Deziderij Langobardski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Deziderij
Rivista italiana di numismatica 1890 p 294.png
Kralj Langobardov
Predhodnik Aistulf
Naslednik Karel Veliki
Zakonec Ansa
Potomci Deziderata
Anzelperga
Adelperga
Liutperga
Adelhis
Hiša Langobardska dinastija
Rojstvo datum neznan
Brescia
Smrt 786({{padleft:786|4|0}})
Liège

Deziderij (italijansko Desiderio) je bil zadnji kralj Langobardskega kraljestva v severni Italiji, ki je vladal od leta 756 do 774. Znan je predvsem po družinskih vezeh s Karlom Velikim, ki je bil poročen z njegovo hčerko Deziderato in nazadnje podjarmil njegovo kraljestvo, * ni znano, Brescia, † okrog 786, Liège.

Vzpon na oblast[uredi | uredi kodo]

Deziderij je bil sprva dux Langobardorum et comes stabuli - vojvoda Langobardov in upravnik kraljevega dvora. Njegov položaj je bil primerljiv s frankovskim položajem dux Francorum. Kralj Aistulf ga je imenoval za vojvodo Istre in Toskane, po Aistulfovi smrti leta 756 pa je postal kralj Langobardov. Aistulfov predhodnik Rathis je zaradi njegovega imenovanja opustil svoje meništvo v samostanu Monte Cassino in sam poskušal prevzeti oblast. Njegov upor je Deziderij s pomočjo papeža Štefana II. hitro zatrl. Na kronanju je Deziderij v zahvalo za njegovo podporo papežu obljubil, da mu bo vrnil več osvojenih papeških mest. Avgusta 759 je za svojega sovladarja imenoval sina Adalgisa.

Pod papežem Štefanom III. so se zaradi njegovega nasprotovanja poroki Deziderijeve hčerke Deziderate s Karlom Velikim odnosi papeža z Langobardi ponovno zaostrili in Deziderij je preklical obljubo o vrnitvi mest.

Podobno kot njegovi predhodniki je tudi Deziderij poskušal povečati langobardsko moč v Italiji, zato je v svojih južnih vojvodinah naletel na papeževo odpor. Vojvoda Beneventa Alboin in vojvoda Spoleta Liutprand sta na papeževo pregovarjanje prestopila na frankovsko stran, s čimer sta se odcepila od Langobardskega kraljestva in dobila zaščito frankovskega kralja Pipina Malega.[1] Leta 758 je vojvoda Liutprand Beneventski postal polnoleten in se uprl. Deziderij je njegov upor zadušil, ga odstavil in vojvodino Benevento predal nekemu Arehisu. Še isto leto je Deziderij odstavil tudi spoletskega vojvodo Alboina in sam prevzel oblast v vojvodini.

Imenovanje protipapeža Flipa[uredi | uredi kodo]

V krizi, ki je nastala po smrti papeža Pavla I. leta 767, je Deziderij v nedeljo, 31. julija 768 iz samostana svetega Vita na Eskvilinskem griču v Rimu odpoklical svečenika Filipa in ga imenoval za papeža. Protipapež Filip ni bil nikoli priznan za papeža in ni nikoli imel veliko pristašev, zato se je še isti dan vrnil v samostan in se ni več pojavil v javnem življenju.[2]

Odnosi s Karlom Velikim[uredi | uredi kodo]

Papež Štefan III. je nasprotoval poroki Dezderijeve hčerke Deziderate leta 768, vendar je pred svojo smrtjo leta 772 sklenil mir z Langobardi. Njegov naslednik papež Hadrijan I. je kljub temu zaprosil pomoč Karla Velikega za pomoč proti Langobardom, zlasti zato, ker je Karel leta 771 Deziderato odslovil in jo vrnil njenemu očetu. Stvari so se še bolj zapletle, ko je vdova Karlovega brata Karlmana Gerberga po moževi smrti leta 771 prosila za zaščito langobardskega kralja. Deziderij je, verjetno zaradi Karlove nesramne odslovitve njegove hčerke, priznal Gerbergina sinova za zakonita naslednika in napadel papeža Hadrijana, ker je odklonil njuno kronanje za kralja. Po Deziderijevem napadu na Pentapolis so se njegovi in papeževi odposlanci sestali na pogajanjih v Thionvilleu. Karel Veliki se je v pogajnjih postavil na papeževo stran.

V takšnem političnem položaju sta Karel Veliki in njegov stric Bernard leta 773 z vojsko prečila Alpe in pri Mortari (Ara Mortis) težko porazila Langobarde. Kmalu zatem sta začela oblegati njihovo prestolnico Ticinum, sedanjo Pavio. Deziderijev mladi sin Adalgis je v Veroni zbral novo vojsko, vendar se je moral pred FRanki umakniti na jadransko obalo, od koder je pobegnil v Konstantinopel.

Obleganje Pavie je trajalo do junija 774, ko se je Deziderij v zameno za svoje življenje in življenja svojih vojakov in podložnikov vdal in odprl mestna vrata. Po vdaji je bil izgnan v opatijo Corbie, kjer je umrl. Nekateri viri trdijo, da je bil s celo družino izgnan v samostan v Liègeu, Belgija. Deziderij je umrl okrog leta 786. Njegov sin Adalgis je celo življenje poskušal dobiti očetovo kraljestvo, vendar mu to ni uspelo.

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Karel Veliki je po zmagi nad Langobardi privzel naslov Rex Langobardorum - kralj Langobardov in postal prvi germanski kralj, ki je privzel ime osvojenega kraljestva. Po pisanju Pavla Diakona v Zgodovini Langobardov je Karlovega očeta Pipina Malega zaradi zavezništva, osebnega prijateljstva s Pipinom in njegovim očetom Karlom Martelom, langobardski kralj Liutprand formalno posinovil. Posinovljenje je kasneje upravičevalo pravico Pipinovih naslednikov do frankovskega prestola in zahtevo Karla Velikega do langobardskega prestola.

Deziderijevo ime se pojavlja v več romancah iz karolinškega obdobja.

Družina[uredi | uredi kodo]

Poročen je bil z Anso (ali Ansio), s katero je imel štiri hčerke:

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ PAUL., Ep. ad Pip.; Cod. Car., 15.
  2. ^ Wendy J. Reardon. The Deaths of the Popes. Comprehensive Accounts Including Funerals, Burial Places and Epitaphs. McFarland. str. 59.
Deziderij Langobardski
Rojen: ni znano Umrl: okrog 786
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Ajstulf
Kralj Langobardov
756–774
Naslednik: 
Karel Veliki
Predhodnik: 
Alboin
Vojvoda Spoleta
758–759
Naslednik: 
Gizulf