Pojdi na vsebino

Afriški orel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Afriški orel
Odrasla oseba na območju safari Matetsi v zahodnem Zimbabveju
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Accipitriformes (ujede)
Družina: Accipitridae (kragulji)
Rod: Polemaetus (afriški orel)
Heine, 1890
Vrsta:
P. bellicosus
Dvočlensko ime
Polemaetus bellicosus
(Daudin, 1800)
Približna razširjenost v zeleni

Afriški orel (znanstveno ime Polemaetus bellicosus) je velik orel, avtohton v podsaharski Afriki.[2] Je edini predstavnik rodu Polemaetus. Kot pripadnik poddružine orlov (Aquilinae), ima perje preko kračnice. Je eden izmed največjih in najmočnejših vrst orla, ki lovijo plen v visokem letu in se nanj spustijo v strmoglavem padu. Je oportunističen plenilec, ki se prehranjuje z različnimi sesalci, pticami in plazilci.[3] Ta vrsta, ki živi v gozdnatih pasovih sicer odprte savane, je v zadnjih nekaj stoletjih doživela izrazit upad populacije zaradi različnih dejavnikov. Afriški orel je ena najbolj preganjanih vrst ptic na svetu. Zaradi navade, da pleni domače živali in regionalno pomembno divjad, si lokalni kmetje in lovci pogosto poskušajo iztrebiti, čeprav je vpliv orlov na ta plen skoraj zagotovo precej pretiran. Trenutno ga IUCN uvršča med ogrožene vrste.[1][4][5]

Razširjenost

[uredi | uredi kodo]

Afriškega orla lahko najdemo v večini podsaharske Afrike, kjer je hrane v izobilju in je okolje ugodno. Z ocenjenim skupnim območjem razširjenosti približno 26.000 km2 je precej razširjen po Afriki, kar mu daje nekoliko širši obseg kot drugim tamkajšnjim vrstam, kot sta kronani orel (Stephanoaetus coronatus) in kafrski orel (Aquila verreauxii).[6] Obstajajo večje gostote populacije v v južni Afriki in v nekaterih delih vzhodne Afrike. Običajno so redki v zahodni Afriki, vendar je znano, da živijo v Senegalu, Gambiji in severni Gvineja Bissau, južnem Maliju ter severnih delih Slonokoščene obale in Gane. Od južnega Nigra in vzhodne Nigerije je vrsta razpršena po Čadu, Sudanu in Srednjeafriški republiki ter po severnih, vzhodnih in južnih delih Demokratične republike Kongo. V vzhodni Afriki segajo od Somalije in Etiopije bolj ali manj neprekinjeno proti jugu preko Kenije, Ugande, Tanzanije in v južni Afriki od Angole, Zambije, Malavija in južnega Mozambika do Južne Afrike.[2] Znano je, da nekatere večje preostale populacije še vedno obstajajo v Zimbabveju in Južni Afriki. Na splošno so te ptice številčnejše na zaščitenih območjih, kot sta Narodni park Kruger in Kgalagadi Transfrontier Park v Južni Afriki ali Narodni park Etosha v Namibiji.[7]

Taksonomija

[uredi | uredi kodo]
Afriški orel je eden najbolj zračnih članov svoje poddružine.

Družina Accipitridae (kragulji) je daleč najbolj raznolika družina dnevnih ptic ujed na svetu, saj vključuje več kot 230 trenutno sprejetih vrst.[8] Kot član poddružine Aquilinae, je afriški orel eden od približno 15 % obstoječih vrst v družini, ki ima perje, ki pokriva noge.[2] To pomaga pri razlikovanju teh vrst od drugih orlov in ujed, saj so prisotne celo pri tropskih vrstah, kot je afriški orel.[9] Po trenutni klasifikaciji orle, ki imajo perje preko nog, sestavlja približno 38 živečih vrst, ki so razširjene na vseh celinah, ki jih naseljujejo kragulji,razen na Antarktiki. Skoraj polovica teh vrst živi v Afriki.[10][11]

