaji B-52, B-54 in B-56 (z nekaj prilagoditvami zaradi dokumentacije); tovorni prostor; več prostorov tretjega razreda; kadilnica prvega razreda; in restavracija Palm Court na palubi A. Pripomočki, kot so krožniki, oblazinjenje, jedilni pribor, stoli, pohištvo itd., so bili skrbno rekonstruirani na podlagi resničnih artefaktov, najdenih v razbitini, ali originalnih risb družbe White Star Line. Za nadzor nad tem vidikom je Cameron najel dva zgodovinarja Titanica in strokovnjaka za bonton iz začetka dvajsetega stoletja, ki sta spremljala vedenje igralcev v prizorih. Zaradi teh in drugih podrobnosti je Cameronov celoten film postal najbolj natančno in hkrati najbolj znano avdiovizualno delo, ki obravnava zgodbo o nesrečni oceanski ladji.

Obsežno so bili uporabljeni tudi prizori in lokacije, poustvarjene v manjšem merilu in dodane fizičnim prizoriščem s pomočjo računalniške grafike. Prekooceanska ladja je bila večkrat v celoti obnovljena v različnih merilih in v določenih delih. Nekatere od teh modelov je leta 2012 Cameron sam ponovno uporabil za dokumentarec National Geographica ob stoletnici potopitve. Prizori, postavljeni v salon prvega razreda, strojnico in več posnetkov trka z ledeno goro, poplave in potopitve, so bili hibridni prizori med praktičnimi in digitalnimi učinki. Za učinke je bil uporabljen sistem Linux. Nazadnje je bila za upodobitev prizorov potopitve večina prizorov dejansko zgrajenih in potopljenih v vodo, v posebnih rezervoarjih. Po snemanju se je ohranilo malo materiala; kar je ostalo, je v muzeju Fox v Rosaritu ali v predsedniški knjižnici Ronalda Reagana na Presidential Drive v Simi Valleyju v Kaliforniji v Združenih državah Amerike.

Film sta delno financirala Paramount Pictures in 20th Century Fox, distributerja za ameriški oziroma mednarodni trg. Zaradi zamud v postprodukciji je bil izid filma prestavljen na 19. december 1997.

Glasba

James Horner, kateri je napisal glasbo za film.

Glasbo za film je napisal James Horner, ki je s Cameronom že prej sodeloval pri glasbi za film Osmi potnik 2. Režiser je delo ponudil irski pevki Enyi, ki je ponudbo zavrnila, zato se je Cameron obrnil na Hornerja, da bi napisal glasbo, in izrecno zahteval, da uporabi Enjin vokalni slog. Za vokalne dele se je Horner, potem ko je preizkusil petindvajset ali trideset drugih pevcev, obrnil na norveško umetnico Sissel Kyrkjebø. Teme filma, ki so postale ene najbolj znanih v zgodovini filma, je Earle Hitchner v Wall Street Journalu opisal kot "sugestivne". Skupaj z Willom Jenningsom je Horner napisal slavno pesem "My Heart Will Go On". James Cameron ni želel vokalov v odjavni špici, zato je skladatelj na skrivaj napisal glasbo, ki je glavna tema filma, in Jenningsu zaupal pisanje besedila. Horner je kasneje posnel demo posnetek sintetizatorja kot spremljevalno skladbo in pesem, spet na skrivaj, predstavil pevki Céline Dion, ki se je strinjala, da jo posname. Po nekaj dneh so rezultat predvajali Cameronu, ki ga je zelo cenil in si je nato premislil glede glasbe v ozadju za zadnje minute; režiser ni več dvomil o vključitvi pesmi v film, potem ko jo je poslušala njegova hči. Za to delo je Horner prejel dva oskarja (enega za najboljšo izvirno glasbo in drugega za najboljšo pesem), dva zlata globusa, nagrado Združenja filmskih kritikov Chicaga za najboljšo izvirno glasbo, dve nagradi Satellite, nagrado Grammy za najboljšo pesem in filmsko nagrado MTV za najboljšo pesem. Album z glasbo za film je med najbolje prodajanimi filmi po vsem svetu.

