Črnomorska flota

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Koordinati: 44°36′N 33°32′E / 44.600°N 33.533°E / 44.600; 33.533

Črnomorska flota
rusko Черноморский флот
Černomorski flot
Veliki znak Črnomorske flote
Ustanovitev13. maj 1783
Država Rusija
VejaVojna mornarica
TipFlota
VelikostPlovila:
Struktura poveljstva Oborožene sile Ruske federacije
Garnizija/Štab
Obletnice13. maj
KonfliktiKrimska vojna
Prva svetovna vojna
Druga svetovna vojna
Rusko-gruzijska vojna
Sirska državljanska vojna
Rusko-ukrajinska vojna
Odlikovanja Red rdeče zastave
Poveljniki
Trenutni poveljnikViceadmiral Viktor Nikolajevič Sokolov
Znani poveljnikiKnez Grigorij Potemkin
Admiral Fjodor Ušakov
Admiral Mihail Lazarev
Kontraadmiral Grigorij Butakov
Admiral Ivan Jumašev
Admiral flote Sovjetske zveze Sergej Gorškov

Črnomorska flota (rusko Черноморский флот, Černomorski flot) je flota Ruske vojne mornarice v Črnem morju.[1] Zaradi udeležbe v rusko-gruzijski vojni (2008), zasedbi Krima (2014) in sirski državljanski vojni (2015–) v zadnjem času velja za najbolj izkušeno floto Ruske vojne mornarice.[navedi vir]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Črnomorsko floto je skupaj z njenim glavnim oporiščem Sevastopolom ustanovil knez Grigorij Potemkin 13. maja 1783. V preteklosti so ji poveljevali legendarni admirali, kot sta Dmitrij Senjavin in Pavel Nahimov, in ima izjemen zgodovinski in politični pomen za Rusijo.

Med rusko-turško vojno (1787–1792) je bil potrjen ruski nadzor Krima, ko je Črnomorska flota pod poveljstvom admirala Fjodora Ušakova porazila Turško vojno mornarico v bitki pri Kerčenski ožini (1790) in Turkom preprečila izkrcanje na Krimu.

Med Napoleonskimi vojnami je Ruska vojna mornarica sprva delovala proti Francoski v zavezništvu s Turško. Zatem se je Turčija obrnila proti Rusiji in začela rusko-turško vojno (1806–1812). V tej je Črnomorska s pomočjo Baltske flote premagala Turčijo pod poveljstvom admirala Dmitrija Senjavina v bitkama pri Dardanelah in Atosu (1807).

Po Napoleonskih vojnah je Rusija v zavezništvu s Francijo in Združenim kraljestvom posredovala v grški osamosvojitveni vojni in porazila Turško vojno mornarico v bitki pri Navarinu (1827). Poleg Črnomorske je ponovno sodelovala tudi Baltska flota.

Nadzor Turčije nad Turškimi ožinami je pomenil omejitev za izhod Črnomorske flote v Sredozemsko morje in Rusija je občasno poskušala zavarovati prehod skozi ožine. Od leta 1841 je bila Rusija z Londonsko konvencijo o ožinah formalno omejena na Črno morje. Vendar je bila tudi v okviru Črnega morja Rusija pomorsko močnejša država od Turčije. Leta 1853 je Črnomorska flota po turški vojni napovedi premagala turške pomorske sile v bitki pri Sinopi. Kljub temu so bili Rusi med dolgotrajno krimsko vojno (1853–1856) potisnjeni v obrambo, tako da so se britansko-francoske enote izkrcale na Krimu in zavzele Sevastopol. Po vojni naj bi skladno s Pariško pogodbo Črno morje postalo demilitarizirano območje, in šele po ruski zmagi v rusko-turški vojni (1877–1878) je Črnomorska flota spet začela krepiti svoje pomorsko moč in utrdbe.[2]

Bitka pri Sinopi (1853)

20. stoletje[uredi | uredi kodo]

