Kamboški genocid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Kamboški genocid
Skulls at Tuol Sleng.JPG
Lobanje umrlih žrtev, v muzeju Kambodškega genocida
LokacijaKambodža (takrat Kampučija)
Datum17. april 1975 – 7. januar 1979
Žrtve1,5 milijona – 2 milijona
StorilciRdeči Kmeri, Pol Pot

Kamboški genocid (Kmerščina: របបប្រល័យពូជសាសន៍នៅកម្ពុជា) je bilo sistematično preganjanje in pobijanje državljanov Kambodže pod vodstvom generalnega sekretarja Komunistične partije Kampučije Pol Pota, ki je Kambodžo radikalno usmeril v popolnoma samozadostno agrarno socialistično družbo. V letih od 1975 do 1979 je zaradi nje umrlo 1,5 do 2 milijona ljudi, skoraj četrtina prebivalstva Kambodže iz leta 1975 (približno 7,8 milijona).[1][2][3]    

Pol Pota in Rdeče kmere sta dolgo časa podpirala Komunistična partija Kitajske in njen predsednik Mao Cetung;[a] ocenjuje se, da je vsaj 90 % tuje pomoči, ki so jo prejeli Rdeči kmeri, prišlo iz Kitajske, samo leta 1975 pa je Kitajska prispevala vsaj 1 milijardo USD brezobrestne gospodarske in vojaške pomoči.[9][10][11] Po prevzemu oblasti aprila 1975 so Rdeči kmeri želeli po vplivu kulturne revolucije državo spremeniti v agrarno socialistično republiko, ki bi temeljila na politiki ultramaoizma.[b] Pol Pot in drugi uradniki Rdečih Kmerov so se junija 1975 v Pekingu sestali z Maom, ki jim je dal soglasje in nasvete, visoki uradniki KPK, kot je bil član stalnega odbora politbiroja KPK Džang Čunčjao (pinjin: Zhang Chunqiao), pa so pozneje obiskali Kambodžo in ji ponudili pomoč.[c] Rdeči Kmeri so za uresničitev svojih ciljev izpraznili mesta in prisilili Kambodžane, da so se preselili v delovna taborišča na podeželju, kjer so se množile usmrtitve, prisilno delo, fizično nasilje, podhranjenost in bolezni.[16][17] Leta 1976 so Rdeči kmeri državo preimenovali v Demokratično Kampučijo.

Poboji so se končali, ko je vietnamska vojska leta 1978 vdrla v državo in strmoglavila režim Rdečih Kmerov. Do januarja 1979 je zaradi politike Rdečih kmerov umrlo od 1,5 do 2 milijona ljudi, od tega 200 do 300 tisoč kitajskih kambodžanov, 90 tisoč muslimanov in 20 tisoč vietnamskih kambodžanov.[18][19] 20 tisoč ljudi je šlo skozi Varnostni zapor 21, enega od 196 zaporov, ki so jih upravljali Rdeči kmeri,[3][20] in le sedem odraslih je preživelo.[21] Ujetnike so odpeljali na polja smrti, kjer so jih usmrtili (pogosto s krampi, da bi prihranili naboje)[22] in pokopali v množičnih grobiščih. Ugrabitev in indoktrinacija otrok sta bili zelo razširjeni, mnoge so prepričali ali prisilili, da so zagrešili grozodejstva.[23] Do leta 2009 je kamboški dokumentacijski center popisal 23.745 množičnih grobišč, v katerih je približno 1,3 milijona domnevnih žrtev. Neposredne usmrtitve naj bi predstavljale do 60 % žrtev genocida,[24] druge žrtve pa so umrle zaradi lakote, izčrpanosti ali bolezni.

Genocid je sprožil drugi val beguncev, od katerih so številni pobegnili na sosednjo Tajsko in v manjši meri v Vietnam.[25] Vietnamska invazija na Kambodžo je končala genocid in januarja 1979 porazila Rdeče kmere.[26] 2. januarja 2001 je kamboška vlada ustanovila sodišče za Rdeče kmere, ki naj bi sodilo članom vodstva Rdečih kmerov, odgovornim za genocid v Kambodži. Sojenje se je začelo 17. februarja 2009.[27] Nuon Čea in Khieu Samphan sta bila 7. avgusta 2014 obsojena na dosmrtno zaporno kazen zaradi zločinov proti človeštvu, storjenih med genocidom.[28]

Ozadje[uredi | uredi kodo]

17. aprila 1975 so Rdeči Kmeri na čelu s komunistično partijo Kambodže pod vodstvom Pol Pota prevzeli oblast v Kambodži, po več letih državljanske vojne. Vodstvo stranke se je kmalu sestalo v Srebrni pagodi, na katerem so se strinjali, da mora biti dvig kmetijske proizvodnje glavna prioriteta njihove vlade ter na oblasti uveljavili komunizem. Pol Pot je izjavil, da je kmetijstvo ključno tako za izgradnjo države kot za nacionalno obrambo; verjel je, da bi bila, če se Kambodža ne bi mogla hitro razvijati, ranljiva za vietnamsko prevlado, kot je bila v preteklosti. Njihov cilj je bil v petih do desetih letih doseči 70 do 80 % kmetijske mehanizacije, v petnajstih do dvajsetih letih pa sodobno industrijsko bazo. Kot del tega projekta je Pol Pot videl, da je nujno, da razvijejo sredstva za zagotavljanje, da je kmečko prebivalstvo delalo težje kot prej.

