Zelenonoga tukalica

Zelenonoga tukalica
	Odrasel G. c. chloropus posnetek klic, oba iz Francije
Ohranitveno stanje
	; najmanj ogrožen (IUCN 3.1)
Znanstvena klasifikacija
Domena:	Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo:	Animalia (živali)
Deblo:	Chordata (strunarji)
Razred:	Aves (ptiči)
Red:	Gruiformes (žerjavovci)
Družina:	Rallidae (tukalice)
Rod:	Gallinula
Vrsta:	G. chloropus
Dvočlensko ime
	Gallinula chloropus; (Linnaeus, 1758)
Podvrste
	Približno pet; glejte besedilo
	Območje razširjenosti G. chloropus Gnezdenje Celo leto Ne-gnezdenje Verjetno izumrla
Sinonimi
	Fulica chloropus Linnaeus, 1758; Fulica fusca Linnaeus, 1766;

Zelenonoga tukalica (znanstveno ime Gallinula chloropus) je ptica iz družine tukalic, ki živi skoraj po vsem svetu v gosto zaraščenih močvirjih, ribnikih, manjših vodotokih ipd.

Je lahko prepoznaven ptič velikosti goloba z razmeroma dolgim repom in dolgimi nogami zelene barve (odtod vrstno ime) z dolgimi prsti, a brez plavalne kožice. Rdeča barva kljuna se nadaljuje v kožno gubo na čelu, konica kljuna pa je rumene barve. Perje je večinoma sivomodro, le po vrhu telesa je olivne barve. Na bokih ima belo črto, ki se proti repu spušča in ob pogledu od zadaj tvori obliko črke V. Bela je tudi spodnja stran repa, s črno progo v sredini. Rep največkrat nosi visoko privzdignjen, med hojo z njim trza. Samec in samica se po perju ne ločita.

Mladiči so sivo-rjave barve, po licih in grlu umazano beli, enako kot odrasli imajo belo črto na boku in belo spodnjo stran repa. Rdeče kožne gube na čelu nimajo.

Vrsta se prehranjuje z raznolikim vodnim rastlinjem in majhnimi vodnimi živalmi (polži, ličinke žuželk ipd.), ki jih išče v gosto poraščenih vodotokih, občasno pa zaide v iskanju hrane tudi stran od vode. Večinoma so to zelo plašne živali, ki se hitro skrijejo med rastlinje kadar jih kaj zmoti, vendar so se za razliko od sorodne liske ponekod navadile bližine ljudi in se brezskrbno sprehajajo na prostem v parkih.

V območjih z zmernim podnebjem gnezdi spomladi s pričetkom od sredine marca do sredine maja. Samica izleže največkrat 8 jajc v gnezdo, ki ga par splete v gostem rastju na vodi. Jajca, ki jih grejeta oba starša, se izležeta po približno treh tednih. Prav tako oba starša skrbita za mladiče, ki se osamosvojijo po dveh do treh mesecih in imajo lastna legla naslednjo pomlad. Kasneje v sezoni ima lahko par ob ugodnih pogojih še eno leglo, ki pa je po navadi manjše. Posebnost zelenonoge tukalice je, da pri vzgoji tega legla sodelujejo tudi mladiči iz prvega.

Razširjenost

Je najpogostejši in najbolj razširjen predstavnik družine tukalic, ki poseljuje večji del Evrazije razen Severne Azije, Afriko razen suhih ter tropskih delov, poleg tega pa še večino ozemlja Amerik razen skrajnega severnega in južnega dela ter Amazonije. V Sloveniji je splošno razširjena, pozimi pa je možno večje skupine opazovati le ob obali, a tudi tu številčnost od oktobra do februarja močno upade. V notranjosti se pozimi zadržujejo le posamezni osebki.

