Pojdi na vsebino

Zločini proti človeštvu v komunizmu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Spominski kamni z napisom: "Nikoli ne pozabiti na žrtve komunizma."

Zločini proti človeštvu v komunizmu, kot so prisilne deportacije, množični poboji, mučenje, prisilna izginotja, izvensodne usmrtitve, teror,[1] etnično čiščenje, zasužnjevanje in namerno stradanje ljudi, tj. med holodomorjem in velikim preskokom, so se dogajali skozi 20. stoletje. Takšni dogodki so bili opisani kot zločini proti človeštvu.[2][3][4]              

V Praški deklaraciji o evropski vesti in komunizmu iz leta 2008 je navedeno, da je treba zločine, ki so bili storjeni v komunizmu, oceniti kot zločine proti človeštvu. Za te zločine je bilo sojeno zelo malo ljudem, čeprav je vlada Kambodže preganjala nekdanje pripadnike Rdečih Kmerov ter jih obsodila na dosmrtni zapor,[5] sodišče Etiopije je nekdanjega diktatorja Mengista Marjama v izgnanstvu obsodilo na dosmrtno ječo, čeprav še danes živi v izgnanstvu, vlade Estonije, Latvije in Litve pa so sprejele zakone, ki so privedli do pregona več storilcev za njihove zločine proti baltskim narodom. Sodili so jim za zločine, ki so jih zagrešili med okupacijo baltskih držav v letih 1940 in 1941 ter za zločine, ki so jih zagrešili med sovjetsko ponovno okupacijo teh držav, ki so se zgodili po drugi svetovni vojni. Sojenja so potekala tudi za napade, ki jih je Ljudski komisariat za notranje zadeve (NKVD) izvedel proti gozdnim bratom.[6]

Ljudska republika Kitajska

[uredi | uredi kodo]

V času Maa Cetunga

[uredi | uredi kodo]
Dvoriščne peči za proizvodnjo jekla med veliko kitajsko lakoto

Mao Cetung je bil predsednik Kitajske komunistične stranke (KPK), ki je prevzela nadzor nad Kitajsko leta 1949, kar je obdržala do Maove smrti septembra 1976. V času njegovega vladanja je bilo storjenih veliko število množičnih usmrtitev, aretacij, preganjanj, uničevanj in velika mučenja ljudi. V tem času je sprožil več reformnih prizadevanj, med katerimi sta bila najbolj opažena Veliki preskok naprej in Kulturna Revolucija. Januarja 1958 je Mao začel s prvim petletnim načrtom, katerega zadnji del je bil znan kot Veliki skok naprej. Načrt naj bi pospešil proizvodnjo in težko industrijo kot dopolnilo gospodarski rasti, podobno sovjetskemu načinu, in odločilni dejavnik Maove kitajske marksistične politike. Mao je leta 1958 preživel deset mesecev na turneji po državi, da bi pridobil podporo za Veliki skok naprej in pregledal napredek, ki je bil že dosežen. To je pomenilo ponižanje, javno kaznovanje in mučenje vseh, ki so dvomili o skoku. Petletni načrt je najprej uvedel delitev kmečkih skupnosti na občine. Kitajski nacionalni program za kmetijski razvoj (NPAD) je začel pospeševati svoje načrte za industrijsko in kmetijsko proizvodnjo v državah. Načrti priprave so bili sprva uspešni, saj je Veliki skok naprej razdelil kitajsko delovno silo in proizvodnja se je za kratek čas povečala.[7]

Sčasoma so načrtovalci CCP razvili še bolj ambiciozne cilje, kot je zamenjava osnutka načrtov za leto 1962 s tistimi za leto 1967, industrije pa so razvile ozka grla pri dobavi, vendar niso mogle zadostiti zahtevam rasti. Hiter industrijski razvoj je spremljal porast mestnega prebivalstva. Zaradi pospeševanja kolektivizacije, proizvodnje težke industrije in stagnacije kmetijske industrije, ki ni sledila zahtevam rasti prebivalstva v kombinaciji z letom (1959) neugodnega vremena na kmetijskih območjih, je bilo le 170 milijonov ton žita proizvedeno, precej pod dejansko količino žita, ki jo je prebivalstvo potrebovalo. Sledila je množična lakota, ki se je še poslabšala do leta 1960, ko je bilo pridelanih le 144 milijonov ton žita, kar je bilo skupaj 26 milijonov ton manj od celotne količine žita, pridelanega leta 1959.[8] Vlada je uvedla racionalizacijo, vendar se ocenjuje, da je med letoma 1958 in 1962 najmanj 10 milijonov ljudi umrlo zaradi velike kitajske lakote. Lakota ni ostala neopažena in Mao se je popolnoma zavedal velike lakote, ki je preplavila podeželje, vendar je namesto, da bi poskušal odpraviti problem, zanj krivil protirevolucionarje, ki naj bi skrivali in delili žito.[9] Mao se je celo simbolično odločil, da se bo vzdržal uživanja mesa v čast trpečim. 