Junija 1975, dva meseca po prevzemu oblasti, so se Pol Pot in drugi uradniki Rdečih Kmerov odpravili na Kitajsko, kjer so se v Pekingu sestali z Mao Cetungom, kjer je Mao predaval Polu Potu o njegovi "teoriji nenehne revolucije pod diktaturo proletariata (无产阶级专政下继瑽瑐继瑽)"  ki jih je napisal Yao Wenyuan in poslal Pol Potu več kot 30 knjig, katerih avtorji so bili Karl Marx, Friedrich Engels, Vladimir Lenin in Josif Stalin.[29][30] Med tem srečanjem je Mao dejal Pol Potu:

Strinjamo se s tabo! Večina vaših izkušenj je boljša od naših. Kitajska ni usposobljena, da bi vas kritizirala. V petdesetih letih smo desetkrat storili napake na političnih poteh – nekatere so nacionalne, nekatere lokalne… Tako pravim, da Kitajska nima kvalifikacij, da vas kritizira, ampak da vas podpira in vam stoji ob strani. V bistvu imate prav... Med prehodom iz demokratične revolucije na socialistično pot obstajata dve možnosti: ena je socializem, druga pa kapitalizem. Naša situacija je zdaj takšna. Čez petdeset let ali čez sto let bo boj med dvema linijama obstajal. Tudi čez deset tisoč let bo boj med dvema linijama še vedno obstajal. Ko bo komunizem uresničen, bo boj med dvema linijama še vedno prisoten. Sicer pa nisi marksist. To je enotnost, ki obstaja med nasprotji. Če omenjamo samo eno stran od obeh, je to metafizika. Verjamem v to, kar sta dejala Marx in Lenin, da bi bila ta pot vijugasta ... Naša država je zdaj, kot je dejal Lenin, kapitalistična država brez kapitalistov. Ta država ščiti kapitalistične pravice, plače pa niso enake. Pod sloganom enakosti je bil uveden sistem neenakosti. Obstajal bo boj med dvema linijama, boj med naprednimi in nazadnjaki, tudi ko se bo uresničil komunizem. Danes tega ne moremo v celoti storiti.

Pol Pot je odgovoril: "Vprašanje linij boja, ki jih je izpostavil predsednik Mao, je pomembno strateško vprašanje. Vašim besedam bomo sledili tudi v prihodnje. Že od mladosti sem bral in se pri tem naučil različna dela predsednika Maa, zlasti teorijo o ljudski vojni. Vaša dela so usmerjala v našo celotno partijo.« Po drugi strani pa je med drugim srečanjem avgusta 1975 kitajski politik Zhou Enlai opozoril Sihanouka in voditelje Rdečih Kmerov, vključno s Khieujem Samphanom in Iengom Saryjem, na nevarnost radikalnega gibanja proti komunizmu, pri čemer navaja napake v kitajskem velikem preskoku naprej. Zhou jih je pozval, naj ne ponavljajo napak, ki so povzročile opustošenje.[31][32] Sihanouk se je pozneje spomnil, da sta se Khieu Samphan in Ieng Sary odzvala le z nejevernim in vrhunskim nasmehom.[33]

Med izvajanjem kamboškega genocida je bila Kitajska glavni mednarodni pokrovitelj Rdečih Kmerov, ki jim je zagotavljala več kot 15.000 vojaških svetovalcev in večino svoje zunanje pomoči. Ocenjuje se, da je vsaj 90 % tuje pomoči Rdečim Kmerom prihajalo s Kitajske, pri čemer je bilo samo leta 1975 1 milijarda ameriških dolarjev brezobrestne ekonomske in vojaške pomoči, "največja pomoč, ki jo je Kitajska kdaj koli dala kateri koli državi."[34][35] Niz notranjih kriz leta 1976 je preprečil, da bi Peking izvajal bistven vpliv na politiko Rdečih Kmerov.[36]

Ideologija[uredi | uredi kodo]

Ideologija je imela pomembno vlogo pri izvajanju genocida. Na Pol Pota je vplivala komunistična ideologija marksizem-leninizem in s katero je želel Kambodžo spremeniti v popolnoma samozadostno agrarno socialistično družbo, ki ne bi imela tujih vplivov. Na njegovo misel je Stalinovo delo opisal kot "ključni oblikovalski vpliv". Močno vplivno je bilo tudi Maovo delo, zlasti O novi demokraciji. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je Pol Pot preoblikoval svoje ideje o marksizmu-leninizmu, da bi ustrezal razmeram v Kambodži, s cilji kot so vrnitev Kambodže v domnevno mitično preteklost močnega kmerskega cesarstva, izkoreninjenje pokvarljivih vplivov, kot sta tuja pomoč in zahodna kultura ter obnova kamboške agrarne družbe.[37]

Pol Potovo močno prepričanje, da je treba Kambodžo spremeniti v državo z agrarno družbo, je izhajalo iz njegovih izkušenj na podeželskem severovzhodu Kambodže – kjer je razvil naklonjenost do agrarne samozadostnosti izoliranih plemen tega območja –, medtem ko so Rdeči Kmeri pridobili moč. Poskusi izvajanja teh ciljev (nastali na podlagi opazovanj majhnih podeželskih občin) v širšo družbo so bili ključni dejavniki genocida, ki je sledil. En predstavnik Rdečih Kmerov je dejal, da so bili poboji, ki so jih izvajali komunisti, namenjeni očiščenju prebivalstva. Rdeči Kmeri so praktično prisilili celotno prebivalstvo Kambodže, da se je razdelila na mobilne delovne skupine. Michael Hunt je zapisal, da je šlo za eksperiment družbene mobilizacije brez primere v revolucijah dvajsetega stoletja. Rdeči Kmeri so uporabili nečloveški sistem, ki je vključeval prisilna dela, stradanje, prisilno preselitev, kolektivizacijo zemlje in državni teror, da bi obdržali prebivalstvo v državi. Gospodarski načrt Rdečih Kmerov je bil primerno poimenovan "Maha Lout Ploh", neposredna aluzija na "veliki preskok naprej" na Kitajskem, ki je povzročil na desetine milijonov smrtnih žrtev v veliki kitajski lakoti.[38][39]