Črnomorska flota je imela pomembno vlogo v ruski revoluciji (1905), saj je posadka bojne ladje Potjomkin izvedla upor kmalu po ruskem porazu v rusko-japonski vojni. Upor je pomenil simbolični korak k ruski revoluciji (1917) in je bil pozneje prikazan v kultnem nemem filmu Križarka Potemkin iz leta 1925 Sergeja Eisensteina. Med prvo svetovno vojno je bilo med Črnomorsko floto in Turško vojno mornarico več srečanj. Turki so imeli zaradi prisotnosti nemške bojne križarke SMS Goeben sprva premoč, toda po izgradnji dveh sodobnih ruskih dreadnoughtov Imperatrica Marija in Imperatrica Katarina Velika prevzamejo Rusi vodstvo na morju do padca ruske vlade novembra 1917. Nemške podmornice iz carigrajske flotilje in turške lahke enote so napadale rusko tovorno ladjevje do konca vojne.

V 30. letih 20. stoletja se začne velik nov program gradnje ladij, v okviru katerega je bilo zgrajenih več kot 500 ladij. Ob izbruhu druge svetovne vojne je Črnomorski floti poveljeval viceadmiral Filip Sergejevič Oktjabrski. Kljub hitremu nemškemu prodoru in nemškemu zavzetju Krima sredi leta 1942, se je flota, sicer s hudimi izgubami, dobro izkazala v obrambi Odese (1941) in bitki za Sevastopol (1941–1942).[3]

S koncem druge svetovne vojne je bila potrjena sovjetska dominanca črnomorskega območja. Severne in vzhodne obale je nadzirala Sovjetska zveza, v Romuniji in Bolgariji pa so postavljeni na oblast zavezniški režimi. Turčija je ostala izven sovjetske črnomorske varnostne ureditve in Sovjeti so se sprva zavzemali za skupni nadzor Bosporja s Turčijo, vendar je Turčija to zavrnila. Leta 1952 se je Turčija pridružila Natu in s tem postavila Bospor v zahodno vplivno območje. Kljub temu je Montrojska konvencija omejevala Natove možnosti za krepitev položaja Turčije v Črnem morju.[4] 7. maja 1965 je bila enota odlikovana z redom rdeče zastave. V poznejšem obdobju hladne vojne je Črnomorska flota skupaj s Severno zagotavljala ladje za sovjetsko 5. operativno eskadro v Sredozemskem morju. Ta se je med arabsko-izraelskimi vojnami, zlasti med jomkipursko vojno (1973), zoperstavila Ameriški vojni mornarici.

Jomkipurska vojna[uredi | uredi kodo]

Med jomkipursko vojno je prišlo do največje napetosti med Sovjetsko in Ameriško vojno mornarico v celotni hladni vojni.[5] Ker sta obe strani podpirali vsaka svoje zaveznike, sta njuni floti v Sredozemlju postali vse bolj sovražni druga do druge. Sovjetska 5. operativna eskadra pod poveljstvom admirala Jevgenija Volobujeva je imela ob začetku vojne 52 ladij (med njimi je bila najnovejša ruska križarka Nikolajev razreda Berkut B), vključno z enajstimi podmornicami, od katerih so nekatere nosile manevrirne rakete z jedrskimi bojnimi glavami, ameriška 6. flota pod poveljstvom admirala Daniela Murphyja pa je imela 48 ladij, vključno z dvema letalonosilkama (Independence in Franklin D. Roosevelt) in eno nosilko helikopterjev (Guadalcanal).[6] Z nadaljnjim potekom vojne sta obe strani okrepili svoji floti. Sovjetska eskadra je narasla na 97 ladij, vključno s 23 podmornicami, medtem ko je ameriška 6. flota zrasla na 60 ladij, vključno z devetimi podmornicami, dvema nosilkama helikopterjev in tremi letalonosilkami. Tokom operacije je imela ameriška 6. flota s 180 zrakoplovi na dveh letalonosilkah taktično premoč, vendar so sovjetske protiladijske rakete predstavljale velike grožnjo za ameriške ladje. Po ukazu poveljnika 6. flote Murphyja sta bili ameriški letalonosilki vseskozi 100–150 navtičnih milj narazen, kar je bilo dovolj blizu za vzajemno pomoč in dovolj daleč za določitev, katero od njiju elektronsko ciljajo sovjetske rakete.

