Grška temna doba

Grška temna doba

Slika:Dark Age Greece Map.jpg
Obdobje	Antična Grčija
Datumi	okoli 1100 do okoli 800 pr. n. št.
Prednik	mikenska doba
Naslednik	arhaična Grčija

Zgodovina Grčije
Neolitska Grčija	7000–3200 pr. n. št.
Minojska doba	2200–1450 pr. n. št.
Mikenska doba	1600/1550–1200/1120 pr. n. št.
Grška temna doba	1200/1120–776 pr. n. št.
Arhaična Grčija	776–500 pr. n. št.
Klasična Grčija	500–323 pr. n. št.
Helenistična Grčija	323–146 pr. n. št.
Rimska Grčija	146 pr. n. št.–324 n. št.
Bizantinsko cesarstvo	324–1453
Osmanska Grčija	1453–1832
Moderna Grčija	po 1832
Teme
Grški jezik	Grška književnost
Vojaška zgodovina	Imena Grkov

Grška temna doba, ki se imenuje tudi grški srednji vek ali Homerjeva doba (po legendarnem pesniku Homerju) ali geometrično obdobje (po značilni geometrični umetnosti tistega časa) , je obdobje grške zgodovine od konca mikenske palačne civilizacije okoli 1100 pred našim štetjem do prvih znakov grških polisov v 9. stoletju pred našim štetjem.

Arheološki dokazi kažejo razprostranjen propad bronastodobne civilizacije v vzhodnem sredozemskem svetu na začetku obdobja, saj so bile velike mikenske palače in mesta uničeni ali zapuščeni. Približno takrat je bila hetitska civilizacija resno motena in mesta od Troje do Gaze so bila uničena. Po razpadu je revna in manjša naselja pestila lakota in prebivalci so se začeli odseljevati. V Grčiji se je prenehala uporabljati linearna pisava B za grški jezik, ki so uporabljali mikenski birokrati. Dekoracija na grški lončenini po okoli 1100 pred našim štetjem ni bila več figurativna mikenska keramika, omejena je bila na enostavnejše, geometrijske vzorce (1000–700 pr. n. št.).

Vzroki propada

Od 11. stoletja pred našim štetjem je ozemlje Grčije iz visoko organizirane in razvite civilizacije v tej dobi prešlo v obdobje upadanja, zato je nastala teza o dorski selitvi, ki naj bi pomenila prihod prvih Grkov na celinsko Grčijo. Po tej tezi naj bi z območja osrednjega Balkana na njegova južna območja pridrlo pleme Dorcev, kar naj bi bil samo eden od številnih premikov prebivalstva v tem obdobju in je povzročila kaotično stanje v Sredozemlju. Dorci naj bi uničilo mikensko civilizacijo, zatrli mikenski način življenja in prinesli novo kulturo, ki se kaže v glavnih značilnostih temne dobe Grčije.

To teorijo izpodbijajo novejša raziskovanja, od katerih je najpomembnejše dešifriranje linearne pisave B, najstarejše danes znane oblike grščine, ki so jo uporabljali prebivalci mikenske civilizacije. Ta raziskovanja so sprožila dilemo o tradicionalni predstavi prvih grških Dorcev, ki so prišli s severa. Glede na to, da je vsaj del prebivalcev Miken govoril grško in da je to, kar je bilo pozneje opredeljeno kot dorsko narečje, podobno linearni pisavi B, se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da je pleme Dorcev govorilo isti ali podoben jezik kot Mikenci. Iz tega izhaja, da v Grčiji v tem obdobju sploh ni bila spremenjena etnična sestava prebivalstva. To kaže tudi legendarna tradicija o propadu Miken, ki govori o vrnitvi Heraklidov v Grčijo iz Doride, kamor so jih pregnali vladarji Pelopsove dinastije. Po legendi so Heraklidi ponovno osvojili Mikene na koncu 12. stoletja pred našim štetjem, točno 1104 pred našim štetjem, to je 80 let po osvajanju Troje.