Doktorska disertacija, ki jo je napisal Kenneth M. Quinn o "izvoru radikalnega režima Pol Pota", je "splošno priznana kot prva oseba, ki je poročala o politiki Pol Pota in Rdečih Kmerov." Medtem ko je bil zaposlen kot uradnik za zunanje zadeve pri ameriškem State Departmentu v jugovzhodni Aziji, je Quinn med letoma 1973 in 1974 devet mesecev služil na južnovietnamski meji. Medtem ko je bil tam, je Quinn opravil intervju z nešteto kamboškimi prebežniki, ki so pobegnili iz brutalnih krempljev Rdečih Kmerov. Na podlagi zbranih intervjujev in grozodejstev, ki jim je bil priča od prvih prebežnikov, je Quinn napisal "40-stransko poročilo o tem, ki je bilo predloženo po vsej ZDA." V poročilu je zapisal, da imajo Rdeči Kmeri veliko skupnega s tistimi totalitarnimi režimi v Sovjetski zvezi in Nacistični Nemčiji. Quinn je o Rdečih Kmerih zapisal, da so se pojavili kot razlaga terorja in nasilja, ki sta preplavila Kambodžo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je ta, da je majhna skupina intelektualcev, jezna zaradi svojega dojemanja popolnoma pokvarjene družbe in prežeta z maoističnim načrtom za ustvarjanje čiste socialistične ureditve v najkrajšem možnem času, novačil izredno mlade, revne in zavistne kadre, jih poučil o ostrih in brutalnih metodah, ki so se jih naučili od stalinističnih učiteljev, in jih uporabil za fizično uničenje kulturnih temeljev kmerske civilizacije in vsiliti novo družbo s čistkami, usmrtitvami in nasiljem.[40]

Ben Kiernan je primerjal kamboški genocid z armenskim genocidom, ki ga je storilo Osmansko cesarstvo med prvo svetovno vojno, in holokavstom, ki ga je storila nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno. Čeprav je bil vsak genocid edinstven, so imeli določene skupne značilnosti, rasizem pa je bil glavni del ideologije vseh treh totalitarnih režimov (komunizem, fašizem in nacizem). Vsi trije režimi so bili usmerjeni proti verskim manjšinam in so poskušali uporabiti tudi silo, da bi razširili svojo vladavino v tisto, za kar so verjeli, da je njihovo zgodovinsko središče (Kmersko cesarstvo, Turkestan in Lebensraum), in vsi trije režimi so idealizirali svoje etnično kmetijstvo kot pravi 'narodni' razred, etnična tla, iz katerih je iz njihovih teorij zrasla nova država.[41]

Množični poboji[uredi | uredi kodo]

Običajni[uredi | uredi kodo]

Fotografije žrtev v varnostnem zaporu S-21, katere so jih pazniki po usmrtitvi fotografirali.

Komunistični režim Rdečih Kmerov je pogosto aretiral ter s tem tudi pogosto usmrtil vse, za katere je sumil, da so povezani z nekdanjo kamboško vlado ali tujimi vladami, pa tudi strokovnjake, intelektualce, budistične menihe in etnične manjšine. Tudi tiste ljudi, za katere je bilo stereotipno mišljeno, da imajo intelektualne lastnosti, kot so nošenje očal ali govorjenje več jezikov, so bili usmrčeni iz strahu, da bi se uprli Rdečim Kmerom.[42] Posledično so Pol Pota opisali kot "genocidnega tirana" s strani novinarjev in zgodovinarjev, kot je William Branigin.[43] Britanski sociolog Martin Shaw je kamboški genocid opisal kot "najčistejši genocid v času hladne vojne".[44] Poskus prečiščevanja kamboške družbe po rasnih, družbenih in političnih linijah je privedel do čistk prejšnjega vojaškega in političnega vodstva Kambodže, skupaj s poslovnimi voditelji, novinarji, študenti, zdravniki in odvetniki.[45]

Cilji usmrtitev so bili tudi etnični Vietnamci, etnični Tajci, etnični Kitajci, etnični čami, kamboški kristjani in druge manjšine. Rdeči Kmeri so na silo preselili manjšinske skupine in prepovedali uporabo njihovih jezikov. V skladu z njihovim odlokom so Rdeči Kmeri prepovedali obstoj več kot 20 manjšinskih skupin, ki so predstavljale 15 % prebivalstva Kambodže.[46]

Etnične žrtve[uredi | uredi kodo]

Medtem, ko so bili Kambodžani na splošno žrtve komunističnega režima Rdečih Kmerov, se preganjanje, mučenje in poboji, ki so jih storili komunisti, po podatkih Združenih narodov štejejo za genocid, saj so bile etnične in verske manjšine sistematična tarča Pol Pota in njegovega režima.[47][48]

Znanstveniki in zgodovinarji imajo različna mnenja o tem, ali je treba preganjanje in poboje z strani Rdečih Kmerov šteti za genocid. To je zato, ker je prejšnja štipendija, ki je nastala takoj po padcu režima Rdečih Kmerov leta 1979, trdila, da so bile žrtve lahko ubite zaradi okoliščin, v katerih so bile. Michael Vickery je na primer menil, da so bili umori "večinoma posledica spontanih ekscesov maščevalne, nedisciplinirane kmečke vojske."

Ben Kiernan trdi, da je šlo res za genocid, in se ne strinja s temi tremi učenjaki, tako da navaja primere iz zgodovine ljudstva Cham v Kambodži, kot je mednarodno sodišče, ki je Nuona Chea in Khieua Samphana spoznalo za kriva po 92 in 87 točkah omenjenega kaznivega dejanja.[49]

Verske skupine[uredi | uredi kodo]

Pod vodstvom Pol Pota, ki je bil velik marksistični ateist, so Rdeči Kmeri uveljavili ateizem in prepovedali religijo. Po besedah ​​Catherine Wessinger je bila "Demokratična Kampučija uradno ateistična država in preganjanje vere s strani Rdečih Kmerov se je po resnosti lahko primerjalo s preganjanjem vere v komunističnih državah Albaniji in Severni Koreji. Vse religije so bile prepovedane, zatiranje privržencev islama, krščanstva in budizma pa je bilo visoko. Ocenjuje se, da so Rdeči Kmeri pobili do 50.000 budističnih menihov.[50][51]

Notranje usmritve[uredi | uredi kodo]

Leta 1978 je Pol Pot, da bi očistil vzhodno vojaško cono od tistih, za katere je menil, da so jih naseljevali Vietnamci, ukazal vojaškim enotam iz jugozahodne cone v državi, da naj odidejo v vzhodno Kampučijo in "odpravijo skrite izdajalce". Ker se ni mogel upreti napadu vlade Kampučije, je poveljnik So Phim storil samomor, medtem, ko je njegov namestnik Heng Samrin pobegnil v Vietnam. Množični poboji v vzhodni coni so bili najresnejši od vseh pobojev, ki so se zgodili v času izvajanja genocida pod vodstvom Pol Potovega režima. Poboje so opisi kot "množične in neselektivne čistke tako članov partije, kot tudi vojske ljudi."[52]

