Klinoklor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Klinoklor serafinit
Splošno
Kategorija VIII. razred – Silikati,
podrazred: plastnati silikati (filosilikati),
kloritna skupina
Kemijska formula (Mg,Fe2+)5Al[(OH)8|AlSi3O10]
Strunzova klasifikacija 9.EC.55
Klasifikacija DANA 71.04.01.04
Kristalna simetrija Monoklinska prizmatična (2/m),
prostorska skupina: C 2/m
Osnovna celica a = 5,3 Å, b = 9,3 Å, c = 14,3 Å, Z = 2, β= 97°, V = 699,59 Å3
Lastnosti
Molekulska masa 595,22 g/mol
Barva Brezbarvna, bela, siva, rjava, rumenkasta, zelenkasta, modrikasta, rdeče vijolična
Kristalni habit Zrnat, masiven, psevdo heksagonalen
Kristalni sistem Monoklinski
Razkolnost Popolna po {001}
Lom Neraven
Žilavost Upogljiv
Trdota 2 - 2,5
Sijaj Steklast, bisern
Barva črte Bela
Prozornost Prozoren do prosojen
Gostota 2,55 – 2,75 g/cm3,
povprečna: 2,65 g/cm3,
izračunana: 2,83 g/cm3
Optične lastnosti Dvoosen (+)
Lomni količnik nα = 1,571 – 1,588,
nβ = 1,571 – 1,589,
nγ = 1,576 – 1,599
Dvolomnost δ = 0,005 – 0,011
Pleohroizem

x: svetlo rumeno zelen do svetlo modro zelen,

y, z: svetlo zelenkasto rumen do svetlo modro zelen
Kot 2V Izračunan: 0º - 36º,
izmerjen: 0º - 40º
Disperzija r < <
Ultravijolična fluorescenca Ne fluorescira
Najpogostejše nečistoče Cr, Ca
Radioaktivnost Ni radioaktiven
Sklici [1][2]
Glavne vrste
Druga imena Kolerajnit, kämmererit (rdeč), mofit, penin, proklorit, ripidolit, šeridanit

Klinoklor (iz grškega klinopoševen in hloroszelen) ali ripidolit (iz grškega ripispahljača in lithoskamen) je zelo pogost silikatni mineral iz podrazreda plastnatih silikatov s kemijsko formulo (Mg,Fe2+)5Al[(OH)8|AlSi3O10].[3] Kristali so najpogosteje ploščati, lističasti ali žarkasti, lahko pa so tudi masivni skupki.

Mineral je odkril in prvi opisal William Phipps Blake leta 1851 v West Chesterju v Pensilvaniji (ZDA).

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Čisti klinoklor je brezbarven, primesi pa ga značilno obarvajo. Prevladuje zelenkasto bela do temno zelena barva. Kristali so prozorni do prosojni in imajo steklast sijaj. Prelomi imajo vlaknato strukturo in bisern do svilnat sijaj. Mineral je mehak, saj je njegova trdota od 2 do 2,5. Njegova gostota je 2,55 do 2,75 g/cm3.

Podvrste in različki[uredi | uredi kodo]

Kämmererit iz Erzuruma, vzhodna Turčija
  • Delesit in diabantit sta z železom bogata različka kliniklorja.
  • Kämmererit je s kromom bogat različek, ki je zaradi značilne rdeče barve breskovega cveta zelo cenjen med zbiralci klinoklorja. Ime je dobil po Augustu Alexandru Kämmererju, nemškemu direktorju rudnikov v Sankt Peterburgu.
  • Leuchtenbergit je različek z majhno vsebnostjo železa.
  • Penin je z magnezijem obogaten zeleno črn različek klinoklorja.
  • Šeridanit je z aluminijem bogat različek.

Nastanek in nahajališča[uredi | uredi kodo]

Kliniklor je nastal s hidrotermalnim metamorfizmom v skrilavcih ali marmorju. Spremljajoči minerali so biotit, hondrodit in magnetit.

Njegova tipska lokacija je West Chester v Pensilvaniji. Druga pomembna nahajališča so v Ahmatovsku in Zlatoustu na Uralu (Ruska federacija), Schwarzensteinu na Tirolskem, Traversalli v Piemontu (Italija) in Markt-Laugastu v Gornji Frankoniji (Nemčija).

V Sloveniji so minerale iz kloritne skupine našli v dolini Bistrice pri Slovenski Bistrici.[4]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Webmineral.com http://webmineral.com/data/Clinochlore.shtml
  2. ^ Mindat.org http://www.mindat.org/min-1070.html
  3. ^ Stefan Weiß: Das große Lapis Mineralienverzeichnis, 4. izdaja, Christian Weise Verlag, München (2002). ISBN 3-921656-17-6.
  4. ^ Vidrih, R. in Mikuž, V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. ISBN 86-365-0184-9.