Jakob Manjackal

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jakob Manjackal MSFS
Portret
Oče Jakob - karizmatična osebnost, misijonar in član karizmatičnega gibanja
RojstvoJames
18. april 1946({{padleft:1946|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})[1] (77 let)
Kerala
NarodnostIndijec
Državljanstvo Indija
 Britanska Indija
 Dominion Indije[d]
Poklicduhovnik
Poznan poPrenovi v Duhu

Jakob Manjackal (angleško James Manjackal) je katoliški duhovnik, salezijanec, misijonar in pomemben član karizmatičnega gibanja. * 18. april 1946 Čeruvali pri Kotajamu, (država Kerala, Indija).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Jakob Manjackal se je rodil v vasici Čeruvaliju na skrajnem jugu Indije v zvezni državi Kerali, kjer kristjani tvorijo močno manjšino. Vstopil je v red misijonarjev sv. Frančiška Saleškega, ki v širšem pomenu besede spadajo v družino salezijancev - saj oboji imajo istega zavetnika, Svetega Frančiška Saleškega. 23. aprila 1973 je bil posvečen v duhovnika. Od takrat opravlja evangelijska potovanja v sedeminosemdeset držav na vseh celinah, vključno z ZDA, Nemčijo, Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Srbijo in Avstrijo.

Kako se je znebil manjvrednostnega občutka[uredi | uredi kodo]

Oče Jakob Manjackal rad pripoveduje, kako je od plašnega duhovnika-novomašnika, ki zaradi strahu ni mogel odpreti ust pred množico, postal pogumen misijonar sv. Frančiška Saleškega, ki še danes potuje po vsem svetu, z navdušenimi pridigami spodbuja k spreobrnitvi ter zdravi dušne in telesne bolezni.

Pravi, da je v otroštvu je svojo mamo slišal moliti k Svetemu Duhu; iz katekizma in iz bogoslovskih študijev je vedel, da je Sveti Duh tretja Božja oseba Svete Trojice, vendar ni nikoli izkusil njegovega delovanja, dokler ni nad njim goreče molil mlad spreobrnjenec. Po mašniškem posvečenju 23. aprila 1973 je leto dni delal v visakhapatnamskem misijonu, nato pa se mu je izpolnila dolgoletna želja, da je postal profesor v semenišču Etumanuru v Kerali. To mu je pomenilo cilj srečnega življenja, ki je bil povezan s sorazmernim udobjem in varnostjo.

Do prenovitvenih gibanj je bil takrat zadržan, celo sovražno razpoložen; kljub temu je po letu 1975 odšel s prijateljem na karizmatični seminar v Punu na severu Indije, ki ga je vodil pridigar in pevec James d'Souza; med molitvijo nad njim mu je dejal: "Jakob, nekega dne boš karizmatični pridigar", kar ga je spravilo v smeh, saj mu je pridiganje pomenilo pravo mučeništvo. Menil je, da ni treba nad njim moliti za ozdravljenje dušnih ran, saj se je počutil zdravega kot riba v vodi. V osnovni šoli in v semenišču ni bil sposoben prosto povedati niti enega stavka; tudi prva pridiga po svetem mašniškem posvečenju je bila prava polomija: uspel je izreči le pozdravne besede in že se mu je zataknilo, pripravljenega osnutka pa ni mogel najti, čeprav ga je zataknil v mašno knjigo. [2]

Kmalu po tem seminarju pa je prvič v življenju hudo zbolel ter več kot štiri mesece preležal po bolnišnicah. Popolnoma je oslabel in zaradi hudih trebušnih bolečin ni mogel jesti, in je izbruhal celo tablete. Končno so zdravniki ugotovili ledvično tuberkulozo oteženo s kamni in vnetjem; predpisali so mu 90 injekcij, nato operacijo ter jemanje zdravil še skozi dve leti. Teden dni od začetka zdravljenja pa je dobil nepričakovan obisk. K njegovi postelji je pristopil neki nepoznani, dvajsetletni mladenič z vprašanjem:

»Oče, ali želite, da molim nad vami za vaše ozdravljenje?« ter je brez čakanja na dovoljenje položil roke na njegovo glavo in začel moliti. Molil je:

»Oče naš, ki si v nebesih, pošlji zdaj svojega Sina Jezusa k temu duhovniku, ki boleha za jetiko, kamni in vnetjem, ter mu povrni popolno zdravje telesa in duše.« Sam oče Jakob pravi: »Začutil sem moč, ki je tekla iz njegovih rok vame med njegovo glasno molitvijo, ki sem se je pridružil tudi sam.« Zali mladenič je nadaljeval, da je Jakob sicer dober duhovnik, vendar ne more oznanjati evangelija, ker je sramežljiv in plašen zaradi občutka manjvrednosti, ki se je vanj zagrizel že v otroštvu. Res se je počutil takega, saj so ga bratje zaradi debelosti klicali »debelko«, sošolci pa zaradi temne barve »črnuh«, kar jim je seveda hudo zameril. Ta fant je prosil Svetega Duha, naj mu ozdravi te njegove notranje rane in zamere ter ga napolni z odpuščanjem in ljubeznijo. Ni mogel razumeti, kako da je ta nedavno spreobrnjeni fant bral njegovo notranjost kot iz odprte knjige ter se začel sramovati svojih slabosti in grehov, ki jih je enega za drugim našteval karizmatik; med njimi je poudaril zlasti njegovo hudo zamerljivost, ki ga je pravzaprav najbolj ovirala v sproščenem delovanju.

Jakob je tedaj začutil prijetno toploto po trebuhu in v ledvicah, ki ga naenkrat niso več bolele ter niti ni opazil, kdaj je mladenič odšel molit nad drugimi bolniki. »Zdaj je Sveti Duh tudi meni pokazal moje grehe, ki sem se jih spovedal, in tudi tiste, ki sem jih zaradi strahu ali sramu pri spovedi zatajil.« Spoznanje njegove grešnosti ga je tako zmedlo, da je hotel postati drug človek, svet duhovnik, in se je počutil tako nevrednega in osramočenega, da je pomislil celo na zapustitev duhovniške službe.

V tem obupu je prvič v življenju zagledal Kristusa obdanega z angeli, ki ga je pomiril, češ da je on njegov duhovnik za vedno, da mu odpušča grehe ter da ga prenavlja. "Že takrat, ko sem začel živeti pod srcem moje matere Marije, si bil tam kot duhovnik in sodeloval pri mojem večnem duhovništvu. Odpuščam ti vse tvoje grehe in te delam popolnoma novega", ga je slišal govoriti. Začutil je bližino Matere Marije, kar ga je popolnoma potolažilo, umirilo in ozdravilo. [3]

V tem triurnem zamaknjenju je dobil smernice glede življenjske spovedi, sprave s svojimi nasprotniki in glede oznanjevanja. Ko se je prebudil iz teh lepih sanj, je zagledal pred seboj bolničarko s tabletami in injekcijami. Čeprav se je počutil zdravega, je vzel tablete in prejel injekcijo. Prvič po nastopu bolezni pa je trdno zaspal brez pomirjeval vse do štirih zjutraj. Ko se je zbudil čil in zdrav, je zmolil jutranje molitve ter se odpravil na sprehod za eno celo uro, čeprav prej ni mogel niti vstati s postelje.

Nato je odšel maševat v kapelo pred več kot sto petdesetimi ljudmi in brez kakršnekoli priprave navdušeno pridigal celih osemnajst minut ter gledal ljudi naravnost v obraz. Po maši je zdravnik, ki je tudi opazil spremembo, dal ponoviti vse laboratorijske preiskave ter nato potrdil, da so Jakobove ledvice popolnoma ozdravele, da lahko preneham jemati zdravila in da lahko gre domov.

Jakob ni zapustil le bolnišnice, ampak tudi priljubljeno profesorsko službo z novimi načrti kot odločen oznanjevalec. Od 17. februarja 1976, ko je vodil svoj prvi karizmatični seminar v malajalamski Kerali, se je posvetil samo svojemu novemu poklicu.

