Jean-Felix Picard (astronom)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Jean-Felix Picard (astronom)
Jean Picard.gif
Jean-Felix Picard
Rojstvo 21. julij 1620({{padleft:1620|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})
La Flèche
Smrt 12. julij 1682({{padleft:1682|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:12|2|0}}) (61 let)
Pariz
Državljanstvo Royal Standard of the King of France.svg Francija
Poklic astronom in fizik


Jean-Felix Picard, francoski astronom in duhovnik, * 21. julij 1620, La Fleche, Sartha, Francija, † 12. julij 1682, Pariz.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Picard je bil Gassendijev pomočnik. 21. avgusta 1645 sta skupaj opazovala Sončev mrk. Od leta 1655 je bil Picard profesor astronomije na Francoskem kolegiju (College de France). Član francoske Kraljeve akademije znanosti (Académie Royale des sciences) je postal že ob njeni ustanovitvi leta 1666. Od leta 1667 do 1672 je skupaj s Colbertom vodil gradnjo observatorija v Parizu. Nadziral je postavitev prvih inštrumentov v observatorij in jih leta 1671 nadvse natančno opisal z navodili za uporabo in pregled, ki veljajo še danes. Bil je prvi, ki daljnogleda ni uporabil le za navadna opazovanja, temveč za natančno merjenje najmanjših kotov. Med merjenjem je uvedel viziranje z daljnogledom z nitnim križem.

