Papeški slovenski zavod v Rimu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Papeški slovenski zavod v Rimu (latinsko Pontificium Collegium Slovenicum de Urbe; italijansko Pontificio Collegio Sloveno; znan tudi kot Slovenik) je rimski zavod Slovenske škofovske konference, ki je bil ustanovljen leta 1960. Primarno deluje kot študijski dom za slovenske duhovnike na študiju v Rimu, hkrati pa opravlja nalogo romarskega doma za slovenske romarje.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

31. maja 1960 je pater Anton Prešeren na Kongregacijo za semenišča in univerze naslovil prošnjo za ustanovitev slovenskega cerkvenega zavoda v Rimu[1], ki bi nosil ime Institutum SS. Cyrilli et Methodii in bi lahko sprejel 10 duhovnikov[2]. 4. julija istega leta je kongregacija odgovorila in naročila pripravo statuta ter pravil; zavod pa je poimenovala kot Slovenski cerkveni konvikt (Convitto ecclesiastico Sloveno)[2].

22. novembra 1960 je kongregacija izdala dekret o ustanovitvi Slovenskega zavoda v Rimu (Collegium Slovenorum de Urbe)[3]. Sprva je bil zavod nastanjen na Via dei Colli 10[4], nato pa so se v študijskem letu 1966/67 preselili na Via Aurelia 476[5] in leta 1971 na Novo Apijevo cesto 884, kjer se nahaja še danes[6].

19. junija 1973 je papež Pavel VI. odlikoval Slovenski zavod v Rimu z naslovom papeški[7]. 22. novembra 1990 je zavod obiskal tudi papež Janez Pavel II., ki je ob tej priložnosti kot prvi papež maševal v slovenščini[8].

Znanstvena dejavnost[uredi | uredi kodo]

V okviru »pospeševanja bogoslovnih znanstvenih razprav in njihovega objavljanja«[9] so 10. maja 1978 ustanovili znotraj Slovenika Slovensko bogoslovno akademijo[10], ki prireja t.i. rimske simpozije:

  • misijonski simpozij (1981),
  • Slomškov simpozij v Rimu (1982),
  • Trinkov simpozij v Rimu (1983),
  • Ivanocyjev simpozij (1984),
  • Sedejev simpozij (1986),
  • Missiev simpozij (1987),
  • Gnidovčev simpozij (1988),
  • Mahničev simpozij (1989),
  • Jegličev simpozij (1990),
  • Krekov simpozij (1991),
  • Napotnikov simpozij (1992),
  • Wolfov simpozij (1993),
  • Kleklov simpozij (1994),
  • Karlinov simpozij (1995),
  • Einspielerjev simpozij (1996),
  • Hrenov simpozij (1997),
  • Glavarjev simpozij (1998),
  • Baragov simpozij (1999),
  • Rožmanov simpozij (2000),
  • Ehrlichov simpozij (2001),
  • Grivčev simpozij (2002),
  • Herbersteinov simpozij (2003),
  • Vovkov simpozij (2004),
  • Ukmarjev simpozij (2005),
  • Torošev simpozij (2006),
  • Tomažičev simpozij (2007),
  • Trubarjev simpozij (2008),
  • Stepišnikov simpozij (2009).

Vodstvo[uredi | uredi kodo]

Rektorji
Prorektorji
Vicerektorji

Sloveniki[uredi | uredi kodo]

Do leta 2010 je v Sloveniku prebivalo najmanj eno leto 84 gojencev (ki se sami sebe imenujejo Sloveniki), ki so dosegli 30 doktoratov, 35 magisterijev in 3 diplome. V Sloveniku je krajši čas prebivalo tudi 12 duhovnikov in 1 laik ter tudi 33 študentov tuje narodnosti[11].

Od leta 1971 Slovenik oskrbujejo Marijine sestre čudodelne svetinje.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Škulj, 12.
  2. ^ 2,0 2,1 Škulj, 13.
  3. ^ Škulj, 15.
  4. ^ Škulj, 16.
  5. ^ Škulj, 23.
  6. ^ Škulj, 29.
  7. ^ Škulj, 38.
  8. ^ Škulj, 48.
  9. ^ Škulj, 122.
  10. ^ Škulj, 223.
  11. ^ Škulj, 66.

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  • Edo Škulj (gl.ur.): Od petdesetletnici Papeškega slovenskega zavoda v Rimu (Ljubljana, 2010)
  • Benedik, Marko Delo slovenskih duhovnikov v Rimu v 20. stoletju (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]