Delovanje[uredi | uredi kodo]

Njegova duhovniška služba vključuje predavanja, seminarje in premišljevanja, obhajanje ozdravitvenih služb, pa tudi vodenje oznanjevalnih šol.

Leta 1989 je Jakob Manjackal ustanovil duhovno središče »Charis Bhavan« v Kerali, ki ga je kot ravnatelj vodil skozi šest let. Napisal je tudi številne knjige o katoliški karizmatični prenovi. Njegova dela vsebujejo praktična navodila za prenovo v Svetem Duhu, obenem pa odsevajo njegovo duhovniško službo in z njo povezane dogodke in doživetja. Izšla so v številnih jezikih.

Letošnje leto (2023) je oče Jakob opravljal svojo dejavnost po različnih evropskih deželah.[4]

Potovanja[uredi | uredi kodo]

Očeta Jakoba je vodila gorečnost tudi na oznanjevalne duhovne prenove v islamskih državah, kot so Saudska Arabija, Jemen in Združeni arabski emirati, kjer je veliko trpel od kristofobnih muslimanskih skrajnežev.

Podal se je torej celo v Jemen, kjer divja že leta državljanska vojna, in kjer so bile že dvakrat tarča napada sestre ljubezni Matere Terezije, ki so jih skrajneži vse pomorili; pri zadnjem takem poboju je skoraj po čudežu ostal živ le salezijanec Tom.[5] [6] [7]

Jemenske oblasti so nastopile tudi zoper Jakoba in ga zaprle, ker je med tamkajšim seminarjem (tj. med duhovno obnovo) delil rožne vence ne le katoličanom, ampak tudi muslimanom, ki so se teh ozdravitvenih molitev udeleževali. Pripor so utemeljevali, češ da je v tej deželi pod smrtno kaznijo prepovedana delitev krščanskih simbolov pripadnikom islama. Ko je čakal na sodbo, je našel v nekem žepu pametni telfon in v njem naslov nekega prijatelja, ki ga je na sodišču izgovoril, češ da je nabožne predmete namenil le za kristjane. Poleg tega je doživljal med svojimi nastopi tudi veliko žalitev in nerazumevanj ne le od strani svojih nasprotnikov, ampak celo več od svojih prijateljev.[8]

Obisk v deželah bivše Jugoslavije in v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

On je v času šolanja hrepenel po odhodu na študij v tujino, sedaj pa se mu je izpolnila želja z nenehnim oznanjevanjem v tujini; med drugim je 2005 vodil duhovno obnovo v Subotici in istega leta tudi v Slovenijina Kureščku.[9]

Kljub letom in hudim preizkušnjam, mučenjem in preganjanjem tudi letos – čeprav na vozičku – zopet vodi obnovitvena srečanja in molitve za ozravljenje po več državah Evrope.

Ozdravljenja[uredi | uredi kodo]

Osrednje delo karizmatikov – tako tudi očeta Jakoba, je usmerjeno na zdravljenje dušnih in tudi telesnih ran navzočih - ne glede na vzrok in nastanek. Med seminarjem med molitvijo za bolnike ima navado, da pove, koliko ljudi ozdravlja in od katerih bolezni; med nje se lahko prištevajo tudi ozdravljenja od hotniškega nagnjenja, ki ga nekateri imajo za prirojeno, drugi za naravno, tretji za protinaravno in torej grešno.

Oče James Manjackal navaja, da se je večkrat molil za ozdravljenje in osvoboditev ljudi, ki so bili duhovno ranjeni; nekateri so v otroštvu preživljali tudi zlorabe. Po molitvi večinoma niso več čutili tega nagnjenja in tako so lahko prekinili s prejšnjim načinom življenja: poročili so se in ustvarili družino. To potrjuje mnenje, da hotništvo ni bolezen – pa tudi ne nekaj urejenega, ampak da gre za neurejeno nagnjenje, ki ga je z molitvijo, spovedjo in odpovedjo možno urediti ali vsaj obrzdati. [10]

Slikovna zbirka[uredi | uredi kodo]

Seminar v Subotici v Vojvodini oktobra 2005[uredi | uredi kodo]

