Črnomorska flota

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Koordinati: 44°36′N 33°32′E / 44.600°N 33.533°E / 44.600; 33.533

Črnomorska flota
Great emblem of the Black Sea fleet.svg
Veliki znak Črnomorske flote
Država: Zastava Rusije Rusija
Veja: Vojna mornarica
Tip: Flota
Velikost: Plovila:
Struktura poveljstva: Medium emblem of the Armed Forces of the Russian Federation (27.01.1997-present).svg Oborožene sile Ruske federacije
Garnizija/Štab:
Konflikti: Krimska vojna
Prva svetovna vojna
Druga svetovna vojna
Rusko-gruzijska vojna
Sirska državljanska vojna
Znani poveljniki: Knez Grigorij Potemkin
Admiral Fjodor Ušakov
Admiral Mihail Lazarev
Kontraadmiral Grigorij Butakov
Admiral Ivan Jumašev
Admiral flote Sovjetske zveze Sergej Gorškov
Obletnice: 13. maj
Odlikovanja: Order of Red Banner.png Red rdeče zastave

Črnomorska flota (rusko: Черноморский флот, Černomorski flot) je flota Ruske vojne mornarice v Črnem morju.[1] Zaradi udeležbe v rusko-gruzijski vojni (2008), zasedbi Krima (2014) in Sirski državljanski vojni (2015–) v zadnjem času velja za najbolj izkušeno floto Ruske vojne mornarice.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Črnomorsko floto je skupaj z njenim glavnim oporiščem Sevastopolom ustanovil knez Grigorij Potemkin 13. maja 1783. V preteklosti so ji poveljevali legendarni admirali, kot sta Dmitrij Senjavin in Pavel Nahimov, in ima izjemen zgodovinski in politični pomen za Rusijo.

Med rusko-turško vojno (1787-1792) je bil potrjen ruski nadzor Krima, ko je Črnomorska flota pod poveljstvom admirala Fjodora Ušakova porazila Turško vojno mornarico v Bitki pri Kerčenski ožini (1790) in Turkom preprečila izkrcanje na Krimu.

Med Napoleonskimi vojnami je Ruska vojna mornarica sprva delovala proti Francoski v zavezništvu s Turško. Zatem se je Turčija obrnila proti Rusiji in začela rusko-turško vojno (1806-1812). V tej je Črnomorska s pomočjo Baltske flote premagala Turčijo pod poveljstvom admirala Dmitrija Senjavina v bitkama pri Dardanelah in Atosu (1807).

Po Napoleonskih vojnah je Rusija v zavezništvu s Francijo in Združenim kraljestvom posredovala v Grški osamosvojitveni vojni in porazila Turško vojno mornarico v Bitki pri Navarinu (1827). Poleg Črnomorske je ponovno sodelovala tudi Baltska flota.

Nadzor Turčije nad Turškimi ožinami je pomenil omejitev za izhod Črnomorske flote v Sredozemsko morje in Rusija je občasno poskušala zavarovati prehod skozi ožine. Od leta 1841 je bila Rusija z Londonsko konvencijo o ožinah formalno omejena na Črno morje. Vendar je bila tudi v okviru Črnega morja Rusija pomorsko močnejša država od Turčije. Leta 1853 je Črnomorska flota po turški vojni napovedi premagala turške pomorske sile v Bitki pri Sinopi. Kljub temu so bili Rusi med dolgotrajno Krimsko vojno (1853–1856) potisnjeni v obrambo, tako da so se britansko-francoske enote izkrcale na Krimu in zavzele Sevastopol. Po vojni naj bi skladno s Pariško pogodbo Črno morje postalo demilitarizirano območje, in šele po ruski zmagi v rusko-turški vojni (1877–1878) je Črnomorska flota spet začela krepiti svoje pomorsko moč in utrdbe.[2]

Bitka pri Sinopi (1853)

20. stoletje[uredi | uredi kodo]

Črnomorska flota je imela pomembno vlogo v ruski revoluciji (1905), saj je posadka bojne ladje Potjomkin izvedla upor kmalu po ruskem porazu v rusko-japonski vojni. Upor je pomenil simbolični korak k Ruski revoluciji (1917) in je bil pozneje prikazan v kultnem nemem filmu "Bojna ladja Potjomkin" iz leta 1925 Sergeja Eisensteina. Med prvo svetovno vojno je bilo med Črnomorsko floto in Turško vojno mornarico več srečanj. Turki so imeli zaradi prisotnosti nemške bojne križarke SMS Goeben sprva premoč, toda po izgradnji dveh sodobnih ruskih dreadnoughtov Imperatrica Marija in Imperatrica Katarina Velika prevzamejo Rusi vodstvo na morju do padca ruske vlade novembra 1917. Nemške podmornice iz carigrajske flotilje in turške lahke enote so napadale rusko tovorno ladjevje to konca vojne.

