Uporabnik:Egilus/Translations

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Maksim Borisov (RU), sedanji evropski in svetovni prvak, je igral v Eskilstuni na evropskem prvenstvu v namiznem hokeju ITHF - 2018.

Namizni hokej je igra, ki se igra po pravilih Mednarodne zveze za namizni hokej - ITHF. Igra se po mehanskem modelu hokejskega igrišča, na katerem dva igralca s krmilnima ročicama igrata svojo ekipo in skušata zadeti nasprotnikov cilj, obenem pa braniti svoj go

Države sveta z vsaj enim igralcem na svetovni lestvici julija 2019.
  15000+ točke: najboljših 8 držav
  10000+ točke
  1000+ točke
  -1000 točke

Namizni hokej pod okvirom ITHF-ja se igra izključno hokejskih modelih STIGA[1]. Od leta 1989 se svetovna prvenstva odvijajo vsaki dve leti, v drugih letih pa zdaj potekajo evropska prvenstva[2]. Predstavniki 16 držav so sodelovali na svetovnem prvenstvu 2019[3].

Opis[uredi | uredi kodo]

Igre evropskega prvenstva 2018 v Eskilstuni na Švedskem.
Linija za igranje namiznega hokeja.

Istočasno dva igralca tekmujeta za eno igralno mizo, stojita na njenih različnih koncih in s pomočjo ročic nadzirata svoje figure.

Namizni hokej ob igri postavimo na mizo velikosti približno en meter krat pol metra, postavljena na višino 70-80 cm. Vodoravna površina deluje kot igralno polje; obdan je s stranico in ima na koncih dodatne prosojne pregrade, da prepreči, da bi pak letel iz polja. Na igrišču sta dve ekipi, pet figur terenskih igralcev (dva branilca in trije napadalci) in po en vratar v vsaki. Vsaka ročica in s tem figura se lahko premika naprej in se vrti okoli osi. Žlebovi imajo videz ravnih ali ukrivljenih linij in so postavljeni tako, da igralci nadzorujejo celotno ozemlje igrišča in lahko izvajajo različne akcije (podaje, streli, itd.) Nasprotniki, ki upravljajo z ročicami, premikajo figure svojih igralcev in jih zasukajo, poskušajo pak prestreči in zadeti v nasprotnikov gol. Igra se igra z razmeroma veliko črno plastično ploščico. Pred tekmo se igra pritrdi na posebno stojalo ali na drugo vodoravno površino, bodisi z lepljenjem nog z dvostranskim lepilnim trakom ali s posebnimi nosilci.

Igra traja pet minut, tisti, ki je dosegel več golov, dobi 2 točki za zmago, poraženec - 0. V primeru izenačenja v skupinskem delu se točke prepolovijo, v izločilnih igrah se igra nadaljuje do prvega gola.

Zgodba[uredi | uredi kodo]

Prve preverljive informacije o igri, ki simulira hokej na ledu, segajo v leto 1932, ko je kanadski Munro doma naredil zelo primitivno leseno jaso[4]. Sledili so mu navdušenci in proizvajalci v drugih državah, v katerih se je razvil hokej na ledu, vendar je bila množična priljubljenost dosežena šele, ko so lesene, železne in kartonske glade in figure v 50. letih začele nadomeščati plastične[5][6]. Leta 1957 je švedsko hokejsko podjetje "Stiga"[7] začelo proizvajati namizni hokej, ki je danes monopolist v proizvodnji tekmovalne opreme ITHF. Leta 1959 so se po zaslugi sodelovanja s hokejistom, takratnim kapetanom švedske reprezentance Svenom "Tumba" Johanssonom, bistveno izboljšale, zlasti Johansson je imel idejo o novi zasnovi, ki figuram omogoča vstop v vrata. Po teh izboljšavah se je "Stiga" uveljavil na trgu in s prodajo 100-200 tisoč jagod na leto[8]. Glades, ki se ne razlikujejo od sodobnega, "Stiga" proizvajajo od leta 1983[9]. Leta 2018 se je začela prodaja novega modela, v razvoju katerega je sodeloval še en znani švedski hokejist Peter Forsberg, vendar tokrat spremembe niso bile tako pomembne [10].

Pred prvimi poskusi organiziranja vsaj na državni ravni pa sem moral počakati do leta 1982, ko je potekalo prvo švedsko prvenstvo. Švedska je tudi v naslednjih 20 letih ostala vodilna v vsem, kar je povezano s namiznim hokejem. Od leta 1983 izdelujejo modele pločnikov, ki nimajo bistvenih razlik od sedanjih. Leta 1989 je bilo v Stockholmu organizirano svetovno prvenstvo v namiznem hokeju, na katerem so sodelovali igralci iz 7 držav, od katerih so seveda zmagali Švedi. Naslednja svetovna prvenstva so potekala vsaki dve leti v eni izmeni [11]. Toda šele leta 2005 v Rigi so se Švedi prvič pomerili s prvega mesta v finsko reprezentanco, leta 2007 pa je Finc Roni Nuttunen postal prvi osebni prvak, ki ni švedski. Trenutno so vodilne države namiznega hokeja Rusija, Latvija in Ukrajina, sledijo (po svetovnem uvrstitvi za leto 2019) Finska, Švedska, Češka, Norveška in Estonija. V letih, ko svetovnih prvenstev ne potekajo, jih nadomestijo evropska. Oba tekmovanja potekajo v juniju.