Izvedene so bile študije o mitohondrijski DNK večine vrst orlov poddružine Aquilinae, vključno z afriškim orlom, da bi ugotovile, kako je poddružina urejena in katere vrste so v sorodu med seboj. Testiranje DNK v 1980-ih je pokazalo, da je bil afriški orel specializirana veja majhnih orlov Hieraaetus in ena študija je celo zagovarjala, da bi afriški orel moral biti vključen v ta rod.[10] Vendar so novejša in obsežnejša genetska testiranja potrdila, da se afriški orel razlikuje od drugih živečih pripadnik poddružine Aquilinae in se je od drugih obstoječih rodov ločil pred več milijoni let.[11][12] Genetsko je afriški orel najbližje soroden dvema vrstama v monotipskih rodovih, afriškemu orlu Lophaetus occipitalis in azijskemu orlu Lophotriorchis kienerii, ki sta se prav tako že davno ločila od drugih sodobnih vrst. Edinstvenost afriškega orla je očitna, saj sta ti dve najbližji sorodni vrsti le približno tako veliki kot večje kanje.[11][12]

Afriški orel nima podvrst in po videzu ter genetski raznolikosti se po celotnem območju razširjenosti le malo razlikuje.[2][5]

Opis

[uredi | uredi kodo]
Glava od blizu

Afriški orel je zelo velik orel. Skupna dolžina je lahko od 78 do 96 cm, v povprečju približno 85,5 cm.[2][13] Njegova dolžina telesa je glede na razpon kril omejena zaradi razmeroma kratkega repa. Kljub temu velja za šesto ali sedmo najdaljšo danes živečo vrsto orla.[2] Razpon kril afriškega orla znaša od 188 do 240 cm.[2][8][14][15] Obstajajo poročila o primerkih z razponom do 260 cm, vendar ta niso zanesljivo potrjena. Povprečni razpon kril naj bi znašal okoli 205–207,5 cm, medtem ko je pri desetih osebkih, izmerjenih v naravi, povprečni razpon znašal 211,9 cm. S tem afriški orel v povprečju zaseda četrto mesto po razponu kril med vsemi živečimi orli, za orlom Stellerjevim belorepcem (Haliaeetus pelagicus), belorepcem (Haliaeetus albicilla) in repatim orlom (Aquila audax).[2][13][16][17][18]

Kljub temu da je genetsko precej enotna vrsta, je telesna masa afriških orlov zelo spremenljiva. Delno je to mogoče pripisati izrazitemu spolnemu dimorfizmu, pa tudi različnim okoljskim razmeram med populacijami.[19] V različnih raziskavah so neoznačeni osebki tehtali povprečno 3,93 kg (17 ptic), 3,97 kg (20 ptic) in 4,23 kg (20 ptic). Povprečna teža orlov, ki so jih v začetku 20. stoletja v Južni Afriki ustrelili lovci, je znašala 4,71 kg.[16][19][20][21][22] Po teži se afriški orel približno ujema z planinskim orlom (Aquila chrysaetos) in Verreauxovim orlom (Aquila verreauxii), čeprav ju največji znani primerki presegajo. Na podlagi številnih raziskav se zdi, da je afriški orel nekoliko težji od Verreauxovega, medtem ko sta povprečni telesni masi planinskega orla in afriškega orla skoraj enaki – približno 4,17 kg.[2][16][19][21][23][24]

Spolna dvoličnost

[uredi | uredi kodo]

Afriški orli kažejo izrazito spolno dvoličnost. Samice so po telesni dolžini približno 10% večje od samcev, razlika v telesni masi pa je še veliko večja. Samci tehtajo med 2,2 in 3,8 kg. V južni Afriki je bilo izmerjenih sedem samcev s povprečno težo 3,17 kg, v drugem vzorcu pa je pet samcev tehtalo povprečno 3,3 kg.[25][23][26] V kenijskem rezervatu Masai Mari pa je dvanajst odraslih samcev tehtalo povprečno 3,45 kg.[27] Samice tehtajo precej več, med 4,45 in 6,5 kg. V južni Afriki je sedem samic tehtalo povprečno 4,95 kg,[23] drugje pa so poročali o povprečju 5,2 kg, kar skoraj zagotovo pomeni, da so bile v vzorec vključene samo samice.[28] V Masai Mari je sedem samic tehtalo povprečno 4,67 kg.[27] Obstajajo poročila o samcih, ki so tehtali celo 5,1 kg, in samicah, ki so tehtale le 3,9 kg, vendar so takšna odstopanja najverjetneje posledica napak pri določanju spola v naravi.[25][29][30] Razlika v telesni masi med spoloma znaša približno 36 % v prid samicam, kar je precej več kot bi pričakovali glede na razliko v dolžini telesa.[2][26]

