Georg Friedrich Händel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Picto infobox music.png
Georg Friedrich Händel
Händel na sliki Balthasarja Dennerja, okoli 1726–1728
Händel na sliki Balthasarja Dennerja, okoli 1726–1728
Osnovni podatki
Rojstvo (1685-02-23)23. februar 1685
Halle, Nemčija
Smrt 14. april 1759 (1759-04-14) (74 let)
London, Anglija
Glasbeni slog baročna glasba
Poklic skladatelj
Leta delovanja 1702–1757
Podpis s črnilom s tekočo roko

Georg Friedrich Händel (po krstni knjigi Georg Friederich Händel, anglicirano George Frideric Handel), nemško-angleški skladatelj, * 23. februar 1685, Halle (Saale), Nemčija, † 14. april 1759, London, Anglija.

Njegov opus obsega 42 oper in 25 oratorijev – med njimi Mesijo s svetovno znano »Alelujo« –, cerkveno glasbo za angleški dvor, kantate in številna orkestralna, komorna in klavirska dela. Händel, čigar umetniško delo zajema vse zvrsti njegovega časa, je bil hkrati tudi aktiven gledališki impresario. Velja za enega najbolj plodovitih in vplivnih glasbenikov v zgodovini.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Mladost[uredi | uredi kodo]

Najstarejša znana slike Händlove rojstne hiše, bakrorez iz The Illustrated London News 18. julija 1859
Vpis Händla v krstno knjigo na dan 24. februarja 1685 - arhiv cerkve Marije pomočnice Halle)

Skladateljev oče Georg (1622 - 1697) je bil brivec in ranocelnik. Bil je dvorni kirurg vojvode Saškega - Weiβenfels. Ko je očetu Georgu umrla prva žena (1682), se je po kratkem času oženil z 32-letno Dorotheo Taust (1651 - 1730), ki je bila hči župnika. Prvi otrok tega zakona je kmalu umrl (1684). Po Georgu Friedrichu pa sta se rodili še dve deklici: Johanna Christina (1690 - 1709) in Dorothea Sophia (1697 - 1718). Skladatelj je z njima in njunimi otroki vzdrževal stike.

Spomenik Händlu na trgu v Halle, 1949

Edini pravi vir za skladateljevo mladost je življenjepis, ki temelji na pripovedi Händlovega dolgoletnega asistenta Johna Christopherja Smitha, napisal pa ga je John Mainwarings (1760). Še predno je bil Händel star osem let, ga je oče vzel s seboj na obisk svojega sina iz prvega zakona, ki je služboval na dvoru Weiβenfelsov, kot komornik. Skladatelj je za to pot dolgo moledoval. Na dvoru se je hitro spoznal in spoprijateljil z glasbeniki, ki so mu dovolili igrati na orgle. Vojvoda ga je nekega dne slučajno slišal igrati in takoj spoznal njegovo velikansko nadarjenost. Resno se je pogovoril z njegovim očetom in mu predlagal fantovo šolanje. Argumenti vojvode so omehčali nenavdušenega očeta, ki za glasbo ni imel nobenega smisla ne interesa. Tako je mladi Georg Friedrich po vrnitvi domov v Halle dobil glasbenega učitelja Friedricha Wilhelma Zachowa, ki je bil organist v cerkvi Naše ljube gospe v Halleju. Začel ga je poučevati kompozicijo, instrumente s tipkami, pa tudi oboo in violino. Vzpodbujal je njegov neverjeten apetit po pisanju ogromnih količin vokalne glasbe in tako je še kot otrok napisal vsak teden en motet.

Ko je bil star 12 let, je dobil priložnost, da svoje spretnosti in znanje pokaže na berlinskem dvoru, kjer je zapustil izjemen vtis. Brandenburški knez - kasnejši kralj Friderik I. Pruski mu je ponudil službo.

