Miren

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Miren
Miren se nahaja v državi Slovenija
Miren
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°53′46.15″N 13°36′25.9″E / 45.8961528°N 13.607194°E / 45.8961528; 13.607194Koordinati: 45°53′46.15″N 13°36′25.9″E / 45.8961528°N 13.607194°E / 45.8961528; 13.607194
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Goriška regija
Tradicionalna pokrajina Primorska
Občina Miren - Kostanjevica
Nadmorska višina 50,3 m
Prebivalstvo
 • Skupno 1.498
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 5291 Miren
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Miren (italijansko Merna) je urbanizirano naselje tik ob državni meji med Italijo in Slovenijo. Je sedež Občine Miren - Kostanjevica. To razpotegnjeno naselje leži med tremi obronki reke Vipave, ki tu tudi počasi zapusti Slovenijo.

Zgodovina kraja[uredi | uredi kodo]

Poselitev v pragodovini in v antiki[uredi | uredi kodo]

Na poselitev v prazgodovini kažejo kamniti predmeti in orodja najdeni na ravninskem delu ob današnji župnijski cekvi. Naselitveno kontinuiteto v antiko pa dokazujejo rimski grobovi, ostanki rimske ceste ob sedajšnjem pokopališču in gradišče ali manjša postojanka na Mirenskem gradu, ki naj bi služila za varovanje prehoda čez Sočo.

Skozi Miren je potekala tudi rimska cesta, ki je povezovala Oglej in Emono. Ostanki le te, so bili najdeni ob steni pokopališča med njegovim širjenjem v letu 2009.

Naselitev območja v srednjem veku[uredi | uredi kodo]

Na področju Mirna pa so živeli tudi Vzhodni Goti, kar dokazuje sedem grobov, v katerih so bile najdene značilne vzhodnogotske zaponke.

Prva omenba mirenske župnije sega v leto 1247. Do 14. stoletja pa se omenja še v letih 1274 in 1296. O obstoju kraja sprva pričajo le cerkveni dokumenti.

Na Mirenskem gradu je stal grad, iz katerega izvira tudi ime te dominantne vzpetine.

Dogajanja v dobi renesanse[uredi | uredi kodo]

Naše kraje, med drugim tudi Miren, je leta 1500 obiskal Leonardo da Vinci, ki je za obrambo Furlanije pred Turki osnoval več vodnih zapor za zalitje spodnje Vipavske doline. Eden izmed jezov pa bi bil postavljen tudi v Mirnu.

V Mirnu se je med begu pred katoliško aretacijo iz gradu Rubije na Kranjsko pomudil tudi Primož Trubar, še en velik mož tistega časa.

Zvonik cerkve svetega Jurija

Grad nad Mirnom naj bi bil opustošen med kmečkim puntom leta 1515.

Miren za časa Avsto-Ogrske monarhije[uredi | uredi kodo]

Miren je bil od leta 1500, ko so izumrli Goriški grofje del Habsburških dednih dežel in poznejše Avstro-Ogrske monarhije.

Kraj je do konca 18. stoletja miroval, njegovo prebivalstvo pa so predstavljali predvsem kmetje in posamezni obrtniki. Ti so se zaradi bogate čevljarske in kamnoseške tradicije v 19. stoletju združili v zadruge. Čevljarska zadruga je tako ena prvih na slovenskem. Poleg tega je Miren leta 1828 dobil novo cerkev svetega Jurija, leta 1869 je bila ustanovljena čitalnica, leta 1897 pa še hranilnica in posojilnica. Leta 1906 je začela delovati tudi Osnovna šola Miren, leta 1913 pa misijonska hiša na Mirenskem gradu.

Vojna vihra in fašistični jarem[uredi | uredi kodo]

1. svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Med 1. svetovno vojno je bil Miren na sami frontni črti. Ta je kraj dokončno razdejala med 6. soško bitko, ko so tu potekali srditi boji za preboj skozi naselje in osvojitev Mirenskega gradu. Krajani so po večini prebegnili v Mozirje, kjer so imeli mirensko begunsko kolonijo.

