Rokijski predor
Rokijski predor (imenovan tudi Rokski predor, gruzijsko როკის გვირაბი; osetijsko Ручъй тъунел; rusko Рокский туннель) je gorski predor na cesti Transkam (ali Transkavkaška cesta) skozi Visoki Kavkaz, severno od vasi Zgornja Roka. Predor je edina cestna povezava med rusko republiko Severno Osetijo-Alanijo in Južno Osetijo, separatistično pokrajino v Gruziji. Cesto upravljajo v mestu Nižni Zaramag v Severni Osetiji in jo včasih imenujejo mejni prehod Roki-Nižni Zaramag.
Predor, ki ga je sovjetska vlada dokončala leta 1984, je ena od redkih poti, ki prečkajo območje Severnega Kavkaza. Dolg je 3730 metrov in leži na nadmorski višini okoli 2000 metrov, v bližini prelaza Roki, ki je na nadmorski višini 3000 metrov in ga je mogoče uporabljati le poleti.[1][2] Drugi poti med Gruzijo in Rusijo sta carinska kontrolna točka na prelazu Kazbegi – Verhni Lars na Gruzijski vojaški cesti, zaprt junija 2006[3] in ponovno odprt leta 2010, ter prehod Gantiadi – Adler v Abhaziji, za katerega Gruzija trdi, da obratuje nezakonito.[4]
Predor je bil pomemben v spopadu med Gruzijo in Osetijo. Za oblasti v Južni Osetiji je cestnina, ki se obračunava za promet skozi predor, eden glavnih virov dohodka. Gruzijska vlada – ki so jo podprle ZDA – je že dolgo nazaj pozvala, naj se južnoosetijska stran predora postavi pod nadzor mednarodnih opazovalcev, ne pa južnoosetijskih separatistov in njihovih ruskih zaveznikov.[5] Ko so ruske oblasti med junijem 2006 in marcem 2010 blokirale prehod Kazbegi-Verhni Lars, je bil predor Roki edina razpoložljiva cestna pot iz Rusije do Južne Osetije. Predor je bil uporabljen tudi kot oskrbna pot ruskih vojakov med vojno v Južni Osetiji 2008.[6]
Zaradi škode, ki jo je leta 2008 povzročila vojna v Južni Osetiji, je bil predor rekonstruiran.[7] Za temeljito obnovo je bila glavna cev zaprta od 24. aprila 2012 do začetka novembra 2014, promet pa je potekal skozi servisni predor. Popravila, med katerimi so dokončali tudi vzporedni servisni predor, so stala približno 400 milijonov ameriških dolarjev.[8] Vse stroške obnove je plačala ruska stran.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ »Der Roki-Tunnel – Schlüsselstelle im Georgien-Konflikt« (v nemščini). Derstandard.at. 18. avgust 2008. Arhivirano iz spletišča dne 16. marca 2016. Pridobljeno 3. februarja 2019.
- ↑ »Roki Tunnel«. Structurae.de. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. decembra 2015. Pridobljeno 10. avgusta 2008.
- ↑ »Families split by Ossetia border closure«. 23. januar 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. septembra 2008. Pridobljeno 10. avgusta 2008.
- ↑ »Explosion Redirected«. 10. julij 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. julija 2006. Pridobljeno 10. avgusta 2008.
- ↑ »Georgian rebel region evacuates children after deadly clashes«. Channel NewsAsia. 5. avgust 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. septembra 2008. Pridobljeno 10. avgusta 2008.
- ↑ Michael Evans (11. avgust 2008). »Georgia: Reckless Saakashvili took on Russian Goliath Putin«. The Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. septembra 2008. Pridobljeno 11. avgusta 2008.
- ↑ »Roki tunnel reopened«. DFwatch - Democracy & Freedom Watch. 10. november 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. decembra 2015. Pridobljeno 29. avgusta 2016.
- ↑ »Second phase of the Roki Tunnel Construction Completed at the Border with South Ossetia«. SK Most. 21. oktober 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. septembra 2016. Pridobljeno 29. avgusta 2016.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
- »Roki - Tunnel of Misfortune«. The Georgian Times. 4. september 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. septembra 2008. Pridobljeno 10. septembra 2008.