Zavod svetega Stanislava

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ljubljana - Zavod sv. Stanislava v Šentvidu
St. Stanislaus Institute - Sentvid Ljubljana Slovenia.JPG
Palača zavoda
Zavod svetega Stanislava is located in Ljubljana
Zavod svetega Stanislava
Lokacija Šentvid, vzhodno od železniške proge Ljubljana - Jesenice
Mestna občina Ljubljana
Koordinati 46°5′49.28″N 14°28′16.36″E / 46.0970222°N 14.4712111°E / 46.0970222; 14.4712111
Zgrajeno 1905 (glavno poslopje)
1911 (celoten kompleks)
RKD št. 16667 (opis enote)[1]

Zavod svetega Stanislava je slovenska rimskokatoliška ustanova, namenjena izobraževanju in vzgoji. Njeni začetki segajo v zadnja leta 19. stoletja, ko je takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič predstavil zamisel o gradnji prve povsem slovenske gimnazije. Po mnogih zapletih, ko mestne oblasti niso dovolile gradnje v središču mesta, je Jeglič 16. julija 1901 blagoslovil temeljni kamen za gradnjo Škofovih zavodov. Gradnja je trajala več kot 4 leta, stroški pa so bili temu primerni. Škof je prostore blagoslovil 21. septembra 1905.

Gimnazija je v Škofovih zavodih delovala do druge svetovne vojne, ko so stavbo izpraznili Nemci. Profesorji in dijaki so morali v nekaj urah zapustiti vse prostore in oditi. Škofovi zavodi so postali koncentracijsko taborišče.[2] V učilnice so natrpali slovenske družine z Gorenjske in iz Mežiške doline (800 ljudi, po 50 na spalnico), ki so jih potem izgnali v Srbijo, na Hrvaško, v Bosno in v delovna taborišča v Nemčiji. V Šentvid so poslali tudi nekatere zapornike iz Begunj, ki jih niso ustrelili kot talce. Leta 1942 so taborišče preselili v Goričane, v Škofovih zavodih pa so politično vzgajali mladino. Po koncu vojne je bilo v prostorih današnjega zavoda zbirno mesto za ujete domobrance, ki so bili pozneje večinoma usmrčeni. Stavba je bila nato namenjena vojski. V njej je bila vojašnica JLA, ki je stavbo leta 1991 zapustila v nezavidljivem stanju.

Po osamosvojitvi leta 1991 je Rimskokatoliška cerkev stavbo dobila nazaj, že 1. septembra 1993 pa se je na Škofijski klasični gimnaziji, ki deluje znotraj zavoda, ponovno začel pouk.

Danes v prostorih Zavoda svetega Stanislava poleg Škofijske klasične gimnazije delujejo tudi Jegličev dijaški dom, Študentski dom Janeza F. Gnidovca, glasbena šola in Slovenski dom. 1. septembra 2008 je začela delovati tudi Osnovna šola Alojzija Šuštarja.

Od ponovne oživitve zavoda leta 1993 do leta 2000 je bil direktor zavoda Borut Košir, med letoma 2000 in 2006 je to funkcijo opravljal Anton Jamnik, od njegovega imenovanja za ljubljanskega pomožnega škofa pa zavod vodi Roman Globokar.

Osebnosti, povezane z Zavodom sv. Stanislava (do 1944)[uredi | uredi kodo]

Duhovniki, teologi, nabožni pisci[uredi | uredi kodo]

  • Edvard Ferjančič (1898, Vipava – 1957, Kojsko), duhovnik; dijak
  • Janez Frančišek Gnidovec (1873, Veliki Lipovec – 1939, Ljubljana), duhovnik, škof; prvi ravnatelj
  • Franc Jaklič (1892, Sodražica – 1967, Milwaukee), duhovnik, nabožni pisatelj; prefekt, profesor
  • Ivan Jerič (1891, Dokležovje pri Beltincih – 1975, Slovenj Gradec), duhovnik, publicist, politik; dijak
  • Leopold Jurca (1905, Branik – 1988, Koper), duhovnik, profesor; dijak
  • Andrej Karlin (1857, Stara Loka – 1933, Maribor), duhovnik, škof; rektor
  • Ignacij Nadrah (1896, Mrzlo Polje pri Stični – 1947, Maribor), duhovnik; dijak
  • Ciril Potočnik (1894, Žirovski vrh – 1950, Ljubljana), duhovnik, nabožni pisec; dijak
  • Josip Šimenc (1888, Podgora pri Dolskem – 1965, Ljubljana), duhovnik, bogoslovni pisec; prefekt, rektor
  • Alojzij Šuštar (1920, Grmada nad Trebnjem – 2007, Šentvid pri Ljubljani), duhovnik, teolog, nadškof; dijak
  • Franc Ušeničnik (1866, Predmost – 1952, Ljubljana), teolog, duhovnik; rektor (1905–1909)
  • Anton Vovk (1900, Vrba – 1963, Ljubljana), duhovnik, teolog, nadškof; dijak
  • Ivan Vrečar (1898, Dobrunje – 1978, Trst), duhovnik, nabožni pisec, profesor; prefekt
  • Vinko Zaletel (1912, Stanežiče (Šentvid pri Ljubljani) – 1995, Pliberk), potopisec, duhovnik; dijak
  • Vinko Zor (1892, Vaše – 1964, Medvode), duhovnik, prosvetni delavec; dijak
  • Janez Evangelist Zore (1875, Bogneča vas – 1944, Ljubljana), duhovnik, cerkveni zgodovinar; prefekt