Leta 1669 je dokazal, da je lomljenje svetlobe odvisno od zračnega pritiska in temperature. Na zahtevo pariške Akademije znanosti je od leta 1669 do 1670 izmeril poldnevnikov (meridianski) lok med Parizom in Amiensom z metodo triangulacije, ki jo je leta 1614 iznašel Snell van Royen. Meritve je opravljal v okolici Pariza, zato se je lahko pogosto vračal v prestolnico in se ukvarjal tudi z drugimi raziskavami. Navidezno preproste meritve so zahtevale veliko dela. Vrh zvonikov in stolpov, ki so določali njegov sestav trikotnikov, je moral postaviti merske inštrumente z lečami. Natančno je izmeril razdaljo med Montdidierjem in Amiensom, ki ležita na istem poldnevniku. Nato je natančno določil njuni zemljepisni širini s kvadrantom, na katerega je prvi namestil astronomski daljnogled, in na novo izmeril polmer Zemlje. Kote je odmerjal z mikrometrskim mikroskopom z gibljivo nitjo, ki ga je malo prej leta 1666 izboljšal Auzout. Picardov veliki astronomski sekstant s polmerom 3,25 m za določitev navpičnic na obeh koncih loka, ki ga je bilo treba izmeriti, bi se lahko pokvaril, če bi ga prepeljali na vozu. Zato so ga morali iz Pariza v Amiens nositi peš na nosilih. Osnovnica, dolga 11 km, je segala od Villejeuifa do Juvisyja. Izmerili so jo dvakrat z lesenimi drogi dolgimi 8 m. Droge so morali vsakokrat z ogelnikom in z navpično nitjo skrbno preveriti, ali res ležijo naravnost in vodoravno. Po njegovih merjenjih je bila velikost loka 1° 22' 55" in 1° Zemljinega poldnevnika 111,213 km (57.060 sežnjev, po sodobnih merjenjih pa 111,18 km). Tudi njegovo meritev smatrajo za slučajno tako natančno, ker je nastala kompenzacijska napaka. Dolžine je meril z lesenimi letvami, vpliva aberacije svetlobe in astronomske nutacije pa ni upošteval, ker ju še ni poznal. Njegova meritev je bila zadnja meritev Zemlje kot krogle, ker so kmalu zatem ugotovili, da njena oblika od te odstopa, vendar je zelo pomembna, ker je kasneje služila Newtonu kot dovolj natančen podatek o velikosti Zemlje, brez katerega ne bi mogel ugotoviti enakosti sil, zaradi katerih padajo telesa in zaradi katerih se giblje Luna okoli Zemlje. Picardova natančnost pa je vseeno osupljiva. Napaka je samo 0,001. Leta 1756 je bil de Lacaille le trikrat uspešnejši. Njegova napaka je bila 0,0003. Leta 1669 je Picard zapisal: »Da bi primerjali izkušnje, ki smo si jih pridobili v pariškem observatoriju z izkušnjami de Braheja in zamenjali pariški poldnevnik s poldnevnikom v Uranienborgu, moramo izračunati natančno razliko v zemljepisni dolžni med tema dvema poldnevnikoma. Zato je bilo treba v obeh krajih izmeriti oddaljenost Jupitrovih satelitov. Prav tako bi bilo dobro, da bi znova izmerili višino tečaja s kraja, kjer je bil Uranienborg, da bi primerjali svoje pripomočke z de Brahejevimi in videli, koliko lahko zaupamo njegovemu opazovanju. ...« De Brahejeva opazovanja, na katerih temeljijo Keplerjevi zakoni, so zbujala veliko zanimanja, saj so jih lahko primerjali z legami, ki so jih skoraj po 100 letih izmerili v Parizu. Mrki Jupitrovih satelitov pa so izjemno koristni. Ob istem času jih je mogoče videti tako v Parizu kakor na Danskem. Z njimi lahko primerjamo krajevni čas obeh mest in s tem razliko njunih zemljepisnih dolžin. Da jih je Picard lahko natančno opazoval, je nesel s seboj 3 daljnoglede, opremljene z Auzoutovim mikrometrskim vijakom, in opremo, s katero je izmeril poldnevnik. Na Dansko je odpotoval julija 1671. Od observatorija, ki ga je de Brahe zapustil leta 1597, so ostali samo še temelji. Vendar je Picardu uspelo ugotoviti, kje so stali inštrumenti. Na isto mesto je postavil svoje in skupaj z mladim Rømerjem izpeljal nalogo. Rømer je s svojo sposobnostjo naredil na Picarda tolikšen vtis, da ga je odpeljal s seboj v Pariz in dosegel, da je postal profesor astronomije in član Akademije znanosti. Čeprav z današnjega pogleda Picardova meritev poldnevniškega loka sama po sebi ni bila tako natančna, se je s temi podatki vseeno lotil tudi merjenja paralakse Marsa. Njegova naloga ni bila prav nič enostavna. Potrebno je bilo izračunati razdaljo med Zemljo in kakim drugim planetom, ki je kar se da blizu. Mars se vsakih 15 ali 16 let približa Zemlji za priblžno 1/3 razdalje med Zemljo in Soncem. To se je ponovno zgodilo leta 1672. Zato se je njegov sodelavec Richer z astronomskimi inštrumenti in natančno uro leta 1671 vkrcal na ladjo in se odpravil v Cayenne v Francoski Gvajani, ki leži le nekaj stopinj nad ekvatorjem. V tistih časih je bila to najjužnejša od vseh francoskih kolonij. Picard in Richer sta vsak na svojem mestu ob dogovorjenem času sočasno skrbno izmerila lego Marsa glede na zvezde. Richer se je nato z ladjo po 2. letih vrnil v Pariz in po nekajmesečnih analizah rezultatov sta oba astronoma razočarana ugotovila, da je bila odprava neuspešna. Razlika v legi Marsa med obema meritvama je bila premajhna, da bi jo lahko opazila, oziroma izmerila s tedanjimi inštrumenti. Razdaljo med opazovalcem in telesom je bilo potrebno še povečati. To je kmalu zatem storil Giovanni Cassini I., ko je izmeril paralakso Marsa ob njegovi opoziciji in s tem tudi astronomsko enoto z 12-urno zakasnitvijo. Vendar pa je bila napaka Picarda in Richerja le 0,02. Leta 1679 je Picard ustanovil znameniti letni zbornik Connaissance des Temps z efemeridami in bil njegov urednik do svoje smrti. Napisal je prvih pet zvezkov (1679-1683).

Med vrsto odprav, ki se jih je udeležil od leta 1676 do 1681 je Picard z de La Hirom (1640-1718) narisal prvi natančen zemljevid francoske obale. Ko so leta 1682 pokazali ta zemljevid Ludviku XIV. je kralj v šali potožil, da je s tem ob ne ravno zanemarljiv del svojega kraljestva.

De Mairan je poročal, da je Picard 20. marca 1673 odkril δ Trapeza v Orionovi meglici M42. Kasneje jo je neodvisno leta 1684 odkril tudi Huygens.

Leta 1680 je Picard odkril, da Severnica med letom menja svoj položaj za 40".

Glej tudi[uredi | uredi kodo]