Najbrž najboljša sovjetska vojna ladja iz časa napetosti med jomkipursko vojno, križarka Nikolajev, prva ladja novega razreda Berkut B in del Črnomorske flote

Poleg Nikolajeva so bile ob začetku vojne v Sredozemskem morju še križarke Grozni (projekt 58), Dzeržinski in Murmansk (projekt 68bis) ter vsaj dve jedrski podmornici z manevrirnimi raketami z jedrskimi konicami (med njima B-318 projekta 651).[7] Ko je poveljnik eskadre Volobujev 4. oktobra izvedel, da je vojna neizbežna, je ukazal masivno namestitev sil eskadre ob obalah Egipta in Sirije za evakuacijo sovjetskih specialistov in njihovih družin iz vojnega območja na območje južno od Krete, kjer bi jih premestili na transportne ladje. Z obal Egipta so bili sovjetski državljani (okrog 1000) evakuirani med drugim z rušilcem Naporisti, iz Sirije pa s fregato Kunica. 8. oktobra je s Sevastopola v Sredozemlje odplula še križarka Črnomorske flote Admiral Ušakov (projekt 68bis) pod poveljstvom kontraadmirala Vasljukova. Ob izbruhu vojne 6. oktobra sta bili ameriški letalonosilki še v oporiščih – Independence v Atenah in Franklin D. Roosevelt v Španiji. Prva je oporišče zapustila še isti dan ob spremstvu sovjetskega rušilca. Obe strani sta začeli priprave na vojno in ameriška letala so izvedla izvidniške polete nad sovjetsko floto.

Tokom vojne je sovjetska ladijska udarna skupina 1 (LUS 1) s križarko Grozni in rušilcema Provorni ter Plameni (pred prihodom Plamenega tudi rušilcema Krasni Kavkaz in Skori) pod poveljstvom kapitana 1. stopnje Rjabinskega sledila ameriški udarni skupini letalonosilke Independence (Groznega 16. oktobra južno od Krete zamenja križarka Murmansk z rušilcem Naporisti). Sovjetska LUS 2 s križarko Murmansk in rušilcem Smetlivi je sledila ameriški udarni skupini letalonosilke Franklin D. Roosevelt. LUS 3 s križarko Admiral Ušakov in rušilcema Rešitelni in Neulovimi pod poveljstvom kontraadmirala Basjukova je sledila ameriški udarni skupini nosilke helikopterjev Guadalcanal. LUS 4 pod poveljstvom kapitana 1. stopnje Lehkega s križarko Admiral Golovko (projekt 58) in rušilcema Krasni Krim in Nahodčivi je kmalu po koncu vojne vstopila v Sredozemlje in sledila ameriški udarni skupini letalonosilke John F. Kennedy, LUS 5 pod poveljstvom kapitana 1. stopnje Jasakova z rušilci Soznatelni, Krasni Kavkaz in Otvažni pa je sledila ameriški udarni skupini nosilke helikopterjev Iwo Jima. Poleg tega sta v Sredozemlju delovali še križarki Admiral Makarov (razred Berkut A) in Moskva ter rušilec Spešni.

V sklepnem delu vojne, po izraelskem prečkanju Sueškega prekopa 24. oktobra, je Leonid Brežnjev predlagal Richardu Nixonu skupno sovjetsko-ameriško mirovno misijo, sicer je zagrozil s sovjetskim izkrcanjem ob Sueškem prekopu v Port Saidu. Ker so bili polki marincev, namenjeni tej operaciji, takrat še v Sevastopolu in v Jugoslaviji, je vrhovni poveljnik sovjetske mornarice admiral flote Sovjetske zveze Sergej Gorškov ukazal izkrcanje organizirati s člani posadk ladij 5. operativne eskadre. Ko so na Nikolajevu so zbirali četo prostovoljcev za padalsko operacijo, je po spominih udeležencev skoraj cela posadka stopila korak naprej. Tega dne je bila v Port Said poslana LUS s križarko Admiral Ušakov, rušilci Otvažni, Neulovimi in Soznatelni, fregato Voron in tremi izkrcevalnimi ladjami s prostovoljci po ukazih Gorškova. Do izkrcanja ni nikoli prišlo, ker je bilo prej sklenjeno premirje.