Vloga otrok v genocidu[uredi | uredi kodo]

Rdeči Kmeri so izkoriščali na tisoče nediscipliniranih otrok. Veliko so jih v njihovih zgodnjih najstniških letih najeli za izvajanje množičnih umorov in drugih grozodejstev med in po genocidu. Mlajše otroke so učili, da brez obotavljanja sledijo vsakemu ukazu.[53]

Kamboška komunistična partija je še naprej intenzivno najela otroke vsaj do leta 1998 in jih pogosto prisilno novačila. V tem obdobju so bili otroci razporejeni predvsem v neplačane podporne vloge, kot so nosilci streliva, in tudi kot borce. Številni otroci so pobegnili brez sredstev za prehranjevanje in so verjeli, da jim bo pridružitev vladnim silam omogočila preživetje, čeprav so jim lokalni poveljniki pogosto odrekli plačilo. [54]

Mučenje in medicinski postopki[uredi | uredi kodo]

Celice v zaporu S-21.

Komunistični režim Rdečih Kmerov je dobro znan tudi po izvajanju mučnih medicinskih poskusov na zapornikih. Ljudje so bili zaprti in mučeni zgolj zaradi suma, da nasprotujejo režimu ali ker so drugi zaporniki v času mučenja delili svoja imena. Cele družine (vključno z ženskami in otroki) so končale v zaporih, kjer so jih mučili, ker so se Rdeči Kmeri bali, da se bodo sorodniki njihovih nameravanih žrtev maščevali, če tega ne bodo storili. Pol Pot je enkrat dejal: "Če hočeš ubiti travo, moraš ubiti tudi korenine". Večina zapornikov sploh ni vedela, zakaj so bili zaprti, in če bi si za to drznili vprašati paznike, bi pazniki odgovorili le tako, da bi rekli, da Angkar (Komunistična partija Kampučije) nikoli ne dela napak, kar je pomenilo, da so morali storiti nekaj, kar je veljalo za nezakonito.[55]

V zaporu S-21 je imel vsak zapornik na nogi priklenjeno verigo, da bi ga s tem označili in mu preprečili poskus pobega. Zaporniki so morali opravljati različna dela, za vsak napačen korak ali dejanje, pa so sledili brutalen pretep, mučenje z elektrošoki in velikimi kosi železa. Včasih so pazniki zapornike kaznovali tudi tako, da so jih sili jesti človeške iztrebke in piti človeški urin. Zaradi nečloveških razmer so se v zaporu širile številne bolezni.[56]

Soba v zaporu S-21, ki je služila za mučenje zapornikov.

Tako v zapisnikih zapora S-21 kot v dokumentih sojenja je bilo podanih veliko poročil o mučenju; kot je povedal preživeli zapornik Bou Meng v svoji knjigi, ki jo je napisal Huy Vannak, so bila mučenja tako grozovita in nagnjusna, da so zaporniki na vse načine poskušali storiti samomor, celo z žlicami, roke pa so jim bile nenehno zvezane za hrbtom, da bi jim preprečili storiti samomor ali poskus pobega. Ko so verjeli, da ne morejo posredovati nobenih drugih koristnih informacij, so jim zavezali oči in jih poslali na polja smrti, kjer so bila množična grobišča, kjer so zapornike ponoči ubijali s kovinskimi orodji, kot so kose ali žeblji in kladiva (saj so varčevali z strelivom). Pogosto so krike žrtev preglasili z zvočniki, ki so predvajali propagandno glasbo Demokratične Kampučije in hrupom iz generatorskih sklopov.[57]

Waterboard razstavljena v muzeju zapora, ki je služila za mučenje zapornikov. Noge zapornikov so bile priklenjene na palico na desni, njihova zapestja so bila priklenjena na nosilce na levi, z modro zalivalko pa so jim polivali vročo vodo.

Znotraj zapora S-21 je bila opravljena posebna obravnava dojenčkov in otrok; odvzeli so jih materam in sorodnikom ter jih poslali na polja smrti, kjer so jim glave razbili od debla dreves Chankiri. Podobno naj bi obravnavali tudi dojenčke iz drugih zaporov, kot je S-21, po vsej Demokratični Kampučiji. S-21 je imel zaprtih tudi nekaj zahodnih državljanov, ki jih je režim ujel. Eden od njih je bil britanski učitelj John Dawson Dewhirst, ki so ga ujeli Rdeči Kmeri, ko je bil na jahti. Eden od stražarjev S-21, Cheam Soeu, je dejal, da je bil eden od zahodnih ujetnikov živo zažgan, a Kang Kek Lew ("Tovariš Duch") je to zanikal. Povedal je, da ga je Pol Pot prosil, naj zažge njihova trupla (po smrti) in da si "nihče ne bo upal kršiti njegovega ukaza". Mučenja niso bila namenjena le prisili zapornikov k priznanju lažnih obtožb, temveč tudi za zabavo stražarjev. Bali so se, da bi tudi sami postali ujetniki, če bodo z ujetniki dobro ravnali. Pri mučenju so uporabili vse, od dušenja s plastičnimi vrečami, do puljenja nohtov, uporabe nožev in utapljanja. Nekatere zapornike so celo žive odrli.[58]

Prejšnje zdravnike so ubili ali poslali na podeželje, da bi delali kot kmetje v času Rdečih Kmerov, knjižnica medicinske fakultete v Phnom Penhu pa je bila zažgana. Režim je takrat zaposlil otroške zdravnike, ki so bili samo najstniki brez ali zelo malo usposobljeni. Niso imeli nobenega znanja o zahodni medicini (ki je bila prepovedana, saj je veljala za kapitalistično iznajdbo), in so morali izvajati lastne medicinske poskuse in se učiti sami. Zahodnih zdravil niso imeli (ker je morala biti Kambodža po mnenju Rdečih Kmerov samozadostna) in vsi medicinski poskusi so se sistematično izvajali brez anestetikov. Zdravnik, ki je delal v zaporu S-21, je povedal, da so 17-letni deklici prerezali vrat in ji preluknjali trebuh, preden so jo pretepli in jo dali v vodo za celo noč. Ta postopek je bil večkrat ponovljen in izveden brez anestetikov.[59]

V bolnišnici v provinci Kampong Cham so otroški zdravniki izrezali trup žrtve in odstranili črevesje žive osebe brez uspavanja, da bi preučili proces zdravljenja. Bolnik je zaradi tega po treh dneh umrl. V isti bolnišnici so drugi "zdravniki", ki so jih izšolali Rdeči Kmeri, prerezali prsni koš žive osebe, samo da bi videli, kako bije srce. Operacija je povzročila takojšnjo smrt bolnika. Druga pričevanja, zlasti nekaterih predstavnikov Rdečih Kmerov, kažejo, da to niso bili edini primeri.[60][61][62] Opravili so tudi testiranje na droge, na primer z vbrizgavanjem kokosovega soka v telo žive osebe in preučevanjem učinkov. Ena injekcija kokosovega soka je pogosto smrtonosna doza.