Zaradi razširjene lakote po vsej državi je bilo veliko poročil o človeškem kanibalizmu in drugih nečloveških dejanjih, vključno s tistim o kmetu iz Hunana, ki je bil prisiljen ubiti in pojesti svojega otroka. Ko so ga vprašali o tem, je rekel, da je to storil "iz usmiljenja".[10] Prvotna ocena končnega števila smrtnih žrtev je bila od 15 do 40 milijonov. Po besedah ​​Franka Dikötterja, profesorja humanistike na Univerzi v Hongkongu in avtorja Maove velike lakote, knjige, ki podrobno opisuje Veliki skok naprej in posledice močnega oboroženega izvajanja gospodarske reforme, je skupno število ljudi, ki so bili ubiti v lakoti, ki je trajala od 1958 do 1962, je dosegla več kot 45 milijonov. Od tistih, ki so bili ubiti v lakoti, jih je vlada pogosto najprej mučila in nato predčasno ubila, 2 % jih je storilo samomor in 5 % jih je umrlo v Maovih delovnih koncentracijskih taboriščih, ki so bila zgrajena za zadrževanje tistih, ki so trpeli v lakoti in so bili označeni kot "sovražniki ljudstva".[11] V članku za The New York Times Dikötter omenja tudi stroge kazni za manjše prekrške, kot je živ pokop ljudi zaradi kraje peščice žita ali izgube klasja in žigosanja zaradi izkopavanja krompirja. Dikotter je povedal, da je Mao na izvršnem sestanku leta 1959 izrazil apatijo glede vsesplošnega trpljenja in izjavil: "Kadar ni dovolj hrane, ljudje umrejo od lakote. Bolje je pustiti, da polovica ljudi umre, kot pa da bodo drugi lahko preživeli."[12] Anthony Garnaut pojasnjuje, da je Dikötterjeva interpretacija Maovega citata "Bolje je pustiti polovico ljudi umreti, kot da druga polovica preživi" ne samo, da ignorira bistvene komentarje konference drugih znanstvenikov in več njenih ključnih udeležencev, ampak kljubuje zelo jasnemu besedilu arhivskega dokumenta, ki ga ima v lasti, na katerem obesi svojo zadevo.[13]

Sovjetska zveza

[uredi | uredi kodo]
Ljudje med prisilnim delom v Gulagu

V Sovjetski zvezi so bile človekove pravice zelo omejene.[14][15][16][17] Največ zločinov proti človeštvu se je zgodilo v prvih 36 letih obstoja države, ko sta oblast vodila njen ustanovitelj Vladimir Lenin in njegov naslednik Josif Stalin. Prva leta po oktobrski revoluciji in ustanovitvi so Sovjetsko državo zaznamovali Leninov Rdeči teror, v katerem so boljševiki pobili več ljudi in političnih nasprotnikov, lakota v Sovjetski državljanski vojni, kjer je umrlo okrog 3 milijone ljudi, ter upori v Kronstadtu in v Tambovu. Ko je Lenin leta 1924 umrl, je na oblast prišel Stalin in kmalu zatem začel s čistkami. Stalinova vladavina je zaznamovala velika preganjanja, javne usmrtitve, poboje ter sužnejska dela v raznih koncentracijskih taboriščih kot npr. Gulag. V tridesetih letih so komunisti v Ukrajini na Stalinov ukaz izvedli tudi veliko sovjetsko lakoto, v kateri je umrlo okrog 4 milijone ljudi. Ko je Stalin leta 1953 umrl, je na oblast prišel Nikita Hruščov, ki je nato s svojimi sodelavci sprejel malo manj zatiralsko politiko. V poznejših letih so Sovjetsko državo zaznamovale veliko manjše kršitve človekovih pravic, s tem pa so bile tudi manj omejene, vendar pa so bila tudi obdobja, ko so se zgodile tudi večje kršitve, kot npr. leta 1961, ko je Hruščova politika povečala sovjetsko propagando za preganjanje cerkve vernikov. Najmanjše kršitve proti človeštvu, pri čemer so bile človekove pravice vedno manj omejene, so bile v zadnjih letih Sovjetske države, ko je oblast vodil njen zadnji voditelj Mihail Gorbačev.