Evropsko prvenstvo 2018 je potekalo v Eskilstuni na Švedskem. Prvak Evrope je bil reprezentant Rusije Maksim Borisov, saj je potisnil drugo in tretje mesto latvijskih igralcev E. Caics in A. Sīlis[12]. Tudi v reprezentančnih tekmovanjih so Rusi postali zmagovalci, Latvije pa so pustili na drugem mestu. Finci so osvojili tretje mesto[13].

Leta 2019 je svetovno prvenstvo potekalo v športni bazi Raubiči pri Minsku v Belorusiji. Zmagal je tudi Maksim Borisov, ki je samozavestno zasedel prvo vrstico svetovne ocene[14]. Rusi so znova zmagali tudi v moštvenih tekmovanjih in na naslednjih mestih pustili Ukrajino in Latvijo[15].

Naslednji Evropsko prvenstvo - leta 2020 v Kranju, Sloveniji in svetovni pokal - leta 2021 v Talinu v Estoniji.

Zgodovina Vzhodne Evrope[uredi | uredi kodo]

Namizni hokej, proizveden v ZSSR

Po drugi svetovni vojni je ZSSR priznala, da je namizni hokej koristen kot poučna igra, na priporočilo ministrstva za zdravje leta 1952 pa se je začela njegova proizvodnja[16]. V 60. letih je sovjetski namizni hokej postal priljubljen v ZSSR in baltskih državah, vendar se je tu razširil predvsem kot otroška igrača. Večina modelov je bila navzven zasnovana v skladu s tem, zato so bili igralci večinoma šolarji in njihovi starši.

V drugi polovici 90. let so se s povečanjem bogastva v vzhodni Evropi začele pojavljati jase švedske proizvodnje, do konca 90. let pa sta se Rusija in Latvija začeli organizirati vzporedno in v povezavi med seboj. V Latviji je prvo javno serijo turnirjev leta 1998 organiziral DJ Ēriks Loks. Leta 1999 je propagandist namiznega hokeja Göran Agdur obiskal Latvijo, po koncu leta 1999 pa je bil ustanovljen klubski namizni hokejski klub Riga, sredi leta 2000 pa je nacionalna zveza začela organizirati redna tekmovanja. Enako sta v Moskvi naredila novinar Mihail Margolis in v Sankt Peterburgu pevec Aleksandr Minčenko. Oba sta obiskala prvi pokal Rige, da bi opazila organizacijo turnirjev poleti 2000; Latvijski igralci so začeli potovati na turnirje v Rusiji, da bi delili svoje izkušnje. Prva faza ruskega prvenstva je potekala leta 2002 in osvojili so latvijski Sternāts, vendar v naslednjih 17 letih in 94 etapah ruskega prvenstva Rusi nikoli več niso zmagali gostom iz tujine[17]. Po zaslugi teh vezi sta se ruski in latvijski namizni hokej sčasoma lahko dvignila na vodilne položaje. Z rahlim zaostankom se jim je pridružila tudi Ukrajina, katere prvenstvo se je začelo leta 2005 z udeležbo Dmitro Kudritskija, ki je prvič nastopil na svetovnem prvenstvu leta 1999. Prvi množični izhod na svetovno prvenstvo pa se je zgodil leta 2001, ko sta Latvija in Rusija v Plzen poslali celotni ekipi, ki sta zasedli 5. in 8. mesto od 13. V naslednjih letih se je rast sedežev v Rusiji izkazala za hitrejše in leta 2007. leta, ko je ruska ekipa osvojila svoje prve medalje v ekipnem teku. Leta 2009 je v Budimpešti Rusija že postala svetovni prvak, Latvija pa vicešampioni[18]. Leta 2011 je Oleg Dmitričenko Rusiji prinesel prvo zlato medaljo v osebni kategoriji in od takrat so le ruski ali latvijski igralci v njej postali svetovni in evropski prvaki. V moštvenih tekmovanjih je Rusija od leta 2009 neprekinjeni svetovni prvak. Skoraj enaka situacija na evropskem prvenstvu, kjer je Rusija od leta 2012 le enkrat izgubila zgornjo črto Latvije, Latvija pa včasih odpove in drugo mesto Ukrajini. Trenutno so te tri države zasedale vodilne položaje na svetovni lestvici.

Nato se je razvoj namiznega hokeja začel tudi v Belorusiji in Kazahstanu. Latvija in Rusija sta vplivali tudi na razvoj namiznega hokeja v Litvi in Estoniji, vendar sta množično priljubljenost uspeli doseči šele v drugem.

