Galicija (Koroška)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Koordinati: 46°33′25″N 14°30′28″E / 46.55694°N 14.50778°E / 46.55694; 14.50778
Galicija
Gallizien
Coat of arms of Gallizien
Galicija is located in Avstrija
Galicija
Galicija
Upravna delitev in vodenje
Država Zastava Avstrije Avstrija
Dežela Koroška
Okraj Velikovec
Župan Rudolf Tomaschitz-Türk
Geografske značilnosti
Površina 46,8 km²
Nadmorska višina 436 m  
Statistika prebivalstva
Prebivalstvo 1.788 (1 januar 2014)[1]
 - Gostota 38 preb/km²
Ostale informacije
Časovni pas CET/CEST (UTC+1/+2)
Poštna številka 9132
Območna številka 0 42 21
Spletna stran http://www.gallizien.at

Galicija (nemško Gallizien) je danes dvojezična občina v okraju Velikovec na avstrijskem Koroškem.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Geografska lega[uredi | uredi kodo]

Občina Galicija se nahaja na Južnem Koroškem na meji med Rožem in Podjuno. Občina se razteza med Dravo in Obirjem v Karavankah na nadmorski višini 390 m. (ob Dravi severno od Mohlič) ter 2139 na vrhu (Ojstrca. Skozi občino teče reka Bela, ki tvoji mejo med Rožem in Podjuno.

Sosednje občine[uredi | uredi kodo]

Vasi in zaselki v občini[uredi | uredi kodo]

Občina je sestavljena iz 6 katastrskih občin: Bela, Encelna vas, Galicija, Klanče, Mohliče in Obrije. V občini je 20 vasi in zaselkov:

  • Apače (Abtei), 104 prebivalcev (2001)
  • Bela (Vellach), 133
  • Blato (Moos), 118
  • Borovnica (Freibach), 38
  • Brezje (Pirk), 42
  • Dolinče (Dolintschach), 17
  • Drabunaže (Drabunaschach), 50
  • Encelna vas (Enzelsdorf), 132
  • Galicija (Gallizien), 251
  • Goriče (Goritschach), 112
  • Klanče (Glantschach), 165
  • Krejance (Krejanzach), 79
  • Lečne (Linsendorf), 11
  • Mohliče (Möchling), 101
  • Obrije (Abriach), 93
  • Pecelj (Pölzling), 33
  • Podkanja vas (Wildenstein), 218
  • Podkrinj (Unterkrain), 67
  • Polje (Feld (), 27
  • Robeže (Robesch), 34
Župnijska cerkev Šentjakoba starejšega v Galiciji
Župnijska cerkev sv. Pavela v Mohličah

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodovina naselitve področja sega nazaj najmanj v dobo rimskega imperija. Leta 1931 so odkrili v bližini Mohlič rimsko vilo ter rimsko naselje, ki sta bili povezani preko ceste z obrambno utrdbo na 653 m visoki Kamni gori. 6. stoletja pride do naselitve Slovanov oz. Karantancev ter do ustanovitve države Karantanije. Sledove te zgodnje neprekinjene naselitvene, pravne in jezikovne kontinuitete najdemo v številnih slovenskih krajevnih imenih (Dolilnče, Goriče, Klanče). Začetek 12. stoletja so zgradili gospodje iz Rebrce na severnem pobočju Obirja Podkanjski grad. Med velikim potresom leta 1348, ko se je zrušila gora Dobrač, je bil tudi uničen grad, ki je od tedaj ruševina. Vojvoda Henrik IV. Koroški plemič iz rodbine Spanheimov je podaril okolico Mohlič (predium quod Mochilich dicitur) šentpavelskemu samostanu. Celotno področje pa je spadalo od leta 811 naprej, enako kot vso južno Podravje na Koroškem Oglejskemu patriarhatu. Avguštinci iz samostana v Dobrli vasi so zgradili lastno cerkev posvečeno svetemu Jakobu starejšemu. Prvotno so imenovali cerkev „Podkanjska cerkev“ ali „cerkev ob Beli“. Od 15. naprej pa je kraj prevzel ime Galicija po romarskem središču Santiago de Compostela v Galicija, ki je posvečeno istemu svetniku.