Število žrtev[uredi | uredi kodo]

Vpliv genocida na povprečno pričakovano življenjsko dobo v državi

Ben Kiernan ocenjuje, da je zaradi politike Rdečih Kmerov umrlo od 1.671 do 1.871 milijona Kambodžanov ali med 21 % in 24 % prebivalstva Kambodže iz leta 1975. Študija francoskega demografa Mareka Sliwinskega je navedla nekaj manj kot 2 milijona nenaravnih smrti pod vladavino Rdečih Kmerov, od 7,8 milijona prebivalcev Kambodže iz leta 1975; Pod režimom Rdečih Kmerov je umrlo 33,5 % kamboških moških v primerjavi s 15,7 % kamboških žensk. Glede na akademski vir iz leta 2001 se najbolj splošno sprejete ocene presežka smrti pod vladavino Rdečih Kmerov gibljejo med 1,5 milijona in 2 milijona, čeprav so bile navedene številke od 1 do 3 milijone; Konvencionalno sprejete ocene smrti zaradi usmrtitev, ki so jih storili Rdeči Kmeri, se gibljejo od 500.000 do 1 milijona, kar je približno ena tretjina do polovice presežne umrljivosti v tem obdobju. Vendar akademski vir iz leta 2013 navaja, da lahko usmrtitev predstavljajo kar 60 % vseh državljanov Kambodže. Čeprav so bile precej višje od prejšnjih in širše sprejetih ocen o usmrtitvah z strani Rdečih Kmerov, je Craig Etcheson iz Dokumentacijskega centra Kambodže (DC-Cam) takšne ocene več kot milijon usmrtitev zagovarjal kot "verjetne, glede na naravo množičnih grobišč in Metode DC-Cama, pri katerih obstaja večja verjetnost, da so povzročili preveliko število žrtev."[63][64] Demograf Patrick Heuveline je ocenil, da je med letoma 1970 in 1979 zaradi nenaravne smrti umrlo od 1,17 do 3.42 milijona Kambodžanov, od tega jih je 150.000 in 300.000 jih je umrlo med državljansko vojno. Heuvelineova osrednja ocena je 2,52 milijona smrti, od tega je bilo 1,4 milijona neposredna posledica nasilja. Čeprav temelji na anketi vsakega Kambodžana, se ocena 3,3 milijona smrti, ki jo je objavil režim naslednice Rdečih Kmerov, Ljudska republika Kampučija (PRK), med drugim na splošno šteje za pretiravanje;[65][66] Zaradi metodoloških napak so organi LRK k neobdelanim rezultatom raziskave dodali ocenjeno število žrtev, ki so bile najdene v delno izkopanih množičnih grobiščih, kar pomeni, da so bile nekatere žrtve dvakrat preštete.[67]

Dejavnosti po koncu genocida in padcu režima Rdečih Kmerov[uredi | uredi kodo]

Padec režima[uredi | uredi kodo]

Vietnamska invazija na Kambodžo je januarja 1979 premagala rdeče kmere, zaradi česar je Pol Pot odstopil s položaja voditelja države. Z njegovim odstopom in porazom Rdečih Kmerov se je po skoraj štirih letih v Kambodži končal genocid.[68] Po padcu njihovega režima so se Rdeči Kmeri umaknili v džunglo na severu države, kjer so še vedno izvajali njihove komunistične aktivnosti vse do Pol Potove smrti leta 1998.

Sojenje za zločine proti človeštvu[uredi | uredi kodo]

Glavna stavba kamboškega sodišča, kjer so sodili višjim članom Rdečih Kmerov.

Leta 1997 sta dva sopredsednika vlade Kambodže napisala pismo generalnemu sekretarju Združenih narodov, v katerem sta prosila za pomoč pri vzpostavitvi sodnih postopkov proti višjim voditeljem Rdečih Kmerov. Januarja 2001 je kamboška narodna skupščina sprejela zakonodajo za ustanovitev sodišča za sojenje dodatnim članom režima Rdečih Kmerov. Po dolgotrajnih pogajanjih je bil dosežen sporazum med kraljevo vlado Kambodže in Združenimi narodi, ki je bil podpisan 6. junija 2003. Sporazum je nato potrdila Generalna skupščina Združenih narodov.

Leta 2007 je kamboška policija aretirala štiri člane Rdečih Kmerov, Nuona Chea, Khieua Samphana, Ienga Sarya ter voditelja zapora S-21 Kanga Lek Lewa. Vsi obtoženci so bili pripeljani pred sodišče, kjer so bili zadržani v priporu, leta 2011 pa so Cheu, Samphanu in Sarryju začeli soditi, medtem, ko so Kangu začeli soditi dve leti prej. Med njihovim sojenjem je Ieng Sarry leta 2013 umrl zaradi srčnega popuščanja, zaradi česar je bilo njegovo sojenje ustavljeno, medtem, ko se je sojenje drugima dvema nadaljevalo.[69]

7. avgusta 2014 sta bila Nuon Chea in Khieu Samphan spoznana za kriva zaradi zločinov proti človeštvu in bila obsojena na dosmrtno ječo. V nadaljnjemu sojenju sta bila 16. novembra 2018 oba spoznana še za kriva zaradi izvajanja genocida nad prebivalci Kambodže, zaradi česar sta bila obsojena na še dodatno dosmrtno zaporno kazen, brez možnosti pomilostitve.[70][71] Kang Lek Lew je bil 26. julija 2010 spoznan za krivega zaradi zločinov proti človeštvu in bil obsojen na 35 let zaporne kazni. 3. februarja 2012 je nato sodišče njegovo kazen podaljšalo v dosmrtno zaporno kazen.[72]

