Postmoderna literatura: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
''' |
'''Postmodernizem''' je pojavna oblika [[literatura|literature]] v drugi polovici 20. stoletja. [[Postmodernizem]] oz. [[postmoderna]] je intelektualni tok oz. [[duhovna zgodovina|duhovnozgodovinsko]] obdobje, ki se je rodilo iz odpora do predhodnega [[modernizem|modernizma]] najprej v [[arhitektura|arhitekturi]] in nato v [[filozofija|filozofiji]] ter literaturi, sprva v [[Združene države Amerike|Združenih državah Amerike]] in v [[Francija|Franciji]] in se potem razširilo v večino večjih [[književnost|književnosti]]. |
||
== Definicija == |
== Definicija == |
||
Postmodernizem je zadnja velika smer ameriške in evropske literature, za katerega je značilna uporaba posebne vrste [[metafikcije/metafikcija]], in sicer postmodernistične metafikcije. Značilna zanj je še radikalizacija metafizičnega nihilizma. |
|||
Postmoderna literatura je zadnja velika smer ameriškega, evropskega in svetovnega literarnega razvoja. Njena najpomembnejša značilnost je radikalizacija metafizičnega nihilizma. Če se je [[realizem]] ukvarjal z zunanjo resničnostjo sveta in [[modernizem]] z avtorjevo notranjo resničnostjo (dojemanje, občutja, avtobiografskost), se v postmodernizmu resnica odpravi in nadomesti z »jezikovnimi igrami« ter z različnimi postopki priznava, da ne pripoveduje ničesar »resničnega«, ampak prezentira zgolj zgodbo. Meja med realnim svetom in [[fikcija|fikcijo]] je porušena, [[literatura]] se vrne k umetelnemu svetu same sebe. |
|||
== Zgodovina == |
== Zgodovina == |
||
Redakcija: 02:13, 30. maj 2011
Postmodernizem je pojavna oblika literature v drugi polovici 20. stoletja. Postmodernizem oz. postmoderna je intelektualni tok oz. duhovnozgodovinsko obdobje, ki se je rodilo iz odpora do predhodnega modernizma najprej v arhitekturi in nato v filozofiji ter literaturi, sprva v Združenih državah Amerike in v Franciji in se potem razširilo v večino večjih književnosti.
Definicija
Postmodernizem je zadnja velika smer ameriške in evropske literature, za katerega je značilna uporaba posebne vrste metafikcije/metafikcija, in sicer postmodernistične metafikcije. Značilna zanj je še radikalizacija metafizičnega nihilizma.
Zgodovina
Pojem postmodernizem se je v literarni vedi prvič pojavil leta 1934 pri španskem literarnem zgodovinarju Federicu de Onisu. »Postmodernismo« mu je pomenil obdobje med letoma 1905 in 1914. Zgodovinar Arnold Toynbee je v delu A Study of Hystory (1961) govoril o postmoderni dobi, ki naj bi se začela leta 1875. Do konca 70. let je razprava o postmodernizmu potekala samo na ameriških tleh. V drugi polovici 60. let so z oznako postmodernizem že označevali romane, ki so zgled za to vrsto literature še danes. Cilj gibanja je bil deelitizacija visoke kulture. Postmodernizem je bil najprej razumljen kot protiintelektualistični upor proti modernizmu. Ihab Hassan je bil prvi vplivni teoretik postmodernizma. John Barth je trdil, da je izrabljanje literarne tradicije edina možnost umetniškega oblikovanja. Pomembni teoretiki postmodernizma v 80. in 90. so bili še Brian Mchaele (Constructing Postmodernism in Postmodernist Fiction), Douwe Fokkema, Linda Hutcheon in David Lodge.
Teme in tehnike
Metafikcija
Metafikcija označuje literaturo, ki govori sama o sebi, je avtorefleksivna, tako sproti osvešča svoje postopke, poudarja fiktivnost svojih podob in s tem spodkopava bralčevo naivno zaupanje v neproblematičnost literarnega sveta. Bralcu onemogoča poistovetenje in ga stalno distancira ter sili k premisleku o prebranem. V okviru metafikcije se pojavljata še pojma ameriška metafikcija in historiografska metafikcija. Pojavila sta se, ker je postmodernistična metafikcija drugačna od tiste metafikcije, ki so jo opazili že pri Cervantesu. Linda Hutcheon opisuje z izrazom historiografska metafikcija postmodernistično prozo, torej znane popularne romane, ki so izrazito reflektivni in obenem paradoksalno zadevajo tudi zgodovinske dogodke. Postmodernistična metafikcija pa se od tradicionalne razlikuje po tem, da ne utrjuje avtorjeve avtoritete, pač pa fikcijsko resnico omaja in bralca distancira, s tem ne podira le zunanje resničnosti, ki jo opisuje, ampak tudi lastne temelje. Metafikcija je torej odločilen vidik postmoderne literature.