Stanje[uredi | uredi kodo]

V letu 2019 je status namiznega hokeja ITHF v različnih državah zelo različen. V Latviji je uradno priznan kot šport, njegova nacionalna federacija pa je članica državne športne strukture; v nekaterih državah je njegov status blizu tega. Vendar so v večini držav namizno hokejske zveze le nevladne nevladne organizacije, tako kot klubi namiznega hokeja. Zlasti še vedno ni bilo mogoče registrirati kot športa v Ruski federaciji. Jeseni 2015 je Ruska federacija celo obravnavala predlog zakona o dejanski prepovedi tekmovanj v vseh nepriznanih športih, ki bi vplival na namizni hokej. Predlog zakona je bil zavrnjen zaradi protestov športne skupnosti[19].

Evropske države ITHF v letu 2019. Države ustanoviteljice (Kanada in ZDA so takšne zunaj tega zemljevida) so označene s svetlo zeleno, tiste, ki so vstopile pozneje, pa rumeno-zelene[20].

Mednarodni nadzor nad tekmovanji v namiznem hokeju ITHF izvaja Mednarodna zveza za namizni hokej (ITHF), ki določa pravila igre in tekmovanj, skupaj z federacijami držav članic pa organizira in prireja svetovna in evropska prvenstva ter tudi turnirje World Tour. Od leta 2018 je njen predsednik Bjarne Axelsen (Danska), v izvršni odbor pa so še Kevin Rafferty (ZDA), Mihail Šalomajev (Ukrajina), Aleksej Titov (Rusija), Igor Saveljev (Estonija)[20]. Glavni način sprejemanja odločitev je glasovanje v nacionalnih zvezah ITHF.

Lokalni sistemi organizacij namiznih hokejev ITHF so praviloma bodisi močna zveza in manj pomembni klubi (na primer v Latviji in Estoniji) bodisi močni klubi z manj izrazito federacijsko vlogo (Švedska). V Rusiji, Ukrajini in Severni Ameriki so poleg osrednjih zvez nastale tudi regionalne, katerih odnosi z osrednjimi so različni.

Najbolje ocenjeni klubi na svetu[uredi | uredi kodo]

Posodobljeno 29.10.2019 [21] .

Kraj Ocena Država Klub Najmočnejši igralec
1. 16 940  Rusija NHK "Toros" Nikita Žolobov
2. 16 868  Latvija BJC "Laimīte" Edgars Caics
3. 16 848  Rusija "Legion-NiKi" Maksim Borisov
4. 15 973  Rusija "Kuropatki" Sergei Ivanov
5. 15 614  Ukrajina KNH "Lisovi Hašči" Dmitro Litvinjuk

Vodilni svetovni igralci[uredi | uredi kodo]

Posodobljeno 29.10.2019 [22].

Kraj Celotna razvrstitev Ženske Mladinci (18-) Veterani (40+)
1.  Rusija Maksim Borisov  Estonija Marija Saveljeva  Rusija Nikita Žolobov  Švedska Hans Österman
2.  Latvija Edgars Caics  Rusija Viktorija Gorodnickaja  Rusija Sergei Ivanov  Rusija Aleksej Titov
3.  Rusija Nikita Žolobov  Ukrajina Hanna Ivancova  Ukrajina Jevgenij Matancev  Švedska Joakim Lundin
4.  Rusija Arsenij Stoljarov  Danska Anette Engel  Ukrajina Oleksij Korabel  Ukrajina Mihailo Spivakovskij
5.  Finska Kevin Eriksson  Latvija Elēna Rācenāja  Ukrajina Anton Umanskij  Rusija Dmitrij Petrov
Zmagovalci evropskega prvenstva 2018. Od leve proti desni: Atis Sīlis (3. mesto, Latvija), Maxim Borisov (1. mesto, Rusija) in Edgars Caics (2. mesto, Latvija).

Poleg teh kategorij na tekmovanjih svetovne ravni prirejajo tudi turnirje za otroke, mlajše od 13 let, in starejše od 49 let, ki pa trenutno nimajo uradnega statusa.

Konkurenca[uredi | uredi kodo]

Zveze približno 20 držav v sezoni organizirajo vrsto državnih tekmovanj. Praviloma so ti turnirji na voljo vsem udeležencem, ponavadi je zaželena predregistracija. Največja tekmovanja so uvrščena na seznam svetovne turneje, katerih najboljši igralci dobijo pravico, da nastopijo na svetovnem in evropskem prvenstvu izven količinskih kvot za države.

ITHF je prepoznal standarde jase[uredi | uredi kodo]

Leta 2019 je Stiga izdelal pet merilnikov:

  • Play OFF Classic je skupni standard za tekmovanja do leta 2018.
  • Play OFF 21 Peter Forsberg Edition - novi standard od leta 2019. Od starega se razlikuje po barvanju, obliki cilja in pacu, odebeljeni površini.
  • High Speed edition - možnost z drsno površino. Na tekmovanjih se praviloma ne uporablja.
  • Stanley Cup - možnost za Severno Ameriko. Številke so manj masivne, imajo levo in desno palico in so naslikane v barve NHL klubov.
  • Red Line - najbolj poceni različica, brez ovir in mehanizma za izmet paka iz vrat. Ni uporabljeno na tekmovanjih[9].

V tekmovanjih z Play OFF Classic so se običajno uporabljale e z ročno spremenjenim spodnjim delom cilja, da bi zmanjšali nenamerno odskok paka iz njih[23].