Pri standardnih telesnih merah imajo samci afriškega orla dolžino kril 560–610 mm, dolžino repa 273–280 mm in dolžino tarzusa 97–118 mm. Pri samicah so te meritve večje: dolžina kril 605–675 mm, dolžina repa 280–320 mm in dolžina tarzusa 114–130 mm.[2] Zaradi večje telesne mase in bolj robustne zgradbe samic, vključno z močnejšimi nogami in tarzusi, lahko izkušeni opazovalci včasih že v naravi določijo spol posameznega osebka..[3][25]

Obarvanost

[uredi | uredi kodo]
Tipični svetlejši nedorasel afriški orel v Krugerjevem NP

Odrasli afriški orel ima perje na zgornjem delu telesa, na glavi in zgornjem prsnem košu temno rjave barve. Včasih so peresa ob robu nekoliko svetlejša. Glede na svetlobo se lahko zdijo temno siva, skoraj črna ali rahlo vijoličasta. Spodnji del telesa je bel z redkimi, a izrazitimi temnimi pegami. Pod krili je perje temno rjavo, medtem ko so letalna peresa svetlejša s črnimi progami, zaradi česar imajo krila odraslih ptic na splošno temnejši videz. Rep je spodaj progast kot letalna peresa, zgoraj pa enotno rjav kot hrbet in zgornji del kril. Oči odraslih so živo rumene, voščenica na kljunu in noge so zelenkaste, kremplji pa črni.

Na glavi ima kratek čop, ki pa ni posebej izrazit. Pogosto sedi zelo pokončno, s krili, ki popolnoma pokrivajo rep, zato je v mirovanju videti, kot da »stoji« na veji. Med letom so njegova krila dolga in široka, z razmeroma ozkimi in zaobljenimi konicami. Leti z močnimi zamahi ali pa jadra na ravnih ali rahlo privzdignjenih krilih. Večino dneva preživi v zraku, in to na večjih višinah kot katerakoli druga afriška vrsta orlov.[2][3][8]

Mladiči so po videzu precej drugačni. Na zgornjem delu telesa so biserno sivi z opaznimi belimi obrobami peres ter posivelo, glava in zatilje pa sta lisasto siva. Spodnja stran telesa je v celoti bela. Perje pod krili je lisasto sivo-rjavo in belo. Rep in letalna peresa imajo podobne proge kot pri odraslih, a so svetlejše. V četrtem ali petem letu starosti se začne postopno pojavljati rjavkasto lisasto perje, čeprav sta hrbet in glava še vedno precej svetlo siva. Takrat se na grlu in prsih lahko pojavijo vse gostejše pege, ki se združijo v temen pas, posamezne lise pa se pojavijo tudi na trebuhu. Oči mladih ptic so temno rjave. Končni odrasli videz dobijo približno v 7. letu starosti, pri čemer se sprememba zgodi hitro po dolgih letih skoraj nespremenjenega videza mladiča.[2][3][31]

Razmnoževanje

[uredi | uredi kodo]
Gnezdo afriškega orla v Tanzaniji.

Afriški orli se razmnožujejo v različnih mesecih, odvisno od območja, kjer živijo. V primerjavi z večino ptic roparic v podsaharski Afriki začnejo gnezditi razmeroma zgodaj, vendar precej kasneje kot vrste, kot glumaški orli (Terathopius ecaudatus).[30][32][33] V Senegalu poteka gnezditvena sezona od novembra do aprila, v Sudanu od januarja do junija, v severovzhodni Afriki od avgusta do julija, v vzhodni in južni Afriki pa skoraj v kateremkoli mesecu, vendar največkrat od aprila do novembra. Gnezditvena sezona se običajno začne v deževnem obdobju ali v zgodnjem oz. poznem sušnem obdobju, tako da na obdobje valjenja ne vplivajo močne padavine.[2][9]

Gnezda gradijo na velikih drevesih, pogosto na višjih od drugih dreves v okolici. Najpogosteje postavijo gnezdo v glavni razcep debla, 6–20 m nad tlemi, včasih pa tudi od 5 do 7 metrov višine ali pa zelo celo na vrhu krošnje. Vrsta drevesa ni pomembna; orli imajo raje tista, ki jih je težje preplezati, denimo drevesa z bodičastimi vejami, z malo nižjimi vejami ali z gladkim lubjem.[2][9][34][35]