Kambodža

[uredi | uredi kodo]
Lobanje ubitih žrtev, v muzeju Kambodškega genocida

Znanstveniki menijo, da je bil kamboški genocid, ki so ga izvedli Rdeči Kmeri pod vodstvom Pol Pota v tako imenovanih Poljih ubijanja, velik zločin proti človeštvu.[18] V štirih letih vladanja je bil komunistični režim Pol Pota odgovoren za smrt približno 2 milijonov ljudi zaradi stradanja, izčrpanosti, usmrtitve, mučenja, pomanjkanja zdravstvene oskrbe kot posledica eksperimenta komunistične utopije.[19] Pravni znanstveniki Antoine Garapon in David Boyle, sociolog Michael Mann in profesor politologije Jacques Sémelin verjamejo, da je dejanja Komunistične partije Kampučije najbolje opisati kot zločin proti človeštvu in ne kot genocid.[20] Vendar pa so od leta 2018 Rdeče Kmere razglasili za krivce za genocid nad muslimansko manjšino Cham in Vietnamci.[21]

Leta 1997 so sopredsedniki vlad Kambodže poiskali pomoč pri Združenih narodih pri iskanju pravice za zločine, ki so jih zagrešili komunisti v letih od 1975 do 1979. Junija 1997 je bil Pol Pot ujet med notranjim bojem za oblast znotraj Rdečih Kmerov in ponudil mednarodni skupnosti. Vendar nobena država ni bila pripravljena zahtevati njegove izročitve.[22] Politike, ki so jih sprejeli Rdeči Kmeri, so privedle do smrti ene četrtine Kambodžskega prebivalstva v samo štirih letih.[23]

Severna Koreja

[uredi | uredi kodo]
Glej tudi: Zaporniška taborišča v Severni Koreji in Kršitve človekovih pravic v Severni Koreji
Zemljevid političnih taborišč v Severni Koreji

Raven človekovih pravic v Severni Koreji se šteje za najslabšega na svetu, zaradi česar je bil globalno obsojen, skupine in organizacije kot so Združeni narodi, Evropska unija, Human Rights Watch, pa so vse bolj kritične do stanja v državi.[24] Leta 2010 so trije prebežniki iz zaporniških taborišč v Severni Koreji s pomočjo Državljanske koalicije za človekove pravice ugrabljenih in severnokorejskih prebežnikov neuspešno poskušale pripeljati takratnega severnokorejskega voditelja Kima Džong-ila pred sodišče. Decembra istega leta so v Haagu vložili obtožnico.[25] Skupina nevladnih organizacij Christian Solidarity Worldwide je izjavila, da se zdi, da je sistem severnokorejskih zaporniških taborišč zasnovan posebej za pobijanje velikega števila ljudi, ki so označeni kot sovražniki ali imajo drugačno politično prepričanje. International Coalition to Stop Crimes Against Humanity in North Korea (ICNK) ocenjuje, da v koncentracijskih taboriščih v Severni Koreji letno umre okrog 10.000 ljudi.

Etiopija

[uredi | uredi kodo]

Po prihodu Mengista Marjama na oblast v Etiopiji je njegova vlada, imenovana Derg, sprožila etiopski rdeči teror, kjer so tako kot v sovjetskem rdečem terorju, tudi v tem terorju komunisti aretirali in pobijali ljudi.[26][27][28] V javnem govoru aprila 1977 je Mengitsu vzkliknil "Smrt protirevolucionarjem! Smrt EPRP!"  in nato izdelal tri steklenice, napolnjene z rdečo tekočino, ki je simbolizirala kri imperialistov in kontrarevolucionarjev, ter jih vrgel na tla, da so se razbila, da bi s tem pokazal, kaj bo revolucija storila svojim sovražnikom.[29] V naslednjih mesecih se je na ulicah etiopske prestolnice in drugih mest prikazalo na tisoče mrtvih mladih moških in žensk. Sistematično jih je ubijala predvsem milica, povezana s kebelesi, sosedskimi nadzornimi odbori, ki so v času Mengistujeve vladavine služili kot najnižje enote lokalne uprave in varnostnega nadzora. Družine so morale kebeljem plačati davek, znan kot "zapravljena krogla", da so lahko pridobili trupla svojih najdražjih.[30] Vlada Derg je sprožila tudi več politik, ki so leta 1983 privedle do katastrofalne etiopske lakote, ki je zahtevala več tisoč smrtnih žrtev. Ta lakota je bila glavni dogodek, ki je pritegnila največ pozornosti etiopskemu komunizmu. Mengistu Marjam naj bi lastnoročno pobijal politične nasprotnike.[31]