Opombe[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Heuveline, Patrick (2001). "The Demographic Analysis of Mortality Crises: The Case of Cambodia, 1970–1979". Forced Migration and Mortality. National Academies Press. str. 102–105. ISBN 978-0-309-07334-9. As best as can now be estimated, over two million Cambodians died during the 1970s because of the political events of the decade, the vast majority of them during the mere four years of the 'Khmer Rouge' regime. This number of deaths is even more staggering when related to the size of the Cambodian population, then less than eight million. ... Subsequent reevaluations of the demographic data situated the death toll for the [civil war] in the order of 300,000 or less.
  2. Kiernan, Ben (2003). "The Demography of Genocide in Southeast Asia: The Death Tolls in Cambodia, 1975–79, and East Timor, 1975–80". Critical Asian Studies. 35 (4): 585–597. doi:10.1080/1467271032000147041. We may safely conclude, from known pre- and post-genocide population figures and from professional demographic calculations, that the 1975–79 death toll was between 1.671 and 1.871 million people, 21 to 24 percent of Cambodia's 1975 population.
  3. 3,0 3,1 Locard, Henri (March 2005). "State Violence in Democratic Kampuchea (1975–1979) and Retribution (1979–2004)". European Review of History. 12 (1): 121–143. doi:10.1080/13507480500047811. Med 17. aprilom 1975 in 7. januarjem 1979 je umrlo približno 25 % prebivalstva, ki je štelo približno 7,8 milijona; 33,5 % moških je bilo pobitih ali so umrli nenaravne smrti, 15,7 % žensk in 41,9 % prebivalcev Phnom Penha . . . Od leta 1979 se tako imenovani Pol Potov režim enači s Hitlerjem in nacisti. Zato so besedo "genocid" (povezano z nacizmom) prvič uporabili v izrazito komunističnem režimu, in sicer so jo uporabili napadalci na Vietnam, da bi se distancirali od vlade, ki so jo strmoglavili. Ta "revizionizem" se je izražal na več načinov. Rdeči Kmeri naj bi ubili 3,3 milijona ljudi, kar je približno 1,3 milijona več, kot so jih dejansko ubili. Tam je bil en ogaben državni zapor, S-21, zdaj Muzej genocida Tuol Sleng. Dejansko jih je bilo več kot 150 po istem modelu, vsaj po eden na okrožje. . . . Zlasti za Združene države Amerike obsodba zločinov Rdečih Kmerov v zgodnjih osemdesetih letih ni bila na prvem mestu njihovega dnevnega reda. Namesto tega je bilo, kot v primeru Afganistana, včasih še vedno ključnega pomena, da se zoperstavi tistemu, kar je bilo razumljeno kot ekspanzionistična politika Sovjetske zveze. ZDA so dale prednost nastajajočemu prijateljstvu z Demokratično republiko Kitajsko, da bi preprečile "zlobni" vpliv ZSSR v jugovzhodni Aziji, ki je delovala prek svoje klientske države, revolucionarnega Vietnama. Vse države ASEAN so se strinjale s to vizijo. Zato je postalo nujno, da se z vojaško in finančno pomočjo Kitajske oživi in razvije oboroženi odpor proti vietnamskim enotam, katerega jedro je bila ponovno oživljena KR . . . [Francija] je leta 1982 Sihanoukiste in republikance prisilila, da so sklenili nespodobno zavezništvo s svojimi nekdanjimi mučitelji, KR, pod imenom Koalicijska vlada Demokratične Kampučije (CGDK). S tem je mednarodna skupnost nekatere najhujše storilce zločinov proti človeštvu ponovno uradno vključila v svetovno diplomatsko sfero. . .
  4. 4,0 4,1 4,2 Chandler, David P. (2018). Brother Number One: A Political Biography of Pol Pot. Routledge. ISBN 978-0-429-98161-6.
  5. Strangio, Sebastian (2012-05-16). "China's Aid Emboldens Cambodia | YaleGlobal Online". Yale University. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2020-12-17. Pridobljeno dne 2019-11-26.
  6. 6,0 6,1 6,2 "The Chinese Communist Party's Relationship with the Khmer Rouge in the 1970s: An Ideological Victory and a Strategic Failure". Wilson Center. 2018-12-13. Pridobljeno dne 2019-11-26.
  7. Hood, Steven J. (1990). "Beijing's Cambodia Gamble and the Prospects for Peace in Indochina: The Khmer Rouge or Sihanouk?". Asian Survey. 30 (10): 977–991. doi:10.2307/2644784. ISSN 0004-4687. JSTOR 2644784.
  8. 8,0 8,1 "China-Cambodia Relations". Radio Free Asia. Pridobljeno dne 2019-11-26.
  9. 9,0 9,1 Levin, Dan (2015-03-30). "China Is Urged to Confront Its Own History". The New York Times. Pridobljeno dne 2019-11-26.
  10. Kiernan, Ben (2008). The Pol Pot Regime: Race, Power, and Genocide in Cambodia Under the Khmer Rouge, 1975–79. Yale University Press. ISBN 978-0-300-14299-0.
  11. Laura, Southgate (2019). ASEAN Resistance to Sovereignty Violation: Interests, Balancing and the Role of the Vanguard State. Policy Press. ISBN 978-1-5292-0221-2.
  12. Jackson, Karl D (1989). Cambodia, 1975–1978: Rendezvous with Death. Princeton University Press. str. 219. ISBN 978-0-691-02541-4.
  13. Ervin Staub. The roots of evil: the origins of genocide and other group violence. Cambridge University Press, 1989. p. 202
  14. David Chandler & Ben Kiernan, ur. (1983). Revolution and its Aftermath. New Haven.
  15. Wang, Youqin. "2016: 张春桥幽灵" (PDF) (kitajščina). The University of Chicago.
  16. Etcheson 2005, str. 119.
  17. Heuveline 1998, str. 49–65.
  18. Philip Spencer (2012). Genocide Since 1945. str. 69. ISBN 978-0-415-60634-9.
  19. Zhang, Zhifeng (2014-04-25). "华侨忆红色高棉屠杀:有文化的华人必死". Renmin Wang (kitajščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2020-11-24. Pridobljeno dne 2019-11-27.
  20. "Mapping the Killing Fields". Documentation Center of Cambodia. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2016-03-26. Pridobljeno dne 2018-06-06. Through interviews and physical exploration, DC-Cam identified 19,733 mass burial pits, 196 prisons that operated during the Democratic Kampuchea (DK) period, and 81 memorials constructed by survivors of the DK regime.
