Rusko-gruzijska vojna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Rusko-gruzijska vojna
South Ossetia war 58 army.jpg
Ruski BMP-2 v Južni Osetiji
Datum 7. avgust do 16. avgust 2008
Prizorišče Južna Osetija, Abhazija, Gruzija
Vzrok
vojne
etnična trenja
Rezultat popolna zmaga Rusije, Abhazije in Južne Osetije
Ozemeljske
spremembe
Abhazija in Južna Osetija postaneta de facto samostojni državi
Udeleženci
Flag of Georgia.svg Gruzija Zastava Rusije Rusija
Flag of South Ossetia.svg Južna Osetija
Flag of Abkhazia.svg Abhazija
Poveljniki
Flag of Georgia.svg Miheil Saakašvili
Flag of Georgia.svg Lado Gurgenidze
Flag of Georgia.svg Davit Kezerašvili
Flag of Georgia.svg Aleksandre Lomaia
Flag of Georgia.svg Zaza Gogava
Flag of Georgia.svg David Nairašvili
Flag of Georgia.svg Mamuka Kurašvili
Flag of Georgia.svg Vano Merabišvili
Zastava Rusije Dimitrij Medvedjev
Zastava Rusije Anatolij Serdjukov
Zastava Rusije Vladimir Boldirjev
Zastava Rusije Anatolij Hruljov
Zastava Rusije Vjacheslav Borisov
Zastava Rusije Marat Kulahmetov
Zastava Rusije Sulim Jamadajev
Zastava Rusije Vladimir Šamanov
Flag of South Ossetia.svg Eduard Kokoiti
Flag of South Ossetia.svg Vasilij Lunev
Flag of South Ossetia.svg Anatolij Barankevič
Flag of South Ossetia.svg Tajmuraz Mamsurov
Flag of Abkhazia.svg Sergej Bagapš
Flag of Abkhazia.svg Anatolij Zajcev
Moč
Flag of Georgia.svg 10.000 do 12.000 vojakov v Južni Osetiji
skupaj 18.000 vojakov
10.000 rezervistov
2.000 vojakov v Iraku
810 pripadnikov posebnih policijskih enote
Zastava Rusije 10.000 vojakov v Južni Osetiji in 9.000 vojakov v Abhaziji
Flag of South Ossetia.svg 2.900 vojakov
Flag of Abkhazia.svg 5.000 vojakov
Žrtve
Flag of Georgia.svg Gruzija
171 mrtvih
1.147 ranjenih
11 pogrešanih
39 ujetih
Zastava Rusije Rusija
64 mrtvih
283 ranjenih
3 pogrešanih
5 ujetih

Flag of South Ossetia.svg Južna Osetija
36 mrtvih
79 ranjenih
27 ujetih
Flag of Abkhazia.svg Abhazija
1 mrtev
2 ranjena

Rusko gruzijska vojna je bila oborožen spopad med Gruzijo na eni strani ter Rusko federacijo, Južno Osetijo in Abhazijo na drugi strani. Vojna se je začela 7. avgusta 2008 z nenadnim gruzijskim napadom na avtonomno gruzijsko pokrajino Južno Osetijo, ki se je že dalj časa upirala gruzijskemu nadzoru. Ker je bila Južna Osetija pod močnim ruskim vplivom se je v vojno kmalu vmešala Rusija in v Abhazijo poslala vojsko, hkrati pa je na severu Gruzije v Južni Osetiji odprla novo fronto, ki je še dodatno obremenila gruzijsko vojsko. Maloštevilčna in slabo opremljena gruzijska vojska ni bila kos profesionalni ruski armadi, zato se je začela umikati. Po nekaj dneh bojev so ruske sile zasedle skoraj vso ozemlje v Abhaziji in Južni Osetiji tako, da so se začeli boji širiti na nesporno gruzijsko ozemlje. Po posredovanju Evropske unije in Nata se je vojna končala 16. avgusta 2008. Vojna je postala znana tudi potem, da je zasenčila 29 olimpijske igre v Pekingu.