Floti sta se začeli umikati po sklenjenem premirju.[8][9]

Novejša zgodovina[uredi | uredi kodo]

Po razpadu Sovjetske zveze sta si ladje Črnomorske flote razdelili Rusija in Ukrajina, pomorska oporišča pa so po letu 1997 prešla v dvajsetletni najem Rusije z dogovorom v Kijevu. S Harkovskim dogovorom leta 2010 je bil najem podaljšan do leta 2042, kar pa je postalo brezpredmetno z rusko okupacijo Krima leta 2014. Leta 2013 je bila prvič po razpadu Sovjetske zveze ponovno vzpostavljena 5. operativna eskadra v Sredozemskem morju, ki je podrejena poveljniku Črnomorske flote.

Po letu 1991 je Črnomorska flota izgubila precej plovil. Leta 2013 se je začela obsežna modernizacija z nakupi novih ladij in podmornic, med katerimi so tri fregate razreda Burevestnik in šest podmornic razreda Varšavjanka. Poveljniška ladja Črnomorske flote, križarka Moskva, je bila leta 2020 popravljena.[10]

Največje pomorsko oporišče Črnomorske flote je v Sevastopolu, v Novorossijsku pa so nameščene podmornice in patruljne ladje.

Marca 2021 je bilo v času napetosti med Rusijo in NATO prvič v zgodovini vseh šest podmornic Črnomorske flote na morju sočasno.[11]

Poveljniška ladja Črnomorske flote je fregata Admiral Makarov.[12]

Od leta 2020 je za Črnomorsko floto v gradnji prva nosilka helikopterjev v zgodovini, ladja Mitrofan Moskalenko, ki jo gradi kerčenska ladjedelnica Zaliv in naj bi bila končana leta 2027.[13]

Incident v Črnem morju 2021[uredi | uredi kodo]

23. junija 2021 naj bi ruska obmejna patruljna ladja streljala v smeri plovbe britanskega rušilca Defender, ki se ni odzval na opozorila o domnevnih kršitvah meja, za katere Rusija trdi, da so njene (vode okoli polotoka Krim so po mednarodnem pravu del Ukrajine). Po vstopu rušilca v teritorialne vode Krima blizu rta Fiolent, je po trditvah Rusije patruljna ladja sprožila opozorilne strele ter bombnik Su-24 opozorilno odvrgel štiri bombe.[14] Združeno kraljestvo je v izjavi o incidentu reklo, da so le miroljubno pluli skozi ukrajinske teritorialne vode ter zanikali vse ruske trditve o izstreljenih opozorilnih strelih in bombah.[15] Novinar BBC na krovu rušilca je poročal o nadlegovanju in sledenju s strani dveh ruskih ladij in do 20 letal.[16]

Ruska invazija na Ukrajino 2022[uredi | uredi kodo]

Od 28. februarja 2022 naprej Črnomorska flota ne more več izpluti iz Črnega morja, saj je Turčija zaprla Dardanele za vse tuje vojaške ladje. Ruske ladje, ki so registrirane v pristaniščih ob Črnem morju se lahko le vrnejo v Črno morje.[17]

26. februarja naj bi desantne ladje sodelovale pri izkrcanju pri Mariupolu, del pa naj bi čakal na izkrcanje pri Odesi, ki pa se ni nikoli zgodilo.[18] 19. marca je bil v bližini Mariupola ubit namestnik poveljnika Črnomorske flote, Andrej Palij.[19][20]

Glavna ladja Črnomorske flote, Moskva se je 14. aprila 2022 potopila.[21] Rusija je trdila, da je bila potopitev posledica požara ter detonacije streliva.[21] Ukrajina je poročala, da je križarko zadela z dvema protiladijskima raketama Neptun.[22] 15. aprila je uradnik Ministrstva za obrambo Združenih držav Amerike potrdil, da sta ladjo zadeli raketi Neptun.[23][24]