Ni priznanih standardov ITHF glade[uredi | uredi kodo]

Na svetu nastajajo različne jadrnice, nekatere od njih pa gostijo tekmovanja ali so jih že prej organizirale.

Luč[uredi | uredi kodo]

Kljub temu, da sovjetski standard namiznega hokeja "Luč" že pol stoletja proizvajajo v Novosibirsku brez pomembnih izboljšav, je še vedno v prodaji in so bila tam že prej organizirana tekmovanja. Leta 2008 je bilo v „Luču“ pod okriljem evropskega WTHA svetovno prvenstvo v Mostu na Češkem, zdaj pa je ta organizacija prešla na majhen "Chemoplast"[24][25]. Zaradi svojih trpežnejših materialov ima ugled večjo zanesljivost v primerjavi s "Stiga"[26].

Hokej z mehurčki (Bubble hockey)[uredi | uredi kodo]

Hokej z mehurčki se odlikuje predvsem s prozorno kupolo nad travnikom, ki preprečuje, da bi pakec odletela ven, in mehanizmom za vstavljanje čez sredino igrišča. Pogosto ima tudi mehanizem plačila za predvajani čas. Ta standard je priljubljen predvsem v Severni Ameriki, pogosto je postavljen za navijače na športnih prizoriščih in ima svojo federacijo IBHF, ki je organizirala tekmovanja[27]. Priljubljenost tega standarda ovira njegova visoka cena[28]. Zdaj je na Facebooku nacionalna zveza za hokej na mehurčkih, ki svoje tekmovanje imenuje svetovno prvenstvo v hokeju v mehurčkih[29].

Coleco[uredi | uredi kodo]

Kljub dolgoletni (1988) prekinitvi proizvodnje[30] so te jagode navdušencev in zbirateljev še vedno v delovnem stanju in na njih se odvijajo turnirji. V letih 1954 - 1968 je bila blagovna znamka znana pod imenom "Eagle"[6]. Za Coleco ima svojo NTHL zvezo za namizni hokej na namiznem hokeju, ki vodi vrsto 9 tekmovanj na leto v različnih mestih celine[31][32]. Kanadski ANH priznava dva standarda, Stigu in Coleco, in od njih določa posamezne ocene[33].

Druge igre[uredi | uredi kodo]

Včasih se zaradi komercialne poenostavitve zaradi namiznega hokeja imenujejo igre, ki sploh ne spominjajo na to, da bi uporabljali priljubljeno ime. Včasih je razlika vidno očitna, kot v primeru zračnega hokeja ali biljard-hokeja, včasih so razmere mejne, kot v primeru magnetnega hokeja brez žlebov, vendar s krmilnimi palicami[34][35].

Skrajšana pravila igre[uredi | uredi kodo]

(niso uradni in se uporabljajo samo za ljubiteljske igre)[uredi | uredi kodo]

  1. Igralci se morajo obnašati v skladu s športno etiko. Iger praviloma ne strežejo posebni sodniki, igralci pa morajo presoditi sami.
  2. Igra traja pet minut. Čas se ne ustavi, ko je pac zunaj igrišča in po doseženem golu. Čas se lahko ustavi ob popravljanju obračuna ali po dogovoru igralcev v nepredvideni situaciji.
  3. Igra se igra na nepremično pritrjenih progah "Stiga". Vrata ne uporabljajo plastične mreže, ki je vključena v sklope starih modelov. Spodnji del vrat se lahko spremeni, da se zmanjša odboj paka od vrat.
  4. Vmetavanje se zgodi na začetku igre, postavitev paka na sredino igrišča in začetek ob signalu. Vsi drugi obrazi so tudi v središču, vendar od zgoraj, ki imajo 5 cm pakete nad glavami figur. Oba osrednja napadalca v času vstavitve morata biti potegnjena nazaj do konca, branilci naj bi bili bližje modri črti, metanje pa je možno le, ko sta oba nasprotnika pripravljena.
  5. V primeru odmora se vstavljanje izvede, če bi se oba igralca v času premora lahko dotaknila paka. Če jo je kdo od njiju nadzoroval, ostanek ostane pri njem.
  6. Cilj ne šteje:
    1. če pak ni ostal v cilju, ampak je poskočil nazaj;
    2. če ga udari oporna noga na ploščico, ki jo enak lik postavi na utor (toda udarec z dvignjeno nogo se šteje z zavojem);
    3. prej kot tri sekunde po vstavitvi, pa tudi, če se pak po teh treh sekundah žoga ni dotaknila drugih številk, razen sredine ali vratarja ali strani;
    4. če pack zapušča hkrati s signalom o koncu tekme (v primeru dvoma se cilj ne šteje);
    5. če je pak zapuščen v trenutku, ko je žled izgubil stabilnost zaradi krivde napadalca.
  7. Cilj se šteje, če se je med točkovanjem katera koli figura zlomila ali odletela.
  8. En kos lahko drži pakec največ pet sekund, ne da bi pri tem spremenil ali vrgel. Če je ta čas prekoračen, se naredi obraz.
  9. Številke, ki so se dvignile med igro, je mogoče popraviti, ko se igra ustavi ali ko njihov igralec nadzoruje pak, ob upoštevanju pravila 5 sekund. Hkrati ne morete igrati istočasno.
  10. Če se je krog zaustavil na igralčevi ciljni črti in ni prepričan, da bi ga lahko sprejel, ima vratar pravico, da razglasi "Block" in izvrže v sredini.
  11. Če se igralec v 30 sekundah po začetku tekme na tekmi ni pojavil, se šteje kot poraz z rezultatom 0:10[36].