Kuba

[uredi | uredi kodo]

Človekove pravice na Kubi so pod drobnogledom zahodnih organizacij za človekove pravice, ki kubansko komunistično vlado obtožujejo sistematičnega kršenja človekovih pravic kubanskega ljudstva, vključno s samovoljnim zaporom in nepoštenimi sojenjem.[32][33][34] Mednarodne organizacije za človekove pravice, kot sta Amnesty International in Human Rights Watch, so opozorile na dejanja gibanja za človekove pravice in imenovale njegove člane za zapornike vesti, kot je Óscar Elías Biscet. V času vladanja kubanskega diktatorja Fidela Castra naj bi njegova politika povzročila smrt več kot 40.000 ljudi.[35]

Romunija

[uredi | uredi kodo]

Romunski predsednik Traian Băsescu je v govoru pred romunskim parlamentom izjavil, da je zločinski in nelegitimni nekdanji komunistični režim zagrešil številne množične kršitve človekovih pravic in zločine proti človeštvu, pri čemer je med letoma 1945 in 1989 ubil in preganjal kar dva milijona ljudi.[36][37] Govor je temeljil na 660-stranskem poročilu predsedniške komisije, ki jo vodi Vladimir Tisăneanu, profesor na univerzi v Marylandu. Poročilo je tudi navedlo, da je režim iztrebil ljudi z atentati in deportacijo sto tisoč ljudi" in izpostavil tudi eksperiment Pitești.[38]

Gheorghe Boldur-Lățescu je tudi izjavil, da je bil poskus Pitești zločin proti človeštvu,[39] medtem ko ga je Dennis Deletant opisal kot "poskus groteskne izvirnosti ... [ki] uporablja tehnike zlorabe, ki so bile ne le za vzbujanje terorja v nasprotnike režima, ampak tudi za uničenje posameznikove osebnosti. Narava in obsežnost eksperimenta ... sta Romunijo ločila od drugih vzhodnoevropskih režimov."[40]

Socialistična federativna republika Jugoslavija

[uredi | uredi kodo]
Koncentracijsko taborišče na Golem otoku

Dominic McGoldrick je zapisal, da je Josip Broz Tito kot vodja zelo centralizirane in zatiralske diktature imel v Jugoslaviji ogromno moč, s svojo diktatorsko vladavino, ki jo je upravljala dodelana birokracija, ki je rutinsko zatirala človekove pravice. Glavne žrtve te represije so bili v prvih letih znani in domnevni stalinisti, kot sta Dragoslav Mihailović in Dragoljub Mićunović, v naslednjih letih pa so bili aretirani celo nekateri najvidnejši Titovi sodlevaci. 19. novembra 1956 so zaradi kritik Titovega režima aretirali Milovana Đilasa, morda najbližjega Titovega sodelavca, ki je veljal za možnega Titovega naslednika. Množična represija ni izključila intelektualcev in pisateljev, kot je Venko Markovski, ki je bil januarja 1956 aretiran in poslan v zapor zaradi pisanja pesmi, ki so veljale za antititoistične. Tito je po drugi svetovni vojni izvedel dramatično krvavo represijo ter številne množične poboje in druge zločine nad civilisti, domobranci in vojnimi ujetniki. Zgodovinar in avtor Victor Sebastyan je obenem zapisal, da je bil Tito enako krut kot Stalin.[41]

Titova Jugoslavija je ostala strogo nadzorovana policijska država.[42] Po besedah ​​publicista Davida Matesa je imela Jugoslavija zunaj Sovjetske zveze več političnih nasprotnikov kot vsa preostala vzhodna Evropa skupaj. [43]Titova tajna policija je nastala po vzoru sovjetske policijske službe KGB. Njeni člani so bili vedno prisotni in so pogosto delovali zunajsodno, med največ žrtvami pa je bilo največ intelektualcev srednjega razreda, liberalcov, demokratov, vernikov, poslovnežev, podjetnikov in drugih civilistov. Jugoslavija je bila podpisnica Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, vendar so bile nekatere njegove določbe premalo upoštevane.[44]