Različni podatki pa kažejo na možnost, da je bil Georg Friedrich v Berlinu leto ali več kasneje. Skladateljev oče je leta 1697 umrl. Vseeno je mladenič nadaljeval s šolanjem in ga končal. Takoj nato se je vpisal na takrat ustanovljeno univerzo v Halleju, kjer je študiral pravo. Še istega leta (1702) se je zaposlil kot organist v stolnici.

Hamburška leta[uredi | uredi kodo]

Po enem letu uvajanja je odšel kot nadarjeni samostojni glasbenik v Hamburg. Tam je pod vodstvom Reinharda Keiserja cvetela edina nemška operna hiša, ki si je takšno ime zaslužila. Zasedel je mesto drugega violinista v orkestru, kmalu pa je prevzel pomembnejše mesto čembalista. Navezal je prijateljske stike s komponistom, dirigentom in pevcem Johannom Matthesonom, ki je kasneje napisal nekaj pomembnih glasbeno teoretičnih del kot na primer Das neu - eröffnete Orchesteren in Grundlage einer Ehrenpforte. V tem času se je pokazala priložnost za obetavno delo v Lübecku, kjer se je ostareli mojster Dietrich Buxtehude odpravljal v pokoj. Na pot sta se odpravila skupaj z Matthesonom, vendar nista vedela, da je služba organista povezana s poroko starejše Buxtehudejeve hčere. Ta pustolovščina se je 'srečno' končala, naslednja pa bi lahko imela drugačne posledice. Ob premieri Matthesonove opere Cleopatra v Hamburgu, je Händel iz neznanega razloga zavrnil mesto dirigenta in se vrnil na običajno mesto čembalista. Mattheson je v lastnem delu pel vlogo Antoniusa. Spor med glasbenikoma se je razširil tudi zunaj gledališča. Sčasoma se je polegel in v naslednjem obdobju sta sodelovala in ostala prijatelja. Iz Matthesonovih kasnejših zapiskov pa lahko marsikaj izvemo o Händlu.

Za veliki petek 1704 je Händel uglasbil Pasijon po Janezu na besedilo opernega libretista Christiana Postela. Mattheson je delo ostro kritiziral in zapiski o tem so se ohranili do danes.

Prva Händlova opera Almira je bila uprizorjena 8. januarja 1705 in je doživela velik uspeh. Čez nekaj tednov je skladatelj želel očarati občinstvo z naslednjo opero Nero, ki pa ni bila dobro sprejeta. Händel je pač delal po takrat običajnih metodah, ki so bile v navadi v Hamburgu. Besedila so bila mešanica nemščine in italijanščine, glasba pa je bila narejena po eklektični metodi. Veliko tem iz teh oper odseva skladateljeva kasnejša velika dela. Händel je v Hamburgu zložil še dve ne preveč uspešni deli: Dafne in Florindo. Počasi pa se je odpravil po Evropi in najprej našel mecena v Gianu Gastonu de Medici. V Italijo se je preselil spomladi 1706.

Italijansko obdobje[uredi | uredi kodo]

V Italiji je ostal tri leta. Zadrževal se je v Firencah, Rimu, Neaplju in Benetkah. Prav veliko znanega pa o tem delu skladateljevega življenja ni. Znane so posamezne anekdote, ki jih razberemo iz biografij znanih italijanskih baročnih glasbenikov in pomembnih osebnosti. Tako izvemo, da se je srečeval s Corellijem in Lottijem in obema Scarlattijema. Postal je znan pod vzdevkom Sas. Domenico Scarlatti ga je nekoč poslušal, ne da bi vedel kdo igra. Händel je v neki cerkvi improviziral na orgle. Scarlatti je izjavil, da to zanesljivo izvaja Sas, ali pa sam hudič. Ob drugi priložnosti je v glasbeni druščini Corelli na violino izvajal Händlovo uverturo k Triumfu časa in resnice. Händel ga je nekaj časa poslušal, nato pa mu je violino iztrgal iz rok in rekel: »To se igra takole!« In odigral je pasažo. Nato se je Corelli opravičil: »Ta muzika, moj ljubi Sas ima francoski priokus in jaz se na to ne razumem.«