Na turnirjih za športnike se uporabljajo veliko bolj izpopolnjena pravila[37].

Praktična vrednost[uredi | uredi kodo]

Hitrost sprememb situacij in reakcij, potrebnih v namiznem hokeju, ga uvrščajo med najhitrejše športe na svetu[38]. Hkrati ga mnogi sploh ne prepoznajo kot športa, saj ga obravnavajo kot igračo.

V Latviji športni učitelji otrokom priporočajo namizni hokej za razvoj koordinacije gibov, spretnosti, krepitev mišic nog in hrbta. Zaradi dinamičnosti in različnih situacij v igri se razvije gibljivost majhnih prstov, reakcija in logično razmišljanje[39]. V Rusiji, v Sankt Peterburgu, v Hiši otroške ustvarjalnosti "Mladina" je bil razvit in sprejet "Splošno Srednjo (splošne razvojne) program "namizni hokej"" za razvoj tako motorja in moralnih in namerne kakovosti udeležencev[40].

Statistika glavnih svetovnih turnirjev[uredi | uredi kodo]

Rezultati svetovnega prvenstva[uredi | uredi kodo]

Zmagovalci pokala Riga 2018. V sredini je zmagovalec Arsenij Stoljarov (Rusija), na levi je Edgars Caics (Latvija), na desni je Nikita Žolobov (Rusija).
Podelitev zmagovalk ženske kategorije na svetovnem prvenstvu - 2019. Od leve proti desni - Laima Kamzola (Latvija), Marija Saveljeva (Estonija) in Krista Annija Lagzdinja (Latvija).
2018 klubsko svetovno prvenstvo v Jēkabpils, Latvija. THC Vilnius (Litva) - SK Raua (Estonija)
Leto Prizorišče Zmagovalec Število udeležencev
1989  Švedska, Stockholm  Švedska Mikael Kratz 42 (7 države)
1992  Češkoslovaška, Brno  Švedska Jacob Lindahl 32 (5 države)
1993  Francija, Pariz  Švedska Anders Ekestubbe 61 (9 države)
1995  Švedska, Stockholm  Švedska Jacob Lindahl 66 (8 države)
1997  Finska, Helsinki  Švedska Hans Österman 61 (9 države)
1999  Nemčija, Wilhelmshaven  Švedska Stefan Edwall 71 (15 države)
2001  Češka, Plzen  Švedska Hans Österman 100 (16 države)
2003   Švica, Zürich  Švedska Daniel Wallén 102 (19 države)
2005  Latvija, Riga  Švedska Hans Österman 132 (22 države)
2007  Rusija, Moskva  Finska Roni Nuttunen 117 (19 države)
2009  Madžarska, Budimpešta  Finska Roni Nuttunen 131 (16 države)
2011  Finska, Turku  Rusija Oleg Dmitričenko 105 (17 države)
2013  Norveška, Stavanger  Latvija Atis Sīlis 121 (23 države)
2015  Rusija, Sankt Peterburg  Rusija Maksim Borisov 108 (16 države)
2017  Češka, Liberec  Latvija Edgars Caics 146 (25 države)
2019  Belorusija, Raubiči  Rusija Maksim Borisov 115 (17 države)

Rezultati svetovnega prvenstva za ženske[uredi | uredi kodo]

Leto Prizorišče Zmagovalec Število udeležencev
1992  Češkoslovaška, Brno  Francija Nathalie Biais 6 (3 države)
1993  Francija, Pariz  Švedska Sissie Wikström 9 (5 države)
1995  Švedska, Stockholm  Švedska Chatrin Johansson 12 (6 države)
1997  Finska, Helsinki  Švedska Sissie Wikström 8 (5 države)
1999  Nemčija, Wilhelmshaven  Finska Tarja Lindberg 8 (3 države)
2001  Češka, Plzen  Finska Piia Pulliainen 12 (6 države)
2003   Švica, Zürich  Finska Piia Pulliainen 22 (8 države)
2005  Latvija, Riga  Finska Piia Pulliainen 21 (8 države)
2007  Rusija, Moskva  Rusija Alexandra Belavina 15 (6 države)
2009  Madžarska, Budimpešta  Rusija Marija Jalbačeva 23 (9 države)
2011  Finska, Turku  Rusija Marija Jalbačeva 16 (7 države)
2013  Norveška, Stavanger  Rusija Marija Miloradova 18 (9 države)
2015  Rusija, Sankt Peterburg  Rusija Viktorija Laričeva 18 (8 države)
2017  Češka, Liberec  Rusija Irina Vorobjova 23 (9 države)
2019  Belorusija, Raubiči  Estonija Marija Saveļjeva 21 (7 države)