Leta 1473 je prišlo do prvega od petih turških vpadov na Koroško. Z Mohliškega polja so turške čete ropale in požigale stavbe v Podkrnosu in v Celovcu, na Celovškem polju, v Šentvidu ob Glini in v Trgu ter v okolici Vrbskega jezera. V Goričah spominja Mortincev križ oz. Mortičevo znamenje na veliko bitko s Turki 26. septembra 1473.[2]

Do 16. stoletja so bile Mohliče pomembno cestno stičišče, saj so povezovale cesto čez Jezersko (še pred izgradnjo poti čez Ljubelj) z brodom čez Dravo. Šele leta 1836 je brod zamenjal leseni most z muto, t. i. Anin most.

Leta 1850 je bila ustanovljena občina Galicija, toda leta 1865 je bila priklučena katastralna občina Goriče občini Dobrla vas. Pomembno se je povečala občina leta 1944, ko so ji priključili Mohliče in Belo.

Proti koncu 19. stoletja in začetka 20. stoletja je Galicija bila še globoko slovenska in ljudje nemščine komaj da so znali, če so jo sploh. Organizirano društveno življenje se razcveti v celi okolici in tako pride leta 1888 do ustanovitve podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda (CMD) v Apačah, za Pribljo vas in okolico 1890 , leta 1908 pa v Šmarjeti v Rožu. Leta 1907 se pa ustanovi Katoliško slovensko izobraževalno društvo Trta v Žitari vasi. Istočasno se goji visoko pevsko kulturo v cerkvenih zborih, ki postanejo tako važni dejavniki jezikovne kulture. Kdor je pel, je znal lepo pismeno slovenščino.

Bitka v Robežah[uredi | uredi kodo]

Partizanski spomenik v Robežah (detajl)

Vso človeško civilizacijo zanikajoče nasilje, ki je bilo uprto proti Slovencem, se je stopnjevalo z začetkom prve svetovne vojne in vse skozi Prvo avstrijsko republiko. Vrhunec tega nasilja je predstavljalo na dolgo roko načrtovana deportacija[3] [4] nad tisoč Slovencev s cele takrat še povsem slovenske Južne Koroške s ciljem terorja in ropanja[5] 14. aprila 1942. Takrat je prišlo do širšega partizanskega organiziranega vojaškega upora po celotnem ozemlju.[6] V tem so Robeže pisale širšo evropsko zgodovino, saj je bila v Robežah prva uspešna partizanska vojaška akcija na ozemlju celotnega tedanjega nemškega rajha. 16. avgusta 1942 so SS-ovci napadli slovensko partizansko enoto v Robežah, ki je bila tako presenečena, da se je najprej komaj umaknila v gozd, brez da bi lahko rešila svoje orožje. Zato so partizani tem bolj prestrašili SS-ovce, saj so v protinapadu le s kamni šli na SS-ovce in jih tako pognali v beg. Ob tem pa sta padla dva partizana in nekoliko več SS-ovcev. Ta prva in zmagovita bitka je bila ključna, saj je dala zatrtim upanje in celotnemu uporu potreben navdih za nadaljnjo borbo.[7]

Slovensko narečje[uredi | uredi kodo]

Galicija spada pod Podjunsko narečje [8], ki je narečje slovenskega jezika, ki spada v koroško narečno skupino[9]. Značilno je tudi, da Galicija spada v podjunski dekanat Dobrla vas .

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Župnijska cerkev v Apačah
Freska sv. Krištofa na južni zunanji steni župnijske cerkve v Apačah

Po ljudskem štetju 2001 ima občina 1.825 prebivalcev, 97,8 % avstrijskih državljanov in 1,2 % nemških državljanov. Po javnih statistiki se prišteje k slovenski narodnosti (Koroški Slovenci.) oz. uporablja slovenščino 8,5 % prebivalcev. Župnija, ki je bila do prve republike slovenska je sedaj dvojezična. 92,2% je katoličanov, 1,8% evangeličanov in 4,2 % je brez veroizpovedi.

Kultura in znamenitosti[uredi | uredi kodo]

  • Župnijska cerkev Sv. Jakob starejši v Galiciji – V njj je kip Marije iz. Leti 1425/30
  • Župnijska cerkev Sv. Pavel in župnijšče v Mohličah
  • Podkanjski slap z višino 54 m (pod Obirjem)
  • Grad Mohliče

Gospodarsvo in infrastruktura[uredi | uredi kodo]

Dravska elektrarna Anin most

Leta 1958 je bilo zgrajena akumulacijska elektrarna ob Borovnici, leta 1981 pa pretočna elektrarna „Anin most“ na Dravi.