Taksonomija

Zelenonogo tukalico je prvi znanstveno opisal]] švedski naravoslovec Carl Linnaeus v deseti izdaji svojega dela Systema Naturae. Uvrstil jo je v rod Fulica in ji dal dvočlensko ime Fulica chloropus.^[2]^[3] Danes je zelenonoga tukalica ena izmed petih danes živečih vrst, ki so uvrščene v rod Gallinulaki ga je leta 1760 uvedel francoski zoolog Mathurin Jacques Brisson.^[4] Ime rodu izhaja iz latinske besede gallinula ki pomeni »majhna kokoš« ali »piščanček«. Vrstni pridevek chloropus združuje starogrški besedi khlōros χλωρός in pomeni »zelen« ter pous (πούς), ki pomeni »noga«.^[5]

Prepoznanih je 5 podvrst^[4], ki se med seboj ločijo večinoma le po odtenku obarvanosti perja in velikosti, zato jih je po telesnih značilnosti težko razločiti.

G. c. chloropus (Linnaeus, 1758) – Evropa in severna Afrika do Japonske ter jugovzhodne Azije
G. c. meridionalis (Brehm, CL, 1831) – Afrika južno od Sahare ter Sveta Helena (tropski jugovzhodni Atlantski ocean)
G. c. pyrrhorrhoa Newton, A, 1861 – Komori, Madagaskar, Réunion in Mavricij (zahodni in osrednji del Maskarenskih otokov)
G. c. orientalis Horsfield, 1821 – Notranji otoki (severovzhodni Sejšeli), Andamanski otoki, Malajski polotok, Veliki in Mali Sundski otoki, območje Sulavezija ter Filipini
G. c. guami Hartert, EJO, 1917 – Severni Marianski otoki in Gvam (zahodna Mikronezija)

Podvrste

Danes je priznanih pet podvrst. Nekaj drugih, ki so bile nekoč opisane, danes velja za mlajše sinonime. Razlik med podvrstami ni lahko opaziti, saj so razlike majhne in pogosto klinalne (lastnosti se postopno spreminjajo glede na geografsko območje, brez jasnih meja med posameznimi populacijami). Zato je kraj opazovanja običajno najzanesljivejši pokazatelj pri določanju podvrste, vendar selitvene navade vrste pomenijo, da prepoznavanje zgolj na podlagi kraja ni vedno zanesljivo. Poleg spodaj navedenih obstoječih podvrst je znana tudi neopisana oblika iz zgodnjega pleistocena z območja Dursunluja v Turčiji.^[6]^[7]^[8]

Seznam podvrst po datumu opisa
Običajna in trinomska imena	Opis	Razširjenost
Evrazijska zelenonoga tukalica G. c. chloropus (Linnaeus, 1758) Vključuje G. c. correiana in G. c. indica.	Krila in hrbet črnkasto olivne barve	Razširjena od severozahodne Evrope do severne Afrike in vzhodno do osrednje Sibirije ter od vlažnih območij Indijske podceline in Jugovzhodne Azije vzhodno do Japonske; prisotna je tudi na Kanarskih otokih, Azorih, Madeiri in Zelenortskih otokih.
Indijsko-pacifiška zelenonoga tukalica G. c. orientalis (Horsfield, 1821)	Majhna, s skrilnato sivimi krilnimi pokrovkami in veliko kožno gubo na čelu.	Najdemo jo na Sejšelih, Andamanskih otokih in v južni Maleziji do Indonezije; prisotna je tudi na Filipinih in Palau. Gnezdeča populacija, ki obstaja na otoku Yap v Mikroneziji od 1980-ih let, naj bi pripadala tej podvrsti, lahko pa tudi redki G. c. guami.^[9]^[10] Velikost populacije: na Palauu verjetno nekaj sto osebkov v začetku 2000-ih,^[11] na Yapu pa manj kot 100 v istem obdobju.^[9]^[10]
Afriška zelenonoga tukalica G. c. meridionalis (C. L. Brehm, 1831)	Podobna kot G. c. orientalis, vendar ima manjšo kožno gubo na čelu.	Najdemo jo v podsaharski Afriki in na Sv. Heleni.
Madagaskarska zelenonoga tukalica G. c. pyrrhorrhoa (A. Newton, 1861)	Podobna kot G. c. meridionalis, vendar ima peruti pod repom rjavkasto obarvane.	Najdemo jo na otokih Madagaskar, Réunion, Mauritius in Komorih.
Marianska zelenonoga tukalica G. c. guami (Hartert, 1917) V čamorščini imenovana pulattat.	Zelo temna operjenost teles.	Endemična za severne Marianske otoke, glej tudi G. c. orientalis zgoraj. Velikost populacije: približno 300 osebkov leta 2001.^[12]