24. marca je bila po ukrajinskem napadu na pristanišče Berdjansk potopljena ladja Saratov ter poškodovani Cesar Kunikov ter Novočerkassk,[25] 4. avgusta ladja Olenogorski Gornjak[26] ter 13. septembra 2023 hudo poškodovana podmornica Rostov na Donu.[27]

9. avgusta 2022 je bilo napadeno letalsko oporišče Saki, kjer so bila bojna letala pomorskih letalskih sil Črnomorske flote. V napadu je bilo uničeno večje število letal, po trditvah zahodnih uradnikov naj bi napad onesposobil polovico bojnih letal flote.[28]

26. decembra 2023 je bila po poročanju ukrajinskih letalskih sil uničena desantna ladja Novočerkassk.[29] Ruske okupacijske oblasti so trdile, da je bila ladja le poškodovana.[30] Iz fotografij posnetih nekaj ur po napadu je bilo razvidno, da je Novočerkassk bil v eksploziji popolnoma uničen.[31]

Leta 2019 je postal vrhovni poveljnik Črnomorske flote admiral Igor Vladimirovič Osipov,[32] vendar ga je po potopitvi križarke Moskva 17. avgusta 2022 zamenjal viceadmiral Viktor Nikolajevič Sokolov (red Nahimova, kot namestnik vrhovnega poveljnika Severne flote je vodil odpvo letalonosilke Admiral Kuznjecov v Sirijo leta 2016).[33][34] Viktor Sokolov je bil 22. septembra 2023 domnevno ubit v ukrajinskem raketnem napadu na poveljstvo Črnomorske flote v Sevastopolu.[35][36][37][38] Rusije je trditve zanikala ter jih izpodbijala s starimi ter domnevno novimi posnetki Sokolova.[39][40]

1. februarja 2024 je ukrajinska vojaška obveščevalna služba objavila posnetke[41] napada ponoči istega dne na korveto Ivanovec z več pomorskimi droni ter navedla, da je bila ladja potopljena. Na posnetkih je vidnih več eksplozij. Nato se ladja sprva nagiba na stran, kasneje pa je med potapljanjem iz vode viden le še premec.[42] Rusija posnetkov ni komentirala.

14. februarja 2024 so se pojavili posnetki na katerih naj bi gorela in se potopila desantna ladja Cesar Kunikov.[43] Ukrajinska vojaška obveščevalna služba je nato objavila posnetke več njihovih pomorskih dronov MAGURA V5, ki so ob južni obali Krima napadli ladjo ter povzročili več eksplozij. Na koncu posnetka je vidna goreča ladja, ki se prevrača na bok.[44][45] Tiskovni predstavnik Kremlja ni želel podati komentarja.[46]

V noči iz 4. na 5. marec 2024 je po poročanju ukrajinske obveščevalne službe v bližini Kerškega preliva bila s pomorskimi droni MAGURA V5 potopljena patruljna ladja Sergej Kotov.[47] Posnetek eksplozije ladje se je najprej pojavil na ruskih kanalih na družbenih omrežjih. V posnetku se slišijo tudi streli, domnevno poskusi uničenja dronov.[48] Ukrajinska obveščevalna služba je nato objavila posnetke več dronov, ki se zaletijo v ladjo in povzročijo velike eksplozije.[49]

Sestava[uredi | uredi kodo]

Črnomorska flota deluje iz oporišč Sevastopol in Novorossijsk in je zaradi pridobitve dizel-električnih podmornic, fregat in korvet po letu 2010 med najsodobnejšimi ruskimi flotami. Ladje:

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »Black Sea Fleet«. mil.ru (v angleščini). Pridobljeno 28. marca 2021.
  2. »Czarist Navy in the Russo-Turkish War of 1877«. globalsecurity.org (v angleščini). Pridobljeno 5. aprila 2021.
  3. John Erickson: The Road to Stalingrad, Cassel Military Paperbacks, 2003, stran 205 (angleščina)
  4. McCormick, G. (1987). The Soviet Presence in the Mediterranean. Santa Monica: RAND (angleščina)
  5. On Airpower.org, Military Thought article on Soviet Mediterranean squadron air defence Arhivirano July 27, 2011, na Wayback Machine.. Retrieved May 30, 2008.
  6. Розин Александр: Война «Судного дня» 1973г. Противостояние СССР-США на море. http://www.xn--c1aigbrelbb7i.xn--p1ai/knigy/rozin.htm (ruščina)
  7. Goldstein, L. in Žukov, J. (2004). A Tale of two Fleets: A Russian perspective on the 1983 Naval Standoff in the Mediterranean. Newport: Naval War College Review (angleščina)
  8. »The war that nearly was«. pri.org (v angleščini). 2. oktober 2012. Pridobljeno 9. decembra 2022.
  9. »The little-known US-Soviet confrontation during Yom Kippur War«. pri.org (v angleščini). 26. oktober 2012. Pridobljeno 9. decembra 2022.
  10. Lehovich, V. in Hashim, A. (2000). Issues for the U.S. Navy in the Black Sea Region: Country Profiles and Recommendations. Alexandria (USA): Center for Naval Analyses (angleščina)
  11. »Russia deploys all Black Sea submarines during NATO drills« (v angleščini). Marec 2021. Pridobljeno 9. decembra 2022.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  12. »Миф о непобедимости почти разрушен. Что осталось от Черноморского флота России?«. BBC News Русская служба. Pridobljeno 10. novembra 2022.
  13. »Mitrofan Moskalenko helicopter carrier to become Russian Black Sea Fleet flagship — source«.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  14. »Российские корабли открыли предупредительную стрельбу по курсу британского эсминца« (v ruščini). 23. junij 2021. Pridobljeno 23. junija 2021.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  15. »Russia says warning shots fired at British destroyer in Black Sea«. Al Jazeera (v angleščini). Pridobljeno 31. januarja 2024.
  16. »Royal Navy ship off Crimea sparks diplomatic row between Russia and UK«. The Guardian (v britanski angleščini). 23. junij 2021. ISSN 0261-3077. Pridobljeno 31. januarja 2024.
  17. Ozberk, Tayfun (28. februar 2022). »Turkey closes the Dardanelles and Bosphorus to warships«. Naval News (v ameriški angleščini). Pridobljeno 26. decembra 2023.
  18. »UPDATED: Russian Navy Launches Amphibious Assault on Ukraine; Naval Infantry 30 Miles West of Mariupol«. news.usni.org. USNI News. 25. februar 2022. Pridobljeno 26. decembra 2023.
  19. »Ukrainian Defense Forces eliminated the Deputy Commander of the Russian Black Sea Fleet«. Militarnyi (v ameriški angleščini). Pridobljeno 26. decembra 2023.
  20. »В спецоперации под Мариуполем погиб замкомандующего ЧФ Андрей Палий«. ForPost (v ruščini). 20. marec 2022. Pridobljeno 26. decembra 2023.
  21. 21,0 21,1 Ljunggren, David (13. april 2022). »Russia says ammunition blast damages flagship of Black Sea fleet – Interfax«. Reuters. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. aprila 2022. Pridobljeno 14. aprila 2022.
  22. Harding, Luke; Beaumont, Peter; Sauer, Pjotr; Elgot, Jessica; Borger, Julian (14. april 2022). »Russian warship Moskva on fire but afloat, Pentagon says«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 22. decembra 2023.