V 1930-ih letih se začne velik nov program gradnje ladij, v okviru katerega je bilo zgrajenih več kot 500 ladij. Ob izbruhu druge svetovne vojne je Črnomorski floti poveljeval viceadmiral Filip Oktjabrski. Kljub hitremu nemškemu prodoru in nemškemu zavzetju Krima sredi leta 1942, se je flota, sicer s hudimi izgubami, dobro izkazala v Obleganju Odese (1941) in Bitki za Sevastopol (1941–1942).[3]

S koncem druge svetovne vojne je bila potrjena sovjetska dominanca črnomorskega območja. Severne in vzhodne obale je nadzirala Sovjetska zveza, v Romuniji in Bolgariji pa so postavljeni na oblast zavezniški režimi. Turčija je ostala izven sovjetske črnomorske varnostne ureditve in Sovjeti so se sprva zavzemali za skupni nadzor Bosporja s Turčijo, vendar je Turčija to zavrnila. Leta 1952 se je Turčija pridružila Natu in s tem postavila Bospor v zahodno vplivno območje. Kljub temu je Montrojska konvencija omejevala Natove možnosti za krepitev položaja Turčije v Črnem morju.[4] 7. maja 1965 je bila enota odlikovana z redom rdeče zastave. V poznejšem obdobju hladne vojne je Črnomorska flota skupaj s Severno zagotavljala ladje za sovjetsko 5. operativno eskadro v Sredozemskem morju. Ta se je med arabsko-izraelskimi vojnami, zlasti med Jomkipursko vojno (1973), zoperstavila Ameriški vojni mornarici.

Jomkipurska vojna[uredi | uredi kodo]

Med Jomkipursko vojno je prišlo do največje napetosti med Sovjetsko in Ameriško vojno mornarico v celotni hladni vojni. Ker sta obe strani podpirali vsaka svoje zaveznike, sta njuni floti v Sredozemlju postali vse bolj sovražni druga do druge. Sovjetska 5. operativna eskadra pod poveljstvom admirala Jevgenija Volobujeva je imela ob začetku vojne 52 ladij (med njimi je bila najnovejša ruska križarka Nikolajev razreda Berkut B), vključno z enajstimi podmornicami, od katerih so nekatere nosile manevrne rakete z jedrskimi bojnimi glavami, ameriška 6. flota pod poveljstvom admirala Daniela Murphyja pa je imela 48 ladij, vključno z dvema letalonosilkama (Independence in Franklin D. Roosevelt) in eno nosilko helikopterjev (Guadalcanal).[5] Z nadaljnjim potekom vojne sta obe strani okrepili svoji floti. Sovjetska eskadra je narasla na 97 ladij, vključno s 23 podmornicami, medtem ko je ameriška 6. flota zrasla na 60 ladij, vključno z devetimi podmornicami, dvema nosilkama helikopterjev in tremi letalonosilkami. Tokom operacije je imela ameriška 6. flota s 180 zrakoplovi na dveh letalonosilkah taktično premoč, vendar so sovjetske protiladijske rakete predstavljale velike grožnjo za ameriške ladje. Po ukazu poveljnika 6. flote Murphyja sta bili ameriški letalonosilki vseskozi 100–150 navtičnih milj narazen, kar je bilo dovolj blizu za vzajemno pomoč in dovolj daleč za določitev, katero od njiju elektronsko ciljajo sovjetske rakete.

Najbrž najboljša sovjetska vojna ladja iz časa napetosti med Jomkipursko vojno, križarka Nikolajev, prva ladja novega razreda Berkut B in del Črnomorske flote.

Poleg Nikolajeva so bile ob začetku vojne v Sredozemskem morju še križarke Grozni (Projekt 58), Dzeržinski in Murmansk (projekt 68bis) ter vsaj dve jedrski podmornici z manevrnimi raketami z jedrskimi konicami (med njima B-318 projekta 651).[6] Ko je poveljnik eskadre Volobujev 4. oktobra izvedel, da je vojna neizbežna, je ukazal masivno namestitev sil eskadre ob obalah Egipta in Sirije za evakuacijo sovjetskih specialistov in njihovih družin iz vojnega območja na območje južno od Krete, kjer bi jih premestili na transportne ladje. Z obal Egipta so bili sovjetski državljani (okrog 1000) evakuirani med drugim z rušilcem Naporisti, iz Sirije pa s fregato Kunica. 8. oktobra je s Sevastopola v Sredozemlje odplula še križarka Črnomorske flote Admiral Ušakov (projekt 68bis) pod poveljstvom kontraadmirala Vasljukova. Ob izbruhu vojne 6. oktobra sta bili ameriški letalonosilki še v oporiščih – Independence v Atenah in Franklin D. Roosevelt v Španiji. Prva je oporišče zapustila še isti dan ob spremstvu sovjetskega rušilca. Obe strani sta začeli priprave na vojno in ameriška letala so izvedla izvidniške polete nad sovjetsko floto.

