Bilje, Miren - Kostanjevica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bilje, Miren - Kostanjevica
Bilje, Miren - Kostanjevica se nahaja v državi Slovenija
Bilje, Miren - Kostanjevica
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°53′47.55″N 13°38′49.22″E / 45.8965417°N 13.6470056°E / 45.8965417; 13.6470056Koordinati: 45°53′47.55″N 13°38′49.22″E / 45.8965417°N 13.6470056°E / 45.8965417; 13.6470056
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Goriška regija
Tradicionalna pokrajina Primorska
Občina Miren - Kostanjevica
Nadmorska višina 51,7 m
Prebivalstvo
 • Skupno 1.121
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 5292 Renče
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Bilje je naselje v Občini Miren - Kostanjevica.

Lega[uredi | uredi kodo]

Bilje leži ob reki Vipavi in lokalni cesti Prvačina - Volčja Draga - Miren, 9 km južno od Nove Gorice. Zahodni del naselja leži na naplavinah Soče, vzhodni pa na glinastih tleh, ki prehajajo proti severu in vzhodu v flišno gričevje imenovano Biljenski griči. Ob Vipavi so nasadi sadnega drevja, predvsem hrušk, na Biljenskih gričih pa obsežni vinogradi. Na biljensko-orehovskem polju so poskusni nasadi in sadna drevesnica, tu so tudi najboljše njivske površine.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvič se Bilje kot kraj omenjajo okoli leta 1200 v seznamu posesti Goriških grofov in sicer pod imenom Videlsdorf. Današnje ime naselja pa se pojavi šele v 16. stoletju. V času Habsburške monarhije se kot duhovnija prvič omenja biljenska cerkev sv. Antona leta 1763. V času 1. svetovne vojne je bila cerkev porušena. V obnovljeni cerkvi se je od prejšne ohranil spodnji del oltarja.

V času fašizma, so bile tudi za Bilje značilne »aleksandrijke«, ženske, ki so se odpravljale v Egipt, kjer so negovale otroke bogatašev. Šle so skoraj iz vsake biljenske hiše, iz nekaterih celo več. Iz Egipta pa se ni nikoli več vrnilo 77 žensk.[1]

Arheologija[uredi | uredi kodo]

Področje, ki ga zavzema današnje naselje je bilo poseljeno že v rimskem času. Tu je stalo rimsko in langobardsko naselje ob rimski cesti Oglej - Emona. Arheološke najdbe, razstresene po celotnem prostoru okoli Bilj izpričujejo pomembnost nekdanjega naselja. Tu so odkrili grobove in pa ostanke opekarske dejavnosti, ki je temeljila na izrabi bogatih zalog gline. Najdba opekarne pri Biljah , ki je stala na ledini imenovani Križ Cijan sega v časovni razpon od 1. do 5. stol. n.štetja.

Med Biljami in Bukovico je stala rimska cestninska postaja Ad Fornulos.

Konec 6. in v začetku 7. stoletja je bilo v Biljah langobardsko naselje v sklopu vzhodnega langobardskega državnega ozemlja.[2]

NOB[uredi | uredi kodo]

Dne 12. septembra 1942 je 12 mladih fantov iz Bilj odšlo v partizane. V spomin na ta množični odhod mladincev v partizane, praznjujejo Bilje 12. septembra svoj krajevni praznik.

Po italijanski kapitulaciji so v Bilje prišli Nemci. Tu so bili v septembru 1943 v okviru goriške fronte hudi boji. Nemci so vas delno požgali.

Dne 23. oktobra 1944 je na bregu Vipave 5. bataljon Bazoviške brigade uničil močno nemško patruljo.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Najpomembnejša gospodarska panoga je poleg vinogradništva in sadjarstva tudi opekarstvo. Opekarstvo, ki je Biljam vtisnil neizbrisni pečat, se je v novejši zgodovini pričelo razvijati konec 19. stoletja, ko je tu pričelo obratovati več opekarn: Ljudske opekarne ustanovljene 11. marca 1898, opekarna Saunig-Nemec ustanovljena 6. januarja 1886 in opekarna grofa Caroninija. Tradicionalno opekarstvo se je ohranilo vzhodno od vasi, kjer imajo Goriške opekarne d.d. v Mrljakih velik obrat.

Poleg opekarništva je zelo pomembno tudi vinogradništvo. Na Biljenskih gričih leži s površino 200 hektarov največji strnjeni vinogradniški kompleks v Sloveniji.

V Biljah ima Agencija Republike Slovenije za okolje eno od 13-tih sinoptičnih postaj.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Nemec, Nateša, Bilje: kronika(COBISS)
  2. ^ Enciklopedija Slovenije; knjiga 1, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1987

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]