Izid in zaslužek

Nemški filmski plakat v muzeju v Bransonu v Missouriju.

Film je bil prvič predvajan na mednarodnem filmskem festivalu v Tokiu na Japonskem 1. novembra 1997, v lokalnih kinodvoranah pa 20. decembra istega leta. V Združenih državah Amerike, Kanadi in Portoriku je izšel 19. decembra 1997. V Italiji je izšel 16. januarja 1998, in je v kinodvoranah ostal šest mesecev. 18. novembra 1997 je bil film izdan tudi v Avstraliji, Hongkongu, Maleziji, Novi Zelandiji in Singapurju, dva dni kasneje pa še na Tajvanu in v Južni Afriki. Na Tajskem je premiero doživel 26. decembra, 1. januarja 1998 pa na Islandiji, v Mehiki, Panami in Indoneziji. 7. januarja je bil izdan v Belgiji, Švici, Franciji in Sloveniji, 9. januarja pa še v Španiji, Izraelu in Urugvaju. Nato je bil 16. januarja film izdan v Brazilijo, Kamerun, Finsko, Portugalsko, Grčijo in Švedsko, 20. januarja pa v Bolivijo. Na Madžarskem je bil premierno predvajan 22. januarja, na Danskem, v Združenem kraljestvu, Peruju in na Irskem pa 23. januarja. Nato je bil 29. januarja izdan v Kuvajtu in na Nizozemskem, naslednji dan pa v Salvadorju. Na Filipinih je bil predvajan 4. februarja 1998, naslednji dan pa v Argentini, Čilah, Češki in Slovaški. Film je bil izdan v Kolumbiji, na Norveškem in Poljskem 13. februarja, v Venezueli 18. februarja, dva dni kasneje pa v Južni Koreji, Rusiji in Turčiji. Marca je bil izdan v Egiptu, 5. v nekdanji Jugoslaviji in naslednji dan v Bolgariji, Estoniji, Latviji, Romuniji in Litvi. Nato je 12. in 13. istega meseca film bil izdan na Hrvaškem in v Indiji, nato pa 3. aprila 1998, 3. avgusta 1998 in 3. aprila 1998 na Kitajskem, v Pakistanu in Združenih arabskih emiratih. Film je bil kasneje predvajan v Albaniji, Beninu, Burkini Faso, Ukrajini, Kazahstanu, Savdski Arabiji, Vietnamu, Armeniji, Bahrajnu in Uzbekistanu.

Film je z 2.264.750.694 dolarji (od leta 2023) zaslužil peto najvišjo svetovno bruto zalogo vseh časov, preden ga je januarja 2010 prehitel Avatar Jamesa Camerona. 5. maja 2019 je Titanik prehitel tudi film Maščevalci: Zaključek, ki ga je potisnil na tretje mesto. Februarja 2023 ga je prehitela uspešnica Avatar 2. Končno ga je aprila 2026 spet prehitel, tokrat kitajski animirani film Ne Zha: Vzpon ognjenega bojevnika, ki je film Titanik potisnil na peto mesto.

Odzivi in ocene

Film so pozitivno sprejeli tako kritiki kot občinstvo in strokovnjaki, ki so komentirali kulturni, zgodovinski in politični vpliv filma, hkrati pa so pohvalili romantične in čustveno nabite vidike filma.

