Pojdi na vsebino

Repati orel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Repati orel
CITES Priloga II (CITES)[2]
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Accipitriformes (ujede)
Družina: Accipitridae (kragulji)
Rod: Aquila (orel)
Vrsta:
A. audax
Dvočlensko ime
Aquila audax
(Latham, 1801)
Podvrste[3]
  • A. a. audax (Latham, 1801)
  • A. a. fleayi Condon & Amadon, 1954
Območje razširjenosti A. audax
  Celo leto
Sinonimi
  • Vultur audax Latham, 1801
  • Aquila albirostris Vieillot, 1816
  • Aquila fuscosa Dumont, 1816
  • Aquila cuneicaudata C.L. Brehm, 1845
  • Aquila audax carteri Mathews, 1912

Repati orel (znanstveno ime Aquila audax) je največja vrsta orlov v Avstraliji in na Novi Gvineji.[1]

Opis

[uredi | uredi kodo]

Razpon kril pri tej vrsti orlov meri od 182 do 232 cm, skupna dolžina odrasle živali pa je med 81 in 106 cm.[4][5] Ima značilen klinasto oblikovan rep, po katerem ga zlahka prepoznamo.

Repati orel je dober jadralec, ki večino svojega plena ujame na tleh z napadom iz zraka, le redko pa svoj plen ujame v letu. Od prihoda Evropejcev na avstralsko celino in širjenju kuncev po vsej Avstraliji predstavljajo ravno kunci najpogostejši plen repatega orla.[6] Poleg tega se hrani tudi z drugimi vrstami neavtohtonih živali, kot so navadna lisica in razne podivjane mačke, pa tudi z avtohtonimi avstralskimi vrstami, kot so valabiji, manjši kenguruji, koale in bandicooti (Isoodon obesulus).[7] Ponekod so plen repatega orla tudi ptice. Tako lovi kakaduje,[8][9] race, vrane, ibise, redkeje pa celo emuje.[10][11] Repati orel redko pleni plazilce, vendar pa lačna ptica lahko upleni tudi kuščarja in celo strupene kače.[12][13]

Podvrste

[uredi | uredi kodo]
A. a. fleayi, ki jo nadlegujejo gozdni krokarji v tasmaniji

Prepoznani sta dve podvrsti repatega orla.[14]

  • A. a. audax (Latham, 1801) – Ta podvrsta živi po celotnem avstralskem kontinentu in v južni Novi Gvineji.
  • A. a. fleayi (Condon & Amadon, 1954) – Ta podvrsta je endemična za Tasmanijo. Poimenovana je bila v čast Davidu Fleayu, avstralskemu naravoslovcu, ki je prvi predlagal razlikovanje otoške populacije.[8] A. a. fleayi se od celinskega repatega orla razlikuje predvsem po velikosti in obarvanosti.[4] Je večja od celinske oblike in ima izjemno velike kremplje v primerjavi s celinskimi osebki.[15] Poleg tega je njegovo perje temno rjave barve (namesto skoraj črne), zatilje pa ima belo-rumenkasto obarvano (namesto rdečkasto-rjavega).[4][8] Mladiči so precej svetlejši in bolj peščene barve kot vrstniki na celini.[8][16]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 BirdLife International (2016). »Aquila audax«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2016: e.T22696064A93542539. doi:10.2305/IUCN.UK.2016-3.RLTS.T22696064A93542539.en. Pridobljeno 2. novembra 2021.
  2. ↑ »Appendices | CITES«. cites.org. Pridobljeno 14. januarja 2022.
  3. ↑ Gill F, D Donsker & P Rasmussen (Eds). 2020. IOC World Bird List (v10.2). doi : 10.14344/IOC.ML.10.2.
  4. 1 2 3 Ferguson-Lees, J.; Christie, D. (2001). Raptors of the World. Houghton Mifflin Harcourt. ISBN 0-618-12762-3.
  5. ↑ Debus, S.J.S. (1994). »Wedge-tailed Eagle (Aquila audax)«. V del Hoyo, Elliott; Sargatal (ur.). Handbook of the Birds of the World. Zv. 2. Lynx Edicions. str. 198. ISBN 84-87334-15-6.
  6. ↑ Brooker, M.G.; Ridpath, M.G. (1980). »The Diet of the Wedge-tailed Eagle, Aquila Audax, in Western Australia«. Australian Wildlife Research. 7 (3): 433–452. doi:10.1071/WR9800433.
  7. ↑ Cherriman, S. C. (2007). Territory size and diet throughout the year of the Wedge-tailed Eagle Aquila audax in the Perth region, Western Australia. B. Sc.(Hons) Thesis, Curtin University, Western Australia.
  8. 1 2 3 4 Olsen, P. (2005). Wedge-tailed Eagle. Australian Natural History Series. CSIRO Publishing.
  9. ↑ Whelan, D. (2009) Eagle takes cockatoo. Boobook 27, 16.
  10. ↑ Davies, S. J., & Bamford, M. (2002). Ratites and Tinamous: Tinamidae, Rheidae, Dromaiidae, Casuariidae, Apterygidae, Struthionidae. Oxford University Press.
  11. ↑ Eastman, M. (1969). The Life of the Emu. Angus and Robertson. ISBN 978-0-207-95120-6.
  12. ↑ Olsen, J., Judge, D., Fuentes, E., Rose, A. B., & Debus, S. J. (2010). Diets of wedge-tailed eagles (Aquila audax) and little eagles (Hieraaetus morphnoides) breeding near Canberra, Australia. Journal of Raptor Research, 44(1), 50–61.
  13. ↑ Brooker, M.G.; Ridpath, M.G. (1980). »The Diet of the Wedge-tailed Eagle, Aquila Audax, in Western Australia«. Australian Wildlife Research. 7 (3): 433–452. Bibcode:1980WildR...7..433B. doi:10.1071/WR9800433.
  14. ↑ Gill, Frank; Donsker, David (ur.). »New World vultures, Secretarybird, kites, hawks & eagles«. World Bird List Version 5.4. International Ornithologists' Union. Pridobljeno 24. januarja 2016.
  15. ↑ Pay, J. M., Katzner, T. E., Wiersma, J. M., Brown, W. E., Hawkins, C. E., Proft, K. M., & Cameron, E. Z. (2021). Morphometric Sex Identification of Nestling and Free-Flying Tasmanian Wedge-Tailed Eagles (Aquila audax fleayi). Journal of Raptor Research.
  16. ↑ Olsen, J. (2014). Australian High Country Raptors. CSIRO Publishing.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Repati_orel&oldid=6509455«