Predhodno dogajanje[uredi | uredi kodo]

Prihajajoči razpad Sovjetske zveze v začetku leta 1991 je povzročil nastanek številnih osamosvojitvenih gibanj in posledično nove države. Z novim stanjem pa se številni, predvsem manjšine, niso strinjali saj so izgubili številne pravice in postali zatirani v novonastalih državah. To je prišlo najbolj do izraza na Kavkazu, ki so ga v pred in postsovjetskem času zaznamovale številne krvave vojne. Novonastala Gruzija ni bila nobena izjema. Prvi spopadi so se tam začeli že januarja 1991, ko so želele gruzijske varnostne sile uničiti severno osetijsko separatistično gibanje. Za majhno gruzijsko vojsko je bila vojna težka preizkušnja saj so Severni Osetiji pomagale nekdanje sovjetske enote, ki so kasneje prešle pod nadzor Ruske federacije. Enoletni spopadi so imeli za posledici 2.000 mrtvih iz domov je bilo pregnanih več kot 100.000 ljudi na obeh straneh, prišlo pa je tudi do pobojev civilnega prebivalstva, ki sta ga izvajali obe strani vpleteni v vojno. Istočasno se je Gruzija zapletla tudi v spopad z Abhazijo, tudi ta vojna ni bila nič manj krvava saj sta imeli obe strani skupaj več kot 40.000 mrtvih ranjenih in pogrešanih. Tudi v tej vojni so se dogajali številni zločini nad civilni prebivalstvom. Vojna med Gruzijo in Severno Osetijo se je končala 24. junija 1992 s podpisom mirovnega sporazuma v Sočiju, vojna med Gruzijo in Abhazijo pas se je končala leto pozneje s premirjem podpisanim 27. julija 1993 prav tako v Sočiju. Po dogovoru so na sporna ozemlja prišli mirovniki in opazovalne skupine, ki so nadzirale izvajanje ukrepov določenih iz mirovnega sporazuma.

Stvari so do leta 2003 ostale praktično nespremenjene, dokler v Gruziji ni s t. i. revolucijo vrtnic na oblast prišel Miheil Saakašvili. Njegova proameriško usmerjena politika, katere končni cilj je bil vstop Gruzije v NATO, je postala trn v peti Rusije, saj je ta celoten Kavkaz smatrala kot svoje interesno območje. V letih, ki so sledila, so se odnosi med Gruzijo in Rusijo začeli vedno bolj ohlajati. To se je začelo kazati tudi na vojaškem področju, saj se je začela gruzijska vojska izdatno oboroževati. Poleg vstopa Gruzije v NATO je bil cilj Saakašvilija tudi priključitev Južne Osetije in Abhazije k matični Gruziji. Sprva so sprte strani želele nesporazume rešiti po diplomatski, vendar so bile zamere in nasprotja prevelika, zato sta se državi leta 2008 znašli na robu vojne.

Kriza se je začela, ko je gruzijska vojska začela ob meji z Južno Osetijo in Abhazijo nameščati dodatne vojaške enote. Rusi so na to odgovori s povečanjem števila mirovnikov. Sredi aprila 2008 so Rusi nad Abhazijo sestrelili brezpilotno gruzijsko letalo s čimer so se napetosti med državama še dodatno povečale, Gruzija je na to odgovorila s povečanjem števila vojakov na meji z Abhazijo in Južno Osetijo. Napetosti so se kazala tudi s številnimi vojaškimi vajami, ki sta jih ob meji izvajali ob strani. Do prvih obmejnih spopadov je prišlo v jutranjih urah iz 14. na 15. junij, ko je gruzijska vojska začela obstreljevati vasi v Južni Osetiji. V napadih sta umrla dva civilista več pa je bilo ranjenih. S tem napadom se je začne spirala nasilja, ki na koncu pripelje do vojne. V naslednjem mesecu je na spornih ozemljih prišlo do številnih krvavih incidentov. Obe strani sta za nasilje obtoževale eno druga. 3. avgusta je rusko zunanje ministrstvo objavilo, da bo v Južni Osetiji v kratkem prišli do vojaškega spopada zaradi te izjave so začeli ljudje množično zapuščati svoje domove. Kmalu za tem v javnost pridejo podatki, da so incidenti in spopadi dobri zrežirani z namenom, da bi si Gruzija prisvojila Južno Osetijo. Da se Gruzija pripravlja na napad pričajo tudi številne evakuacije gruzijskega prebivalstva iz Južne Osetije tri dni pred glavnim spopadom. Zadnji dan, pred vojno 7. avgusta, zaznamujejo številni incidenti, obstreljevanja in spopadi. Tega dne ima tudi Saakašvili televizijski govor v katerem pojasni, da se bo zavzemal za mirno rešitev spora, malokdo pa se je zavedal, da je to le uvod v vojno katere namen je bil enkrat za vselej pokoriti separatistično Južno Osetijo.