Seminar na Kureščku v Sloveniji julija 2005[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. James Manjackal (27. oktober 2022). »ŽIVOTNA ISPOVIJEST O. JAMESA MANJACKALA«. Book.hr. Pridobljeno 27. februarja 2023.
  3. James Manjackal (27. oktober 2022). »ŽIVOTNA ISPOVIJEST O. JAMESA MANJACKALA«. Book.hr. Pridobljeno 27. februarja 2023.
  4. James Manjackal (2023). »Photos and reports of the preaching ministry of Fr. James in the year 2023«. jmanjackal.net. Pridobljeno 28. septembra 2023.
  5. »Salesian priest seized in Yemen remains in terrorist hands; fate uncertain«. Catholic Culture. 21. marec 2016. Pridobljeno 27. aprila 2023.
  6. Junno Arocho Esteves - Catholic News Service (18. september 1917). »Salesian priest "Fr. Tom" recounts harrowing tale of his capture, liberation«. America Magazine. Pridobljeno 27. aprila 2023.
  7. »INDIA - YEMEN Indian Church in prayer for Fr. Tom, the Salesian priest kidnapped in Yemen (asianews.it)«. Asianews.it. 18. januar 2017. Pridobljeno 27. aprila 2023.
  8. James Manjackal (27. oktober 2022). »ŽIVOTNA ISPOVIJEST O. JAMESA MANJACKALA«. Book.hr. Pridobljeno 27. februarja 2023.
  9. James Manjackal (27. oktober 2022). »ŽIVOTNA ISPOVIJEST O. JAMESA MANJACKALA«. Book.hr. Pridobljeno 27. februarja 2023.
  10. Gašper Blažič (18. december 2021). »(NAJBOLJ BRANO 2021) Mavrične zastave na cerkvah - posledica modernizma in napačnega razumevanja odrešenja«. Blagovest. Pridobljeno 18. decembra 2023.

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(nemško)
  • Marie-Sylvie Buisson: Emiliano Tardif: „Steh auf und geh!“ Untersuchung über viele Heilungen, die die Welt erschüttern. Parvis-Verlag, Hauteville 1996, ISBN 3-907523-74-1.
  • Horst Obereder: Das Vermächtnis von P. Emiliano Tardif. In: ders.: Programm 3000. Das Vermächtnis von P. Emiliano Tardif. Obereder, Linz 2016, ISBN 978-3-9504321-0-7, S. 5–12.
  • Johannes Steinmeier: Das Wirken des Heiligen Geistes und das Charisma der Heilung. Der theologische Ansatz von Norbert Baumert SJ – mit Anwendung auf Emiliano Tardif und Niklaus Wolf von Rippertschwand. EOS, Sankt Ottilien 2014, ISBN 978-3-8306-7675-1, S. 134–157.
(angleško)
  • "33 Charismatic Prayers"
  • "Prayers does wonders", (all about prayers)
  • "He touched me and healed me" (All about the Holy Eucharist)
  • "Healing to New life" (all about physical healing and inner healing),
  • "Behold I knock" (great wonders in the soul when one opens the heart to God especially in confession)
  • "Eureka" and
  • "Enter the Ark". [1]
(poljsko)
  • Eureka, Madryt 2011, ISBN 978-84-935890-8-0
  • Modlitwa czyni cuda
  • On mnie dotknął i uzdrowił: Książka o Żywej Obecności Jezusa w Eucharystii, Madryt 2011, ISBN 978-84-935890-3-5
  • Uzdrowienie wewnętrzne – ku nowemu życiu, Monachium 2011, ISBN 978-84-935890-6-6
  • Raj odzyskany: Moc chrześcijańskiego małżeństwa, Madryt 2011, ISBN 978-84-935890-2-8
  • Oto stoję u drzwi i kołaczę: Praktyczne porady dla tych, którzy chcą spowiadać się dobrze, Madryt 2011.
  • 33 modlitwy charyzmatyczne, Monachium 2011.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(slovensko)
(hrvaško)
(slovaško)
(angleško)
(nemško)
  1. »Biography«. JamesManjackal.net. Pridobljeno 4. februarja 2023.