Skardu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Skardu


urdujščina: سکردو
baltijščina: སྐར་མདོ
Barra Pani, Deosai National Park, Pakistan.jpg
Shangrila resort skardu.jpg
Storm, Satpara Lake.jpg
Manthokha Waterfalls.JPG
Trango Group.jpg
Koordinati: 35°17′25″N 75°38′40″E / 35.29028°N 75.64444°E / 35.29028; 75.64444Koordinati: 35°17′25″N 75°38′40″E / 35.29028°N 75.64444°E / 35.29028; 75.64444
DržavaZastava Pakistana Pakistan
Avtonomno območjeGilgit Baltistan
OkrajSkardu
Nadm. višina
2.228 m
Časovni pasPST
 • Poletje (DST)GMT+5:00

Skardu (urdujščina: سکردو ; baltijščina: སྐར་མདོ ) (tudi Skardo, Kárdo, Kardo, Askardu, Eskerdow, Eskerdou, Iskerdow, Kikerdow, Iskardoh in pisano po tibetansko: Skar-rdo) je mesto v pokrajini Gilgit-Baltistan v Pakistanu, ki je tudi glavno mesto okraja Skardu. Skardu se nahaja v 10 km široki in 40 km dolgi dolini Skardu, ob sotočju rek Inda in reke Šigar[1] na nadmorski višini okoli 2500 m. Mestece je eno od izhodišč za vzpone na osem-tisočake v bližnjem pogorju Karakorum. Mestece leži ob reki Ind, ki ločuje pogorje Karakorum od Himalaje.[2] Kraj Skardu se trenutno razvija v mesto, ki ima poleg več bazarjev številne nove mošeje, upravne in sodne stavbe, bolnišnice, šole, hotele in seveda številne stanovanjske stavbe. Vendar je prvotni vaški značaj v nekaterih delih mesta, kot je Čumik, še vedno dobro ohranjen.

Skardu je bil v pisnih virih prvič omenjen v prvi polovici 16. stoletja. Mirza Haidar (1499–1551) omenja Askardu v tekstu Tarih-i-Rašidi Baltistan kot enega od okrajev na tem področju.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodnji srednji vek[uredi | uredi kodo]

Skala Mantal Buda izvira iz obdobja, ko je prebivalstvo območja bilo budistične vere.
Povprečna nadmorska višina 4,114 metrov,[3] bližnje Deosai ravnine predstavlja drugo najvišjo ravnino na svetu.

Območje Skardu je bilo pod vplivom budističnega Tibeta vse od ustanovitve Tibetanskega cesarstva pod cesarjem Songcen Gampom sredi 7.stoletja AD.[4] Tibetanske tantrične zapise so našli po celotnem Baltistanu vse do 9. stoletja.[4] Prav tako je Skardu imel kontakte z bližnjimi centralnoazijskimi regijami, s plemeni okoli Kašgarja, ter z območjem sedanje kitajske najzahodnejše pokrajine Šinciang.[5]

Po prenehanju vazalne podrejenosti Baltistana Tibetu v 9. ali 10. stoletju, so v Baltistanu vladali člani lokalne dinastije Makpon, ki je po ljudskem izročilu izvirala iz Turških ljudstev,[4] in ustanovitelj po imenu Ibrahim Šah se je priselili iz Kašmirja, ko se je poročil z lokalno princeso.[4]

Obdobje Makponov[uredi | uredi kodo]

Skardu je bil ustanovljen okoli leta 1500 ob toku reke Ind, na mestu ko ta vstopa v široko dolino ob sotočju z reko Šigar.

Okoli leta 1500 je kronani vladar Makpon Boha ustanovil mesto Skardu kot svoje glavno mesto.[4] V tem času so zgradili trdnjavo Skardu.[4] V času vladanja je kralj Makpon Boha iz Kašmirja in Čilasa pripeljal obrtnike, da bi razvil gospodarstvo v svoji kraljevini.[4] Med tem ko se je bližnji Gilgit otresel tibetanskega vpliva, je Skardu regija ostala povezana z Ladakom,[6] proti čemur sta se Skardu in sosednji Haplu upirala.[5] Sikhovska tradicija ali verovanje je, da je Guru Nanak, ustanovitelj sikhizma, v času svojega drugega udasi potovanja med leti 1510 in 1515 obiskal Skardu.[7]

Mogulsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Kmalu po začetku 16. stoletja je Sultan Said Khan iz Timuridskega Jarkent Kanata, ki se je nahajal v sedanji kitajski province Šinciang, napadel Skardu in Baltistan.[8] To je nakazalo nevarnost invazije Sultana Saida. To je pritegnilo pozornost Mogulov, ki so območje Baltistana osvojili leta 1586, ko je vladal mogulski cesar Akbar.[5] Lokalni vladarji Makponi, ki so prisegli zvestobo Mogulov, začenši z Ali Šer Khan Ančan, takratnim kraljem Skardu, ki so v zgodovinopisju Mogulskega imperija omenjeni kot vladarji Malega Tibeta.[9]