Mladinsko svetovno prvenstvo[uredi | uredi kodo]

Leto Prizorišče Zmagovalec Število udeležencev
1997  Finska, Helsinki  Finska Mikael Lindberg 9 (5 države)
1999  Nemčija, Wilhelmshaven  Finska Erno Lantiainen 8 (4 države)
2001  Češka, Plzen  Finska Miikka Pulliainen 14 (7 države)
2003   Švica, Zürich  Rusija Aleksej Zaharov 24 (10 države)
2005  Latvija, Riga  Finska Roni Nuttunen 26 (11 države)
2007  Rusija, Moskva  Finska Roni Nuttunen 22 (8 države)
2009  Madžarska, Budimpešta  Finska Ahti Lampi 29 (10 države)
2011  Finska, Turku  Rusija Maksim Borisov 20 (8 države)
2013  Norveška, Stavanger  Rusija Maksim Borisov 25 (10 države)
2015  Rusija, Sankt Peterburg  Rusija Mihail Šaškov 20 (9 države)
2017  Češka, Liberec  Švedska Oscar Henriksson 36 (13 države)
2019  Belorusija, Raubiči  Ukrajina Anton Umanskij 33 (8 države)

Rezultati veteranskih svetovnih prvenstev[uredi | uredi kodo]

Leto Prizorišče Zmagovalec Število udeležencev
2005  Latvija, Riga  Švedska, Thomas Petersson 24 (11 države)
2007  Rusija, Moskva  Češka, Pavel Plešák 25 (13 države)
2009  Madžarska, Budimpešta  Švedska, Pontus Eriksson 35 (12 države)
2011  Finska, Turku  Rusija, Dmitriy Petrov 24 (11 države)
2013  Norveška, Stavanger  Rusija, Alexey Titov 36 (16 države)
2015  Rusija, Sankt Peterburg  Rusija, Stanislav Lutay 39 (14 države)
2017  Češka, Liberec  Rusija, Alexey Titov 52 (21 države)
2019  Belorusija, Raubiči  Švedska, Peter Östlund 59 (16 države)

Neuradni rezultati mladinskih svetovnih prvenstev (mlajši od 13 let)[uredi | uredi kodo]

Leto Prizorišče Zmagovalec Število udeležencev
2015  Rusija, Sankt Peterburg  Rusija, Nikita Žolobov 13 (4 države)
2017  Češka, Liberec  Ukrajina, Jevgenij Matancev 20 (10 države)
2019  Belorusija, Raubiči  Latvija, Krista Annija Lagzdiņa 26 (7 države)

Rezultati svetovnih prvenstev v neuradnem višjem rangu (od 50 let)[uredi | uredi kodo]

Leto Prizorišče Zmagovalec Število udeležencev
2015  Rusija, Sankt Peterburg  Češka, Pavel Plešák 19 (9 države)
2017  Češka, Liberec  Ukrajina, Anders Ekestubbe 34 (14 države)
2019  Belorusija, Raubiči  Norveška, Ingve Aasheim 34 (11 države)

Svetovno prvenstvo med ekipami[uredi | uredi kodo]

Leto Prizorišče Winning open team Winning women's team Winning junior's team Winning veteran's team
1989  Švedska, Stockholm  Švedska
1992  Češkoslovaška, Brno  Švedska (4)
1993  Francija, Pariz  Švedska (15)
1995  Švedska, Stockholm  Švedska (15)
1997  Finska, Helsinki  Švedska, Švedska II (14)
1999  Nemčija, Wilhelmshaven  Švedska (8)
2001  Češka, Plzen  Švedska (13)
2003   Švica, Zürich  Švedska (14)
2005  Latvija, Riga  Finska (16)  Rusija (6)
2007  Rusija, Moskva  Švedska (15)  Rusija (4)
2009  Madžarska, Budimpešta  Rusija (15)  Rusija (6)  Švedska (10)
2011  Finska, Turku  Rusija (12)  Finska (3)  Rusija (7)  Rusija (7)
2013  Norveška, Stavanger  Rusija (15)  Rusija (4)  Rusija (7)  Švedska (9)
2015  Rusija, Sankt Peterburg  Rusija,= (13)  Rusija (4)  Rusija (6)  Češka (11)
2017  Češka, Liberec  Rusija (15)  Latvija (5)  Ukrajina (9)  Švedska (14)
2019  Belarus, Raubiči  Rusija (12)  Rusija (5)  Ukrajina (6)  Švedska (12)

Rezultati evropskega prvenstva[uredi | uredi kodo]

Leto Prizorišče Zmagovalec Število udeležencev
1990  Švedska, Lund  Švedska, Jörgen Sundqvist 63 (9 države)
1992  Češkoslovaška, Brno  Švedska, Mikael Kratz 75 (5 države)
2006  Slovaška, Skalica  Rusija, Aleksej Zaharov 111 (17 države)
2012  Latvija, Riga  Rusija, Maksim Borisov 106 (13 države)
2008  Latvija, Riga  Finska, Ahti Lampi 103 (10 države)
2010  Švedska, Överum  Finska, Ahti Lampi 82 (9 države)
2014  Latvija, Riga  Rusija, Maksim Borisov 122 (14 države)
2016  Estonija, Tallinn  Latvija, Edgars Caics 124 (15 države)
2018  Švedska, Eskilstuna  Rusija, Maksim Borisov 128 (17 države)