Mikenci so na vrhuncu razcveta svoje civilizacije trgovali z Egiptom, Afriko, Malo Azijo, Hispanijo in črnomorskimi naselbinami, kar je dokazano z najdbami mikenskih predmetov po vsem sredozemskem prostoru. Velike selitve prebivalstva in velika negotovost, ki so jo prinesla "morska ljudstva" (ki so omenjena v egipčanskih dokumentih), so imele za posledico, da je trgovina po Sredozemskem morju slabela in končno povsem zamrla. To je zelo vplivalo na Mikene, saj je morala kultura, zaprta na majhnem prostoru, iskati druge načine, da se obdrži. Mikenska zemlja nikoli ni bila posebej plodna in ni omogočala preživljanja številnega prebivalstva, navajenega na obilje. Mikenska kraljestva so se zato začela bojevati med seboj, kar je izzvalo delni propad in končno zlom večine med njimi (npr. spor med Tebami in Argosom). Take sledi dogodkov kažejo najdene grobnice, ki so v tem času v glavnem enotno oblikovane.

V 12. stoletju pred našim štetjem Mikene niso več sijajna in bogata civilizacija, ki je izgubila svoj sijaj pod vplivom zunanjih dejavnikov, ki so bili povod za medsebojne boje. Danes ni razloga, da ne bi verjeli, da so mikenski Grki napadli Trojo zaradi njenega strateškega položaja; celo vemo, kako je vojna potekala in kako so se bojevniki vračali (npr. Odisej in Ajgist), ki ob vrnitvi naletijo na popolnoma drugačno podobo Grčije, kot je bila takrat, ko so jo zapustili.

V sodobni znanosti se je pojavila tudi teorija, da je padec mikenske civilizacije predvsem posledica notranjih bojev. Moč palač v "klasični dobi" mikenske civilizacije je bila odvisna od porazdelitve presežka izdelkov, ker so vsi izdelki z enega območja prihajali v osrednjo palačo, od koder so jih razdeljevali, kar potrjuje tezo sodobne ekonomske znanosti, da je od nadzora nad proizvodnjo pomembnejši nadzor nad razdeljevanjem izdelkov. Ko palač ni bilo več, je bila gospodarska struktura popolnoma spremenjena: od 12. do 10. stoletja pred našim štetjem osnova ekonomije ni več trgovina, saj Grčija ni imela več nobenih povezav z zunanjim svetom, kar je dokazano s predmeti ali njihovim deli, najdenimi iz tega obdobja.

Sredozemske vojne in morska ljudstva

V tem času so bili veliki upori v več delih vzhodnega Sredozemlja in so poskušali zrušiti obstoječa kraljestva, kar je bila posledica gospodarske in politične nestabilnosti, ki je obkrožala ljudi, ki so bili že pretreseni zaradi lakote in stiske. Del hetitskega kraljestva so napadla in osvojila tako imenovana morska ljudstva, katerih izvor so morda različni deli Sredozemlja, kot so Črno morje, Egejsko morje in anatolske regije, kar še vedno ni pojasnjeno. V 13. in 12. stoletju pred našim štetjem so napisi in okrasje v Karnaku in Luksorju edini vir za "pomorska ljudstva", izraz, ki so ga uporabljali sami Egipčani in je zapisan v bahavih opisih egiptovskih vojaških uspehov:

Tuje dežele ... so kovale zaroto na svojih otokih. Naenkrat so se dežele razšle, raztresene so bile v vojni. Nobena dežela ni imela svoje vojske ... Njihova povezava so bili Peleset ali Pelazgi, Tjeker, Šakalša, Denuna in Vašeš.

Podobna skupina narodov je morda poskušala dvakrat napasti Egipt, ko je vladal Merneptah okoli 1208 pred našim štetjem in še ko je vladal Ramzes III. okoli 1178 pred našim štetjem.

Kultura

[[File:3141 - Athens - Stoà of Attalus Museum - Model granaries - Photo by Giovanni Dall'Orto, Nov 9 2009.jpg|thumb|250px|Zaboj v obliki skednja – geometrični slog. Na ogled je v muzeju Stara Agora v Atenah, v Atalovi stoi. Je iz zgodnjegeometričnega groba z žaro bogate nosečnice, 850 pr. n. št. Ob razpadu palačnih centrov ni bilo več zgrajenih veličastnih kamnitih zgradb in stenskega slikarstva ni bilo več; pisanje v linearni pisavi B je prenehalo, vitalne trgovinske povezave so se izgubile, opuščali so mesta in vasi. Prebivalstvo Grkov se je zmanjšalo in svet organiziranih državnih vojska, kraljev, uradnikov in prerazdelitveni sistemi so izginili. Večino informacij o obdobju imamo iz grobišč in grobnih pridatkov v njih. V kolikšni meri najzgodnejši grški literarni viri, homerski ep (8.–7. stoletje pred našim štetjem) in Heziodova Dela in dnevi (8.–7. stoletje pred našim štetjem), opisujejo življenje 9. in 8. stoletja, je še vedno nerazrešeno vprašanje.