Mogulska vojska je ponovno vstopila na območje Baltistana pod vladavino Šah Džahana med leti 1634-6 pod poveljstvom Zafar Khana, da bi uredila spor glede zasedbe trona v Skardu med Adam Khanom in njegovim starejšim bratom Abdul Khanom.[10][11] Šele po tej vojaški intervenci je bila vladajoča družina v Skardu pod trdno kontrolo Mogulov za časa cesarjev Šah Džahana in Aurangzeba.[12]

Vladavina Dogra[uredi | uredi kodo]

Poveljnik vojaške ekspedicije Dogra kneževine v okviru Sikhovskega imperija Zoravar Singh Kahluria je leta 1839 premagal baltijske sile pri gorskem Prelazu Vanko in na Tano Kun ravnini, in s tem omogočil invazijo v dolino Skardu.[13] General je zavzel Trdnjavo Skardu v imenu dinastije Dogra kneževine, ki je imela sedež v Džamuju.[1] Singhove sile so pobile večje število branilcev garnizona in javno mučila poveljnika trdnjave Kahlon Rahim Khana iz Čigtana.[14]

Vojska Doger pod generalovim vodstvom je leta 1841 izvedla neuspešen poskus osvojitve Tibeta, v katerem je padel tudi Zoravar Singh. Po tem porazu so se Ladakijci dvignilio v upor proti vladavini Doger.[15] Uporu so se pridružili tudi Baltijci pod vodstvom radže Ahmeda Šaha. Radža Gulab Singh je nad upornike poslal svojega vojaškega poveljnika Vazirja Lakpata in da ponovno zavzame Skardu. Njegove sile so zavzele trdnjavo na podlagi izdaje med branilci.[15] Baltijski radža je moral plačevati letni davek radži Dogra v Džamuju ter vzdrževati posadko in samo trdnjavo Skardu.[15]

Dogra radža je dal kronati Muhamad Šaha za radža Skarduja v zameno za lojalnost Džamuju v času upora.[15] Vojaški poveljniki pa so vendarle imeli realno oblast v Baltistanu do leta 1851, ko je bil Kedaru Thanedar postavljen kot civilni administrator Dogerske oblasti.[15] V tem času je bil Skardu in Kargil voden kot en upravni okraj.[15] Kasneje je bil okraju priključen tudi Ladak, tako da je Skardu služil kot zimsko glavno mesto, Leh pa kot poletno glavno mesto vse do leta 1947.[15]

Skardu v večernem mraku


Kašmirska vojna 1947–48[uredi | uredi kodo]

Pred letom 1947 je bil Baltistan del kneževine Džamu in Kašmirja, ki ga je osvojila vojska radže Gulab Singha leta 1840.[16] Baltistan in Ladak sta bila upravljana skupno pod enim wazaratom (okrajem) takratne države. Baltistan je ohranil svojo identiteto v tej upravni ureditvi kot tehsil Skardu, pri čemer sta Kargil in Leh bila druga dva tehsila v regiji.[17] Po podpisu Pogodbe o pristopu k Indiji, ki jo je sklenil maharadža Džamu in Kašmirja, so Gilgitski skavti odstavili maharadžinega guvernerja v Gilgitu in zasedli Baltistan.

Pred letom 1947 je Rusija poskušala doseči dogovor z lokalnimi radžami iz Hunze, da bi tako dobili pristop do Indije in Arabskega morja. Zato so Britanci od maharadže Džamu in Kašmirja prevzeli to območje – pravzaprav so območje vzeli v zakup. Tako so od kneževine ločili Gilgit in Ladaški Baltistan in oblikovano je bilo t.i. Gilgit zastopstvo (Gilgit Agency). Ko so se Britanci pripravljali na umik iz Indije so območje ponovno prepustili maharadži. Vendar so se ponovno zbali vstopa Rusije zaradi prijateljskih indijsko-ruskih odnosov. Zato je britanski major Brown prepričal lokalno prebivalstvo k uporu proti maharadži in indijski vojski. Lokalno prebivalstvo se je uprlo maharadži Džamuja in zavzelo dolino Gurze in Kargil. Po drugi strani so plemenske milice in ljudstvo iz doline Punč zasedli obsežnejše predele v Kašmirju. V odzivu na to je maharadža sklenil priključitev Džamu in Kašmirja k Indiji, vendar so boji trajali do leta 1948, ko se je Indija obrnila z zadevo na Združene narode. Vse od takrat je vprašanje Kašmirja ostalo nerešeno. Vse od takrat pa je tudi Gilgit Baltistan pod neposredno kontrolo zvezne vlade Pakistana oziroma vse od takrat Gilgit zastopstvo in Baltistan upravlja Pakistan.[18] Kašmirska dolina in okraja tehsila Kargil ter Leh so ostali pod upravo Indije. Majhen del Baltistana, vključujoč vas Turtuk in doline Nubra , je bil vključen v Ladak po Indo-pakistanki vojni 1971.[19][20]