Sklici

↑ BirdLife International (2019). »Gallinula chloropus«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2019: e.T62120190A155506651. doi:10.2305/IUCN.UK.2019-3.RLTS.T62120190A155506651.en. Pridobljeno 12. novembra 2021.
↑ Linnaeus, Carl (1758). Systema Naturae per regna tria naturae, secundum classes, ordines, genera, species, cum characteribus, differentiis, synonymis, locis (v latinščini). Zv. 1 (10. izd.). Holmiae (Stockholm): Laurentii Salvii. str. 152.
↑ Peters, James Lee, ur. (1934). Check-List of Birds of the World. Zv. 2. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press. str. 203.
1 2 Gill, Frank; Donsker, David; Rasmussen, Pamela, ur. (december 2023). »Flufftails, finfoots, rails, trumpeters, cranes, limpkin«. IOC World Bird List Version 14.1. International Ornithologists' Union. Pridobljeno 14. avgusta 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑ Jobling, James A. (2010). The Helm Dictionary of Scientific Bird Names. London: Christopher Helm. str. 170, 103. ISBN 978-1-4081-2501-4.
↑ McCoy, John J. (1963). »The fossil avifauna of Itchtucknee [sic] River, Florida« (PDF). Auk. 80 (3): 335–351. doi:10.2307/4082892. JSTOR 4082892.
↑ Olson, Storrs L. (1974). »The Pleistocene Rails of North America« (PDF). Condor. 76 (2): 169–175. doi:10.2307/1366727. JSTOR 1366727.
↑ Louchart, Antoine; Mourer-Chauviré, Cécile; Guleç, Erksin; Howell, Francis Clark; White, Tim D. (1998). »L'avifaune de Dursunlu, Turquie, Pléistocène inférieur: climat, environnement et biogéographie« [The avifauna of Dursunlu, Turkey, Lower Pleistocene: climate, environment and biogeography]. Comptes Rendus de l'Académie des Sciences, Série IIA (v francoščini). 327 (5): 341–346. Bibcode:1998CRASE.327..341L. doi:10.1016/S1251-8050(98)80053-0.
1 2 Wiles, Gary J.; Worthington, David J.; Beck, Robert E. Jr.; Pratt, H. Douglas; Aguon, Celestino F.; Pyle, Robert L. (2000). »Noteworthy Bird Records for Micronesia, with a Summary of Raptor Sightings in the Mariana Islands, 1988–1999«. Micronesica. 32 (2): 257–284.
1 2 Wiles, Gary J.; Johnson, Nathan C.; de Cruz, Justine B.; Dutson, Guy; Camacho, Vicente A.; Kepler, Angela Kay; Vice, Daniel S.; Garrett, Kimball L.; Kessler, Curt C.; Pratt, H. Douglas (2004). »New and Noteworthy Bird Records for Micronesia, 1986–2003«. Micronesica. 37 (1): 69–96.
↑ VanderWerf, Eric A.; Wiles, Gary J.; Marshall, Ann P.; Knecht, Melia (2006). »Observations of migrants and other birds in Palau, April–May 2005, including the first Micronesian record of a Richard's Pipit«. Micronesica. 39 (1): 11–29.
↑ Takano, Leilani L.; Haig, Susan M. (2004). »Distribution and Abundance of the Mariana Subspecies of the Common Moorhen«. Waterbirds. 27 (2): 245–250. doi:10.1675/1524-4695(2004)027[0245:DAAOTM]2.0.CO;2. S2CID 85833785.

Viri

Mullarney, K. s sod. (1999). Birds of Europe. Princeton: Princeton University Press. ISBN 0-691-05053-8.
Sket B. s sod (ur.) (2003). Živalstvo Slovenije. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana. str. 664. COBISS 123099392. ISBN 86-365-0410-4.

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: zelenonoga tukalica.