V Italiji je Händel zložil dve operi: Rodrigo, spomladi 1707 v Firencah in Agripino 1709 v Benetkah. Uverturo iz zadnje je čez 44 let uporabil za oratorij Jephtha. V Rimu, kjer je tedanji papež Klemen XI. prepovedal opere, je zložil dva oratorija. La Resurrezione (1708) in alegorijo Il Trionfo del Tiempo e del Disinganno, leta 1707. To delo je čez 46 let predelal in je pravzaprav njegovo zadnje delo v celoti (The Triumph of Time and Truth). Poleg velikih del je v Italiji zložil še Aci, Galatea e Polifemo (Neapelj, 1708), zborovska dela (Dixit Dominus) in solo kantate. S temi deli si je v Italiji pridobil in utrdil veliko slavo. Leta 1709 je sprejel ponudbo kneza Georga Ludwiga von Hannover, da bi se zaposlil pri njem. Dogovor je vseboval tudi daljša obdobja brez zadolžitev. Prosti čas je mojster izkoristil za obisk Londona. Tja je prišel kot izrazit skladatelj italijanske opere. Debitiral je 24. februarja 1711 z opero Rinaldo. Obveznosti so ga peljale nazaj v Hannover, kjer je zložil niz vokalnih duetov za princeso Carolino, knezovo snaho in kasnejšo britansko kraljico.

Händlova hiša v Londonu (25 Brook Street)

Prva leta v Londonu[uredi | uredi kodo]

V oktobru 1712 se je Händel vrnil v London. Tam je ostal do konca življenja. Prva leta je preživel pri grofu Burlingtonu v bližini Londona. Glavna skladateljeva dela tega obdobja sta bili dve italijanski operi in Utrecht te deum, ki je bil napisan za kraljico Ano, za kar mu je ta namenila dosmrtno rento 200 funtov.

Ker je skladatelj svojo odsotnost s Hannovrskega dvora preveč razvlekel, ga je na to knez pisno opomnil. V septembru 1714 je Hannovrski knez postal angleški kralj Jurij I. Zanj je Händel takoj zložil čudovito delo Wassermusik (Glasba na vodi). Kralj mu je zaradi tega podvojil dohodek. Postal je še princesin glasbeni učitelj in tako pridobil še 200 funtov rente. Ko je leta 1716 s kraljem odšel na obisk v Nemčijo, je za to priložnost zložil pasijon v nemškem jeziku, kar je bilo njegovo zadnje delo na besedilo v materinščini. Po vrnitvi je pri grofu Carnavon (kasneje vojvoda Chandos) izvajal mnoge koncerte. Acis in Galatea, Esther, 12 Chandos anthems; dela za čembalo, ki so poznana pod imenom Harmonični kovač.

Razcvet opere[uredi | uredi kodo]

Tesnejše sodelovanje z vojvodo Chandosom se je končalo ob novem letu 1719. Händel se je pripravljal na nov izziv z ustanavljanjem Royal Academy of Music. Postal je njen glasbeni direktor. V tem času je tudi špekuliral pri South Sea Company, kjer je investiral 10.000 funtov. Za novačenje pevskega ansambla se je podal na kontinent in večino pevcev pridobil v Dresdnu. Uspelo mu je angažirati celo popularnega kastrata Senesina, ki je bil pripravljen sodelovati s Händlovo akademijo v sezoni 1720 - 1721. Premiera zelo uspešne opere Radamisto je bila 27. aprila 1720. Poleg Händla so v akademiji sodelovali tudi drugi glasbeniki, kot na primer Giovanni Battista Bononcini in Attilo Ariosti. Nastala sta dva tabora, ki sta si sovražno stala nasproti, kot politične stranke. Najprej se je tehtnica nagibala na stran Bononcinijevih privržencev, kasneje pa je prevladal Händel s svojimi tehtnimi deli: Giulio Cesare, Tamerlano in Rodelinda. V najboljšem obdobju se je akademija finančno pokrivala sama s svojim delom in je bila občasno celo donosna. Voditelji ustanove s Händlom načelu so iskali možnosti, da bi angažirali še več pevskih zvezd. V januarju 1723 jim je uspelo pritegniti Francesco Cussoni, v maju 1726 pa Faustina Bordonija. Takšna kadrovska politika pa je predstavljala veliko breme, saj je akademijo samo Cussonijeva stala 2500 funtov na sezono. Spremenil se je tudi okus publike, ki je bila vedno bolj naklonjena delom v angleškem jeziku. Tipičen primer je bila z burnim uspehom sprejeta Beraška opera v letu 1728.