  23. Cooper, Helene (15. april 2022). »Russia's Black Sea flagship was hit by 2 Ukrainian missiles, a U.S. official says«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 26. decembra 2023.
  24. »Russia now says 1 crew member died, 27 are missing in the sinking of its warship«. npr.org. NPR. 22. april 2022. Pridobljeno 26. decembra 2023.
  25. Newdick, Thomas (24. marec 2022). »Russian Landing Ship Destroyed In Massive Explosion In Captured Ukrainian Port City«. The Drive (v angleščini). Pridobljeno 22. decembra 2023.
  26. »Russian warship damaged in 'significant blow' to Russia's Black Sea Fleet, MOD says«. Forces Network (v angleščini). 5. avgust 2023. Pridobljeno 22. decembra 2023.
  27. 27,0 27,1 »Photos of the damaged Rostov-on-Don submarine appeared«. Militarnyi (v ameriški angleščini). Pridobljeno 22. decembra 2023.
  28. »Half of Russia's Black Sea fleet's combat jets out of operation, Western official says«. reuters.com. Reuters. 19. avgust 2022. Pridobljeno 26. decembra 2023.
  29. Axe, David. »Ukrainian Bombers Just Blew Up Another Russian Warship. 'Russia's Fleet Is Getting Smaller And Smaller!'«. Forbes (v angleščini). Pridobljeno 26. decembra 2023.
  30. »При атаке на Феодосию один человек погиб и двое получили ранения«. РИА Новости (v ruščini). 26. december 2023. Pridobljeno 26. decembra 2023.
  31. Lodge, Matthew (26. december 2023). »Moment Ukrainian missile smashes into Russian ship in occupied Crimea«. Mail Online. Pridobljeno 26. decembra 2023.
  32. »Указ Президента РФ №355 от 11 июня 2021 года — Президент России«. prezident.org. Pridobljeno 3. decembra 2022.
  33. Strozewski, Zoe (17. avgust 2022). »Did Putin Fire Black Sea Commander After Massive Losses? What We Know«. Newsweek (v ameriški angleščini). MSN. Pridobljeno 17. avgusta 2022.
  34. »Kremlin 'secretly' replaces Russian Black Sea Fleet commander«. The New Voice of Ukraine (v ameriški angleščini). Yahoo! News. 17. avgust 2022. Pridobljeno 17. avgusta 2022.
  35. »What we know so far about Ukraine's attack on Russia's Black Sea Fleet headquarters«. Meduza (v angleščini). Pridobljeno 22. decembra 2023.
  36. »UPDATE: 9 people killed, 16 injured in Ukrainian attack against Russia's Black Sea Fleet headquarters«. The Kyiv Independent (v angleščini). 23. september 2023. Pridobljeno 22. decembra 2023.
  37. Voitovych, Rob Picheta,Radina Gigova,Olga (25. september 2023). »Ukraine claims commander of Russia's Black Sea Fleet was killed in Sevastopol attack«. CNN (v angleščini). Pridobljeno 22. decembra 2023.
  38. »Унаслідок удару по штабу в Криму загинув командувач ЧФ РФ Соколов: що про нього відомо«. ФОКУС (v ukrajinščini). 25. september 2023. Pridobljeno 22. decembra 2023.
  39. »Another video purports to show Russian Black Sea Fleet commander "alive"«. Ukrainska Pravda (v angleščini). Pridobljeno 22. decembra 2023.
  40. »'Duplicate ceremonies' Russian Black Sea Fleet commander reportedly attends 'reenactment' of soccer award ceremony to prove he's not dead«. Meduza (v angleščini). Pridobljeno 22. decembra 2023.
  41. “Івановєц” на дні ― внаслідок спецоперації ГУР МО знищено ракетний катер ворога, pridobljeno 1. februarja 2024
  42. Axe, David. »A Pod Of Ukraine's Explosive Drone Boats Just Chased Down, And Blew Up, A Russian Missile-Corvette«. Forbes (v angleščini). Pridobljeno 3. februarja 2024.
  43. Axe, David. »Looks Like Another Russian Landing Ship Just Blew Up«. Forbes (v angleščini). Pridobljeno 14. februarja 2024.
  44. Знищення ВДК «цезарь куніков», pridobljeno 14. februarja 2024
  45. »Ukraine's General Staff confirms destruction of Russian landing ship Caesar Kunikov«. Ukrainska Pravda (v angleščini). Pridobljeno 14. februarja 2024.