Glede celotnega videza filma je Roger Ebert izjavil: »Brezhibno je narejen, inteligentno zgrajen, močno odigran in fascinanten ... Takšnih filmov ni le težko posneti, ampak jih je skoraj nemogoče dobro posneti.« James Berardinelli je izjavil: »Titanik, natančen v podrobnostih, a obsežen po obsegu in namenu, je tista vrsta epskega filmskega dogodka, ki je postal redkost. Titanika ne samo gledaš, ampak ga doživiš.« Owen Gleiberman iz Entertainment Weekly je za film dejal: »Bujen, grozljiv spektakel romantične pogube. Scenarist in režiser James Cameron je na novo uprizoril odločilno katastrofo začetka 20. stoletja v človeški lestvici poželenja in strahu, tako prečiščenega, da se dotika najglobljih ravni popularnega filma.« Janet Maslin iz časopisa The New York Times je komentirala: »Cameronov veličastni Titanik prvi spektakel v desetletjih, ki iskreno vabi k primerjavi z V vrtincu.« Richard Corliss iz revije Time pa je napisal večinoma negativno recenzijo in kritiziral pomanjkanje prepričljivih čustvenih elementov.

Nekateri kritiki so menili, da sta zgodba in dialogi šibka, medtem ko so vizualne elemente pohvalili kot "spektakularne". Režiser Robert Altman ga je označil za najgroznejše delo, kar ga je kdaj videl v življenju. Zgodovinar Richard Davenport-Hines je v svoji študiji o življenju potnikov Titanika iz leta 2012 dejal: "Cameronov film je demoniziral bogate Američane in vzpostavil paradigmo angleškosti, preklinjal njihovo čustveno zadržanost, dobro krojenje, natančno vedenje in slovnično urjenje, hkrati pa je revne Irce in nepismene prikazal kot romantične junake.

Žanr

Film je nekakšna mešanica ljubezenskega in romantičnega žanra, čeprav so nekateri odlomki zelo akcijski (proti koncu, ko ladja tone) in nekateri tudi zelo žalostni. Film se lahko primerja s knjigo Romeo in Julija (Romeo and Juliet), čeprav na koncu ne umreta oba, temveč samo Jack.

Titanik je ameriška Kongresna knjižnica leta 2017 uvrstila v Narodni filmski register kot »kulturno, zgodovinsko ali estetsko pomemben film«.

Literatura

• Ballard, Robert (1987). The Discovery of the Titanic. Canada: Grand Central Publishing. ISBN 978-0-446-67174-3.
• Cameron, Stephen (1998). Titanic: Belfast's Own. Ireland: Wolfhound Press. ISBN 978-0-86327-685-9.
• Frakes, Randall (1998). Titanic: James Cameron's Illustrated Screenplay. New York: Harper. ISBN 978-0-06-095307-2.
• Lubin, David M. (1999). Titanic. BFI Modern Classics. London: BFI Publishing. ISBN 978-0-85170-760-0.
• Lynch, Donald (1992). Titanic: An Illustrated History. New York: Madison Press Books. ISBN 978-0-7868-6401-0.
• Majoor, Mireille; James Cameron (2003). Titanic: Ghosts of the Abyss. New York: Scholastic. ISBN 978-1-895892-31-4.
• Marsh, Ed W.; Kirkland, Douglas (1998). James Cameron's Titanic. London: Boxtree. ISBN 978-0-7522-2404-6. OCLC 43745407.
• Molony, Senan (2005). Titanic: A Primary Source History. Canada: Gareth Stevens. ISBN 978-0-8368-5980-5.
• Parisi, Paula (1998). Titanic and the Making of James Cameron. London: Orion. ISBN 978-0-7528-1799-6. Arhivirano iz spletišča dne 20. septembra 2023. Pridobljeno 29. oktobra 2020.
• Sandler, Kevin S.; Studlar, Gaylyn, ur. (1999). Titanic: Anatomy of a Blockbuster. Piscataway, NJ: Rutgers University Press. ISBN 978-0-8135-2669-0.

Zunanje povezave

• Uradno spletno mesto
• Titanik v IMDb
• Titanik na AllMovie (angleško)
• Titanik na Box Office Mojo (angleško)
• Titanik na Metacritic (angleško)
• Titanik na Rotten Tomatoes (angleško)
• Titanik na TCM Movie Database
• Uradno spletno mesto
• Titanic at The Numbers
• Screenplay of Titanic at The Internet Movie Script Database
• Paramount Movies - Titanic
• YouTube video detailing model construction na YouTubu