Medbesedilnost
Tudi medbesedilnost ima v postmodernizmu isto funkcijo kot metafikcija, z mešanjem elementov visoke in nizke literature opozarja na fiktivnost literarnega besedila. Bralec je tako prisiljen k teoretskemu branju proze. Medbesedilnost Manfred Pfister in Marko Juvan povezujeta z metafikcijo, Janko Kos pa s postmodernizmom, saj je zanj obvezno navezovanje na historične sloge ali žanre. Medbesedilnost se je pojavljala že pred postmodernizmom, ko še ni bilo dvoma o resničnosti »besedila v besedilu«, v postmodernsitični literaturi postane medbesedilnost zopet samonanašalna in se zato močno navezuje na metafikcijo. Medbesedilnost pokriva tudi druge postmodernistične postopke, kot so imitacija, parodija, pastiš, fiktivna biografija, imitacije učbenika …
Glavni tokovi
Magični realizem
Magični realizem je zveza latinskoameriških pisateljev, ki ustvarjajo v okviru postrealističnih tokov sočasno z modernizmom in postmodernizmom, zato tudi prihaja do medsebojnih vplivov in prepletanja. Postrealizem se povezuje z oživljanjem predkolumbovske kulture prvotnih indijanskih ljudstev, v literaturi tako prihaja do povezovanja novodobnega z arhaičnim. Chanadyjeva magičnega realizma geografsko ne omejuje in ga omenja kot vzporednico oziroma opozicijo fantastičnega. Gayatri C. Spivak pa meni, da je to pojav držav tretjega sveta. Ključni deli magičnega realizma sta Poljub ženske pajka Manuela Puiga in Fuentesova Terra nostra.
Predstavniki: Alejo Carpentier, Juan Rulfo, Julio Cortazar, Carlos Fuentes ...
Ameriška metafikcija
Termin je iznašel William Gass leta 1971. Raziskovali so jo David Logde, Douwe Fokkema, Brian Mchale in Linda Hutcheon. Pojem je postopoma postal sopomenka postmodernizmu. Ameriška metafikcija kot celota je najpristnejši primer postmodernizma. Z brisanjem razlike med umetnostjo in življenjem ter visoko in nizko literaturo je vsebovala poteze modernizma in avantgarde.
Predstavniki: John Barth, Donald Barthelme, Richard Brautigan, Robert Coover, Thomas Pynchon ...
Novi roman
Novi roman oz. »nouveau roman« je zopet na meji med modernizmom in postmodernizmom. Bolj k postmodernizmu se nagiba predvsem »nouveau nouveau roman«, torej ne vsa, pač pa pozna dela avtorjev novih romanov. Najpomembnejše je delo Robba-Grilleta Djinn, malo manj postmodernistični sta še Videc in V labirintu. Pomemben je še Michel Butor z delom 68100000 litrov na sekundo.
Predstavniki: Claude Simon, Alain Robbe-Grillet, Michel Butor ...
Avtorji postmodernističnih del
Ameriški avtorji
Evropski avtorji
Latinskoameriški avtorji
Postmodernizem pri Slovencih
Pri raziskovanju slovenskega postmodernizma so bili literarni teoretiki v dilemi, ali je postmodernizem v literarno manj razvitih državah sploh možen. Pojem je prišel k nam razmeroma pozno. V 80. letih se je pojavil v okviru poezije, v drugi polovici 80. let pa so že izšli prevodi tujih razprav o postmodernizmu. Tehtneje in podrobneje ga je nato periodiziral Janko Kos. Prvi slovenski pisec, pri katerem se vidijo zametki postmodernizma, naj bi bil Vladimir Bartol. Nato se konkretnejše značilnosti začnejo pojavljati z generacijo 1950 (Dimitrij Rupel, Drago Jančar, Branko Gradišnik). Z radikalizacijo moderističnih nastavkov so se postmodernizmu še bolj približali pisci »slovenske nove proze«, in sicer Uroš Kalčič, Boris Jukič, Emil Filipčič. Med postmoderniste pa že sodijo pisci »mlade slovenske proze«, in sicer Andrej Blatnik, Igor Bratož, Aleksa Šušulić. Prva primera postmodernizma v slovenski literaturi sta Gradišnikov roman Čas (1977) in pozneje Jančarjevo delo Smrt pri Mariji Snežni (1985). Slovenski postmodernizem se je pojavljal predvsem v obliki kratkih zgodb. Delo Plamenice in solze Andreja Blatnika je bilo označeno za prvo »hard-core metafikcijo« na Slovenskem. Na vse slovenske pisce so vplivali predvsem Borges in ameriški metafikcionalisti. Debata o »pravih« slovenskih postmodernističnih delih ni prinesla enotnega mnenja, kdo vse so slovenski postmodernisti; najstrožji bi dali to oznako komaj kateremu delu, npr. Plamenicam in solzam. Druga dela naj bi uporabljala le nekatere postmodernistične postopke in se tako postmodernizmu približevala ali od njega oddaljevala, veliko jih je dobilo oznako postmodernizem tudi samo zaradi duhovnozgodovinske podlage avtorja. Tako ozko razumevanje postmodernistične literature je problematično, saj so periodizacijske oznake, ki pokrijejo zanemarljiv del besedilnega korpusa nekega časa, nesmiselne. Postmodernizmu naj bi po Alojziji Zupan Sosič sledil transrealizem.