  21. Kiernan, Ben (2014). The Pol Pot Regime: Race, Power, and Genocide in Cambodia Under the Khmer Rouge, 1975–79. Yale University Press. str. 464. ISBN 978-0-300-14299-0. Like all but seven of the twenty thousand Tuol Sleng prisoners, she was murdered anyway.
  22. Landsiedel, Peter, "The Killing Fields: Genocide in Cambodia", ‘'P&E World Tour'’, 27 March 2017. Retrieved 17 March 2019
  23. Southerland, D (2006-07-20). "Cambodia Diary 6: Child Soldiers – Driven by Fear and Hate". Pridobljeno dne 2018-03-28.
  24. Seybolt, Aronson & Fischoff 2013, str. 238.
  25. State of the World's Refugees, 2000 United Nations High Commissioner for Refugees, p. 92. Retrieved 21 January 2019
  26. Mayersan 2013, str. 182.
  27. Mendes 2011, str. 13.
  28. "Judgement in Case 002/01 to be pronounced on 7 August 2014 | Drupal". www.eccc.gov.kh. Pridobljeno dne 2019-11-29.
  29. "西哈努克、波尔布特与中国". Phoenix New Media (kitajščina). 2008-04-10. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2020-10-30. Pridobljeno dne 2019-11-26.
  30. Wang, Xiaolin. "波尔布特:并不遥远的教训". Yanhuang Chunqiu (kitajščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2020-11-24. Pridobljeno dne 2019-11-23.
  31. "A Personal Reflection on Norodom Sihanouk and Zhou Enlai: An Extraordinary Friendship on the Fringes of the Cold War" (PDF). UC Berkeley. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 30 September 2015.
  32. Ciorciari, John D. (2014-04-03). "China and the Pol Pot regime". Cold War History. 14 (2): 215–235. doi:10.1080/14682745.2013.808624. ISSN 1468-2745.
  33. Ciorciari, John D. (2014-04-03). "China and the Pol Pot regime". Cold War History. 14 (2): 215–235. doi:10.1080/14682745.2013.808624. ISSN 1468-2745.
  34. Kiernan, Ben (2008). The Pol Pot Regime: Race, Power, and Genocide in Cambodia Under the Khmer Rouge, 1975–79. Yale University Press. ISBN 978-0-300-14299-0.
  35. Laura, Southgate (2019). ASEAN Resistance to Sovereignty Violation: Interests, Balancing and the Role of the Vanguard State. Policy Press. ISBN 978-1-5292-0221-2.
  36. Chang, Pao-min (1985). Kampuchea Between China and Vietnam. NUS Press. ISBN 978-9971-69-089-2.
  37. "Khmer Rouge". History.com. Pridobljeno dne 8 October 2019.
  38. "How Red China Supported the Brutal Khmer Rouge". Vision Times. 2018-01-28. Pridobljeno dne 2019-11-26.
  39. Chandler, David (2018). A History of Cambodia. Routledge. ISBN 978-0-429-96406-0.
  40. Hinton & Lifton 2004, str. 23.
  41. Kiernan 2003, str. 29.
  42. "Khmer Rouge". History.com. 2018-08-21. Pridobljeno dne 2019-10-08.
  43. William Branigin, Architect of Genocide Was Unrepentant to the End The Washington Post, 17 April 1998
  44. Theory of the Global State: Globality as Unfinished Revolution by Martin Shaw, Cambridge University Press, 2000, pp 141, ISBN 978-0-521-59730-2
  45. Alvarez 2001, str. 12.
  46. Gellately, Robert; Kiernan, Ben (2003). The Specter of Genocide: Mass Murder in Historical Perspective. Cambridge University Press. str. 313–314.
  47. "UN genocide adviser welcomes historic conviction of former Khmer Rouge leaders". UN News (angleščina). 2018-11-16. Pridobljeno dne 2021-01-22.
  48. Beech, Hannah (2018-11-16). "Khmer Rouge's Slaughter in Cambodia Is Ruled a Genocide (Published 2018)". The New York Times (angleščina). ISSN 0362-4331. Pridobljeno dne 2021-01-22.
  49. Beech, Hannah (16 November 2018). "Khmer Rouge's Slaughter in Cambodia Is Ruled a Genocide Photographs of victims of the Khmer Rouge at the Tuol Sleng Genocide Museum in Phnom Penh, Cambodia, on Thursday. Credit Adam Dean for The New York Times Image". The New York Times.
  50. Philip Shenon, Phnom Penh Journal; Lord Buddha Returns, With Artists His Soldiers The New York Times (2 January 1992)
  51. Rummel, Rudolph J. (2001). "Chapter 6: Freedom Virtually Ends Genocide and Mass Murder". Saving Lives, Enriching Life: Freedom as a Right And a Moral Good.
  52. Kiernan, Ben (1987). Cambodia : the Eastern Zone massacres : a report on social conditions and human rights violations in the Eastern Zone of democratic Kampuchea under the role of Pol Pot's (Khmer Rouge) Communist Party of Kampuchea. New York: Columbia University, Center for the Study of Human Rights. str. Preface.
  53. Southerland, D (2006-07-20). "Cambodia Diary 6: Child Soldiers – Driven by Fear and Hate". Pridobljeno dne 2018-03-28.
  54. Coalition to Stop the Use of Child Soldiers (2001). "Global Report on Child Soldiers". child-soldiers.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2019-05-25. Pridobljeno dne 2018-05-16.
  55. Huy Vannak (2010), pp. 32–35
  56. Huy Vannak (2010), pp. 32–35
  57. Mydans, Seth (1 March 2009). "For Khmer Rouge guard, it was kill or be killed". The New York Times.
  58. "Westerner was burned alive, says Cambodia trial witness". The Guardian. Phnom Penh. Associated Press. 5 August 2009.
  59. Mydans, Seth (1 March 2009). "For Khmer Rouge guard, it was kill or be killed". The New York Times.
  60. "Chilling Evidence in Khmer Rouge Trial".
  61. "Barbarous KR medical experiments uncovered". 2000-06-23.
  62. "Tribunal Hears of Secret Medical Experiments". 2016-09-22. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17 February 2019. Pridobljeno dne 29 September 2018.
