Goče

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Goče
Pogled na Goče, v ozadju planota Nanos
Goče is located in Slovenija
Goče
Goče
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°49′19.88″N 13°55′26.26″E / 45.8221889°N 13.9239611°E / 45.8221889; 13.9239611Koordinati: 45°49′19.88″N 13°55′26.26″E / 45.8221889°N 13.9239611°E / 45.8221889; 13.9239611
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Goriška regija
Tradicionalna pokrajina Primorska
Občina Vipava
Površina
 • Skupno 4,52 km2
Nadmorska višina 275,1 m
Prebivalstvo (2018)[1]
 • Skupno 183
 • Gostota 40 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 5271 Vipava
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).
Goče - Vas
Lega Občina Vipava
RKD št. 157 (opis enote)[2]
Razglasitev NSLP 8. april 1987

Goče so majhno staro gručasto naselje na vrhu enega od vipavskih gričev, obdano z vinogradi. Vas leži severno od ceste Vipava-Štanjel, od obeh je oddaljena 8 km. Spada v občino Vipava. Zanimivo strnjeno naselje s kamnitimi hišami je bilo v goriških urbarjih prvič omenjeno leta 1376.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Cerkev sv. Andreja prvič omenja dokument iz leta 1440, ko naj bi bila cerkev ponovno posvečena, kar pomeni, da je bila na tem mestu že nekoč prej. Redno delo šole na Gočah se je začelo leta 1851, ni pa izključeno, da je pouk potekal že prej, saj je v župnijskem arhivu seznam otrok, ki so godni za šolanje, iz leta 1819[3]. Del rihemberškega gospostva so bile Goče do 1753, ko so prešle pod vipavsko gospostvo[4].

Goče so od nekdaj znane predvsem po trti in vinu. Tako na primer Ilirski list leta 1846 poroča o prvi sadjarski razstavi v Ljubljani, kjer je bilo kot izredno zanimivo omenjeno, da sta goški župnik Valentin Kodre in posestnik Janez Ferjančič na razstavo poslala 28 sort belega in rdečega grozdja, 'od tega večina žlahtnih'. Med temi je pisec posebej omenil sorto 'oberfelder' (vrhpoljc), iz katere pridelujejo vino, ki ga ljudje poznajo pod imenom Kin... (Kindermacher), s katerim bi lahko kranjska vina, če bi jih dovolj pridelali, bila pomembna tudi za izvoz, saj bi se to vino lahko primerjalo z najboljšimi francoskimi vini.[5]

Leta 1880 je imela občina Goče 510 prebivalcev[6]. 1889 je v vasi živelo 667 prebivalcev v 105 hišah[3], leta 1900 pa je število prebivalcev padlo pod 500 in so za deželnozborske volitve ukinili volišče v občini Goče, tako da so krajani Goč, Erzelja, Lož, Manč in Slapa volili v Vipavi[7]. V šoli na Gočah se je leta 1889 šolalo 123 otrok iz občin Goče in Lože (ta je vključevala tudi vas Manče)[3].Po Rappalski pogodbi so skupaj z ostankom Postojnskega okraja tudi Goče postale del Kraljevine Italije, ki je izvedla popis prebivalstva leta 1921. Občina Goče je takrat štela 459 prebivalcev[8]. S kraljevim odlokom od 18. januarja 1923 je občina prešla v Goriško okrožje Videmske pokrajine, to pa je bilo povezano tudi z izgubo občinske avtonomije. Sledila je ukinitev okrajnega sodišča v Vipavi in posledično priključitev k ajdovskemu sodnemu okraju[8]. Leta 1927 je z reorganizacijo državne uprave bila ustanovljena Goriška pokrajina, v katero je spadala občina Goče (s poitalijančenim imenom Gozza), Spremembe italijanske zakonodaje v letu 1926 so imele za posledico prenehanje mandata županov in občinskih svetov v občinah z manj kot 5000 prebivalci in združevanje občin v unije, s čimer so se upravno praktično združile občine Goče, Budanje, Slap, Vrhpolje, Lože in Vipava pod upravo istega podeštata[8].

Arhitekturna dediščina[uredi | uredi kodo]

To nekdanje bogato naselje je z vseh strani zaprto. Grajeno je v obliki andrejevega križa, saj so si Gočani svetega Andreja izbrali za svojega zavetnika. Hiše so v celoti grajene iz kamna, pokrite pa s korci, nekatere celo s skrili.

Mnoge hiše imajo nad portali vklesane letnice iz 17. in 18. stoletja. Tudi ulice ali gase, kot jim domačini pravijo, so nekaj posebnega. Tesno so stisnjene, po navadi niso širše od metra. Vrata vodijo v borjače. Druga znamenitost so obokane goške kleti. Vsak gospodar ima po dve, tri ali celo več, ohranjenih je več kot 60. V mnogih od njih lahko najdemo živo vodo. Precej prebivalcev se še ukvarja s kmetijstvom.

V središču vasi stoji cerkev svetega Andreja (1655) s čudovitim kamnitim portalom in z zvonom iz leta 1706. Med cerkvijo in pokopališčem so razmeščeni pili - kamnite postaje križevega pota. Umetnostno-zgodovinsko pomembna sta pokopališka kapela in vhod na pokopališče nad vasjo. Reliefi na štirih oltarjih v vasi so zelo dotrajani. Na hribu nad vasjo je Cerkev Marije Snežne. V vasi je podružnična osnovna šola.

Goče so obdržale svoj videz spred dveh in več stoletij. Vas je v celoti kulturni spomenik.

Goče so rojstni kraj Ivana Mercine, glasbenega učitelja, pisca knjige Slovenski pritrkovavec (o zvonoglasju).

Cerkev Marije Snežne nad Gočami

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Etnična sestava 1991:

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2018". Statistični urad Republike Slovenije. 6. junij 2018. Pridobljeno dne 8. junija 2018. 
  2. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 157". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 Postojinsko okrajno glavarstvo - zemljepisni in zgodovinski opis. NUK: R. Šeber. 1889. str. 161-164. 
  4. ^ "Meščanska naselja Vipavske in njihove posebnosti do konca fevdalne dobe". www.dlib.si. Pridobljeno dne 2015-08-25. 
  5. ^ Dr. Bleiweis (10.11.1846). "Die erste Obstausstellung in Laibach". Illyrisches Blatt. Pridobljeno dne 31.8.2015. 
  6. ^ "Ozir po domovini. Prebivalci političnega okraja Postojnskega po številjenji koncem leta 1880". Novice gospodarske, obrtniške in narodne. 17.4.1881. Pridobljeno dne 26.8.2015. 
  7. ^ "Državnozborske volitve. O naših voliščih.". Slovenski narod. 22.11.1900. 
  8. ^ 8,0 8,1 8,2 Čermelj, Lavo (1927). "Politično-upravna razdelitev Julijske krajine v razvojnem pregledu do 31. maja 1927". Luč. Pridobljeno dne 26.8.2015. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Kladnik, Darinka Sto slovenskih krajev Prešernova družba, Ljubljana, 1994 (COBISS)
  • Krušič, Marjan (2009). Slovenija: turistični vodnik. Založba Mladinska knjiga. COBISS 244517632. ISBN 978-961-01-0690-6. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]