Zaton opere[uredi | uredi kodo]

Angleško državljanstvo je pridobil 13. februarja 1726. V tem času je glasbena akademija propadla. Takoj pa je z J.J. Heideggerjem začel nov projekt, ustanovila sta nov ansambel za novo opero. Mojster se je v Italijo odpravil v jeseni 1728 iskat pevce. Angažiral je Antonia Bernacchia. Ob povratku je napravil še manjši ovinek in poleti 1729 obiskal svojo mater v Halleju, ter stare znance v Hannovru in Hamburgu. Novo operno delo je predstavil 2. decembra 1729 - Lotario. Kot posebna atrakcija pa je nastopil Senesino. V Londonu se je pojavila še ena konkurenčna operna hiša z Nicolo Porporo kot skladateljem in Händlu odvzela velik del občinstva. Händel pa se je že začel zanimati za drugo glasbeno obliko, to je bil oratorij na angleška besedila iz stare zaveze.

V sezoni 1732 - 1733 je zložil oratorij Debora, kasneje še opero Atalija, kjer je prvič uporabil dva zbora. Naslednje obdobje je bilo verjetno najtežje v skladateljevem življenju. Kljub izjemni delavnosti, v nizu je zložil opere Ariodante, Alcina, Orlando, je operna akademija leta 1737 dokončno propadla. Mojster je doživel hud udarec in sodobniki poročajo, da je delno ohromel, kar kaže na možgansko kap. Verjetni vzrok je bila preobremenjenost. Händel je odšel na zdravljenje v Aachen, kjer si je hitro opomogel in prišel nazaj v staro formo za komponiranje.

Čas oratorija[uredi | uredi kodo]

Svoje velike uspehe je Händel začel s Savlom in Izraelom v Egiptu. Največkrat izvajano delo Mesija je predstavil 13. aprila 1742 v Dublinu. O tej premieri in naslednjih ponovitvah kroži anekdota, da so prireditelji prosili moške (opomba na plakatih), naj pustijo sablje doma, da bi tako lahko več poslušalcev vstopilo v dvorano. Koncerte so namreč poslušali stoje in orožje se ni smelo dotikati drugih.

Na področju oratorija je bil Händel brez konkurence. Pod vplivom vstaje jakobitov 1745 je zložil junaški oratorij Juda Makabejec, ki je doživel velik uspeh. 1751 so se pri skladatelju pojavile prve težave z vidom. Med komponiranjem oratorija Jephtha mu je pri pisanju že pomagal asistent. Händel se je v maju 1752 odločil za operacijo oči. Operacija je uspela. Do konca življenja je nadziral izvajanje svojih del, predeloval orgelska dela, posamezne arije ter popolnoma prenovil delo iz italijanskega obdobja The Triumph. Še en teden pred smrtjo je vodil izvedbo oratorija Mesija. Umrl je 14. aprila 1759. Pokopan je v Westminstrski katedrali.