Afriški orli imajo počasen razmnoževalni cikel. Samica običajno znese eno jajce vsaki dve leti (redko dve). Gnezda z dvema jajcema so zabeležili le v Južni Afriki in enkrat v Zambiji. Mlajši mladič skoraj nikoli ne preživi, pogosto se niti ne izleže, razen če prvo jajce propade.[9][36] Jajca so ovalna, bela do bledo zelenkasto-modra, včasih z rjavimi ali sivimi lisami. Povprečna velikost (na vzorcu 57 jajc) je 79,9 × 63,4 mm, z razponom od 72 do 87,5 mm v dolžino in 60 do 69 mm v širino. Njegova jajca so večja celo od jajc planinskega orla in Verreauxovega orla, ter precej večja od jajc kronanega orla.[3][9][37][38] Inkubacija traja 45–53 dni. Večino časa vali samica, samca pa zamenja največ za tri ure na dan.[2][3] Če se ljudje približajo gnezdu, samica običajno ostane na njem dokler ne dosežejo gnezda, nato pa tiho odleti. Za razliko od kronanega orla afriški orel ljudi ne napade pri obrambi gnezda, navadno se umakne in se vrne, ko nevarnost mine, podobno kot orli iz rodu Aquila.

Po izvalitvi mladiča samica večinoma skrbi zanj, samec pa prinaša plen, ki ga samica razdeli med seboj in mladičem. Samec mladiča skoraj nikoli ne hrani neposredno. Po približno sedmih tednih samica spet začne loviti, zato njena prisotnost pri gnezdu upade, a še vedno prenočuje v bližini, dokler je mladič v gnezdu. Od tedaj samica pogosto postane glavni lovec, samec pa le občasno prinaša hrano.[3][9] Znani so tudi redki primeri, ko je mlajši samec (star 1–2 leti) pomagal odrasli samici, kot da bi bil njen partner. Kasneje so potrdili, da je ta mladi samec z njo tudi paril. Takšni primeri zgodnje paritve pri nepopolnoma odraslih orlih običajno kažejo na pritisk in stres v populaciji.[3]

Prehranjevanje

[uredi | uredi kodo]
Odrasel afriški orel s plenom.

Afriški orel velja za enega najmočnejših ptičjih plenilcev na svetu. Zaradi temnih peg na spodnji strani telesa in izjemne učinkovitosti pri lovu ga včasih imenujejo tudi »leopard neba«. [39] Je osrednji plenilec v svojem okolju, saj se nahaja na vrhu prehranske verige med pticami.[25] Že njegovo ime, tako latinsko kot lokalna poimenovanja, pomeni »bojevit« in nakazuje moč, drznost ter vztrajnost pri lovu. Čeprav je pri lovu zelo agresiven, je sicer precej plaha in previdna ptica.[3][40][41] Znano je, da lahko napadejo tudi večje živali, kot so odrasle antilope, ter jih z kremplji praskajo po glavi in bokih, domnevno zato, da jih ločijo od mladičev, ki jih potem lažje ulovijo.[42][43] Lovijo tudi druge nevarne živali, kot so varani, strupene kače, šakali in divje mačke.[3] Takšen plen najpogosteje lovijo odrasli osebki, mlajši pa raje izbirajo manj nevarne živali.[3]

Najpogosteje lovijo iz zraka, ko krožijo zelo visoko nad svojim teritorijem. Ko zaznajo plen, se strmo spustijo in žrtev presenetijo, saj orli vidijo veliko bolje kot njihove žrtve.[2][9] Običajno se spuščajo v dolgih, plitvih strmoglavih poletih, pri plenu na bolj zaprtem terenu pa uporabijo strmejši kot. Ob udarcu iztegnejo noge naprej in plen pogosto ubijejo že s silo udarca, podobno kot sokoli.[3][9] Plen lahko opazijo že na razdalji 3–5 km, včasih celo do 6 km.[2]

