Ivan Mercina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Za učitelja in kulturnega delavca z istim imenom glej Ivan Mercina (učitelj) (1885-1971).
Ivan Mercina
Rojstvo 29. junij 1851({{padleft:1851|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})
Goče
Smrt 27. julij 1940({{padleft:1940|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:27|2|0}}) (89 let)
Gorica
Državljanstvo Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Flag of Italy (1861–1946).svg Kraljevina Italija
Poklic učitelj, glasbenik, zborovodja, publicist

Ivan Mercina, slovenski učitelj in glasbenik, * 29. junij 1851, Goče, † 27. julij 1940, Gorica.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Slovenski pritrkovavec (1926)

Končal je učiteljišče v Gorici (1874) in bil imenovan za vodjo in učitelja na novoustanovljeni pripravnici za učiteljišče v Proseku. Po dveh letih je napravil državni izpit za učitelja na ljudskih in meščanskih šolah s slovenskim in nemškim jezikom in bil imenovan za učitelja v Materiji. Leta 1879 se je vrnil v Gorico in postal učitelj na državni šoli za dečke, tu je ostal do upokojitve leta 1917.[1]

Mercina je bil od leta 1880 član izpraševalne komisije za ljudske šole in kot glasbenik tudi za otroške vrtce. Verjetno je v okolju in za potrebe otrok začel pisati enoglasne pesmice, ki jih je 1893 izdala Družba svetega Cirila in Metoda z naslovom Igre in pesmi za otroška zabavišča in ljudske šole. Od 126 enoglasnih napevov je v tej zbirki 89 Mercinovih pesmi. Nad 30 let je poučeval petje v goriškem semenišču. Na realki je učil petje 1886, nato pa je prevzel pouk petja in klavirja na ženskem učiteljišču, tu je nekaj časa učil tudi slovenščino, nemščino, zgodovino in zemljepis. Leta 1880 je prevzel vodenje mešanega pevskega zbora goriške čitalnice in ga vodil 25 let, ter poleg mešanega ustanovil še ženski in moški pevski zbor. Mercina se je v mladosti zanimal tudi za zvonove. Kot deček in dijak je zvonil in pritrkoval. Po 1. svetovni vojni je pričel nastopati kot zvonoslovec, ko je svaril pred nabavo jeklenih zvonov (bronaste so med vojno pobrali in jih uporabili za izdelavo orožja). O zvonovih je pisal članke v goriško Stražo, Cerkvenega glasbenika in Zbornik svečenikov Sv.Pavla. Nadškof Frančišek Borgia Sedej ga je imenoval za uradnega pregledovalca zvonov goriške nadškofije. Za slovensko zvonoslovje je pomembnih več Mercinovih knjig.[1]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Primorski slovenski biografski leksikon. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1994.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Slovenski pritrkovavec : navodilo za pritrkavanje cerkvenih zvonov po številkah (COBISS)
  • Zbrani zvonoslovni spisi (COBISS)
  • Cerkovnikovo opravilo v zvoniku (COBISS)
  • Zvonoznanstvo : zbrani zvonoslovni spisi (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]