Vojna[uredi | uredi kodo]

Južna Osetija[uredi | uredi kodo]

Vojna se je uradno začela 7. avgusta ob 22:30 z gruzijskim topniškim napadom na južno osetijske vasi. Temu je v zgodnjih jutranjih urah 8. avgusta sledil še napad enot gruzijske vojske, katerih glavni cilj je bilo mesto Chinvali. Gruzijska vojska je mesto obkolila in ga začela bombardirati z letali in topništvom, hkrati pa so začele v predmestje prodirati prve enote gruzijske vojske. V predmestjih so se začeli prvi ostri spopadi, ki pa so se nato začeli seliti proti centru mesta. V spopade so se vmešali ruski mirovniki, ki so se postavili na stran milice Južne Osetije. Število žrtev je začelo na vseh straneh naraščati, med spopadi ni bilo prizanešeno niti civilistom in civilnim objektom, kot so bolnice, šole, in stanovanjske zgradbe. Ker je bilo videti, da bo center mesta kmalu padel v gruzijske roke, so Rusi na pomoč svojim enotam poslali letalstvo, ki je napadlo gruzijske vojaške položaje in oklepne kolone. Na severu mesta pa so se že začele zbirati enote redne ruske vojske, ki so tja prispele skozi cestni tunel Roki. Ta tunel je med rusko-gruzijsko vojno odigral ključno vlogo saj je predstavljal edino vez med Rusijo in Južno Osetijo. Od tunela je nato proti Chinvaliju vodila strateško pomembna cesta čez most Gupta. Na prvi dan vojne bi morala gruzijska vojska most uničiti vendar se ji to ni posrečilo zato so imele ruske sile neoviran dostop do Chinvalija. Proti koncu prvega dneva vojna je tako ruska vojska že dosegla premoč in začela odbijati vse gruzijske napade. Kot izredno uspešni so se izkazali tudi napadi osetijskih odporniških skupin in milic, ki so iz zasede napadale gruzijske oklepne kolone.

Ker so Rusi zaradi slabih cestnih komunikacij in neprestanih napadov gruzijskih posebnih enot s težavo premeščali svoje enote v Južno Osetijo je to rusko težavo izkoristila gruzijska vojska. Tako je drugi dan vojne v okolici Chinvalija izvedla več ofenziv, ki pa so vse zaradi močne ruske obrambe in velikih izgub na gruzijski strani propadle. Prišlo je tudi do nekaj tankovskih spopadov gruzijski protiletalski obrambi pa je med spopadi nad Gruzijo in Severno Osetijo uspelo sestreliti večje število ruskih letal zaradi česar so morali Rusi začasno prekiniti bojne poleten nad Gruzijo. Nekoliko več sreče v bojih je imela gruzijska vojska le v Chinvaliju, ki ga je skoraj v celoti zasedla vendar ne za dolgo. Tretji dan vojne so Rusi z novimi okrepitvami in pomočjo osetijske milice ponovno zasedli mesto, tako, da se je morala gruzijska vojska umakniti južno od mesta. Zaradi vse večjega ruskega pritiska pa se je gruzijska vojska morala umakniti tudi iz drugih predelov Južne Osetije. Njeno stanje se je iz ure v uro slabšalo rusko letalstvo je skoraj popolnoma uničilo gruzijsko topništvo tako, vojska je tako ostala brez kritja. Odsotnost nasprotnikovega topništva pa so izkoristili Rusi in izvedli več napadov na celotni fronti. Gruzijski vojski tako ni ostalo drugega kot, da se se umakne iz celotne Južne Osetije in vzpostavi novo obrambno črto na njenih mejah.

