Tržaška operacija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Druga svetovna vojna
Tanka IV. armade prodirata v Trst.jpg
tanka jugoslovanske IV. armade med Tržaško operacijo
Datum 28. april-2. maj 1945
Prizorišče Trst
Izid jugoslovanska zmaga in zasedba Trsta
Udeleženci
Zastava Socialistične federativne republike Jugoslavije Jugoslovanska armada Zastava Tretjega rajha Tretji rajh
Poveljniki
Zastava Socialistične federativne republike Jugoslavije Petar Drapšin Zastava Tretjega rajha Hermann Linkenbach
Moč
110.000 vojakov več kot 20.000 vojakov

Tržaška operacija ali točneje osvoboditev Trsta je bil spopad ob koncu druge svetovne vojne, v katerem je Jugoslovanska armada porazila nacistične enote in zavzela Trst. Potekala je med 28. aprilom in 2. majem 1945.

Tržaška operacija je bila eden zadnjih vojaških spopadov druge svetovne vojne na ozemlju Slovenije in Istre. Za Slovence in Hrvate je bila ključnega pomena, ker je predstavljala osvoboditev predelov, ki so bili z rapalsko pogodbo leta 1920 priključeni Italiji in nato pod fašizmom podvrženi raznarodovanju.

Operacijo sta vodila 4. armada in 9. korpus Jugoslovanske armade, ki sta že prej delovala na tem ozemlju. V bojih so sodelovale tudi organizacije narodnoosvobodilnega gibanja.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Trst je kot glavno mesto Primorske bilo tudi središče delovanja vsega primorskega protifašizma, saj je bilo v samem mestu več komunistov, kot v vsej Dravski banovini. Trst je bil tudi središče delovanja organizacije TIGR, ki je bila tu organizirana predvsem kot Mladina in Borba. Po napadu na Jugoslavijo so mladi komunisti iz Trsta že 10.8.1941 na pobudo primorskega migranta Oskarja Kovačiča, ki se je vrnil iz Ljubljane, ustanovili regionalno organizacijo Osvobodilne fronte.[1] Po propadu fašistične Italije oktobra leta 1943, so italijanski protifašisti s pomočjo aktivistov OF ustanovili svojo podobno organizacijo z imenom Odbor narodne osvoboditve (Comitato di Liberazione Nazionale, CLN), k ije bila del vseitalijanske Resistenze. Odbori Resistenze so združevali vse antifašistične stranke. Posebnost tržaškega CLN je bil izstop komunistov iz odbora v drugi polovici 1944, ker so bile ostale skupine izrazito nacionalistične, ker so želele ohraniti rapalske meje in ker so zavračale sodelovanje z Osvobodilno fronto.

AVNOJ je na svojem drugem zasedanju sklenil, da bo Primorska po vojni priključena Jugoslaviji. Komunistični tabor je že jeseni 1944 ustanovil Komando mesta Trst, ki je pripravljala vstajo v samem mestu. Lastno vstajo je pripravljal tudi CLN.

Operacije[uredi | uredi kodo]

Predhodne operacije[uredi | uredi kodo]

Po osvoboditvi Hrvaškega primorja je 4. armado na osvobodilnem pohodu ustavila zelo utrjena sovražnikova bojna črta »Ingrid«, ki je potekala med Reko in Snežnikom, držal pa jo je skoraj ves nemški 97. korpus Armadne skupine E.[2] Po dveh hudih bitkah pri Klani je s prebojem uspel šele tretji večji napad 27. aprila, ko je čelo 4. armade z napadom privezalo sovražnika nase, s kriloma pa začelo prodirati čez Ilirsko Bistrico (20. divizija) in z izkrcevalno akcijo čez kvarnerske otoke (9. divizija) proti Trstu in v Istro. S severne strani se je Trstu približal 9. korpus, ki je dotlej v dveh ofenzivnih sunkih očistil severovzhodni del Primorske.

Spopadi v Trstu[uredi | uredi kodo]

28. aprila popoldan je Komanda mesta Trst pričela z vstajo. 30. aprila so tri divizije popolnoma obkolile sovražnikovo posadko v Trstu in njegovi bližnji okolici, ki ji je poveljeval general Hermann Linkenbach. Tržaški delavci, pod vodstvom OF in njeno partizansko Komando mesta Trst, so bili organizirani v Delavske bataljone so pomagali osamiti Nemce v utrjenih postojankah, kjer so se krčevito upirali. 30. aprila se je vojaško dvignil tudi CLN. Enote pod vodstvom Komande mesta Trst so njihove enote razorožile.

Vstajniki in enote 4. armade ter 9. korpusa so drugo za drugo zavzemali nemške postojanke. Do prihoda predhodnice 8. britanske armade v Trst so se obdržale le tri nemške postojanke: na gradu sv. Justa, v poslopju sodišča in na Opčinah.

Zaključek bojev[uredi | uredi kodo]

Britanski častniki so se vmešavali v pogajanja za vdajo nemških postojank. Zaradi odločnega nastopa jugoslovanskih častnikov se je britanskim enotam vdala le posadka na gradu sv. Justa, posadki v poslopju sodišča in na Opčinah pa sta se vdali jugoslovanski armadi 2. oziroma 3. maja zjutraj.

Druge enote 9. korpusa so tisti čas osvobodile vse Slovensko primorje, Beneško Slovenijo in tudi del furlanske nižine. Enote 4. armade so skupaj z istrskimi partizani osvobodile vso Istro in do 7. maja prisilile pri Ilirski Bistrici k vdaji tudi glavnino nemškega 97. korpusa. Orožje je položilo okoli 15.000 vojakov, med njimi je bil tudi komandant general Ludwig Kübler.[3]

Posledice[uredi | uredi kodo]

Po Tržaški operaciji je jugoslovanska vojska izvedla deportacijo 1500 Tržačanov (po podatkih CLN in angleške obveščevalne službe) obtoženih fašističnih in vojnih zločinov ter kolaboracije z nemškimi okupacijskimi enotami.[4] Tržaška italijanska javnost je tem deportirancem namenjala ogromno pozornosti in podpore, sploh nacionalistični časopis Voce libera. Že avgusta 1945 je samo za družine deportiranih v Jugoslavijo na Goriškem bil ustanovljen sklad 1.250.000 lir, medtem ko je bilo za vse žrtve nacifašizma zbranih le 263.546 lir in za povratnike iz taborišč 600.000 lir.[5]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Ivančič, Miloš. (2013). Lebič : zgodbe pozabljenega eksodusa (1. natis izd.). Ljubljana: Sophia. ISBN 9789616768610. OCLC 875360701. 
  2. Enciklopedija Slovenije. Mladinska knjiga, Ljubljana 1987-2002
  3. Enciklopedija druge svetovne vojne 1939 -1945. Založba Borec, Ljubljana 1982.
  4. "Fojba laži". Issuu (angleščina). Pridobljeno dne 2019-04-29. 
  5. Volk, Sandi (2008). "Travma povratka: poročanje tiska v Trstu o fašističnem in fašističnem taboriščnem sistemu neposredno po koncu vojne leta 1945". Zgodovinski Časopis LXII, 3-4: 427–446. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Spazzali, R.: L'Italia chiamò: resistenza politica e militare italiana a Trieste 1943-1947 (2003), Gorica: LEG.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]