Grško gledališče

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Panoramski pogled grškega gledališča Epidaurus

Grško gledališče ali grška drama je gledališčna tradicija, ki se je razcvetela v stari Grčiji med približno 7. in 2. stoletjem pr. n. št. Polis Atene, politična in vojaška velesila v Grčiji, je bil med tem časom žarišče starogrškega gledališča. Atenske tragedije, komedije in satire so bile ene od najzgodnejših gledališčnih oblik, ki so se pojavile na svetu. Grško gledališče je pustilo trajen pečat na zahodno gledališče in kulturo.

Grki so gledališča gradili v skoraj vseh mestih in večinoma na pobočjih hribov. Zgrajena so bila v polkrožni obliki in v zlatem rezu, kar je omogočilo nadvse dobro akustiko; dogajanje na odru se je namreč slišalo vse do zadnje vrste.

Najznamenitejše starogrško gledališče je zagotovo gledališče v Epidavru.

Korenine[uredi | uredi kodo]

Aristotelovo delo »Poetika« pravi, da je grška tragedija nastala prej kot satire in komedije. Pravi tudi, da so se tragedije razvile iz ditirambov, pesmi, ki so bile prepevane za hvaljenje Dioniza na Dioniziji vsako leto. Ditirambi so se začeli kot improvizacije. V 7. stoletju pr. n. št. se je s pesnikom Arionom ditiramb razvil v formalizirano pripovedko, ki je bila peta v zboru. Leta 534 pr. n. št. je glavno vlogo v pripovedki igral Thespis. Govoril in igral je kot glavna oseba in sodeloval z zborom, ki je imel funkcijo pripovedovalca in komentatorja. Thespisa imajo zaradi tega za prvega grškega »igralca«.

Najstarejše je atensko gledališče, ki je ležalo v Dionizovem svetem gaju na južnem pobočju Akropole. Prvotno je imelo gledališče lesene sedeže, ki so jih pozneje zamenjali kamniti. Sedeži v prvih vrstah so bili rezervirani za visoke državne funkcionarje in ugledne tuje goste in so bili narejeni iz žlahtnega marmorja – med temi je bil najlepši sedež namenjen Dionizovemu svečeniku.

Pozneje so zgradili vrsto gledališč po različnih krajih Grčije: v Ikariji, Pireju, Korintu, Tebah, Oropu, Eretriji, Delfih, Sikionu, na otokih Delosu, Kosu, Rodosu, v Mali Aziji, na Siciliji in drugod.

Zlata doba[uredi | uredi kodo]

S 5. stoletjem pr. n. št. je gledališče postalo formacevtsko in je predstavljalo velik del atenske državljanskega ponosa. Osrednja prireditev na letnem festivalu Dionizije je bilo tekmovanje med tremi filmskimi pisatelji v Dionizijskem gledališču. Vsak je predložil triologijo povezanih tragedij in še satiro, ki je imela podobno temo kot tragedija, ampak v bolj lahko mišljenem načinu. V tem času so se gledališčne igre odlikovale z dvema igralcema, namesto enega igralca in zbora je glavno vlogo prevzel en sam ločen lik s funkcijo pripovedovalca. Poleg tega se je tematika predstav razširila, tako da so namesto čaščenja samo Dioniza slavili celotno grško mitologijo.

Helenistična doba[uredi | uredi kodo]

Atenska moč je padala po peloponeški vojni in bilo je videti, da so gledališke tradicije izgubile svojo vitalnost. Vendar se je grško gledališče vseeno nadaljevalo v helenistično dobo, tudi po zasedbah Aleksandra Velikega v 4. stoletju pr. n. št. Osnovna helenistična gledališka oblika je bila zdaj Nova komedija. Edini veljaven dramski pisatelj iz te dobe je Menander. Najpomembnejši prispevek Nove komedije je bil vpliv na rimske komedije Platusa in Terenca.

Dramatiki[uredi | uredi kodo]

Tragedija:

Komedija:

Tragedija in komedija:[uredi | uredi kodo]

Ob koncu 6. stoletja sta se na raznih krajih grškega prostora dvignili na literarno stopnjo zvrsti dramske poezije: tragedija in komedija. Njuna skupna značilnost je dejanje (δρᾶμα; drama). Tragedija je dosegla vrh v času Ajshila, Sofoklesa in Evripida (skoraj celo 5. stoletje), komedijo pa je na umetniško raven dvignil Epiharmos v dorski Siciliji.

  • μίμησις (mimesis) = posnemanje, prikazovanje s pomočjo igralcev

Tragedija[uredi | uredi kodo]

Antična tragedija je bila sestavni del bogoslužja, h kateremu se je zbralo vse ljudstvo ob verskem prazniku. Tesno je bila povezana s kultom boga Dioniza. Začela se je iz improvizacij, pri pevcih ditirambov (zborska pesem na čast Dionizu). Tragedija je pomenila pesem igralcev, ki so bili oblečeni v kozlovska oblačila ali pesem satirov, dobesedno pa pomeni kozlovski spev. Udeleženci Dionizovega bogoslužja naj bi kozla zaklali, se preoblekli v kozlovska oblačila in ga v obredu pojedli. Medtem so prepevali žalostinke za umrlimi junaki ali umrlim bogom Dionizom, ki ga Titani ubijejo in se zopet rodi. Uboj kozla ima pri obredu simbolično vlogo – smrt Dioniza. Med razvojem je tragedija doživela mnogo sprememb, dokler ni dosegla svoje naravne oblike.