Razdrobljena, lokalizirana in avtonomna kultura ni bila več zapletena, raznovrstna v lončarskih slogih, pogrebnih praksah in poselitveni strukturi, zato so posplošitve o "družbi temne dobe" zavajajoče. Tolosi so iz starejše železne dobe v Tesaliji in na Kreti, vendar na splošno ne drugje, upepelitev je prevladujoč obred v Atiki, vendar je bil v bližnji Argolidi skeletni. Nekatera nekdanja mesta mikenskih palač, kot sta Argos ali Knosos, so še naprej zasedena; dejstvo, da so na drugi strani doživela velik razvoj v generaciji ali dveh, preden so bila zapuščena, James Whitley povezuje z družbeno organizacijo, ki temelji na osebni karizmi posameznika in je sama po sebi nestabilna: s tega vidika razlaga Lefkandi.

Nekatere regije v Grčiji, kot so Atika, Evboja in osrednja Kreta, so si gospodarsko opomogle od teh dogodkov hitreje kot druge, a življenje za najrevnejše Grke je ostalo razmeroma nespremenjeno že stoletja. Še vedno so tu kmetijstvo, tkanje, predelava kovin in lončarstvo, vendar na nižji ravni pridelave in za lokalno uporabo v lokalnih slogih. Nekatere tehnične inovacije so bile uvedene okoli 1050 pred našim štetjem z začetkom protogeometričnega sloga (1050–900 pr. n. št.), kot je vrhunska tehnologija lončarstva, ki je vključevala hitrejše lončarsko vreteno za vrhunsko oblikovanje vaz in uporaba šestila za pripravo popolnega kroga in polkroga za dekoracijo. Boljše glazure so dosegli z višjo temperaturo žganja gline, vendar je bila splošna smer enostavnejši, manj zapleteni kosi, bilo je manj razlogov, namenjenih za ustvarjanje lepih umetnosti.

Izkoriščali so znanje taljenja železa, ki so se ga naučili na Cipru in v Levantu ter izboljšali uporabo lokalnih nahajališč železove rude, ki so jih Mikenci prej prezrli: orožje je bilo zdaj dosegljivo tudi manj elitnim bojevnikom. Čeprav je bila splošna uporaba železa skupna značilnost med temno dobo , je še vedno negotovo, kako sta železno orožje in oklep dosegla vrhunsko moč pred tistim iz predhodne bronaste dobe. Od leta 1050 dalje so se pojavile številne majhne lokalne železarne in okoli 900 so bili skoraj vse orožje in pridatki iz železa.

Porazdelitev jonsko grškega narečja v zgodovini kaže zgodnje premike iz celinske Grčije do anatolske obale v kraje, kot so Milet, Efez in Kolofon, morda že leta 1000, vendar so dokazi skopi. Na Cipru je nekaj arheoloških najdišč začelo kazati prepoznavno grško keramiko , kolonija Evboja je ustanovila Al Mina na sirski obali, oživitev Egejske grške mreže za izmenjavo se lahko ugotovi iz 10. stoletja iz atiške protogeometrične lončenine, ki so jo našli na Kreti in na Samosu, ter obali Male Azije.

Postmikenski Ciper

Najdeni predmeti so iz zgodnjegeometričnega žarnega groba noseče ženske, iz Aeropagusa, okoli 850 pr. n. št., Muzej Stara agora (Atene); razstavni predmet 14–16: zlati prstani; predmet 17–19: zlati prstani; 20: par zlatih uhanov trapezoidne oblike

Ciper je bil naseljen s Pelazgi in Feničani, ki so se jim pridružili v tem obdobju in zgradili prva grška naselja. Lončenina na Cipru je začela najelegantnejši nov lončarski slog 10. in 9. stoletja pred našim štetjem, ciprsko-feničanski slog črno na rdečem majhnih bučk in vrčev za hrambo dragocene vsebine, verjetno dišečega olja. Skupaj z izrazito grškoevbojskimi keramičnimi izdelki so veliko izvažali in jih najdemo v levantskih mestih, tudi v Tiru in notranjosti v poznem 11. in 10. stoletju. Ciprske kovine so menjali na Kreti.