Vojska Gruzije se je po izgubljeni bitki za Osetijo umaknila v mesto Gori. Mesto leži nekaj deset kilometrov južno od meje z Južno Osetijo. Gori je od začetka konflikta predstavljal glavno logistično bazo gruzijske vojske za izvajanje operacij v Osetiji zato je bil že več dni izpostavljen nenehnim ruskim letalskim napadom. Še isti dan umika je v javnost prišel podatek, da se ruska vojska ne bo ustavil na meji ampak bo napredovala v Gori ter nato proti Tbilisiju, glavnemu mestu Gruzije. V mestu Gori je medtem izbruhnila panika, ljudje so množično začeli zapuščati svoje domove, na odhod se je začela pripravljati tudi gruzijska vojska. Ruski napad se je začel v jutranjih ura 11. avgusta z močnimi letalskimi in topniškimi napadi. Obstreljevanje je bilo tako intenzivno, da so začeli gruzijski vojaki v paniki zapuščati obrambne položaje in bežati v zaledje. Ker je bilo videti, da bodo Rusi grožnje uresničili je bil gruzijskim enotam v Goriju izdan ukaz za umik proti Tibilisiju kjer naj bi vzpostavili obrambo mesta. Umik se je začel naslednji dan 12. avgusta in se kmalu spremenil v pa nični beg, vsaka enota se je umikala zase brez kakršnega koli reda in prednosti zato je prihajalo do zastojev in nesreč. Umikajoča se gruzijska vojske je za seboj pustila ogromno vojaške opreme, ki se je kasneje izkazalo, da je ameriškega oz. zahodnega izvora. Rusi so v mesto vstopili 13. avgusta skoraj brez bojev tam ostali dva dni ter nato pot nadaljevali proti Tbilisiju. Medtem so v mestu uničili ali odpeljali vso zaseženo vojaško opremo. Rusko napredovanje proti Tbilisiju je potekalo bolj ali manj brez težav mestu so se približali na 55 km njihovo napredovanje se je ustavilo na strateško pomembnem križišču v kraju Igoeti na ukaz poveljnika ruske vojske v Gruziji.

Na prvi dan vojne se je pod ruskimi letalskimi napadi znašlo tudi glavno mesto Gruzije, Tbilisi. Tarče napada so postala vojaška poslopja in vojaška letališča, med njimi pa sta se znašli tudi mednarodno letališče v Tbilisiju in tovarna letal.

Abhazija[uredi | uredi kodo]

Za razliko od Južne Osetije Abhazija tistega 7. avgusta ni bila tarča gruzijskega napada. Vojna se je v Abhaziji začela šele s prihodom ruske mornarice 10. avgusta. Rusi so nameravali Abhazijo uporabiti kot izhodiščno točko za napad na Gruzijo s čimer bi razbremenili ruske enote v Severni Osetiji, ki so se srečevale s številnimi logističnimi težavami pri prehodu gorovja Kavkaz. Desetega avgusta se je tako na abhazijski obali pod okriljem ruske črnomorske flote izkrcalo okoli 9.000 ruskih vojakov katerim pa se je kasneje pridružilo še okoli 5.000 vojakov pravkar mobilizirane abhazijske vojske. Gruzijska vojska je na rusko izkrcanje reagirala tako da je proti ruskemu ladjevju poslala več patruljnih ladij in raketnih topnjač. Do spopada je prišlo v noči iz 9. na 10. avgust, čeprav ni točnih podatkov naj bi v kratkotrajnem spopadu gruzijska mornarica izgubila eno patruljno ladjo medtem ko je ruska mornarica spopad prestala brez škode.

Rusko napredovanje skozi Abhazijo je bilo hitro saj so prebivalci podpirali rusko vojsko,tako da so, 11. avgusta, ruski padalci že začeli izvajati bojne operacije na gruzijsko-abhazijski meji. Ker je bila gruzijska vojska prezaposlena z boji v Južni Osetiji je ruska vojska pri svojem napredovanju naletela na minimalen odpor gruzijske vojske, do 12. avgusta so ruski tanki že prišli v glavno gruzijsko pristanišče Poti in ga obkolili na vzhodu pa so dosegli mesto Senaki kjer se je njihovo napredovanje ustavilo. Med boji je rusko letalstvo sestrelilo dva gruzijska helikopterja ter popolnoma uničilo vojaško bazo pri Sanaki. V pristanišču Poti pa je ruska vojska razstrelila več gruzijskih vojaških ladij, ki jim ni uspelo pobegniti v Batumi. Razsulo gruzijske vojske je izkoristila vojska Abhazije in na severu Abhazije napadla območje Kodori kjer so večinoma živeli Gruzijci. Boji so ponehali 13. avgusta ko je večina vojakov in gruzijskih civilistov zapustila to območje.