Glasbena dela[uredi | uredi kodo]

Händlova dela so klasificirana v več številčnih razvrstitvah:

  • HWV: Verzeichnis der Werke Georg Friedrich Händels, klasifikacija Bernda Baselta
  • HG: G. F. Händels Werke: Ausgabe der Deutschen Händelgesellschaft (uredil F. W. Chrysander)
  • HHA: Hallische Händel-Ausgabe
  • CB: Händlov tematsko-kronološki katalog (uredil A. Craig Bell)

Händlov orkester[uredi | uredi kodo]

Za interprete Händlovih oper in oratorijev so zapiski o velikosti posameznih skupin v orkestrih pod Händlovo taktirko in pa o tem, kako so se njegova dela sploh igrala, velikega pomena. Iz Italije, kjer Händel v hiši Ruspoli ni imel nobenega vpliva na sestavo orkestra, vemo zasedbo za La Resurrezione: 2 trobenti, 4 oboe, 23 violin (pod vodstvom koncertnega mojstra Corellija), 4 viole, 6 čelov in 6 kontrabasov. Ostale navedbe so uganka, govora je o še o eni majhni bas violini (lahko da gre za Violo da gamba, kot jo zahtevala partitura) in eno pozavno. Flavte niso omenjene, vendar jih, kot je bil običaj, igrajo oboisti. Sestava Londonskega opernega orkestra je bila pa v celoti v Händlovih rokah. Protokol vojvode Portlanda iz leta 1720 našteva naslednjih 34 glasbenikov: 1 trobenta, 4 oboe, 3 fagoti, 17 violin, 2 violi, 4 čeli, 2 kontrabasa, 1 teorba. 1727 omenja skladatelj na berlinskem dvoru Johann Joachim Quantz, ki se je tedaj zadrževal v Londonu, da so v orkestru »predvsem Nemci, poleg nekaj Italijanov in nekaj Angležev... Castrucci, italijanski violinist, je vodja«. Leta 1728 Francoz Fourgeroux v svojem poročilu o potovanju v Anglijo navaja za izvedbo opere v King’s Theatre King naslednjo zasedbo: 24 violin in viol (na prvem pultu brata Castrucci), 3 violončeli, 2 kontrabasa, 1 lutnja, 2 čembala. Kar se pihal tiče, je samo omenil, da so občasno nastopile tudi flavte in trobente. Oboe in fagote je popolnoma pozabil. Igranje akordov med recitativov se mu je zdelo smešno, gotovo mu od doma to ni bilo znano. Poročal je tudi, da so pri tem igrali samo en čelo, oba čembala in lutnja. Pred premiero Orlanda poroča leta 1733 Sir John Clark Penicuick, da ga je število instrumentalnih virtuozov presenetilo, našteje dve oboi, 4 fagote, več kot 24 violin, 4 violončele, 2 veliki violi da gamba (kontrabasa), 2 čembala in teorbo. Pritožuje se nad orkestrom, ki je bil sem in tja tako glasen, da je preglasil vokaliste. V času 1733–1745[1][2] je bilo Francisco Caporale solo čelist v Händlovem orkestru. Igral je violončelo s petimi strunami in v tem obdobju mnogi od Händlovih solov za violončelo prilagojeni temu instrumentu. Zadnji dostopni notni material je za izvedbe Mesije za čas okoli leta 1750: 4 oboe, 4 fagoti, 2 roga, 2 trobenti, pavke, 14 violin (8 „prvih“ in 6 „drugih“), 6 viol, 3 čeli in 2 kontrabasa.