  46. »Ukrainian military says it sank a Russian landing ship in the Black Sea«. AP News (v angleščini). 14. februar 2024. Pridobljeno 5. marca 2024.
  47. »Знищено ворожий корабель "сєрґєй котов"«. gur.gov.ua. Pridobljeno 5. marca 2024.
  48. veth (5. marec 2024). »Explosion and flame: the moment of the attack on "Sergei Kotov" was caught on video«. Ukraine Today .org (v ameriški angleščini). Pridobljeno 5. marca 2024.
  49. Як топили “сєрґєя котова” ― відео знищення патрульного корабля чф рф, pridobljeno 5. marca 2024
  50. »RFS Admiral Grigorovich 494«. shipspotting.com. Arhivirano iz spletišča dne 10. novembra 2016. Pridobljeno 9. novembra 2016.
  51. »Завод "Янтарь" завершил строительство фрегата "Адмирал Эссен" для МО РФ«. Junij 2016. Arhivirano iz spletišča dne 2. junija 2016. Pridobljeno 1. junija 2016.
  52. »На новейшем фрегате "Адмирал Макаров" поднят Андреевский флаг : Министерство обороны Российской Федерации«. function.mil.ru. Arhivirano iz spletišča dne 28. decembra 2017. Pridobljeno 28. decembra 2017.
  53. »Frigate Admiral Grigorovich and patrol vessel Pytliviy complete tasks in Mediterranean Sea«. Ministry of Defence of the Russian Federation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. novembra 2021.
  54. »Russian Black Sea Fleet guard ship deploys to sea after repairs«. TASS. 7. april 2021.
  55. »Buyan-M Corvette Vyshny Volochyok Joins Russia's Black Sea Fleet«. Navyrecognition.com. 2. junij 2018. Arhivirano iz spletišča dne 17. novembra 2018. Pridobljeno 5. januarja 2019.
  56. »Military & Defense - Latest cruise missile corvette accepted for service in Russian Navy«. TASS. Arhivirano iz spletišča dne 11. decembra 2018. Pridobljeno 5. januarja 2019.
  57. »В состав Черноморского флота вошел новейший малый ракетный корабль "Ингушетия"« [The newest small missile ship "Ingushetia" entered the Black Sea Fleet] (tiskovna objava) (v ruščini). Ministry of Defence of Russia. 28. december 2019. Arhivirano iz spletišča dne 29. decembra 2019. Pridobljeno 29. decembra 2019.
  58. »В состав Черноморского флота принят новый малый ракетный корабль "Грайворон"« [A new small missile ship "Graivoron" was accepted into the Black Sea Fleet] (tiskovna objava) (v ruščini). Ministry of Defence of Russia. 30. januar 2021. Arhivirano iz spletišča dne 30. januarja 2021. Pridobljeno 30. januarja 2021.
  59. »Shipbuilders deliver cutting-edge missile corvette to Russian Navy«.
  60. »Госкомиссия приняла подлодку "Новороссийск"« [The State Commission accepts the submarine "Novorossiysk"]. Flotprom.ru (v ruščini). 21. avgust 2014. Arhivirano iz spletišča dne 22. avgusta 2014. Pridobljeno 24. decembra 2014.
  61. »На ДЭПЛ "Старый Оскол" поднят Андреевский флаг«. Центральный Военно-Морской Портал. Arhivirano iz spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 7. marca 2016.
  62. »Корабли и подлодка ВМФ России выпустили крылатые ракеты по объектам ИГ в Сирии«. Lenta.ru. 23. junij 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. aprila 2022. Pridobljeno 23. junija 2017.
  63. »АО "Адмиралтейские верфи"«. admship.ru. Arhivirano iz spletišča dne 11. oktobra 2017. Pridobljeno 10. oktobra 2017.
  64. »Видео ракетных ударов ВКС РФ в Сирии«. Известия (v ruščini). 3. november 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. novembra 2017. Pridobljeno 3. novembra 2017.
  65. »Источник: вооруженная "Калибрами" подлодка "Алроса" останется на Черноморском флоте - ТАСС«. TASS (v ruščini). 17. junij 2022. Pridobljeno 9. decembra 2022.