Večino plena ubijejo na tleh. Če je plen pretežak za odnašanje, se par več dni vrača tja na hranjenje in spi v bližini. Če imata mladiča v gnezdu, plen razkosata in dele odneseta v gnezdo. Velik del plena, ki ostane na tleh, pogosto poberejo mrhovinarji.[2][3]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 BirdLife International (2020). »Polemaetus bellicosus«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst (v angleščini). 2020 e.T22696116A172287822. doi:10.2305/IUCN.UK.2020-3.RLTS.T22696116A172287822.en. Pridobljeno 19. novembra 2021.
  2. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 Ferguson-Lees & Christie, Raptors of the World. Houghton Mifflin Company (2001), ISBN 978-0-618-12762-7.
  3. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 Steyn, P. (1983). Birds of prey of southern Africa: Their identification and life histories. Croom Helm, Beckenham (UK). 1983.
  4. ↑ Simmons, R.E. (2005). Martial Eagle Polemaetus bellicosus. Roberts’ Birds of southern Africa, 7th edition. Hockey, PAR, Dean, WRJ and Ryan, PG (eds), 538-539.
  5. 1 2 Cloete, D. (2013). Investigating the decline of the Martial Eagle (Polemaetus bellicosus) in South Africa. University of Cape Town.
  6. ↑ BirdLife International (2017) IUCN Red List for birds. Downloaded from
  7. ↑ Boshoff, A.F. Martial eagle Polemaetus bellicosus. In: Harrison JA, Allan DG, Underhill LG, Herremanns M, Tree AJ, Parker V, Brown CJ, editors. The atlas of southern African Birds, vol 1. (1997). Randburg: BirdLife South Africa. 192-3.
  8. 1 2 3 Kemp, A.C. (1994). Martial Eagle (Polemaetus bellicosus). Pp. 200-201 in: del Hoyo, Elliott & Sargatal. eds. (1994). Handbook of the Birds of the World, vol. 2. ISBN 84-87334-15-6
  9. 1 2 3 4 5 6 7 8 Brown, L. & Amadon, D. (1986). Eagles, Hawks and Falcons of the World. The Wellfleet Press. ISBN 978-1555214722.
  10. 1 2 Amadon, D. (1982). The genera of booted eagles: Aquila and relatives. Journal of the Yamashina Institute for Ornithology, 14(2-3), 108-121.
  11. 1 2 3 Lerner, H., Christidis, L., Gamauf, A., Griffiths, C., Haring, E., Huddleston, C.J., Kabra, S., Kocum, A., Krosby, M., Kvaloy, K., Mindell, D., Rasmussen, P., Rov, N., Wadleigh, R., Wink, M. & Gjershaug, J.O. (2017). Phylogeny and new taxonomy of the Booted Eagles (Accipitriformes: Aquilinae). Zootaxa, 4216(4), 301-320.
  12. 1 2 Lerner, H.R., & Mindell, D.P. (2005). Phylogeny of eagles, Old World vultures, and other Accipitridae based on nuclear and mitochondrial DNA. Molecular Phylogenetics and Evolution, 37(2), 327-346.
  13. 1 2 Redman, N., Stevenson, T., & Fanshawe, J. (2010). Birds of the Horn of Africa: Ethiopia, Eritrea, Djibouti, Somalia and Socotra. Bloomsbury Publishing.
  14. ↑ Polemaetus bellicosus- University of Michigan Species Profile
  15. ↑ Sinclair, I., Hockey, P., Tarboton, W., Ryan, P., & Perrins, N. (2020). Sasol birds of southern Africa. Penguin Random House South Africa.
  16. 1 2 3 Mendelsohn, J.M., Kemp, A.C., Biggs, H.C., Biggs, R., & Brown, C.J. (1989). Wing areas, wing loadings and wing spans of 66 species of African raptors. Ostrich, 60(1), 35-42.
  17. ↑ Saito, K. (2009). Lead poisoning of Steller’s Sea-Eagle (Haliaeetus pelagicus) and White-tailed Eagle (Haliaeetus albicilla) caused by the ingestion of lead bullets and slugs. Hokkaido Japan. In RT Watson, M. Fuller, M. Pokras, and WG Hunt (Eds.). Ingestion of Lead from Spent Ammunition: Implications for Wildlife and Humans. The Peregrine Fund, Boise, Idaho, USA.
  18. ↑ Wood, Gerald (1983). The Guinness Book of Animal Facts and Feats. Guinness Superlatives. ISBN 978-0-85112-235-9.
  19. 1 2 3 Biggs, H.C., Kemp, A.C., Mendelsohn, H.P. & Mendelsohn, J.M. (1979). Weights of South African Raptors and Owls. Durban Museum Novitates, 12: 73-81.