Opus (izbor)[uredi | uredi kodo]

Opere[uredi | uredi kodo]

HWV Ime Praizvedba Kraj Libreto Pripomba
1 Der in Kronen erlangte Glückswechsel, oder: Almira, Königin von Kastilien 8. Januar 1705 Oper am Gänsemarkt, Hamburg F. C. Feustking, po G. Pancieri
2 Die durch Blut und Mord erlangte Liebe, oder: Nero 25. Februar 1705 Oper am Gänsemarkt, Hamburg F. C. Feustking Glasba izgubljena
3 Der beglückte Florindo Januar 1708 Oper am Gänsemarkt, Hamburg H. Hinsch Glasba izgubljena
4 Die verwandelte Daphne Februar 1708 Oper am Gänsemarkt, Hamburg H. Hinsch Glasba izgubljena
5 Vincer se stesso è la maggior vittoria (“Rodrigo”) Herbst 1707 Firence po F. Silvani:
Il duello d'amore e di vendetta
6 Agrippina 26. December 1709 Teatro San Giovanni Grisostomo, Benetke V. Grimani
7a/b Rinaldo 24. Februar 1711 Queen’s Theatre, Haymarket, London G. Rossi, po A. Hill, po T. Tasso: La Gerusalemme Liberata
8a/b/c Il Pastor fido 22. November 1712 Queen’s Theatre, Haymarket, London G. Rossi, po G. B. Guarini
9 Teseo 10. Januar 1713 Queen’s Theatre, Haymarket, London N. F. Haym, po P. Quinault: Thésée
10 Lucio Cornelio Silla 2. Junij 1713? Burlington House oder Queen’s Theatre, Haymarket, London G. Rossi
11 Amadigi di Gaula 25. Maj 1715 King’s Theatre, Haymarket, London N. F. Haym, po A. H. de la Motte: Amadis de Grèce
12a/b Radamisto 27. April 1720 King’s Theatre, Haymarket, London N. F. Haym, po D. Lalli:
L'amor tirannico, o Zenobia
13 Il Muzio Scevola 15. April 1721 King’s Theatre, Haymarket, London P. A. Rolli, po S. Stampiglia samo 3.dejanje je delo Händla
(1. Akt: F.Amadei;
2. Akt: G. Bononcini)
14 Il Floridante 9. December 1721 King’s Theatre, Haymarket, London P. A. Rolli, po F. Silvani:
La costanza in trionfo
15 Ottone, Re di Germania 12. Januar 1723 King’s Theatre, Haymarket, London N. F. Haym, po S. B. Pallavicino: Teofane
16 Flavio, Re de’ Longobardi 14. Maj 1723 King’s Theatre, Haymarket, London N. F. Haym, po M. Noris:
Flavio Cuniberto
17 Giulio Cesare in Egitto 20. Februar 1724 King’s Theatre, Haymarket, London N. F. Haym, po G. F. Bussani
18 Tamerlano 31. Oktober 1724 King’s Theatre, Haymarket, London N. F. Haym, po A. Piovene: Tamerlano & Il Bajazete,
po N. Pradon: Tamerlan
19 Rodelinda, Regina de’ Langobardi 13. Februar 1725 King’s Theatre, Haymarket, London N. F. Haym, po A. Salvi,
po P. Corneille: Pertharite
20 Publio Cornelio Scipione 12. Marec 1726 King’s Theatre, Haymarket, London P. A. Rolli, po A. Salvi
21 Alessandro 5. Maj 1726 King’s Theatre, Haymarket, London P. A. Rolli, po O. Mauro:
La superbia d'Alessandro
22 Admeto, Re di Tessaglia 31. Januar 1727 King’s Theatre, Haymarket, London O. Mauro, po A. Aureli: L'Antigona delusa da Alceste
23 Riccardo I., Re d’Inghilterra 11. November 1727 King’s Theatre, Haymarket, London P. A. Rolli, po F. Briani:
Isacio tiranno
24 Siroe, Re di Persia 17. Februar 1728 King’s Theatre, Haymarket, London N. F. Haym, po Pietro Metastasio
25 Tolomeo, Re di Egitto 30. April 1728 King’s Theatre, Haymarket, London N. F. Haym, po C. S. Capece: Tolomeo e Alessandro
26 Lotario 2. December 1729 King’s Theatre, Haymarket, London G. Rossi, po A. Salvi: Adelaide
27 Partenope 24. Februar 1730 King’s Theatre, Haymarket, London po S. Stampiglia
28 Poro, Re dell’Indie 2. Februar 1731 King’s Theatre, Haymarket, London po Pietro Metastasio:
Alessandro nell’Indie
29 Ezio 15. Januar 1732 King’s Theatre, Haymarket, London po Pietro Metastasio
30 Sosarme, Re di Media 15. Februar 1732 King’s Theatre, Haymarket, London po A. Salvi:
Dionisio, Rè di Portogallo
31 Orlando 27. Januar 1733 King’s Theatre, Haymarket, London po C. S. Capece, po L. Ariosto: Orlando furioso
32 Arianna in Creta 26. Januar 1734 King’s Theatre, Haymarket, London Libretto: po P. Pariati: Arianna e Teseo
A11 Oreste (Pasticcio) 18. December 1734 Theatre Royal, Covent Garden, London G. Rossi, po G. B. Guarini
33 Ariodante 8. Januar 1735 Theatre Royal, Covent Garden, London po A. Salvi: Ginevra, Principessa di Scozia, po L. Ariosto: Orlando furioso
34 Alcina 16. April 1735 Theatre Royal, Covent Garden, London po A. Fanzaglia: L'isola di Alcina, po L. Ariosto:
Orlando furioso
35 Atalanta 12. Maj 1736 Theatre Royal, Covent Garden, London po B. Valeriano: La caccia in Etolia
36 Arminio 12. Januar 1737 Theatre Royal, Covent Garden, London po A. Salvi
37 Giustino 16. Februar 1737 Theatre Royal, Covent Garden, London po N. Beregani und P. Pariati
38 Berenice, Regina d’Egitto 18. Maj 1737 Theatre Royal, Covent Garden, London po A. Salvi
39 Faramondo 3. Januar 1738 King’s Theatre, Haymarket, London po A. Zeno
40 Serse (deutscher Titel: Xerxes) 15. April 1738 King’s Theatre, Haymarket, London po N. Minato und S. Stampiglia
A 14 Giove in Argo (Pasticcio) 1. Maj 1739 King’s Theatre, Haymarket, London po A. M. Lucchini
41 Imeneo 22. November 1740 Theatre Royal, Lincoln’s Inn Fields, London po S. Stampiglia
42 Deidamia 10. Januar 1741 Theatre Royal, Lincoln’s Inn Fields, London P. A. Rolli

