Atto Melani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Atto Melani
Atto-Melani 1c.jpg
Atto Melani kot mladenič
Osnovni podatki
RojstvoAtto Melani
30. marec 1626({{padleft:1626|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[1]
Pistoia
Smrt4. januar 1714({{padleft:1714|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})[2][3][1] (87 let)
Pariz[4][5]
Poklicdiplomat, pisatelj, operni pevec, pevec
Glasbilaklavir, čembalo
violina, viola itd.

Atto Melani, italijanski skladatelj, pevec in diplomat * 30. marec 1626, Pistoia (Toskana), † 4. januar 1714, Pariz, Francosko kraljestvo. Veljal je za vplivnega diplomata in vohuna, predvsem pa skladatelja in pevca, ki je deloval v glasbenem baroku.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Leon XIII. je odprl za javnost Vatikanske arhive in prepovedal skopljenje pevcev 1878

Kdo so bili skopljenci?[uredi | uredi kodo]

Atto Melani, več njegovih bratov in sorodnikov, so bili skopljenci ali kastrati.

Kdo so bili torej skopljenci? To so bili navadno mladeniči, ki so jim vzeli moškost. Redno so bili to vojni ujetniki ali pa tudi domačini, ki so jih v to prisilili njihovi gospodarji; včasih so revni starši zaradi dobička prodali svoje fante kot skopljence bogatim gospodarjem; nekateri pa so se na ta korak odločili prostovoljno – zlasti pevci, da bi ohranili lep mladeniški glas in tako postal slavni. To je bilo vsekakor tvegano početje, saj skopljenje nikakor ni jamčilo, da bo glas res ostal ali postal lepši tudi pozneje. Nekateri pa so to storili iz višjih nagibov, da bi se lažje ustavljali nasladam. [6]

Skopljence so imeli na Kitajskem vse do konca cesarstva: za varuhe haremov, pa tudi za visoke uradniške službe; nekateri od njih so imeli celo večjo oblast od cesarske.[7]

Pri muslimanih so varuhe haremov, tj. zaporov za sultanove priležnice, skopili; podobno je bilo tudi na Kitajskem. Imenovali so jih evnuhe ali skopljence. Skopljenci pa se pojavljajo tudi po takratni Evropi. Znani so bili v Rimskem kot tudi v Bizantinskem cesarstvu. V Otomanskem cesarstvu so nekateri skopljenci dosegli velik vpliv; izkoriščali pa so skopljence vse do njegovega propada.[8]

V baročnem času so med drugim zelo cenili lepo igranje in petje. Nekatere dečke, ki so imelo izredno lep glas, so dali skopiti, da bi s puberteto ne mutirali; tako so z odraščanjem in vajo dobili posebno lep glas, za katerega so pisali skladatelji čisto posebne vloge. Temu je napravil konec Leon XIII. , ki je takoj po nastopu službe prepovedal dečke-pevce (=pueri-cantores) skopiti.[9]

Nekatere baročne opera so imele za skopljence zaradi njihovega posebnega glasu, ki je zajemal več oktav, posebne vloge. Tako je bilo na primer pri Cestijevi šesturni operi L'Argia, ki so jo jo premierno izvajali v čast sprejema švedske kraljice Kristine v Inomostu v polnost vesoljnega krščanstva 3. novembra leta 1655. Na novo so to šesturno mojstrovino zopet postavili na oder na Insbruškem festivalu zgodnje glasbe (Innsbrucker Festwochen der Alten Musik) 1996.[10]

Melanijeva mladost in družina[uredi | uredi kodo]

Melani je že kot desetletnik prepeval v stolnem zboru

Atto Melani se je rodil v toskanski Pistoji. Služboval pa je največ v Francoskem kraljestvu pri kralju Ludviku XIV. – in je tudi umrl v glavnem mestu Parizu 4. januarja 1714. Melani je bil znamenit italijanski operni pevec-skopljenec, skladatelj, pa tudi vešč diplomat in vohun.[11]

Atto Melani se je torej rodil 30. marca 1626 v Pistoji, 30 km vzhodno od glavnega mesta pokrajine Toskana - Firenc, v SZ Italiji, kot tretji od sedmerih sinov krajevnemu zvonarju in pismonošu. Njegov oče je dal skopiti kar štiri sinove, da bi lažje dobili službo kot pevci s posebno lepim glasom, ki zaradi tega ni mutiral. Tudi Atto je izgubil moškost že v letih doraščanja, tako kot trije njegovi bratje in dva nečaka. Njegova brata Aleksander in Jakob sta tudi postal slavna pevca in skladatelja.[12]

