Marijan Brecelj (politik)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Marijan Brecelj
Portret
Vzdevek »Miha Borštnik«
Rojstvo 23. april 1910({{padleft:1910|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})
Gorica
Smrt 7. januar 1989({{padleft:1989|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:7|2|0}}) (78 let)
Ljubljana
Pripadnost Zastava Socialistične federativne republike Jugoslavije SFRJ
Rod/služba Grb Jugoslovanske ljudske armade Jugoslovanska ljudska armada
Čin rezervni polkovnik
Oboroženi
konflikti
Druga svetovna vojna
Odlikovanja Red narodnega heroja
Red ljudske osvoboditve
Red zaslug za ljudstvo

Marijan Brecelj (partizansko ime: Miha Borštnik), slovenski pravnik, alpinist, politik, prvoborec, krščanski socialist, partizan, narodni heroj, * 23. april 1910, Gorica, † 8. januar 1989, Ljubljana.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v družini goriškega politika in zdravnika A. Breclja. Leta 1933 je diplomiral na ljubljanski Pravni fakulteti in prav tam 1934 tudi doktoriral. Kot študent je deloval v katoliškem društvu slovenskih študentov Zarja in bil tudi kasneje somišljenik krščanskosocialističnega gibanja, ki je bilo povezano s komunisti. Leta 1931 je bil izvoljen za predsednika Zveze slušateljev ljubljanske univerze; policija ga je zaradi sodelovanja v študentskih akcijah, stavkah in demonstracijah za krajši čas zaprla in 1932 postavila pred sodišče. Po končanem študiju je bil odvetnik, se vključil v klub Beseda ter deloval v Jugoslovanski strokovni zvezi, pri kateri je bil eno leto tudi tajnik in si prizadeval za politično in organizacijsko krepitev enotnosti delavstva in naprednih izobražencev. Leta 1941 se je vključil v Osvobodilno fronto in do junija 1942 ilegalno živel v Ljubljani. Ob ustanovitvi glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet junija 1941 je postal njegov član. Sodeloval je pri opravljanju njegovih splošnih nalog in narodne zaščite ter kot aktivist OF med krščanskimi socialisti. V začetku junija 1942 je odšel v partizane in bil do konca leta sanitetni referent pri glavnem poveljstvu slovenskih partizanskih čet. Januarja 1943 je postal član Izvršnega odbora OF, v katerem je aprila prevzel funkcijo organizacijskega sekretarja, ki jo je opravljal tudi še po koncu vojne. Sodeloval je pri sestavi in uresničevanju dolomitske izjave. Maja 1943 je postal član Komunistične partije Slovenije. Na kočevskem zboru je bil izvoljen v plenum OF in predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ter v slovensko delegacijo za 2. zasedanje Avnoja, in bil udeleženec zasedanja v Jajcu. Po 1. zasedanju SNOS 19. februarja 1944 v Črnomlju je kot član predsedstva usklajeval delo njenih odsekov, komisij in zavodov ter opravil pomembno delo pri graditvi oblasti in slovenske državnosti med narodnoosvobodilno borbo in po njej; na tem področju je bil najtesnejši sodelavec B. Kidriča. Dne 5. maja 1945 je postal podpredsednik narodne vlade Slovenije. Po osvoboditvi je delal v vrhovnih organih slovenske oblasti: bil republiški in zvezni poslanec, do 1956 podpredsednik vlade (oz. izvršnega sveta Ljudske republike Slovenije), nato do 1962 državni sekretar (minister) za blagovni promet Federativne ljudske republike Jugoslavije in eno leto sekretar v ministrstvu za trgovino in turizem v zvezni vladi, 1963-67 podpredsednik skupščine SR Slovenije, 1967-74 podpredsednik jugoslovanske zvezne skupščine, od maja 1974-78 predsednik Skupščine Socialistične republike Slovenije in nato do 1982 član Predsedstva SR Slovenije. Po koncu vojne je zasedal visoke funkcije v partijski organizaciji tako v Sloveniji kot tudi v zveznih partijskih organih (član centralnega komiteja KPS od 1948 in CK ZKJ 1958-64; član predsestva CK ZKS 1974-78). Bil pa je med drugim še predsednik Turistične zveze Jugoslavije in Planinske zveze Jugoslavije (1961-73) in vodstev SZDL Slovenije in Jugoslavije. Od 1950 je bil tudi rezervni polkovnik Jugoslovanske ljudske armade in od 1982 član Sveta federacije. Je nosilec več državnih odlikovanj, mdr. narodnega heroja in junaka socialističnega dela (1980). Bil je tudi častni doktor ljubljanske univerze (od 1981). Napisal pa je tudi veliko razprav in člankov o organizaciji ljudske oblasti in delegatskem sistemu v Sloveniji, ter kratko zgodovino Osvobodilne fronte. Med soustanovitelji OF iz vrst simpatizerjev KPS, ki so se vanjo vključili šele med vojno ali po njej, se je v partijsko-politični hierarhiji povzpel najvišje.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  • Vojna enciklopedija, 2. izd., 1978, Zvezek 2, str. 4.
  • Enciklopedija Jugoslavije (1.izdaja, 1.zv. 1955 in 2. izdaja, 2.zv., 1985)
  • Enciklopedija Slovenije. (1987). Knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  • Primorski slovenski biografski leksikon (1976). Snopič 3. Gorica: Goriška Mohorjeva družba (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Gustav II Adolf Ta biografski članek o vojaški osebnosti je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.