Sojenja

[uredi | uredi kodo]

Za kršitve človekovih pravic in druge zločine proti človeštvu, ki so jih storili komunistični diktatorji in njihovi sodelavci, je bilo sojeno zelo malo ljudem. Leta 1998 je bil nekdanji kambodški komunistični diktator Pol Pot pridržan v priporu, vendar je kmalu umrl, pozneje pa je kambodška vlada sodila več pripadnikom Rdečih Kmerov ter jih zaradi zločinov proti človeštvu in genocida za kambodžani obsodila na dosmrtno ječo. Romunski komunistični diktator Nicolae Ceaușescu je bil po padcu komunizma leta 1989 aretiran na vojaškem sodišču, kjer je bil zaradi genocida nad Romuni in zločinov proti človeštvu obsojen na smrtno kazen. Na dan izreka obsodbe je bil tudi usmrčen, na strelskem vodu. Nekdanji etiopski komunistični diktator Mengistu Hajle Marjam je bil leta 2007 na etiopskem sodišču zaradi genocida nad Etiopci obsojen na dosmrtno ječo. A ker je še pred začetkom sojenja pobegnil v Zimbabve, do danes živi v izgnanstvu. Nemški komunistični diktator Erich Honecker je bil leta 1989 po padcu komunizma aretiran in pridržan na nemškem sodišču, kjer so mu sodili zaradi velikih kršitev človekovih pravic. Med sojenjem je hudo zbolel, zaradi česar so ga leta 1993 izpustili iz pripora, saj se je domnevalo, da najvrjetneje ne bo preživel konca sojenja. Umrl je eno leto po izpustitvi. Bolgarski komunistični diktator Todor Živkov je bil leta 1989 po padcu komunizma pridržan na sodišču, kjer so mu sodili zaradi kršitev človekovih pravic. Obsojen je bil na 7 let zaporne kazni, a je kmalu zbolel, zaradi česar je bila njegova kazen spremenjena v hišni pripor, od koder je bil predčasno izpuščen. Vlade Estonije, Latvije in Litve pa so sprejele zakone, ki so privedli do pregona več storilcev za njihove zločine proti baltskim narodom. Sodili so jim za zločine, ki so jih zagrešili med okupacijo baltskih držav v letih 1940 in 1941 ter za zločine, ki so jih zagrešili med sovjetsko ponovno okupacijo teh držav, ki so se zgodili po drugi svetovni vojni. 