Čas med vojnama[uredi | uredi kodo]
Miren v letih po 1. svetovni vojni.

Po vojni je Primorska pripadla fašistični Italiji. V Mirnu je do padca fašističnih oblasti leta 1927 potekala živahna kulturna in telovadna dejavnost, zato so ga simbolično imenovali »goriške Atene«. Leta 1924 je na občinskih volitvah kljub fašističnemu nasilju zmagala delavsko-kmečka lista.

2. svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Med 2. svetovno vojno se je tudi v Mirnu oblikovalo močno odporniško gibanje. Prvi odbor OF v Mirnu je bil ustanovljen 18. julija 1942.

Prvi požig se je zgodil 25. septembra 1943, Drugi požig pa se je zgodil 1. februarja 1944.

Miren je dodatno prizadelo še bombardiranje zavezniških letal 18. marca 1944. Ta so bombe namenjene bombardiranju letališča na Rojah spustila prehitro in bombe so uničile gornji Miren in bljižnje njive, kjer je večina kmetov sadila krompir. Umrlo je 35 ljudi, veliko več pa je bilo ranjenih.

V maju 1944 so se morali Mirenci izseliti iz vasi, a so se ob koncu vojne vrnili nazaj na svoje domove.

Življenje v Jugoslaviji[uredi | uredi kodo]

Miren se je po 2. svetovni vojni nekoliko industrializaral. Iz manjše obrti se je razvila čevljarska industrija, sedaj Ciciban.

Njive in kmetijska posestva so zasadili s sadnim drevjem. Pokrajno so napolnili tudi veliki nasadi hrušk.

Miren se je znašel tik ob meji. Zaznamovala ga je obmejna straža. Ostanek tega so karavle in stražni stolp »na Grivah«. Meja je prerezala stike med ljudmi, spremenila navade ljudi, odtujila sorodnike, ki so ostali na različnih straneh meja. Meja je bila začrtana tudi čez pokopališče in odrezala svojce od svojih bližnjih. Z Osimskim sporazumom leta 1975 se je meja premaknila na rob pokopališča. Mirensko pokopališče je postalo svetovno znano, pomemben prehod ilegalnih prebežnikov, ki so zaradi enostavnosti tu prečkali mejo v boljši svet.

Značilnosti kraja[uredi | uredi kodo]

Miren zaznamuje starodavna usnjarska in čevljarska (obrtniška) tradicija, posamezni obrtniki so se že pred 1. svetovno vojno povezali v čevljarsko zadrugo, eno prvih na slovenskem.

Pogled na Miren s Krasa.

V vasi je ohranjenih več kamnitih vodnjakov iz 19. stoletja, najzanimivejši med njimi je bil postavljen leta 1865 in stoji pred župnijsko cerkvijo svetega Jurija. Ta je obogaten s paviljonsko streho na litoželeznih stebrih.

Romarska cerkev Žalostne Matere Božje na Mirenskem gradu je bila kot neoromanska triladijska bazilika zgrajena med leti 1924 do 1931 po načrtih Goričana Umberta Cuzzija. Postaje križevega pota (kalvarije) ob cesti na Mirenski grad so sezidali leta 1931 po načrtih arhitekta Ivana Vurnika.

Ljudje povezani s krajem[uredi | uredi kodo]

Rojeni v Mirnu[uredi | uredi kodo]

  • Anton Klančič, organist in skladatelj
  • Ivan Štanta, misijonar na Madagaskarju
  • Oskar Kogoj, slovenski industrijski oblikovalec
  • Stanko Vuk, pesnik

Živeči v Mirnu[uredi | uredi kodo]

  • Spolad, duhovnik : zgradil cerkev svetega Jurija
  • Eleršič, duhovnik : zgradil romarsko cerkev na Mirenskem Gradu

Glej tudi[uredi | uredi kodo]