Rezultati evropskega prvenstva za ženske[uredi | uredi kodo]

Leto Prizorišče Zmagovalec Število udeležencev
1992  Češkoslovaška, Brno  France, Nathalie Biais 7 (4 države)
2006  Slovaška, Skalica  Rusija, Aleksandra Belavina 17 (7 države)
2008  Latvija, Riga  Rusija, Marija Jalbačeva 14 (7 države)
2010  Švedska, Överum  Rusija, Marija Jalbačeva 15 (6 države)
2012  Latvija, Riga  Rusija, Viktorija Laričeva 20 (8 države)
2014  Latvija, Riga  Rusija, Viktorija Laričeva 18 (8 države)
2016  Estonija, Tallinn  Ukrajina, Viktorija Noselivska 22 (7 države)
2018  Švedska, Eskilstuna  Estonija, Marija Saveljeva 18 (7 države)

Mladinsko evropsko prvenstvo[uredi | uredi kodo]

Leto Prizorišče Zmagovalec Število udeležencev
2006  Slovaška, Skalica  Latvija, Edgars Caics 24 (6 države)
2008  Latvija, Riga  Finska, Ahti Lampi 22 (8 države)
2010  Švedska, Överum  Latvija, Matīss Saulītis 25 (7 države)
2012  Latvija, Riga  Rusija, Maksim Borisov 25 (7 države)
2014  Latvija, Riga  Finska, Jan Pelkonen 35 (11 države)
2016  Estonija, Tallinn  Rusija, Venjamin Gerasimov 37 (10 države)
2018  Švedska, Eskilstuna  Rusija, Nikita Žolobov 36 (10 države)

Rezultati evropskega prvenstva za veterane[uredi | uredi kodo]

Leto Prizorišče Zmagovalec Število udeležencev
2006  Slovaška, Skalica  Češka, Pavel Plešák 28 (9 države)
2008  Latvija, Riga  Češka, Pavel Plešák 26 (10 države)
2010  Švedska, Överum  Finska, Janne Kokko 20 (6 države)
2012  Latvija, Riga  Češka, Jan Dryák 39 (12 države)
2014  Latvija, Riga  Švedska, Lars Henriksson 41 (13 države)
2016  Estonija, Tallinn  Rusija, Aleksej Titov 48 (13 države)
2018  Švedska, Eskilstuna  Rusija, Aleksej Titov 45 (15 države)

Neuradni rezultati mladinskega evropskega prvenstva (mlajši od 13 let)[uredi | uredi kodo]

Leto Prizorišče Zmagovalec Število udeležencev
2014  Latvija, Riga  Rusija, Dmitrij Afonin 16 (5 države)
2016  Estonija, Tallinn  Ukrajina, Jevgenij Matancev 24 (9 države)
2018  Švedska, Eskilstuna  Ukrajina, Jevgenij Matancev 18 (7 države)

Rezultati evropskega prvenstva v neuradnem višjem rangu (50 let in več)[uredi | uredi kodo]

Leto Prizorišče Zmagovalec Število udeležencev
2014  Latvija, Riga  Rusija, Aleksandr Danilov 14 (7 države)
2016  Estonija, Tallinn  Češka, Pavel Plešák 23 (8 države)
2018  Švedska, Eskilstuna  Finska, Janne Kokko 25 (9 države)

Rezultati evropskega prvenstva med ekipami[uredi | uredi kodo]

Leto Prizorišče Winning open team Winning women's team Winning junior's team Winning veteran's team
1990  Švedska, Lund  Švedska, Švedska III (15)
1992  Češkoslovaška, Brno  Švedska (8)
2006  Slovaška, Skalica  Češka (12)  Češka (4)
2008  Latvija, Riga  Finska (10)  Rusija (4)  Švedska (8)
2010  Švedska, Överum  Švedska (8)  Rusija (4)  Rusija (6)  Rusija (5)
2012  Latvija, Riga  Rusija (10)  Rusija (4)  Rusija (6)  Češka (6)
2014  Latvija, Riga  Latvija,(11)  Rusija (4)  Ukrajina (9)  Rusija (11)
2016  Estonija, Tallinn  Rusija (11)  Rusija (5)  Rusija (6)  Rusija (11)
2018  Švedska, Eskilstuna  Rusija (11)  Švedska (3)  Rusija (8)  Švedska (10)

Rezultati prvenstva v Severni Ameriki[uredi | uredi kodo]