Nimamo sicer podatkov o njegovem usposabljanju, vendar so mu najverjetneje nudili izobrazbo tamkajšnji redovniki. Njegov oče je bil Domenico Melani, mati pa Camilla r. Giovannelli; kot zvonar in pismonoša, je bil oče uslužbenec pistojskega škofa Aleksandra del Caccia[13] Z desetimi leti je deček že pel v stolnem zboru, kjer se je glasbeno izobraževal pod pokroviteljstvom stolnega organista Pompea Manzinija - in je tam pel vse do svojega sedemnajstega leta.[14]

Atto je zaradi izredno lepega glasu, opazne premetenosti in uglajenega vedenja kmalu pritegnil pozornost in podporo toskanskega nadvojvoda Matjaža Medičejca, ki je tudi sicer podpiral vsakovrstno umetnost. Ko so odprli Teatro Novo v |Benetkah, je kot petnajstletnik sodeloval 1641 v Sacratijevem delu La finta pazza; naslednje leto pa na pustovanju v njegovem Bellerofontu. 1644 ga najdemo v Florenci kot tudi v Rimu.

Slavni pevec in diplomat[uredi | uredi kodo]

Melani je imel dobre - včasih tudi kočljive zveze - z mnogimi pomembnimi moškimi in ženskimi osebami

Melani je hitro zaslovel; kljub temu ali pa ravno zato, ker so krožile neverjetne govorice, češ da je njegov čudovit glas posledica kačjega pika. Njegova najslavnejša odrska vloga je bila v osebi čudežnega antičnega pevce Orfeja v istoimeni Rossijevi[15] operi Orfej, ki je bila premierno uprizorjena 2. marca 1647. To je bila baročno veličastna šest ur trajajoča opera v treh dejanjih, s predgovorom in pogovorom. Libreto je napisal Francesco Buti na temelju starogrškega mita o Orfeju in Evridiki. Igrali so jo v Théâtre du Palais-Royal v Parizu; v glavni vlogi seveda on kot sopran, poleg njega pa je nastopal še njegov brat Jakob v vlogi Jupitra kot tenor – vsega skupaj je sodelovalo kar 200 oseb!

Njegov uspeh ga je zadržal v Franciji in na dvoru mladoletnega Ludvika XIV., kjer je ostal kot dar Medičejcev zaljubljenki v opero – kraljici Ani.

Kardinal Mazarin ga je nato uvedel v svet vohunjenja, kjer je Melani prav tako hitro napredoval kot v glasbi; Atto se je namreč lahko pod okriljem svojega petja skrivaj gibal po evropskih državah. Koncerte na različnih dvorih je izkoristil za pošiljanje sporočil in odkrivanje skrivnosti. Ko je izbruhnila vstaja Fronda [16], tj. odpor in upor proti vladi in uvajanju italijanske umetnosti Ane Avstrijske ter absolutizmu Mazarina v Franciji med mladoletnostjo Ludvika XIV. od 1648 do 1651[17], je moral 1649 Melani pobegniti iz Pariza in se vrniti v Italijo.

Tam se je mudil v Firencah, Mantovi in Modeni, kasneje pa tudi v Innsbrucku in Regensburgu. Gotovo bi bil tudi on pel v Inomostu, če ne bi zaradi sovražnega ozračja med pevci moral oditi.[18]

1657 ga je Mazarin poslal na Bavarsko, da bi prepričal volilnega kneza Ferdinanda, prijatelja in zaveznika Francije, naj kandidira za svetorimskega cesarja. Čeprav podjetje v končnici ni uspelo, je Mazarin vendarle spoznal Melanijeve diplomatske sposobnosti in ga je vedno bolj upošteval.

Smrti njegovih prijateljev[uredi | uredi kodo]

Atto Melani v starosti

Mazarinova smrt 9. marca 1661 je bila usodna za Melanijevo prihodnost. Še posebej škodljiva je bila njegova bližina finančnemu nadzorniku Fouquetu, ki so ga aretirali in zaprli. Kralj Ludvik je Atta spoznal že v povojih in mu je zato zaupal; ko pa je odkril, da je Melani prepisal njegova pisma Fouquetu, se je odločil, da ga bo javno izgnal. Obstaja tudi nekaj namigov, da je mož Hortense uspel prepričati Ludvika, da Melanija mora izgnati očitno zaradi suma, češ da je imel le-ta spotakljivo zvezo z njegovo ženo Anamarijo Mancinijevo[19] [20]

Melani je odšel iz Francije v Rim, kjer je preživel naslednjih 15 let. Vstopil je v službo kardinala Rospigliosija, ki je bil rodom prav tako iz Pistoje. Še naprej je užival naklonjenost Marije Mancinijeve, ki je bila prav tako nečakinja kardinala Mazarina; z njo si je dopisoval čez štirideset let.