Konec vojne in njene posledice[uredi | uredi kodo]

Vojna v Južni Osetiji je šokirala svet s tem, da je zasenčila otvoritveno slovesnost 29. olimpijskih iger v Pekingu. Poleg svetovne javnosti je šokirala tudi politično, predvsem zunanjo politiko ZDA in Evropske unije, zaradi česar so se začele hitro iskati rešitve za končanje konflikta. Prva pogajanja o prekinitvi sovražnosti so se začela 10. avgusta, ta niso obrodila sadov, so pa Rusi naznanili, da se bodo začeli pogajati, ko bodo končali vse vojaške operacije, ki so jih imeli v načrtu. Ruska vojska je prenehala z vojaškimi operacijami 12. avgusta. Tega dne je ruski predsednik Dimitrij Medvedjev izjavil, da je ruska vojska izpolnila vse glavne cilje za vzpostavitev miru in zaščiti civilnega prebivalstva ter da je bil agresor ustrezno kaznovan in da je utrpel velike izgube. Še isti dan je Medvedjev ob navzočnosti francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja sprejel mirovni načrt, ki sta ga predlagala Evropska unija in ZDA, nekoliko kasneje istega dne je mirovni načrt sprejela tudi Gruzija. Da dni kasneje, 14. avgusta sta mirovni načrt podpisala tudi predsednika Abhazija in Južne Osetije s čimer je bila vojna dokončno končana.

Po končanih spopadih so se Rusi začeli umikati iz zasedenih ozemelj, njihov umik je potekal počasi in postopoma, zadnje ruske enote so zasedena gruzijska ozemlja zapustila šele konec septembra. Med umikom je občasno prihajalo tudi do incidentov posledica katerih so bile tudi smrtne žrtve.

Žrtve in škoda[uredi | uredi kodo]

Med vojno in po njej je postalo jasno, da je bil cilj gruzijske ofenzive v Južni Osetiji etnično čiščenje katerega klavni cilj je bil pregon prebivalcev Južne Osetije, ki niso bili gruzijske narodnosti. Po posredovanju ruske vojske so se podobne taktike posluževale tudi osetijske milice, ki so po umiku gruzijske vojske začele napadati gruzijska naselja in prebivalce. Med vojno naj bi tako iz Južne Osetije v Severno Osetijo pobegnilo okoli 30.000 civilistov, 15.000 Gruzijcev pa je iz Južne Osetije pobegnilo v Gruzijo. Med boji je v Južni Osetiji umrlo med 162 in 365 civilistov v Gruziji pa 224, 15 je bilo pogrešanih 542 pa ranjenih.

Med boji je nastala tudi ogromna materialna škoda najbolj je bilo poškodovano mesto Chinvali, po ocenah naj bi bilo zaradi bojev in bombardiranja poškodovanih kar 70% zgradb. Zaradi maščevanja iz ene in drug strani so bile požgane številne vasi z večinskim gruzijskim in osetijskim prebivalstvom. Veliko škode je nastalo tudi v Gruziji daleč za frontno črto. Ruski letalski napada so uničili številna letališča, tovarne in prometno infrastrukturo. Gruzijsko stran je vojna stala 250 milijonov dolarjev. Gruzijska vojska je med spopadi izgubila 5% svojih zmogljivosti izgube so znašale: 40 tankov, 1.728 kosov ročnega orožja, 9 letal in helikopterjev ter 19 ladij. Točnih podatkov o ruskih izgubah ni, po različnih ocenah naj bi te znašali okoli 44 milijonov dolarjev, najbolj je zanimiv podatek o ruskih letalskih izgubah. Rusi naj bi nad gruzijskem nebom izgubili kar štiri letala kar kaže na eni strani na izredno moč gruzijske protiletalske obrambe in nemoč uspešno obrambe mogočnega ruskega letalstva. Petdnevna vojna naj bi Rusijo stala okoli 508 milijonov dolarjev.

Dogodki po vojni[uredi | uredi kodo]

Vojna je imela katastrofalne politične in gospodarske posledice za Gruzijo. Z izgubljeno vojaško operacijo v Južni Osetiji je Gruzija dokončno izgubila nadzor nad njenim ozemljem s tem pa še tisto malo zaupanja med njenimi prebivalci, ki so verjeli v nekakšno avtonomijo, mir in sožitje z Gruzijo. Šestindvajsetega avgusta je Rusija priznala Južno Osetijo in Abhazijo kot samostojno državo dva, 5. septembra je to storila še Nikaragva. Do leta 2011 je državi priznalo že šest držav (Rusija, Nikaragva, Venezuela, Nauru, Vanuatu, in Tuvalu).

Zaradi izgubljene vojne, ozemlja ter gospodarskih sankcij iz strani Rusije je predsednik Gruzije Miheil Saakašvili med ljudmi postal izredno nepriljubljen kar je v mesecih in letih po vojni pripeljalo do številnih nasilnih demonstracij in celo upora v vojski.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Gruzija

Rusija

Mednarodno

Mediji