Stara angleščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Stara angleščina
anglosaščina
Ænglisc, Anglisc, Englisc
Področje deli današnje Anglije in južne Škotske
Izumrl do 13. stoletja se je razvila v srednjo angleščino
Jezikovna družina
Pisava rune, kasneje latinica
Jezikovne kode
ISO 639-2 ang
ISO 639-3 ang
Ta članek vsebuje IPA sistem zapisa glasov v črkovni obliki. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Stara angleščina (tudi anglosaščina) je zgodnja oblika angleškega jezika, ki so jo govorili v delih današnje Anglije in južne Škotske med sredino 5. in sredino 12. stoletja. Kot eden zahodnogermanskih jezikov je stara angleščina podobna stari frizijščini in stari saščini, precej pa tudi stari nordijščini in torej tudi sodobni islandščini.

V razvojnem obdobju stare angleščine, ki je obsegalo nekako 700 let in se je začelo s selitvami Anglov in Sasov v petem stoletju, ki so oblikovale Anglijo, ter končalo z normanskim zavzetjem Anglije leta 1066, je stara angleščina asimilirala nekaj lastnosti jezikov, s katerimi so njeni govorci prihajali v stik. To so bili denimo keltski jeziki in dve narečji stare nordijščine, prevzetima od Vikingov, ki so v 9. in 10. stoletju plenili in zasedli področje, imenovano Danelaw (»danski zakon« - območje, kjer je veljalo dansko - vikinško pravo) v severni in vzhodni Angliji. Stara nordijščina in stara angleščina izhajata iz skupnega prednika. Kasnejši normanski vdor je v staro angleščino vnesel velik vpliv francoščine in tako v jeziku povzročil korenite spremembe.

Izraz stara angleščina se ne nanaša na starejše različice sodobne angleščine, kot jih denimo najdemo v Shakespearjevih delih ali pa v Bibliji kralja Jakoba, saj tak jezik sodobni jezikoslovci označujejo kot zgodnjo sodobno angleščino.

V nekaterih starejših delih, kot je izdaja Websterjevega slovarja iz leta 1913, se stara angleščina nanaša na jezik, ki ga danes imenujemo srednja angleščina in je bil v uporabi v letih med 1150 in 1350 [1]. Srednja angleščina danes sicer predstavlja zgodovinsko obliko angleškega jezika, ki je bil v uporabi med letoma 1150 in 1500 in je naslednik stare angleščine, uporabljal pa ga je na primer avtor Canterburyjskih zgodb Geoffrey Chaucer.

Pravopis[uredi | uredi kodo]

Staro angleščino so sprva zapisovali v runah (futhark), vendar je kasneje prešla na latinski zapis z nekaterimi dodatnimi črkami: yogh (Ȝ ȝ), prevzeto iz irščine; eth (Ð ð) in runskima thornom (Þ þ) in wynnom (Ƿ ƿ).

V besedilih pogosto najdemo tudi okrajšavo za veznik »in« - znak podoben številki 7 in simbol za oziralni zaimek »þæt« - »*«. Značilna je tudi uporaba znakov ˉ nad samoglasniki (na primer ā), ki so predstavljali okrajšave za sledeče m-je ali n-je.

Oblikoslovna podoba stare angleščine[uredi | uredi kodo]

Glagol[uredi | uredi kodo]

V stari angleščini se glagoli podobno kot v drugih germanskih jezikih (tudi sodobni nemščini) dele na šibke in krepke.

Pri krepkih glagolih se za namen določitve glagolskega časa spreminja koren besede. Taki glagoli obstajajo tudi v sodobni angleščini, denimo peti - sing, sang, sung. V stari angleščini je obstajalo sedem glavnih razredov krepkih glagolov, od katerih ima vsak svoj vzorec spreminjanja korenov.

Omejimo se na pravilne krepke glagole, ki se spregajo podobno oziroma enako. Glavna razlika nastopa v korenskem samoglasniku. Značilen predstavnik te skupine je glagol stelan - krasti.

Spregatev Zaimek 'krasti'
nedoločniki stelan
tō stelanne
povedni naklon - indikativ (sedanjost)
ic (jaz) stele
þū (ti) stilst
hē/hit/hēo (on/ona/ono) stilð
wē/gē/hīe (mi/vi/oni) stelaþ
povedni naklon (preteklost) ic stæl
þū stæle
hē/hit/hēo stæl
wē/gē/hīe stælon
vezni naklon - konjunktiv (sedanjost) ic/þū/hē/hit/hēo stele
wē/gē/hīe stelen
vezni naklon (sedanjost) ic/þū/hē/hit/hēo stǣle
wē/gē/hīe stǣlen
velelnik - imperativ Singular stel
Plural stelaþ
sedanji deležnik stelende
pretekli deležnik stolen