Tragedije so v Atenah uprizarjali ob Velikih Dionizijih, ki so jih obhajali v mesecu 'elafebolionu' (marec/april). Praznične slovesnosti so trajale cel teden:

  • 1. dan: predstavitev vsebine tragedij
  • 2. dan: v mesto je prišla procesija s kipom Dioniza
  • 3. dan: verski obredi in žrtvovanja na akropoli
  • 4.-6. dan: uprizoritve tragedij

V zadnjih treh dneh (torej 4., 5. in 6. dan) se je vsak dan predstavil po en pesnik s svojo tetralogijo, ki je obsegala tri tragedije in eno satirsko igro. S predstavami so začeli zgodaj, ob zori, ocenjevala pa jih je 10-članska žirija, ki je na koncu podelila nagrade za prvo, drugo in tretje mesto.

Dionizije[uredi | uredi kodo]

  • praznovanje so uvedli med Pejzistratovo vladavino (leta 534 pr. Kr.)
  • za organizacijo celotnega praznika je bil zadolžen arhont, najvišji državni uradnik, po katerem se je štelo tudi leto - ἄρχον ἐπώνιμος (arhon epónimos)
  • stroške uprizoritve (maske, kostumi, priprava zbora) je prevzel premožnejši meščan, imenovan χορηγός (horegós)

Deli gledališča[uredi | uredi kodo]

  • ὀρχήστρα (orkestra) – osrednji del grškega gledališča, okroglo plesišče
  • ϑέατρον (théatron) – prostor za gledalce, ki je s treh strani oklepal orekestro
  • ϑυμέλε (thyméle) – Dionizov oltar sredi orkestre, na katerem je Dionizov svečenik pred začetkom predstave opravil očiščevalno daritev
  • σκηνή (skené) – lesena zgradba, ki so jo igralci uporabljali kot garderobni prostor
  • προσκήνιον (proskénion) – lično izoblikovan in okrašen prednji del lesene zgradbe (sprva je bil lesen, pozneje zidan)
  • πάροδος (párodos) – pot med gledališko stavbo in prostorom za gledalce, po kateri je prišel zbor v orkestro in igralci na proskenij
  • ὑποσκήνιον (hyposkénion) – notranjost gledališke stavbe, ki gledalcem ni bila vidna; notri so v domišljiji gledalcev igralci odigrali najbolj grozljive dogodke (umore, samomore…)

Tehnične naprave grškega gledališča[uredi | uredi kodo]

  • vrtljivi oder - ἐγκύκλημα (enkíklema) - verjetno helenistična novost
  • vrtljivi žerjav - γέρανος (géranos) – z njim so na oder spustili boga (θεὸς ἀπὸ μηχανῆς)
  • ploščad, s katere so govorili bogovi - θεολογεῖον (theologeíon)
  • refleksna zrcala za bliske in strele - κεραυνοσκοπεῖον (keraunoskopeíon)
  • ogromen boben za grom - βροντεῖον (bronteíon)

Scensko slikarijo je uvedel Sofokles.

Igralci[uredi | uredi kodo]

  • zbor: χορός (horós) – tisti, ki izuri zbor: χοροδιδάσκαλος (horodidáskalos)
  • igralec: ὁ ὑποκριτής (hipokrités)
  • glavni igralec: ὁ πρωταγονιστής (protagonistés)

Spreminjanje števila igralcev in vloga zbora: Ajshil je povečal število igralcev iz enega na dva, zmanjšal vlogo zbora in težišče prenesel na govorne particije. Sofokles je uvedel še tretjega igralca in scensko slikarijo.

Vloge so lahko igrali le moški; če je bilo potrebno odigrati žensko vlogo, so uporabili masko.

Vloga zbora[uredi | uredi kodo]

V svojem začetku je bila tragedija izključno zborovska pesnitev in imel v dramah velik pomen - v Ajshilovih dramah (Peržani, Sedmerica proti Tebam, Pribežnice) je zbor še zmeraj eden glavnih nosilcev dejanja. Kasneje pa je v tragedijah zbor začel izgubljati svojo osrednjo vlogo, rasel pa obseg individualne igre. Sofokles in Evripid sta vlogo zbora močno omejila, čeprav je še vedno ostajal v zvezi z dramskim dogajanjem. V zboru je bilo sprva 50 oseb - toliko naj bi jih bilo tudi v ditirambu. Kasneje so zbor skrčili na 12 oseb, dokler ni Sofokles števila oseb zopet dvignil, in sicer na 15 oseb. Zbor je opravljal sledeče funkcije: govoril, pel in plesal.

Vir[uredi | uredi kodo]

Ajshil - prevod Kajetan Gantar (1982): Peržani, Vklenjeni Prometej - spremna beseda, Ljubljana, Mladinska knjiga