Velika mošeja v Skardu

Naravne in kulturno-zgodovinske znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Skardujsko Katpana jezero

Turizem[uredi | uredi kodo]

Letovišče Šangri La

Skardu je poleg Gilgita glavno središče za turizem, pohodništvo in ekspedicije v gorske vrhove v Gilgit–Baltistanu. Gorat teren območja, ki ima štiri med 14-najstimi svetovnimi osemtisočaki, privlači turiste, pohodnike in gornike iz celega sveta. Glavna turistična sezona je med aprilom in oktobrom. Izven tega časa je območje lahko odrezano za dalj časa zaradi snežnega, mrzlega zimskega vremena.

Transport[uredi | uredi kodo]

Normalna cestna pot v Skardu je preko Karakorumske avtoceste in od nje po cesti v Skardu (S1) v dolino Skardu. Včasih je bila cestna povezava tudi iz Skardu do Srinagar in Leh, ki pa sedaj niso odprte.

Letališče Skardu obratuje dnevno z direktnimi leti iz Islamabada. Včasih pozimi so lahko povezave prekinjene zaradi nepredvidljivega vremena.


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Pirumshoev & Dani, Pamir, Badahšan in Trans-Pamirske države 2003, str. 245.
  2. Skardu, District. "Okraj Skardu". www.skardu.pk. Skardu.pk. Pridobljeno dne 23 November 2016.
  3. Ahmed, M. (2015), "Interdependence of Biodiversity, Applied Ethnobotony and Conservation", v Münir Öztürk; Khalid Rehman Hakeem; I. Faridah-Hanum; Recep Efe (ur.), Climate Change Impacts on High-Altitude Ecosystems, Springer, str. 456, ISBN 978-3-319-12859-7
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 Dani, Zahodne himalajske države 1998, str. 220
  5. 5,0 5,1 5,2 Dani, Zahodne himalajske države 1998, str. 219
  6. Dani, Zahodne himalajske države 1998, str. 221.
  7. Gandhi, Surjit Singh (2007). Zgodovina izročila sikhovskih gurujev: 1469-1606 C.E. Atlantic Publishers & Dist. ISBN 9788126908578.
  8. Adshead, S. A. M. (2016-07-27). Centralna Azija v svetovni zgodovini (angleščina). Springer. ISBN 9781349226245.
  9. "Vacations, Holiday, Travel, Climbing, Trekking". Skardu.pk. Pridobljeno dne 6. september 2015.
  10. Pirumshoev & Dani, Pamir, Badahšan in Trans-Pamirske države 2003, str. 244.
  11. Afridi, Banat Gul (1988). Baltistan in History. Emjay Books International.
  12. International Association for Tibetan Studies (2006-01-01). Tibetan Borderlands: PIATS 2003 : Tibetan Studies : Proceedings of the Tenth Seminar of the International Association for Tibetan Studies, Oxford, 2003. Brill. ISBN 9789004154827.
  13. Kaul, Shridhar; Kaul, H. N. (1992). Ladak skozi stoletja, k novi identiteti. Indus Publishing. ISBN 9788185182759.
  14. Charak, Sukhdev Singh (2016-09-08). GENERAL ZORAVAR SINGH. New Delhi: Publications Division, Ministry of Information & Broadcasting. ISBN 9788123026480.
  15. 15,0 15,1 15,2 15,3 15,4 15,5 15,6 Kaul, H. N. (1998). Ponovno odkritje Ladaka. Indus Publishing. ISBN 9788173870866.
  16. Nadaljevanje – Pandžabske zgodovinske konference (angleščina). Punjabi University. 1968.
  17. Kaul, H. N. (1998), Ponovno odkritje Ladaka, Indus Publishing, str. 88, ISBN 978-81-7387-086-6
  18. Schofield, Victoria (2003) [First published in 2000], Kašmir v sporu, London and New York: I. B. Taurus & Co, str. 65–66, ISBN 1860648983
  19. Atul Aneja, 'Boj' v zasneženih višinah, The Hindu, 11 January 2001.
  20. "In pictures: Life in Baltistan". bbc.com. Pridobljeno dne 13 May 2015.
Bibliography


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]