Po smrti papeža Aleksandra VII. se je Melanijev zavetnik Rospigliosi povzpel na papeški prestol kot Klemen IX.. Melani je sodeloval v konklavu kot pomočnik; ni sicer znano, ali je imel kakšno vlogo pri vplivanju na volitve. Kljub temu je kralj Ludvik bil z izidom volitev tako zadovoljen, da je preklical prepoved za Melanija; podelil mu je cello naziv opata z lepimi letnimi dohodki.

Dela[uredi | uredi kodo]

Pisateljski zakonski par Monaldi & Sorti je odkril, uredil in dal izdati doslej neznan Melanijev spis v zvezi s konklavom, ki ga je poslal svojčas Ludviku XIV. kot zaupno poročilo z naslovom:

  • Gli intrighi dei Cardinali e la potenza dello Spirito Santo svelati dall'abate Atto Melani. Spis je izšel pri založbi Baldini & Castoldi leta 2016. (saggio, autore Atto Melani, edizione a cura di Monaldi & Sorti) [21] [22] [23]
  • Izšla je tudi knjiga o Melanijevih zamislih v angleščini: [24].

Atto Melani je zapustil kot skladatelj 14 samospevov in en dvospev.[25]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Melanijev nagrobnik v Melanijevi kapeli v Pistoji

Vrnitev v Francijo[uredi | uredi kodo]

1668 je Atto zadnjič javno nastopal v Palazzo Colonna. Nato se je popolnoma posvetil diplomaciji. Napisal je nekaj knjig o Rimu, svetoval francoskemu kralju, posredoval pri nemških knezih, kakor tudi v pogostih sporih med italijanskimi državicami.

Smrt[uredi | uredi kodo]

Umrl je 4. januarja 1714 v Parizu, star skoraj 88 let.

Oporočno je zapustil precejšnje premoženje: poleg pomembnih zneskov na bančnih računih in bogatih stavb in skladišč v Italiji in Franciji je zapustil tudi veliko knjižnico.

Njegovo dopisovanje s pomembnimi sodobniki v 108 zvezkih velja – razen kazala – za izgubljeno.

V družbenih občilih[uredi | uredi kodo]

Melani je postal glavni junak v celi vrsti zgodovinsko-domišljijskih povesti, ki jih pišeta zakonca Rita Monaldi in Francesco Sorti, začenši z Imprimaturjem, ter nadaljujoč s Secretumom, Veritasom in Mysteriumom.

Zadnja leta sta ta izredno plodovita italijanska avtorja, oba zaljubljenca v barok in zgodovino, objavila nekaj Melanijevih izvirnih pisem, med drugimi tudi pismo Ludviku XIV.

Pisatelja predstavita glavnega junaka[uredi | uredi kodo]

Ob predstavitev svojega zgodovinsko-domišljijskega romana “Secretum” 2008 sta zakonca Rita Monaldi in Francesco Sorti takole predstavila glavnega junaka nekaterih svojih romanov – Imprimatur, Secretum in Veritas – dotlej širšemu občinstvu popolnoma neznanega Melanija:

Hrvaški prevod italijanskega izvirnika[26] Slovenski prevod

Riječ je o političkom trileru utemeljenom na istraživanju povijesnih činjenica razdoblja baroka, a radnja je smještena u 1700. godinu u vrijeme Rata za španjolsko naslijeđe i smrti pape Inocenta XI. U tim okolnostima igru vodi najzanimljiviji špijun baroka, opat Atto Melani. „Melanija je zapravo pronašao Francesco. Osamdesetih godina je pisao diplomski rad o ulozi obitelji Melani u povijesti glazbe i poželio napisati suvremeni roman te tematike s baroknim prizvucima. Tad se nismo ni znali, no otkrili smo zajedničku strast prema baroku“, ističe autorica. Atto Melani je operni pjevač kastrat, špijun, diplomat i pisac, „on je spoj dviju duša, duše muškarca i duše žene, kao kastrat idealan je za par pisaca“, zaključila je Monaldi.

Tu gre za politični triler, ki temelji na raziskavi zgodovinskih dejstev iz obdobja baroka, a dogajanje je postavljeno v leto 1700, v čas Španske nasledstvene vojne in smrti papeža Inocenca XII. [27]. V teh okoliščinah igro vodi najzanimivejši vohun baroka, opat Atto Melani. »Melanija je pravzaprav našel Francesco. Osemdesetih let (dvajsetega stoletja) je pisal diplomsko delo o vlogi družine Melani v zgodovini glasbe in si je zaželel napisati sodoben roman s to tematiko z baročnimi prizvoki. Tedaj se nisva niti poznala; odkrila pa sva skupno strast do baroka«, poudarja avtorica. Atto Melani je operni pevec skopljenec, vohun, diplomat in pisatelj, »on je spoj dveh duš, duše moškega in duše ženske; kot skopljenec je idealen za pisateljski par,“ je sklenila Monaldijeva.