  20. ↑ Bright, J.A., Marugán-Lobón, J., Cobb, S.N., & Rayfield, E.J. (2016). The shapes of bird beaks are highly controlled by nondietary factors. Proceedings of the National Academy of Sciences, 113(19), 5352-5357.
  21. 1 2 Dunning, John B. Jr., ur. (1992). CRC Handbook of Avian Body Masses. CRC Press. ISBN 978-0-8493-4258-5.
  22. ↑ Stevenson-Hamilton, J. (1954). Wild life in South Africa. Cassell and Co., London.
  23. 1 2 3 Dunning, John B. Jr., ur. (2008). CRC Handbook of Avian Body Masses (2nd izd.). CRC Press. ISBN 978-1-4200-6444-5.
  24. ↑ Watson, Jeff (2010). The Golden Eagle. A&C Black. ISBN 978-1-4081-1420-9.
  25. 1 2 3 4 van Eeden, R., Whitfield, D.P., Botha, A., & Amar, A. (2017). Ranging behaviour and habitat preferences of the Martial Eagle: Implications for the conservation of a declining apex predator. PLoS ONE, 12(3), e0173956.
  26. 1 2 Musindo, P.T. (2012). Morphological variation in bills and claws in relation to Prey type in Southern African Birds of Prey (Orders Falconiformes and Strigiformes). Thesis, University of Zimbabwe.
  27. 1 2 Hatfield, R. S. (2018). Diet and Space Use of the Martial Eagle (Polemaetus bellicosus) in the Maasai Mara Region of Kenya. Theses and Dissertations--Forestry and Natural Resources. 44.
  28. ↑ L. Brent Vaughan Hill's Practical Reference Library Volume II (New York, NY: Dixon, Hanson and Company, 1906)
  29. ↑ Kovařík, J. (2002). 1809-Orel proti orlu. Hart.
  30. 1 2 Smeenk, C. (1974). Comparative-ecological studies of some East African birds of prey. Ardea 62 (1-2) : 1-97.
  31. ↑ North, M.E.W. (1939). Field Notes on certain Raptorials and Water‐Birds in Kenya Colony—Part II. Ibis, 3(4), 617-643.
  32. ↑ Malan, G. (2009). Raptor Survey and Monitoring: A Field Guide for African Birds of Prey. Briza Publications. Pretoria, South Africa.
  33. ↑ Maclean, G. L. (1969). The breeding seasons of birds in the south-western Kalahari. Ostrich, 40(S1), 179-192.
  34. ↑ Irwin, M.P.S. (1981). The birds of Zimbabwe. Quest Publishing, Salisbury, Zimbabwe.
  35. ↑ Pooley, A.C. (1970). Powerful eagle-Martial eagle kills red duiker. Lammegeyer, 11: 82.
  36. ↑ Dowsett, R.J., Aspinwall, D.R., & Dowsett-Lemaire, F. (2008). The birds of Zambia: an atlas and handbook. Tauraco Press.
  37. ↑ Bent A.C. (1937). »Life histories of North American birds of prey pt. 1: Order Falconiformes«. Bulletin of the United States National Museum (167): 1–109. doi:10.5479/si.03629236.167.i.
  38. ↑ Olsen, P. D., Cunningham, R.B., & Donnelly, C.F. (1994). Avian egg morphometrics-Allometric models of egg volume, clutch volume and shape. Australian Journal of Zoology, 42(3), 307-321.
  39. ↑ Mackal, R.P. (1987). A Living Dinosaur?: In Search of Mokele-Mbembe. Brill Archive.
  40. ↑ Denyer, L.C. (1960). Aggressive martial eagle. Lammergeyer, 1 (1) : 43 - 44.
  41. ↑ Berger, L.R., & Clarke, R.J. (1995). Eagle involvement in accumulation of the Taung child fauna. Journal of Human Evolution, 29(3), 275-299.
  42. ↑ »Martial eagle attacking warthog«. Arkive.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. julija 2018. Pridobljeno 14. junija 2017.
  43. ↑ »Mystery bird: Martial eagle, Polemaetus bellicosus«. The Guardian. 2. januar 2012. Pridobljeno 14. junija 2017.

Zunanje povezae

[uredi | uredi kodo]
  • Watzmann-Pictures (Quelle der hier verwendeten Fotos)
  • [http://www.watzmann-pictures.de/w_gb/frame.html Watzmann-Pictures (Vir tukaj uporabljenih fotografij)
  • Polemaetus bellicosus in der Roten Liste gefährdeter Arten der IUCN 2008. Eingestellt von: BirdLife International, 2008. Abgerufen am 30. Januar 2009.
  • Videos, Fotos und Tonaufnahmen zu Polemaetus bellicosus in der Internet Bird Collection
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Afriški_orel&oldid=6663125«