Univerza al-Karauin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Univeza al-Karauin
'جامعة القرويين
Jāma`at al-Qarawīīn
Fes Mosquee El Qaraouiyyine.jpg
Ustanovljena859[1]
TipMedresa in središče za visoke študije nepoklicnih znanosti (859-1963)
• Državna univerza (1963-)[2][3][4]
Akademsko osebje
1.025 (2012)
Strokovni sodelavci
708 (2012)
Št. študentov8.120 (2012)
KrajFes, Zastava Maroka Maroko
Kampusmesto
Jezikarabščina
UstanoviteljicaFatima al-Fihri
Barvebela
Spletna stranuaq.ma

Al-Karauin (arabsko 'جامعة القرويين, Jāma`at al-Qarawīīn‎) je univerza v Fesu, Maroko, ki je najstarejša neprekinjeno delujoča visokošolska ustanova na svetu. Nekateri zgodovinarji jo štejejo za najstarejšo univerzo.[5]

Univerzo s pripadajočo mošejo je ustanovila Fatima al-Fihri leta 859. Univerza je kasneje postala eno od vodilnih duhovnih in izobraževalnih središč zgodovinskega muslimanskega sveta. V sodobni državni univerzitetni sistem Maroka je bil vključen leta 1963. Univerzitetni kompleks je tudi pomemben primer zgodovinske maroške in islamske arhitekture, ki vključuje elemente iz več obdobij maroške zgodovine.[6]

Izobraževanje na univerzi al-Karauin se osredotoča na islamske verske in pravne vede s posebnim poudarkom na klasični arabski slovnici/jezikoslovji in malikijskem pravoznanstvu. Vsebuje tudi nekaj neislamskih predmetov, na primer francoščino in angleščino. Poučevanje poteka po tradicionalni metodi. Študentje sedijo v polkrogu (halqa) okoli šejka, ki predava, izprašuje, tolmači in razlaga težke primere. Na univerzo se vpisujejo študentje iz celega Maroka in muslimanske Zahodne Afrike, prihajajo pa tudi od drugod. Veliko študentov je iz Španije, predvsem iz Andaluzije, ki ima z Marokom nekaj skupne zgodovinske dediščine.

Večina študentov je starih od 13 do 30 let. Študirajo na dodiplomski in podiplomski ravni ali kot neformalni obiskovalci, ki bi radi razširili svoje "poznavanje islama in islamskega prava" (zuwwaar li'l-talab fii 'ilm). Od najuspešnejših študentov se zahteva, da znajo na pamet cel Koran in več drugih srednjeveških islamskih besedil s področja slovnice in malikijske zakonodaje in da zelo dobro obvladujejo klasično arabščino. Univerza je od 1940. let odprta tudi za ženske.[7]

Ime[uredi | uredi kodo]

Arabsko ime univerze, جَامِعَةُ الْقَرَوِيِّينَ, pomeni Univerza ljudi iz Kairouana, Tunizija, od koder je izvirala Fatimina družina.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Medresa[uredi | uredi kodo]

Anaza , lesen zaslon na vhodu z dvorišča v osrednjo ladjo molilnice

Univerzo je skupaj z medreso[1][8][9][10] leta 859 ustanovila Fatima al-Fihri, hčerka premožnega trgovca Mohameda al-Fihrija. Družina se je iz Kairouana v Tuniziji priselila v Fes v zgodnjem 9. stoletju. Fatima in sestra Mariam sta bili dobro izobraženi in od očeta podedovali veliko premoženje. Fatima je svojo dediščino v celoti namenila gradnji mošeje, namenjene njeni skupnosti. V tistem času je bil Fes prestolnica Idrizidske dinastije, ki se šteje za prvo maroško islamsko državo.[11]

V 10. stoletju so Idrizidi izgubili oblast in Fes je postal predmet spora med Fatimidi in kordovskimi omajadskimi kalifi in njihovimi zavezniki.[11] V tem obdobju je ugled univerze stalno rasel. Med vladanjem Idriza II. so se petkove molitve prestavile iz mošeje Idriza II. v karauinsko mošejo, s čimer je dobila status petkove mošeje. Prenos se je zgodil leta 918-919 ali 933. V obeh letih so v mestu na kratko vladali Fatimidi, kar kaže, da se je prenos zgodil na njihovo pobudo.[6] Mošeja in njene izobraževalne ustanove so še naprej uživale spoštovanje političnih elit. Almoravidi so mošejo znatno razširili in polepšali, kar se je dogajalo tudi v kasnejših dinastijah.[6] V Fesu je nastal običaj, da so vse mestne mošeje čase dnevnih molitev uravnavale po al-Karauinu.[12]

V al-Karauinu je zbranih veliko rokopisov. Hranijo se v knjižnici, ki jo je ustanovil marinidski sultan Abu Inan Faris leta 1349. Med najdragocenejše rokopise spadajo dela slavnega imama Muvate Malika, napisana na gazeljem pergamentu, Sirat Ibn Ishaq, kopija Korana, ki jo je leta 1602 podaril sultan Ahmed al-Mansur, in izvirnik Ibn Haldunove knjige Al-'Ibar.[13] V medresi so se razen Korana in islamskega pravoznanstva poučevali tudi arabska slovnica, retorika, logika, medicina, matematika in astronomija.