Geografi, zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji[uredi | uredi kodo]

  • Pavle Blaznik (1903, Škofja Loka – 1984, Ljubljana), zgodovinar; dijak
  • Ivo Juvančič (1899, Bovec – ?), duhovnik, zgodovinar, publicist; dijak
  • Jakob Soklič (1893, Bled – 1972, Slovenj Gradec), umetnostni zgodovinar, duhovnik; dijak
  • Blaž Svetelj (1893, Podgorje – 1944, Ljubljana), geograf, stenograf; dijak
  • Alojzij Zupanc (1893, Znojile pri Krki – 1974), duhovnik, vzgojitelj, čebelar, zgodovinar; dijak

Glasbeniki[uredi | uredi kodo]

  • Anton Dolinar (1894, Trata – 1953, Yates Centre, Kansas), duhovnik, skladatelj; dijak
  • Vojteh Hybášek (1873, Ruženo, Moravska – 1947, Šentvid), glasbeni pedagog, prevajalec, duhovnik; profesor
  • Vinko Lovšin (1895, Jurjevica – 1953, Buenos Aires), glasbenik, duhovnik; dijak
  • Alojzij Mav (1898, Groblje – 1977, Ljubljana), duhovnik, skladatelj, dirigent; dijak
  • Matija Tomc (1899, Kapljišče pri Metliki – 1986, Domžale), duhovnik, skladatelj; dijak, profesor

Jezikoslovci[uredi | uredi kodo]

  • Anton Breznik (1881, Ihan – 1944, Ljubljana), jezikoslovec, duhovnik; profesor
  • Ignacij Breitenberger (1885, Idrija – 1961, Vipava), profesor nemščine, slovenščine in latinščine, duhovnik; profesor
  • Ivan Dornik (1892, Nevlje – 1968, Maribor), slavist, klasični filolog, pisatelj; dijak
  • Anton Koritnik (1875, Briše pri Polhovem Gradcu – 1951, Ljubljana), klasični filolog, duhovnik; dijak
  • Franc Omerza (1885, Župeča vas – 1940, Ljubljana), prevajalec, klasični filolog, duhovnik; profesor
  • Jakob Šolar (1896, Rudno pri Železnikih – 1968, Ljubljana), jezikoslovec, prevajalec, urednik; profesor
  • Albin Vilhar (1902, Postojna – 1975, Beograd), klasični filolog, prevajalec, leksikograf; dijak

Likovni umetniki[uredi | uredi kodo]

  • Tone Kralj (1900, Zagorica – 1975, Ljubljana), slikar, kipar; dijak
  • Stane Kregar (1905, Zapuže – 1973, Ljubljana), slikar, duhovnik; dijak, profesor
  • Janez Mežan (1897, Spodnji Brnik – 1972, Ptuj), slikar; dijak

Literati, publicisti[uredi | uredi kodo]

  • Rado Bednařik (1902, Gorica – 1975, Gorica), publicist; dijak
  • Jože Golec (1901, Polje ob Sotli – 1945, Trst), publicist; dijak
  • Lojze Golobič (1902, Štrekljevec pri Semiču – 1934, Ljubljana), pesnik, urednik; dijak
  • Jože Brejc (Jože Javoršek) (1920, Velike Lašče – 1990, Ljubljana), dramatik, pisatelj, prevajalec; dijak
  • Janez Jeretina (1894, Brezje pri Dobu – 1921, Šentvid), pesnik, duhovnik; prefekt
  • Andrej Kalan (1858, Pevno pri Stari Loki – 1933, Ljubljana), duhovnik, pisec, prevajalec, politik; dijak
  • Jože Košiček (1898, Žužemberk – 1979, Buenos Aires), duhovnik, publicist, politik; dijak
  • Jan Plestenjak (1899, Sv. Barbara nad Škofjo Loko – 1947, Ljubljana), pripovednik; dijak
  • Ludvik Puš (1896, Velike Češnijce – 1989, New York), politik, pisatelj; dijak
  • Albert Rejec (1899, Tolmin – 1976, Ljubljana), publicist, narodni delavec; dijak
  • Anton Vodnik (1901 – 1965), pesnik, umetnostni zgodovinar; dijak
  • Ivan Sadar (1890, Cerovec (Javorje pri Litiji) – 1926, Koprivnik), duhovnik, pesnik; prefekt
  • Filip Terčelj (1893, Grivače – 1946, Davča) duhovnik, pisatelj; dijak
  • Jožef Tomažin (1901, Dunaj – 1925, Dunaj), pesnik; dijak

Matematiki[uredi | uredi kodo]

  • Anton Ratajec (1873, Bučka – 1939, Šentvid pri Ljubljani), šolnik, fizik, matematik, prevajalec; profesor, ravnatelj
  • Albin Žabkar (1901, Krško – 1962, Ljubljana), matematik; dijak

Pravniki[uredi | uredi kodo]

  • Maks Peterlin (1894, Podboršt pri Komendi – 1982, Golnik), športnik, pravnik; dijak
  • Lado Švigelj (1915, Kožljek –), pravnik, strokovnjak za lovstvo; dijak

Zdravniki[uredi | uredi kodo]

Ostali[uredi | uredi kodo]


Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 16667". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  2. ^ Milko Mikola: Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji. Del 2, Koncentracijska taborišča Št. Vid nad Ljubljano, Škofja Loka in Teharje ter taborišče za otroke Petriček. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2008.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]