Wikivrste vsebujejo še več podatkov o temi: Gallinula chloropus

Zelenonoga tukalica na straneh DOPPS.
Zelenonoga tukalica Arhivirano 2007-08-21 na Wayback Machine. na straneh KPSS.
(Common) Moorhen species text in The Atlas of Southern African Birds
Explore Species: Eurasian Moorhen na eBird (Cornell Lab of Ornithology)

BirdLife informativni list o vrsti Gallinula chloropus
Zelenonoga tukalica fotogalerija na VIREO (Drexel University)
Audio posnetki vrste: Common moorhen na Xeno-canto.

[iucn_status_12_November_2021-1] BirdLife International (2019). »Gallinula chloropus«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2019: e.T62120190A155506651. doi:10.2305/IUCN.UK.2019-3.RLTS.T62120190A155506651.en. Pridobljeno 12. novembra 2021.

[2] Linnaeus, Carl (1758). Systema Naturae per regna tria naturae, secundum classes, ordines, genera, species, cum characteribus, differentiis, synonymis, locis (v latinščini). Zv. 1 (10. izd.). Holmiae (Stockholm): Laurentii Salvii. str. 152.

[3] Peters, James Lee, ur. (1934). Check-List of Birds of the World. Zv. 2. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press. str. 203.

[ioc-4] 1 2 Gill, Frank; Donsker, David; Rasmussen, Pamela, ur. (december 2023). »Flufftails, finfoots, rails, trumpeters, cranes, limpkin«. IOC World Bird List Version 14.1. International Ornithologists' Union. Pridobljeno 14. avgusta 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)

[5] Jobling, James A. (2010). The Helm Dictionary of Scientific Bird Names. London: Christopher Helm. str. 170, 103. ISBN 978-1-4081-2501-4.

[McCoy-6] McCoy, John J. (1963). »The fossil avifauna of Itchtucknee [sic] River, Florida« (PDF). Auk. 80 (3): 335–351. doi:10.2307/4082892. JSTOR 4082892.

[Olson-7] Olson, Storrs L. (1974). »The Pleistocene Rails of North America« (PDF). Condor. 76 (2): 169–175. doi:10.2307/1366727. JSTOR 1366727.

[Louchart-8] Louchart, Antoine; Mourer-Chauviré, Cécile; Guleç, Erksin; Howell, Francis Clark; White, Tim D. (1998). »L'avifaune de Dursunlu, Turquie, Pléistocène inférieur: climat, environnement et biogéographie« [The avifauna of Dursunlu, Turkey, Lower Pleistocene: climate, environment and biogeography]. Comptes Rendus de l'Académie des Sciences, Série IIA (v francoščini). 327 (5): 341–346. Bibcode:1998CRASE.327..341L. doi:10.1016/S1251-8050(98)80053-0.

[wiles2000-9] 1 2 Wiles, Gary J.; Worthington, David J.; Beck, Robert E. Jr.; Pratt, H. Douglas; Aguon, Celestino F.; Pyle, Robert L. (2000). »Noteworthy Bird Records for Micronesia, with a Summary of Raptor Sightings in the Mariana Islands, 1988–1999«. Micronesica. 32 (2): 257–284.

[wiles2004-10] 1 2 Wiles, Gary J.; Johnson, Nathan C.; de Cruz, Justine B.; Dutson, Guy; Camacho, Vicente A.; Kepler, Angela Kay; Vice, Daniel S.; Garrett, Kimball L.; Kessler, Curt C.; Pratt, H. Douglas (2004). »New and Noteworthy Bird Records for Micronesia, 1986–2003«. Micronesica. 37 (1): 69–96.

[vanderwerfetal2006-11] VanderWerf, Eric A.; Wiles, Gary J.; Marshall, Ann P.; Knecht, Melia (2006). »Observations of migrants and other birds in Palau, April–May 2005, including the first Micronesian record of a Richard's Pipit«. Micronesica. 39 (1): 11–29.

[Takano-12] Takano, Leilani L.; Haig, Susan M. (2004). »Distribution and Abundance of the Mariana Subspecies of the Common Moorhen«. Waterbirds. 27 (2): 245–250. doi:10.1675/1524-4695(2004)027[0245:DAAOTM]2.0.CO;2. S2CID 85833785.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]

[11]

[12]

Spletne zbirke normativne kontrole
Nacionalno	Izrael
Drugo	Yale LUX