Tokom vojne je sovjetska ladijska udarna skupina 1 (LUS 1) s križarko Grozni in rušilcema Provorni ter Plameni (pred prihodom Plamenega tudi rušilcema Krasni Kavkaz in Skori) pod poveljstvom kapitana 1. stopnje Rjabinskega sledila ameriški udarni skupini letalonosilke Independence (Groznega 16. oktobra južno od Krete zamenja križarka Murmansk z rušilcem Naporisti). Sovjetska LUS 2 s križarko Murmansk in rušilcem Smetlivi je sledila ameriški udarni skupini letalonosilke Franklin D. Roosevelt. LUS 3 s križarko Admiral Ušakov in rušilcema Rešitelni in Neulovimi pod poveljstvom kontraadmirala Basjukova je sledila ameriški udarni skupini nosilke helikopterjev Guadalcanal. LUS 4 pod poveljstvom kapitana 1. stopnje Lehkega s križarko Admiral Golovko (Projekt 58) in rušilcema Krasni Krim in Nahodčivi je kmalu po koncu vojne vstopila v Sredozemlje in sledila ameriški udarni skupini letalonosilke John F. Kennedy, LUS 5 pod poveljstvom kapitana 1. stopnje Jasakova z rušilci Soznatelni, Krasni Kavkaz in Otvažni pa je sledila ameriški udarni skupini nosilke helikopterjev Iwo Jima. Poleg tega sta v Sredozemlju delovali še križarki Admiral Makarov (razred Berkut A) in Moskva ter rušilec Spešni.

V sklepnem delu vojne, po izraelskem prečkanju Sueškega prekopa 24. oktobra, je Leonid Brežnjev predlagal Richardu Nixonu skupno sovjetsko-ameriško mirovno misijo, sicer je zagrozil s sovjetskim izkrcanjem ob Sueškem prekopu v Port Saidu. Ker so bili polki marincev, namenjeni tej operaciji, takrat še v Sevastopolu in v Jugoslaviji, je vrhovni poveljnik sovjetske mornarice admiral flote Sovjetske zveze Sergej Gorškov ukazal izkrcanje organizirati s člani posadk ladij 5. operativne eskadre. Ko so na Nikolajevu so zbirali četo prostovoljcev za padalsko operacijo, je po spominih udeležencev skoraj cela posadka stopila korak naprej. Tega dne je bila v Port Said poslana LUS s križarko Admiral Ušakov, rušilci Otvažni, Neulovimi in Soznatelni, fregato Voron in tremi izkrcevalnimi ladjami s prostovoljci po ukazih Gorškova. Do izkrcanja ni nikoli prišlo, ker je bilo prej sklenjeno premirje.

Floti sta se začeli umikati po sklenjenem premirju.

Novejša zgodovina[uredi | uredi kodo]

Po razpadu Sovjetske zveze si ladje Črnomorske flote razdelita Rusija in Ukrajina, pomorska oporišča pa leta 1997 preidejo v dvajsetletni najem Rusije z dogovorom v Kijevu. S Harkovskim dogovorom z leta 2010 je najem podaljšan do leta 2042, kar pa postane brezpredmetno s pridružitvijo Krima Rusiji leta 2014. Leta 2013 je bila prvič po razpadu Sovjetske zveze ponovno vzpostavljena 5. operativna eskadra v Sredozemskem morju, ki je podrejena poveljniku Črnomorske flote.

Po letu 1991 izgubi Črnomorska flota precej plovil. Leta 2013 se začne obsežna modernizacija z nakupi novih ladij in podmornic, med katerimi so tri fregate razreda Burevestnik in šest podmornic razreda Varšavjanka. Poveljniška ladja Črnomorske flote, križarka Moskva je bila leta 2020 popravljena.[7] Od leta 2019 je poveljnik viceadmiral Igor Osipov.

Največje pomorsko oporišče Črnomorske flote je v Sevastopolu, v Novorusisku pa so nameščene podmornice in patruljne ladje.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Black Sea Fleet". mil.ru (angleščina). Pridobljeno dne 28. marca 2021.
  2. "Czarist Navy in the Russo-Turkish War of 1877". globalsecurity.org (angleščina). Pridobljeno dne 5. aprila 2021.
  3. John Erickson: The Road to Stalingrad, Cassel Military Paperbacks, 2003, stran 205 (angleščina)
  4. McCormick, G. (1987). The Soviet Presence in the Mediterranean. Santa Monica: RAND (angleščina)
  5. Розин Александр: Война «Судного дня» 1973г. Противостояние СССР-США на море. http://www.xn--c1aigbrelbb7i.xn--p1ai/knigy/rozin.htm (ruščina)
  6. Goldstein, L. in Žukov, J. (2004). A Tale of two Fleets: A Russian perspective on the 1983 Naval Standoff in the Mediterranean. Newport: Naval War College Review (angleščina)
  7. Lehovich, V. in Hashim, A. (2000). Issues for the U.S. Navy in the Black Sea Region: Country Profiles and Recommendations. Alexandria (USA): Center for Naval Analyses (angleščina)