  63. "Cambodia: U.S. bombing, civil war, & Khmer Rouge". World Peace Foundation. 2015-08-07. Pridobljeno dne 2019-07-19. On the higher end of estimates, journalist Elizabeth Becker writes that 'officially, more than half a million Cambodians died on the Lon Nol side of the war; another 600,000 were said to have died in the Khmer Rouge zones.' However, it is not clear how these numbers were calculated or whether they disaggregate civilian and soldier deaths. Others' attempts to verify the numbers suggest a lower number. Demographer Patrick Heuveline has produced evidence suggesting a range of 150,000 to 300,000 violent deaths from 1970 to 1975. In an article reviewing different sources about civilian deaths during the civil war, Bruce Sharp argues that the total number is likely to be around 250,000 violent deaths. ... Many attempts have been made to count or estimate the scale of deaths under the KR. While the KR officials claim that only around 20,000 civilians were killed, the true estimate likely falls somewhere between 1–3 million total deaths, with upper range estimates of those directly killed by the regime approaching 1 million. ... One of the more thorough demographic studies, conducted by Patrick Heuveline, also attempts to separate out violent civilian deaths from a general increase in mortality caused by famine, disease, working conditions, or other indirect causes. He does so by grouping deaths within different age and sex brackets and analyzing treatment of these age and sex groups by the Khmer Rouge and violent regimes in general. His conclusion is that an average of 2.52 million people (range of 1.17–3.42 million) died as a result of regime actions between 1970 and 1979, with an average estimate of 1.4 million (range of 1.09–2.16 million) directly violent deaths.
  64. Sharp, Bruce. "Counting Hell". Mekong.net. Pridobljeno dne 2019-08-17.
  65. Heuveline, Patrick (2001). "The Demographic Analysis of Mortality Crises: The Case of Cambodia, 1970–1979". Forced Migration and Mortality. National Academies Press. str. 102–105. ISBN 978-0-309-07334-9. As best as can now be estimated, over two million Cambodians died during the 1970s because of the political events of the decade, the vast majority of them during the mere four years of the 'Khmer Rouge' regime. This number of deaths is even more staggering when related to the size of the Cambodian population, then less than eight million. ... Subsequent reevaluations of the demographic data situated the death toll for the [civil war] in the order of 300,000 or less.
  66. "Cambodia: U.S. bombing, civil war, & Khmer Rouge". World Peace Foundation. 2015-08-07. Pridobljeno dne 2019-07-19. On the higher end of estimates, journalist Elizabeth Becker writes that 'officially, more than half a million Cambodians died on the Lon Nol side of the war; another 600,000 were said to have died in the Khmer Rouge zones.' However, it is not clear how these numbers were calculated or whether they disaggregate civilian and soldier deaths. Others' attempts to verify the numbers suggest a lower number. Demographer Patrick Heuveline has produced evidence suggesting a range of 150,000 to 300,000 violent deaths from 1970 to 1975. In an article reviewing different sources about civilian deaths during the civil war, Bruce Sharp argues that the total number is likely to be around 250,000 violent deaths. ... Many attempts have been made to count or estimate the scale of deaths under the KR. While the KR officials claim that only around 20,000 civilians were killed, the true estimate likely falls somewhere between 1–3 million total deaths, with upper range estimates of those directly killed by the regime approaching 1 million. ... One of the more thorough demographic studies, conducted by Patrick Heuveline, also attempts to separate out violent civilian deaths from a general increase in mortality caused by famine, disease, working conditions, or other indirect causes. He does so by grouping deaths within different age and sex brackets and analyzing treatment of these age and sex groups by the Khmer Rouge and violent regimes in general. His conclusion is that an average of 2.52 million people (range of 1.17–3.42 million) died as a result of regime actions between 1970 and 1979, with an average estimate of 1.4 million (range of 1.09–2.16 million) directly violent deaths.
  67. "Cambodia: U.S. bombing, civil war, & Khmer Rouge". World Peace Foundation. 2015-08-07. Pridobljeno dne 2019-07-19. On the higher end of estimates, journalist Elizabeth Becker writes that 'officially, more than half a million Cambodians died on the Lon Nol side of the war; another 600,000 were said to have died in the Khmer Rouge zones.' However, it is not clear how these numbers were calculated or whether they disaggregate civilian and soldier deaths. Others' attempts to verify the numbers suggest a lower number. Demographer Patrick Heuveline has produced evidence suggesting a range of 150,000 to 300,000 violent deaths from 1970 to 1975. In an article reviewing different sources about civilian deaths during the civil war, Bruce Sharp argues that the total number is likely to be around 250,000 violent deaths. ... Many attempts have been made to count or estimate the scale of deaths under the KR. While the KR officials claim that only around 20,000 civilians were killed, the true estimate likely falls somewhere between 1–3 million total deaths, with upper range estimates of those directly killed by the regime approaching 1 million. ... One of the more thorough demographic studies, conducted by Patrick Heuveline, also attempts to separate out violent civilian deaths from a general increase in mortality caused by famine, disease, working conditions, or other indirect causes. He does so by grouping deaths within different age and sex brackets and analyzing treatment of these age and sex groups by the Khmer Rouge and violent regimes in general. His conclusion is that an average of 2.52 million people (range of 1.17–3.42 million) died as a result of regime actions between 1970 and 1979, with an average estimate of 1.4 million (range of 1.09–2.16 million) directly violent deaths.
  68. Etcheson 2005, str. 14.
  69. "A/RES/57/228B" (PDF). 2 May 2003. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3 July 2007. Pridobljeno dne 5 March 2022.
  70. Mydans, Seith (2017). "Khmer Rouge Trial, Perhaps the Last, Nears End in Cambodia". The New York Times.
  71. Nuon Chea 2013.
  72. Buncombe 2013.