Marijan Brecelj (politik)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Marjan Brecelj)
Jump to navigation Jump to search
Marijan Brecelj
Portret
Vzdevek»Miha Borštnik«
Rojstvo23. april 1910({{padleft:1910|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})
Gorica
Smrt7. januar 1989({{padleft:1989|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:7|2|0}}) (78 let)
Ljubljana
PripadnostZastava Socialistične federativne republike Jugoslavije SFRJ
Rod/službaGrb Jugoslovanske ljudske armade Jugoslovanska ljudska armada
Činrezervni polkovnik
Oboroženi
konflikti
Druga svetovna vojna
OdlikovanjaRed narodnega heroja
Red ljudske osvoboditve
Red zaslug za ljudstvo

Marijan Brecelj (partizansko ime: Miha Borštnik), slovenski pravnik, alpinist, politik, prvoborec, krščanski socialist, partizan, narodni heroj, * 23. april 1910, Gorica, † 8. januar 1989, Ljubljana.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v družini goriškega politika in zdravnika Antona Breclja. Leta 1933 je diplomiral na ljubljanski Pravni fakulteti in prav tam 1934 tudi doktoriral. Kot študent je deloval v katoliškem društvu slovenskih študentov Zarja in bil tudi kasneje somišljenik krščanskosocialističnega gibanja, ki je bilo povezano s komunisti. Leta 1931 je bil izvoljen za predsednika Zveze slušateljev ljubljanske univerze; policija ga je zaradi sodelovanja v študentskih akcijah, stavkah in demonstracijah za krajši čas zaprla in 1932 postavila pred sodišče. Po končanem študiju je bil odvetnik, se vključil v klub Beseda ter deloval v Jugoslovanski strokovni zvezi, pri kateri je bil eno leto tudi tajnik in si prizadeval za politično in organizacijsko povezovanje delavstva (sindikalnega krila krščanskih socialistov) in levo usmerjenih izobražencev. Leta 1941 se je vključil v Osvobodilno fronto in do junija 1942 ilegalno živel v Ljubljani. Ob ustanovitvi glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet junija 1941 je postal njegov član. Sodeloval je pri opravljanju njegovih splošnih nalog in narodne zaščite ter kot aktivist OF med krščanskimi socialisti. V začetku junija 1942 je odšel v partizane in bil do konca leta sanitetni referent pri glavnem poveljstvu slovenskih partizanskih čet. Januarja 1943 je postal član Izvršnega odbora OF, v katerem je aprila prevzel funkcijo organizacijskega sekretarja, ki jo je opravljal tudi še po koncu vojne. Sodeloval je pri sestavi in uresničevanju Dolomitske izjave. Maja 1943 je postal član Komunistične partije Slovenije. Na kočevskem zboru je bil izvoljen v plenum OF in predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ter v slovensko delegacijo za 2. zasedanje Avnoja, in se udeležil zasedanja v Jajcu. Po 1. zasedanju SNOS 19. februarja 1944 v Črnomlju je kot član predsedstva usklajeval delo njenih odsekov, komisij in zavodov ter opravil pomembno delo pri graditvi oblasti in slovenske državnosti med narodnoosvobodilno borbo in po njej; na tem področju je bil najtesnejši sodelavec Borisa Kidriča.

5. maja 1945 je v Ajdovščini postal podpredsednik Narodne vlade Slovenije. Po osvoboditvi je delal v vrhovnih organih slovenske oblasti: bil je republiški in do 1974 tudi zvezni poslanec, do leta 1956 podpredsednik slovenske vlade (po letu 1953 Izvršni svet Skupščine Ljudske republike Slovenije) in obenem minister za industrijo in rudarstvo LRS (1948-50), predsednik komiteja oz. sveta za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti LRS (do 1951, ko je bil pol leta zadolžen tudi za predelovalno industrijo); nato do 1962 državni sekretar (minister) za blagovni promet Federativne ljudske republike Jugoslavije in eno leto zvezni sekretar (minister) za trgovino in turizem, prav tako kot član Zveznega izvršnega sveta (jugoslovanske zvezne vlade). V letih 1963-1967 je bil podpredsednik skupščine SR Slovenije, nato 1967-1974 podpredsednik jugoslovanske zvezne skupščine (Skupščine SFRJ) ter od maja 1974 do 1978 predsednik Skupščine Socialistične republike Slovenije, kar je bil nekakšen višek njegove politične kariere, nato je bil še član Predsedstva SR Slovenije do upokojitve 1982 ter do smrti član Sveta federacije.

Po koncu vojne je zasedal dokaj visoke funkcije v partijski organizaciji tako v Sloveniji kot tudi v zveznih partijskih organih (član CK KPS/ZKJ 1948-82 in CK ZKJ 1958-64; 1974-78 je sedel tudi v (takrat kar 22-članskem) predsedstvu CK ZKS. Med drugim je bil še predsednik Turistične zveze Jugoslavije, kot navdušen planinec tudi Planinske zveze Jugoslavije (1961-73) ter član (ožjih) vodstev SZDL Slovenije (od 1974 član predsedstva) in občasno tudi Jugoslavije vse do svoje smrti.

Med soustanovitelji OF iz vrst simpatizerjev-sopotnikov KPS, ki so se vključili vanjo šele med vojno ali po njej, se je v partijsko-politični hierarhiji povzpel najvišje (izvzemši Josipa Vidmarja sta deloma primerljiva z njim le Zoran Polič ter delno Tone Fajfar in ni bil nikoli "postavljen na stranski tir" oz. izločen iz političnega življenja za razliko od njegovega nekdanjega kolega krščanskega socialista Edvarda Kocbeka ter malo kasneje in manj opazno in radikalno še Sokolov Josipa Rusa in Franja Lubeja), vendar je vseskozi ostal pod samim vrhom (leta 1953 je bil npr. predlagan za kooptacijo v politbiro oz. takrat že izvršni komite CK KPS/ZKS, kar je bilo iz Beograda najbrž zavrnjeno, saj so ga v zapisnikih sestankov še naprej vodili pod oznako "prisotni še"[1]), torej nikoli ni bil vključen v najožji krog odločevalcev in je imel v svojem času večji politični ugled v primerjavi z njegovim dejanskim vplivom.

Napisal je večje število razprav in člankov o organizaciji ljudske oblasti in delegatskem sistemu v Sloveniji, ter kratko zgodovino Osvobodilne fronte. Kot enemu redkih politikov so mu leta 1981 podelili častni doktorat Univerze v Ljubljani.

Bil je nosilec več državnih odlikovanj, mdr. narodnega heroja (1953) in junaka socialističnega dela (1980). Od leta 1950 je imel tudi čin rezervnega polkovnika Jugoslovanske ljudske armade.

Poročen je bil z igralko Ančko Levar, njuna hči Marjana Brecelj je prav tako igralka.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  • Vojna enciklopedija, 2. izd., 1978, Zvezek 2, str. 4.
  • Enciklopedija Jugoslavije (1.izdaja, 1.zv. 1955 in 2. izdaja, 2.zv., 1985)
  • Enciklopedija Slovenije. (1987). Knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  • Primorski slovenski biografski leksikon (1976). Snopič 3. Gorica: Goriška Mohorjeva družba (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  1. Drnovšek, Darinka (2000). "Zapisniki Politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954". VIRI 15 (15).