Leto Prizorišče Zmagovalec Število udeležencev
2008  ZDA, Detroit  ZDA, Kenny Dubois 38 (3 države)
2009  ZDA, Detroit  Kanada, Bernie Kunzler 36 (3 države)
2010  ZDA, Detroit  Danska, Bjarne Axelsen 34 (4 države)
2011  ZDA, Detroit  Danska, Bjarne Axelsen 25 (4 države)
2012  ZDA, Detroit  Danska, Bjarne Axelsen 48 (4 države)
2013  ZDA, Detroit  Danska, Bjarne Axelsen 42 (3 države)
2014  ZDA, Livonia  Kanada, Bruce Turner 40 (2 države)
2015  ZDA, Livonia  Švedska, Karl Jönsson 40 (4 države)
2016  ZDA, Livonia  Češka, Roman Nezhyba 35 (3 države)
2017  ZDA, Livonia  Češka, Roman Nezhyba 30 (3 države)
2018  ZDA, Livonia  Češka, Roman Nezhyba 24 (3 države)
2018  Kanada, Edmonton  Danska, Bjarne Axelsen 25 (3 države)
2019  ZDA, Lemont  Rusija, Vitalij Skorobogatov 17 (4 države)

Rezultati klubskega svetovnega prvenstva[uredi | uredi kodo]

Finale svetovnega klubskega prvenstva leta 2018. BJC "Laimīte" rumene barve proti ruskemu "Torosu".
Leto Prizorišče Winning team No. of Teams
2007  Norveška, Oslo  Švedska, Enköping HSC 20 (7 države)
2010  Češka, Liberec  Rusija, RTHF United Team 26 (8 države)
2012  Rusija, Sankt Peterburg  Latvija, BJC Laimīte 17 (5 države)
2014  Češka, Letovice  Latvija, BJC Laimīte 31 (10 države)
2016  Rusija, Kursk  Latvija, BJC Laimīte 23 (3 države)
2018  Latvija, Jēkabpils  Rusija, NHK Toros 23 (5 države)

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Ustava ITHF (EN)
  2. ↑ СТВ: Почему настольный хоккей набирает популярность? О стратегии игры рассказывают игроки 17.06.2019 (RU)
  3. ↑ Россиянки лучшие в мире в 5-й раз! В. Скоробогатов, ФНХ Санкт-Петербурга (RU)
  4. ↑ The first table hockey (EN)
  5. ↑ From history of table hockey (EN)
  6. ↑ 6,0 6,1 The Complete History of the Most Realistic Mechanical Sports Game ever Devised (EN)
  7. ↑ Stiga Table Hockey Game History (EN)
  8. ↑ Video: Sven Tumba - Swedish Ice- and Table hockey legend (EN)
  9. ↑ 9,0 9,1 Обзор настольных хоккеев Stiga (RU)
  10. ↑ Видео: Новый настольный хоккей STIGA Play Off 21 Peter Forsberg Edition (RU)
  11. ↑ List of world championships (EN)
  12. ↑ Open results at ECh-2018
  13. ↑ Великолепная семёрка (RU)
  14. ↑ ЧМ-2019: Вторая чемпионская корона Максима Борисова и бронза Арсения Столярова (RU)
  15. ↑ ЧМ-2019: Несмотря ни на что. Шестая победа подряд и 10 лет доминирования сборной России в категории "Open Teams" (RU)
  16. ↑ Настольный хоккей: ностальгия по детству или серьёзный вид спорта (RU)
  17. ↑ Российские чемпионаты (RU)
  18. ↑ ЧМ-2017. Часть 2. «Гей, славяне!» (RU)
  19. ↑ Чемпионат – это звучит гордо. Как чиновников поставили на место (RU)
  20. ↑ 20,0 20,1 International Table Hockey Federation: Organization (EN)
  21. ↑ World club ranking (EN)
  22. ↑ World players ranking (EN)
  23. ↑ Записки инженера-механика Алексея Кринова. Правильная подготовка поляны. (RU)
  24. ↑ WTHA news 2/2016 (EN)
  25. ↑ Praha – Pražský turnaj fotogalerie(CZ)
  26. ↑ Интервью с Бахтияром Тилеукабыловым (RU)
  27. ↑ »Bubble hockey«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. marca 2018. Pridobljeno 11. avgusta 2019. (EN)
  28. ↑ Bubble Hockey Buying Guide (EN)
  29. ↑ World Championship Tournament of Bubble Hockey will be held in Buffalo (EN)
  30. ↑ Los Angeles Times: Cabbage Patch Doll Maker Is Bankrupt (EN)
  31. ↑ NTHL:Calendar (EN)
  32. ↑ Youtube: 2009 Coleco US Open Championship G2
  33. ↑ CTHA (EN)
  34. ↑ Мурманский магнитный хоккей (RU)
  35. ↑ Youtube: игра в магнитный хоккей
  36. ↑ Amateurs rules (LV)
  37. ↑ Table hockey rules (EN)
  38. ↑ »About Table Hockey«. Lou Marinoff. Pridobljeno 28. oktobra 2015. (EN)
  39. ↑ Table hockey in "Laimīte" (LV)
  40. ↑ Дополнительная общеобразовательная (общеразвивающая) программа «Настольный хоккей» (RU)

Nacionalne federacije[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

[[Kategorija:Članki z redefiniranimi elementi iz Wikipodatkov]] [[Kategorija:Športi]] [[Kategorija:Strani z nepregledanimi prevodi]]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Uporabnik:Egilus/Translations&oldid=5267013«