Družba

Verjetno je bila Grčija v tem obdobju razdeljena na neodvisne regije sorodstvenih skupin in oikos ali gospodinjstev, izvor poznejših polisov. Izkopavanja temnodobnih skupnosti, kot je Nihorija na Peloponezu, so pokazala, kako je bilo bronastodobno mesto opuščeno 1150 pred našim štetjem, nato pa se je ponovno pojavilo kot majhna vas 1075 pred našim štetjem. V tem času je tam živelo le okoli 40 družin z oveliko dobre kmetijske zemlje in paše za živino. Ostanki stavbe iz 10. stoletja, tudi megaron na vrhu grebena, so povzročili ugibanja, da je to poglavarjeva hiša. To je večja struktura od tiste, ki jo obdaja, vendar je še vedno izdelana iz enakih vrst materiala (blatna opeka in slamnata streha). To je bil morda kraj verskega pomena ali komunalna shramba hrane. Visok položaj posameznika v temni dobi v resnici ni obstajal, njihov življenjski standard ni bil bistveno višji od drugih v njihovi vasi. Večina Grkov ni živela na osamljenih kmetijah, temveč v majhnih naseljih. Verjetno je bil tako kot na začetku zgodovinskega obdobja dvesto ali tristo let pozneje glavni gospodarski vir za vsako družino prednikovo zemljišče oikosa, kleros ali vrtiček; brez tega se človek ni mogel poročiti.

Lefkandski grobovi

Slika:Protogeometric building.jpg

Protogeometrična zgradba in pokopališče Tumba Lefkandi

Lefkandi na otoku Evboja bilo uspešno naselje v pozni bronasti dobi , ki je morda stara Eretrija. Prav hitro si je opomoglo po razpadu mikenske kulture in pri izkopavanjih leta 1981 so v enem grobišču našli največjo stavbo iz 10. stoletja pred našim štetjem, še neznano iz Grčije. Včasih jo imenujejo heroon, to je dolga ozka stavba, 50 x 10 metrov, ki je imela dva pogrebna jaška. V enem so bili štirje konji, v drugem je bil upepeljeni moški, pokopan s svojim železnim orožjem in žensko, močno okrašeno z zlatim nakitom. Moške kosti so bile v bronasti posodi iz Cipra z lovskim prizorom na obodu. Ženska je imela z zlatom prevlečene zvitke v laseh, prstane, zlat prsni oklep, družinsko ogrlico (izdelano kot ciprska ali bližnjevzhodna ogrlica pred 200–300 let pred tem pokopom) in slonokoščeno bodalo na glavi. Konji so bili najbrž žrtvovani, nekateri mislijo, da imajo železne delce v ustih. Ni ohranjenih dokazov, ki bi pokazali, ali je bila stavba zgrajena kot hiša za pokop ali je oseba v grobu junak ali lokalni poglavar, pokopan v svoji veliki hiši; res pa je, da je bila hiša kmalu porušena in ostanki uporabljeni za oblikovanje približno krožne gomile čez steno iz štorov.

V naslednjih nekaj letih, približno 820 pred našim štetjem, so upepelili in pokopali bogate člane skupnosti blizu vzhodnega dela stavbe podobno kot kristjani, ki so jih poskušali pokopati blizu groba svetnika; uvoženi predmeti, ki so jih našli v več kot 80 nadaljnjih grobovih, v primerjavi z drugimi bližnjimi pokopališči v Lefkandiju, na katerih takih predmetov ni bilo, potrjujejo trajno tradicijo elite.

Konec

Antični grški par škornjev iz terakote. Zgodnja geometrična doba iz groba kremirane ženske, 900 pr. n. št. Muzej Stara agora, Atene.