Taisti Melani nastopa kot glavni junak tudi v desetletje pozneje izašli knjigi istih avtorjev s skrivnostnim naslovom: Mysterium.[28]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 International Music Score Library Project — 2006.
  2. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. SNAC — 2010.
  4. Record #103982329 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  5. Czech National Authority Database
  6. "Eunuch". New World Encyclopedia. Pridobljeno dne 20. marec 2021.
  7. "How and why men became eunuchs in imperial China". Marcelo Duhalde. 27. december 2018. Pridobljeno dne 20. marec 2021.
  8. "Eunuch". New World Encyclopedia. Pridobljeno dne 20. marec 2021.
  9. "-Eunuch". Encyclopedia Britannica. Pridobljeno dne 20. marec 2021.
  10. "Cesti-Wettbewerb 2021". Alte Musik.at. 25. januar 2021. Pridobljeno dne 2. marec 2021.
  11. Steinheuer, Joachim (2004). Die Musik in Geschichte und Gegenwart : allgemeine Enzyklopädie der Musik : 26 Bände in zwei Teilen / [2],11 Personenteil ; 11, Les - Men (2., neubearb. Ausg. / hrsg. von Ludwig Finscher izd.). Kassel: Bärenreiter. ISBN 3-7618-1121-7.
  12. Roger Freitas, Portrait of a Castrato: Politics, Patronage, and Music in the Life of Atto Melani, University of Rochester, 2009
  13. Alessandro del Caccia je bil škof v Pistoji od 3. julija 1600 do svoje smrti 4. septembra 1640.
  14. "Melani, Atto". Barbara Nestoia v Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 73. 2009. Pridobljeno dne 2. januar 2021.
  15. Luigi Rossi (1597 – 1653) je bil italijanski baročni skladatelj
  16. fronde pomeni frača - prav bi bilo torej tudi za vstajo uporabiti ime Fronde ali Frond
  17. J. Pretnar – J. Kotnik. Francosko-slovenski slovar. str. 372.
  18. Joachim Steinheuer: Melani. In: Ludwig Finscher (Hrsg.): The music in past and present . Second edition, personal section, volume 11 (Lesage - Menuhin). Bärenreiter / Metzler, Kassel et al. 2004, ISBN 3-7618-1121-7 , Sp. 1496–1502, here: Sp. 1498
  19. Anamarija Mancini (1639 – 1715) je bila tretja od pd peterih Mancinijevih sester, nečakinj kardinala Mazarina; iz Italije so prišle v Francijo v upanju na imenitno poroko.
  20. Roger Freitas, Portrait of a Castrato: Politics, Patronage, and Music in the Life of Atto Melani, University of Rochester, 2009
  21. Spletke kardinalov in moč Svetega Duha, ki jih je odkril opat Atto Melani
  22. "Novità: Gli Intrighi dei Cardinali". Attomelani.net. 14. oktober 2016. Pridobljeno dne 19. marec 2021.
  23. "The secrets of the conclaves by atto melani dutch tv interview to monaldi sorti". Alchetron.com. 15. avgust 2018. Pridobljeno dne 19. marec 2021.
  24. Roger Freitas (2009). Portrait of a Castrato: Politics, Patronage, and Music in the Life of Atto Melani (New Perspectives in Music History and Criticism) (angleščina). New York: Cambridge University Press. str. 430. ISBN 978-0-521-88521-8.
  25. "Forschungsschwerpunkte Italienische Musikgeschichte des 16. und 17. Jahrhunderts (Dissertation über die weltliche Vokalmusik von Tarquinio Merula), französische Musik des 17. und 18. Jahrhunderts sowie Aspekte der europäischen und amerikanischen Musikkultur in der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts". Universitaet Heidelberg. Pridobljeno dne 20. marec 2021.
  26. "Zovem se Knjiga". Ana Subašić. 5. November 2008. Pridobljeno dne 28. december 2020.
  27. Vir pomotoma pravi, da je bil papež Inocenc XI., toda on je vladal 1667-1689; gre torej očitno za Inocenca XII. (1691-1700)
  28. "MYSTERIUM: Finalmente il nuovo romanzo nelle migliori librerie dal 27 Ottobre 2016!!!". Attomelani.net. 27. Oktober 2016. Pridobljeno dne 19. marec 2021.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Roger Freitas: Portrait of a Castrato: Politics, Patronage and Music in the Life of Atto Melani (= New perspectives in music history and criticism; New perspectives in music history and criticism.). 1st paperback edition, Cambridge University Press, Cambridge NY 2014, ISBN 978-1-107-69610-5.
  • Melani, Atto. v: Großes Sängerlexikon, 2000, s. 16181–16183

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(angleško)
(italijansko)
(nemško)