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Kemp-Welch, p. 42.
  2. ↑ Rosefielde, p. 6.
  3. ↑ Karlsson, p. 5.
  4. ↑ »Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide Approved and proposed for signature and ratification or accession by General Assembly resolution 260 A (III) of 9 December 1948 Entry into force: 12 January 1951, in accordance with article XIII« (PDF). The Genocide Convention. A/RES/3/260.
  5. ↑ Mydans, Seth (10. april 2017). »11 Years, $300 Million and 3 Convictions. Was the Khmer Rouge Tribunal Worth It?«. The New York Times. Pridobljeno 26. decembra 2019.
  6. ↑ Naimark p. 25.
  7. ↑ Chan, Alfred L. (7. junij 2001). Mao's Crusade: Politics and Policy Implementation in China's Great Leap Forward. OUP Oxford. str. 13. ISBN 9780191554018.
  8. ↑ »The Great Leap Forward - History Learning Site«. History Learning Site. Pridobljeno 14. aprila 2016.
  9. ↑ Valentino, Benjamin A. (8. december 2005). Final Solutions: Mass Killing and Genocide in the 20th Century. Cornell University Press. str. 127–132. ISBN 0801472733.
  10. ↑ »Cannibalism in China: During the disastrous country renovation of the Great Leap Forward, China experienced one of its darkest periods, called the Three Years of Great Chinese Famine«. China Underground. 23. november 2012. Pridobljeno 14. aprila 2016.
  11. ↑ »Synopsis«. Frankdikotter.com. Pridobljeno 14. aprila 2016.
  12. ↑ Dikötter, Frank (1. oktober 2010). Mao's Great Famine: The History of China's Most Devastating Catastrophe, 1958-1962. Bloomsbury Publishing USA. str. 88. ISBN 9780802779281.
  13. ↑ Garnaut, Anthony (2013). »Hard facts and half-truths: The new archival history of China's Great Famine«. China Information. 27 (2): 223–246. doi:10.1177/0920203X13485390. S2CID 143503403.
  14. ↑ »totalitarianism | Definition, Examples, & Facts«. Encyclopedia Britannica (v angleščini). Pridobljeno 3. januarja 2021.
  15. ↑ Rutland, Peter (1993). The Politics of Economic Stagnation in the Soviet Union: The Role of Local Party Organs in Economic Management. Cambridge University Press. p. 9. ISBN 978-0-521-39241-9. "after 1953 ...This was still an oppressive regime, but not a totalitarian one.".
  16. ↑ Krupnik, Igor (1995). "4. Soviet Cultural and Ethnic Policies Towards Jews: A Legacy Reassessed". In Ro'i, Yaacov (ed.). Jews and Jewish Life in Russia and the Soviet Union. Routledge. ISBN 978-0-714-64619-0. "The era of 'social engineering' in the Soviet Union ended with the death of Stalin in 1953 or soon after; and that was the close of the totalitarian regime itself.".
  17. ↑ von Beyme, Klaus (2014). On Political Culture, Cultural Policy, Art and Politics. Springer. p. 65. ISBN 978-3-319-01559-0. "The Soviet Union after the death of Stalin moved from totalitarianism to authoritarian rule.".
  18. ↑ Totten, p. 359.
  19. ↑ »Khmer Rouge leaders guilty of crimes against humanity and jailed for life«. The Guardian. Pridobljeno 25. novembra 2021.
  20. ↑ Semelin, p. 344.
  21. ↑ »Khmer Rouge's Slaughter in Cambodia Is Ruled a Genocide«. The New York Times. 5. november 2018. Pridobljeno 25. novembra 2021.
  22. ↑ Lattimer, p. 214.
  23. ↑ Jones, p. 188.
  24. ↑ »Issues North Korea«. Amnesty International UK. Arhivirano iz spletišča dne 2. julija 2014. Pridobljeno 1. julija 2014.
  25. ↑ Jones, p. 216.
  26. ↑ Andrew & Mitrokhin 2006, str. 457.
  27. ↑ BBC 1999.
  28. ↑ Orizio 2004, str. 151.
  29. ↑ Leonard, Thomas M. (2005). Encyclopedia of the developing world. New York: Routledge. str. 739. ISBN 1579583881. OCLC 60705727.
  30. ↑ Ethiopian Dictator Mengistu Haile Mariam Human Rights Watch, 1999
  31. ↑ Clayton 2006.
  32. ↑ »World Report 2020: Rights Trends in Cuba«. Human Rights Watch (v angleščini). 6. december 2019. Pridobljeno 23. februarja 2021.
  33. ↑ »Everything you need to know about human rights in Cuba«. www.amnesty.org (v angleščini). Pridobljeno 23. februarja 2021.
  34. ↑ »Cuba releases dissidents Felix Navarro and Jose Ferrer«. BBC News (v britanski angleščini). 23. marec 2011. Pridobljeno 23. februarja 2021.
  35. ↑ Ulfelder & Valentino 2008, str. ii.
  36. ↑ Shawl, Jeannie. »Romania president says Communist regime committed crimes against humanity«. Jurist. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. marca 2011.
  37. ↑ Clej, Petru (18. december 2006). »Romania exposes communist crimes«. BBC. Pridobljeno 26. decembra 2019.
  38. ↑ Smith, Craig S. (19. december 2006). »Romanian Leader Condemns Communist Rule«. The New York Times. Pridobljeno 26. decembra 2019.
  39. ↑ Boldur-Lățescu p. 22
  40. ↑ Deletant, Dennis (1995). Ceaușescu and the Securitate: coercion and dissent in Romania, 1965–1989. str. 29–33. ISBN 978-1-56324-633-3.
  41. ↑ Sebestyen, Victor (2014). 1946: The Making of the Modern World. Macmillan. str. 148. ISBN 978-0230758001. "Tito was as brutal as his one-time mentor Stalin, with whom he was later to fall out but with whom he shared a taste for bloody revenge against enemies, real or imagined. Churchill called Tito 'the great Balkan tentacle' but that did not prevent him from making a similar deal like the one he had made with the Soviets."
  42. ↑ Tell it to the world, Eliott Behar. Dundurn Press. 2014. ISBN 978-1-4597-2380-1.
  43. ↑ Matas 1994, str. 36.
  44. ↑ Matas 1994, str. 37.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Zločini_proti_človeštvu_v_komunizmu&oldid=6279505«