Oratoriji[uredi | uredi kodo]

HWV Ime Praizvedba Kraj
46a/b Il trionfo del Tempo e del Disinganno /
Il trionfo del Tempo e della Verità
Junij 1707/
23. Marec 1737
Collegio Clementino, Rom /
Theatre Royal, Covent Garden, London
47 La Resurrezione 8. April 1708 Palazzo Bonelli, Rom
48 Der für die Sünde der Welt gemarterte und 
sterbende Jesus (Brockes-Passion)
3. April 1719 Domkirche, Hamburg
50a/b Esther (Haman and Mordecai) verjetno 23. August 1720 Residenz Cannons bei London
51 Deborah 21. Februar 1733 King’s Theatre, Haymarket, London
52 Athalia 10. Julij 1733 Sheldonian Theatre, Oxford
53 Saul 16. Januar 1739 King’s Theatre, Haymarket, London
54 Israel in Egypt (Exodus) 4. April 1739 King’s Theatre, Haymarket, London
55 L’Allegro, il Penseroso ed il Moderato 27. Februar 1740 Theatre Royal, Lincoln’s Inn Fields, London
56 The Messiah 13. April 1742 New Music Hall, Dublin
57 Samson 18. Februar 1743 Theatre Royal, Covent Garden, London
58 Semele 10. Februar 1744 Theatre Royal, Covent Garden, London
59 Joseph and his Brethren 2. Marec 1744 Theatre Royal, Covent Garden, London
60 Hercules 5. Januar 1745 King’s Theatre, Haymarket, London
61 Belshazzar 27. Marec 1745 King’s Theatre, Haymarket, London
62 An Occasional Oratorio 14. Februar 1746 Theatre Royal, Covent Garden, London
63 Judas Maccabaeus 1. April 1747 Theatre Royal, Covent Garden, London
64 Joshua 9. Marec 1748 Theatre Royal, Covent Garden, London
65 Alexander Balus 23. Marec 1748 Theatre Royal, Covent Garden, London
66 Susanna 10. Februar 1749 Theatre Royal, Covent Garden, London
67 Solomon 17. Marec 1749 Theatre Royal, Covent Garden, London
68 Theodora 16. Marec 1750 Theatre Royal, Covent Garden, London
69 The Choice of Hercules 1. Marec 1751 Theatre Royal, Covent Garden, London
70 Jephtha 26. Februar 1752 Theatre Royal, Covent Garden, London
71 The Triumph of Time and Truth 11. Marec 1757 Theatre Royal, Covent Garden, London