V Fesu naj bi v 12. stoletju nekaj časa živel, študiral in ustvarjal kartograf Mohamed al-Idrizi. Njegovi zemljevidi so bili v veliko pomoč evropskim renesančnim raziskovalcem. Na medresi se je izšolalo veliko učenjakov, ki so močno vplivali na intelektualno in akademsko zgodovino islamskega sveta. Med najbolj znanimi so Mohamed ibn Rušaid (umrl 1321), Ibn al-Hadž al-Abdari al-Fasi (umrl 1336), Abu Imran al-Fasi (umrl 1015), vodilni teoretik malikijske šole islamskega pravoznanstva, in slaven popotnik in pisec Leon Afričan. Učenjaki al-Idrizi (umrl 1166), Ibn al-Arabi (1165-1240), Ibn Haldun (1332-1395, Ibn al-Hatib, Al-Bitrudži (Alpetragius), Ibn Hirzihim in al-Vazzan so svoje kariere na medresi začeli kot študentje ali kot učitelji. Med krščanskimi učenjaki, ki so obiskovali al-Karauin, so bili Flamec Nicolas Cleynaerts, Nizozemec Golius[13] in papež Silvester II.[14].

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Petersen, Andrew. Dictionary of Islamic Architecture. Routledge, 1996. str. 87. ISBN 978-0-415-06084-4.
  2. Lulat, Y.G.-M. A History Of African Higher Education From Antiquity To The Present: A Critical Synthesis. Greenwood Publishing Group, 2005. str. 154-157. ISBN 978-0-313-32061-3.
  3. Park, Thomas K.; Boum, Aomar. Historical Dictionary of Morocco, 2nd ed. Scarecrow Press, 2006. str. 348. ISBN 978-0-8108-5341-6.
  4. Belhachmi, Zakia. "Gender, Education, and Feminist Knowledge in al-Maghrib (North Africa) – 1950–70". Journal of Middle Eastern and North African Intellectual and Cultural Studies, 2–3 (2003): 55–82 (65).
  5. Verger, Jacques. Patterns. V Ridder-Symoens, Hilde de (ur.). A History of the University in Europe. Vol. I: Universities in the Middle Ages. Cambridge University Press, 2003. str. 35–76 (35). ISBN 978-0-521-54113-8.
  6. 6,0 6,1 6,2 Terrasse, Henri (1968). La Mosquée al-Qaraouiyin à Fès; avec une étude de Gaston Deverdun sur les inscriptions historiques de la mosquée. Pariz: Librairie C. Klincksieck.
  7. Ahmed, Sumayya (2016). "Learned Women: Three Generations of Female Islamic Scholarship in Morocco". The Journal of North African Studies. 21 (3): 470–484. doi:10.1080/13629387.2016.1158110.
  8. "مَوْسُوعَةُ الْجَزِيرَةِ | جَامِعَةُ الْقَرَوِيِّينَ. AJNET Encyclopedia, al-Qarawiyyin University". learning.aljazeera.net. Pridobljeno 15. julija 2019.
  9. Meri, Josef W. ur.). Medieval Islamic Civilization: An Encyclopedia, Vol. 1, A–K. Routledge. str. 257. ISBN 978-0-415-96691-7.
  10. Lulat, Y. G.-M. A History Of African Higher Education From Antiquity To The Present: A Critical Synthesis Studies in Higher Education. Greenwood Publishing Group, 2005. str. 70. ISBN 978-0-313-32061-3.
  11. 11,0 11,1 Esposito, John (2003). The Oxford Dictionary of Islam. Oxford University Press. str. 328. ISBN 978-0-1951-2559-7.
  12. Abun-Nasr, Jamil (1987). A history of the Maghrib in the Islamic period. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0521337674.
  13. 13,0 13,1 Gaudio, Attilio (1982). Fès: Joyau de la civilisation islamique. Pariz: Les Presse de l'UNESCO: Nouvelles Éditions Latines. ISBN 2723301591.
  14. R. Saoud. [1]