Arheološki podatki z mnogih krajev kažejo, da je gospodarsko okrevanje Grčije dobro napredovalo do začetka 8. stoletja pred našim štetjem. Pokopališči, Keramejk v Atenah ali Lefkandi in svetišča v Olimpiji, nedavno najdeno v Delfih ali Herajon na Samosu, prvi od ogromnih samostojnih templjev, sta bogati opremljeni s pridatki, tudi s predmeti z Bližnjega vzhoda, Egipta in Italije, iz eksotičnih sestavin, kot sta jantar in slonovina. Tudi izvoz grške lončenine je dokazal stik z Levantom na krajih, kot je Al Mina in villanovanska kultura severno od Rima. Okras na keramiki postaja vse bolj zapleten in vključuje geometrično umetnost, pa tudi zgodbe iz Homerjevih epov. Železno orodje in orožje postajata boljše kakovosti, medtem ko je obnovljena sredozemska trgovina prinesla nove zaloge bakra in kositra ter številne dovršene bronaste predmete, kot so tripodi. Na drugih obalnih območjih Grčije poleg Evboje so bile ponovno gospodarske in kulturne izmenjave na vzhodnem in osrednjem Sredozemlju, kjer se je skupnost razvila in so vladale elitne skupine aristokratov in ne sam bazilej ali poglavar kot v prejšnjih obdobjih.

Nov sistem pisave

V srednjem do poznem 8. stoletju pred našim štetjem so Feničani sprejeli nov abecedni sistem. Grki so prilagodili feničanski sistem pisanja, zlasti uvedbo znakov za samoglasnike in s tem ustvarjali prvo resnično abecedno pisavo. Nova abeceda se je hitro razširila po vsem Sredozemlju in je bila uporabljena za pisanje ne le grščine, ampak tudi frigijščine in drugih jezikov v vzhodnem Sredozemlju. Ko je imela Grčija kolonije zahodno proti Siciliji in v Italiji (Pitekuze, Kume (polis)), se je vpliv njihove nove abecede še razširil. Keramični evbojski artefakti imajo vpisanih nekaj vrstic v grški abecedi, ki se nanaša na Nestorjev pokal, odkrit v grobu na Ischii (Pitekuze) in izvirajo iz okoli 730 pred našim štetjem; zdi se, da je najstarejši pisni vir Iliada. Etruščani so imeli korist zaradi inovacij: stara italska pisava se je širila po vsej Italiji od 8. stoletja pred našim štetjem dalje. Druge različice abecede so se pojavile na steli v Lemnosu in v abecedi Male Azije. Prejšnje linearne pisave niso povsem opustili: ciprska zlogovna, potomka linearne pisave A se je uporabljala na Cipru kot grško arkadociprska ali južnoahajska in eteociprska pisava do helenistične dobe.

Teza kontinuitete

Nekateri strokovnjaki so nasprotovali konceptu grške temne dobe na podlagi tega, da je pomanjkanje arheoloških dokazov iz tega obdobja, iz katerega ni zapisov (torej "temno"), bolj posledica odkritij in ne dejstvo zgodovine.

Literatura

• Chew, Sing C., World Ecological Degradation: Accumulation, Urbanization and Deforestation 3000 BC - AD 2000, 2001, [ISBN 0-7591-0031-4] Chapter 3, The second-millennium Bronze Age: Crete and Mycenaean Greece 1700 BC – 1200 BC.
• Desborough, V.R.d'A. (1972). The Greek Dark Ages.
• Faucounau, Jean, Les Peuples de la Mer et leur histoire, Paris : L'Harmattan, 2003.
• Hurwitt, Jeffrey M., The Art and Culture of Early Greece 1100–480 BC, Cornell University Press, 1985, Chapters 1–3.
• Langdon, Susan, Art and Identity in Dark Age Greece, 1100–700 BC, Cambridge University Press, 2010.
• Joachim Latacz '"Between Troy and Homer : The so-called Dark Ages in Greece", in: Storia, Poesia e Pensiero nel Mondo antico. Studi in Onore di M. Gigante, Rome, 1994.
• Jan Sammer, New Light on the Dark Age of Greece (Immanuel Velikovsky Archive).
• Snodgrass, Anthony M. (c. 2000). The dark age of Greece : an archaeological survey of the eleventh to the eighth centuries BC. New York: Routledge. ISBN 0-415-93635-7. {{navedi knjigo}}: Sklic ima neznan prazen parameter: |coauthors= (pomoč)
• Sandars, N.K. (c. 1978). The Sea Peoples: Warriors of the ancient Mediterranean 1250–1150 BC. London: Thames and Hudson. ISBN 0-500-02085-X.
• Whitley, James, Style and Society in Dark Age Greece: The Changing Face of a Pre-literate Society, 1100–700 BC, Cambridge University Press, 2003, Series : New Studies in Archaeology.