Serenade, Ode in Maske (izbor)[uredi | uredi kodo]

HWV Ime Praizvedba Kraj
49a/b Acis and Galatea Poleti 1718 Residenca Cannons pri Londonu
72 Aci, Galatea e Polifemo 19. Juli 1708 Neapelj
73 Il Parnasso in Festa 13. Marec 1734 King’s Theatre, Haymarket, London
74 Ode for the Birthday of Queen Anne 6. Februar 1713 Königshof in London
75 Alexander’s Feast or The Power of Musick  19. Februar 1736 King’s Theatre, Haymarket, London
76 Ode for St. Cecilia’s Day 22. November 1739 Theatre Royal, Lincoln’s Inn Fields, London

„Te Deum" - uglasbitve[uredi | uredi kodo]

HWV Ime Praizvedba Kraj
278 Utrechter Te Deum 7. Julij 1713 St Paul’s Cathedral in London
279 Utrechter Jubilate 7. Julij 1713 St Paul’s Cathedral in London
280 Caroline Te Deum verjetno 26. September 1714 Kraljeva kapela, St. James’s Palace in London
281 Chandos Te Deum 1717/1718 St. Lawrence’s Church, Cannons
282 Te Deum in A-Dur verjetno 16. Januar 1726 Kraljeva kapela, St. James’s Palace in London
283 Dettinger Te Deum 27. November 1743 Kraljeva kapela, St. James’s Palace in London

Instrumentalna glasba[uredi | uredi kodo]

  • Šest orgelskih koncertov št. 1–6 op. 4 (HWV 289–294)
  • Šest orgelskih koncertov št. 7–12 op. 7 (HWV 306–311)
  • Štirje orgelski koncerti št. 13–16 (HWV 295, 296a, 304, 305a)
  • Šest Concerti grossi op. 3 (HWV 312–317)
  • Dvanajst Concerti grossi op. 6 (HWV 319–330)
  • Trije Concerti a due cori (HWV 332–334)
  • Water Music (vodna glasba, HWV 348–350)
  • Music for the Royal Fireworks (glasba za kraljevski ognjemet, HWV 351)
  • Šest posamezno ohranjenih instrumentalnih del (HWV 318 Alexanderfest-Konzert, HWV 336, 337, 338, 404 und 424)

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Burney, Charles: A general history of music: … Vol. 4, London 1789, S. 373, Cambridge Library Collection, 2011, ISBN 978-1-108-01642-1.
  2. ^ Charles Burney: A general history of music: … Vol. 4. London 1789, S. 669, Cambridge Library Collection, 2011, ISBN 978-1-108-01642-1.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Hogwood, Christopher. G. F. Handel. Insel Verlag. ISBN 3-458-34355-5. 
  • Lang, Paul Henry. G. F. Handel. Dover Publications. ISBN 0-486-29227-4. 
  • Marx, Hans-Joachim. Handels Oratorien, Oden und Serenaten. Vandenhoeck & Ruprecht. ISBN 3-525-27815-2. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]