Cesta skozi Rož povezuje občino v vzhodno-zahodni smeri s Šmarjeto v Rožu in z Železno Kaplo. Iz Galicije pelje tudi cesta v severno smer v Grabštanj .

Politika in grb občine[uredi | uredi kodo]

V občinskem svetu so zastopane vse koroške stranke. Socialdemokrati imajo neposredno izvoljenega župana Rudolfa Tomaschitz-Türka. Zastopanost stran po mandatih: 6 socialdemokrati 4 ljudska stranka 4 liberalna stranka 1 Enotna lista[10]

Modro-beli grb občine predstavlja vrh gore Obir ter Podkanjski slap. Jakobova školjka ter romarske palce spominjajo na Jakobovo pot oz. glavnega svetnika župnije oz. občine. Kronana srebrna kača stoji za neko domačo legendo.[11]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Statistik Austria - Bevölkerung zu Jahres- und Quartalsanfang, 2014-01-01.
  2. Hieronimus Megiser „Annales Carinthiae II“, Nachdruck der Ausgabe von 1612, Verlag Johannes Heyn, Klagenfurt 1981, S. 1194-1197.
  3. B. Entner, A. Malle (Hg.): Pregon koroških Slovencev 1942, Die Vertreibung der Kärntner Slowenen. Klagenfurt/Celovec 2012
  4. J. W. Schaschl (Hg.): Als Kärnten seine eigenen Kinder deportierte, Die Vertreibung der Kärntner Slowenen 1942-1945, Historischer Überblick - Zeitzeugenerzählungen - Briefe und Dokumente. Klagenfurt/Celovec 2012.
  5. B. Entner, H. Wilscher: „Sämtlich Slovenen!“ Kärntner SlowenInnen zwischen Entrechtung und Diskriminierung. In: Pawlowsky, Verena/Wendelin, Harald [Hg.]: Ausgeschlossen und entrechtet. Raub und Rückgabe. Österreich von 1938 bis heute. Wien 2006, 54–76.
  6. V. Sima: Gewalt und Widerstand 1941–1945. In: A. Moritsch (Hg.): Die Kärntner Slovenen 1900 – 2000. Bilanz des 20. Jahrhunderts. Klagenfurt/Celovec [e.a.] 2000, 263–280.
  7. A. Malle: Widerstand unter den schwersten Bedingungen. Kärntner Slowenen im Widerstand. In: S. Karner, K. Duffek (Hg.): Widerstand in Österreich 1938–1945, Die Beiträge der Parlaments-Enquete 2005. Graz, Wien: Verein zur Förderung d. Forschung von Folgen nach Konflikten u. Kriegen. 111–123.
  8. Smole, Vera. 1998. "Slovenska narečja." Enciklopedija Slovenije vol. 12, pp. 1–5. Ljubljana: Mladinska knjiga, p. 2.
  9. Toporišič, Jože. 1992. Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, p. 183.
  10. Amt der Kärntner Landesregierung, 18. marec 2009.
  11. zitiert nach Wilhelm Deuer: Die Kärntner Gemeindewappen. Verlag des Kärntner Landesarchivs, Klagenfurt 2006, ISBN 3-900531-64-1, S. 108

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Wilhelm Deuer: Geschichte der Gemeinde Gallizien.
  • B. Entner, A. Malle (Hg.): Pregon koroških Slovencev 1942, Die Vertreibung der Kärntner Slowenen. Klagenfurt/Celovec 2012</ref>
  • J. W. Schaschl (Hg.): Als Kärnten seine eigenen Kinder deportierte, Die Vertreibung der Kärntner Slowenen 1942-1945, Historischer Überblick - Zeitzeugenerzählungen - Briefe und Dokumente. Klagenfurt/Celovec 2012.
  • A. Malle: Widerstand unter den schwersten Bedingungen. Kärntner Slowenen im Widerstand. In: S. Karner, K. Duffek (Hg.): Widerstand in Österreich 1938–1945, Die Beiträge der Parlaments-Enquete 2005. Graz, Wien: Verein zur Förderung d. Forschung von Folgen nach Konflikten u. Kriegen. 111–123.
  • Štefan Singer: Kultur- und Kirchengeschichte des Jauntales: Dekanat Eberndorf, Celovec 1979 (ponatis);


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]