Serdica
| Serdica | |
|---|---|
 Trdnjava Serdica | |
| Lokacija | Sofija, Bolgarija |
| Koordinati | 42°41′52″N 23°19′23″E / 42.69778°N 23.32306°E |
| Zgodovina | |
| Ustanovljeno | 1. stoletje pr. n. št. |
| Obdobje | Rimsko cesarstvo |
| Druge informacije | |
| Datumi izkopov | 2004 |
Serdica ali Sardica je zgodovinsko rimsko mesto, ki se stalo na območju današnje Sofije, glavnega mesta Bolgarije.
Ime izvira iz trdnjave Serdica v središču mesta in upravne podrazdelitve Serdika.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Keltsko pleme Serdi je dalo mestu ime.[1] Najzgodnejša omemba mesta izvira iz atenskega napisa iz 1. stoletja pred našim štetjem, ki potrjuje Astiu ton Serdon, tj. mesto Serdov.[2] Lokalni napis in Kasij Dion sta zapisala, da je rimski general Kras pokoril Serde in ujetnike obglavil.[3]
Okoli leta 29 pr. n. št. so Rimljani osvojili Serdico.[4]
Postopoma je postala najpomembnejše rimsko mesto v regiji in v času vladavine cesarja Trajana (98–117) postala municipij oziroma središče upravne regije ter se preimenovala v Ulpia Serdica.
Mesto so leta 170 požgali in uničili Kostoboki. Mesto so obnovili, tokrat s prvim obrambnim obzidjem med letoma 176 in 180 pod Markom Avrelijem, kar dokazujejo napisi nad vrati.
Mesto se je ponovno razširilo, saj so zgradili javne kopeli, upravne in kultne stavbe, mestno baziliko in veliko gledališče. Ko je cesar Dioklecijan razdelil provinco Dakijo na Dacia Ripensis (Obalna Dakija) (ob bregovih Donave) in Dacia Mediterranea, je Serdica postala glavno mesto slednje.
Rimska cesarja Avrelijan (215–275)[5] in Galerij (260–311)[6] sta se rodila v Serdici.
Leta 268 je napad Gotov opustošil in požgal dele mesta, vključno z gledališčem, ki je bilo zapuščeno.[7]
Mesto se je še naprej širilo in postalo pomembno politično in gospodarsko središče, še toliko bolj, ker je postalo eno prvih rimskih mest, kjer je bilo krščanstvo priznano kot uradna religija. Serdiški edikt, edikt o strpnosti, je leta 311 v Serdici izdal rimski cesar Galerij, s čimer je uradno končal Dioklecijanovo preganjanje krščanstva. Edikt je krščanstvu implicitno podelil status religio licita, čaščenja, ki ga je Rimsko cesarstvo priznavalo in sprejemalo. Bil je prvi edikt, ki je legaliziral krščanstvo, dve leti pred Milanskim ediktom. Poleg tega je bil v Milanskem ediktu izpuščen le en stavek: »Ne quid contra disciplinam agent«. Milanski edikt je torej oznanjal brezpogojno versko strpnost, medtem ko je Serdiški edikt določal pogojno strpnost (pomen disciplinam tukaj je: razen če oni, kristjani, motijo dober ali družbeni red države).
Serdica je bila glavno mesto daške škofije (337–602).
Serdiški amfiteater je bil zgrajen nad ostanki gledališča pod Dioklecijanom (284–305) in kasneje pod Konstantinom Velikim (306–337).
Za Konstantina Velikega je bil to Sardica mea Roma est (Serdica je moj Rim). Razmišljal je o tem, da bi Serdica postala prestolnica Bizantinskega cesarstva namesto Konstantinopla.[8][9]
Prizadevanja tetrarhov in Konstantina, da bi si zagotovili veliko oskrbovalno mrežo za donavsko vojsko z izgradnjo velikega števila horreum v poznem 3. in začetku 4. stoletja, so očitno vključevala Serdico kot glavno zbirališče zaradi 8 horreumov, odkritih med izkopavanji.[10]
Leta 343 je bil Serdiški koncil v cerkvi, ki je stala tam, kjer je bila kasneje zgrajena sedanja cerkev sv. Sofije iz 6. stoletja.
Mesto so leta 447 uničili Huni. Bizantinski cesar Justinijan I. ga je v 6. stoletju obnovil in ga preimenoval v Triadico.
Ime mesta se je kasneje uporabljalo za škofijo Sardica.
Arheologija
[uredi | uredi kodo]
Številni ostanki antičnega mesta so bili izkopani in so danes na ogled javnosti. Mednje spadajo:
- Kompleks antične Serdice
- Vzhodna vrata
- Zahodna vrata
- Mestno obzidje
- Terme
- Most čez reko (blizu Levjega mostu)
- Cerkev sv. Jurija v rotundi iz 4. stoletja
- Amfiteater v Serdici
- Grobnice in bazilike pod baziliko sv. Sofije
Pod Konstantinom se je mesto razširilo severno od obzidja (tako imenovani Severni aneks) in rimski most čez reko je postal pomemben del tega območja.
V jugozahodni četrtini obzidja so našli najmanj 8 horreumov (skladišč), ki datirajo v začetek 4. stoletja, kar kaže na to, da je bila Serdica verjetno oskrbovalno središče regionalnega pomena, povezano z Donavo preko doline reke Iskur (Oescus)..[11]
Zapuščina
[uredi | uredi kodo]Vrh Serdica na otoku Livingston na Južnih Shetlandskih otokih na Antarktiki je poimenovan po Serdici.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ The Cambridge Ancient History, Volume 3, Part 2:, ISBN 0-521-22717-8, 1992, page 600
- ↑ Емил Коцев 24.04.2016 9:331205 ИЗГУБЕНАТА СТОЛИЦА
- ↑ Dio, Roman History, Book 51, chapter 25
- ↑ Smith, Dictionary: "Se'rdica"
- ↑ Saunders, Randall Titus (1992). A biography of the Emperor Aurelian (AD 270–275). Ann Arbor, Michigan: UMI Dissertation Services. str. 106–7.
- ↑ »Eutropius: Book IX«. thelatinlibrary.com.
- ↑ Paunov, Evgeni (May–June 2007). "Roman entertainment in Sofia-Serdica". Minerva: The International Review of Ancient Art & Archaeology. London: Aurora Publications. 19: 40–41. ISSN 0957-7718.
- ↑ Nikolova, Kapka Sofia University of Indiana. "Emperor Constantine the Great even considered the possibility for Serdika to become the capital of the Eastern Roman Empire"
- ↑ Green, Bernard (2010). Christianity in Ancient Rome: The First Three Centuries. A&C Black. str. 237. ISBN 978-0-567-03250-8.
- ↑ Jahrbuch des Römisch-Germanischen Zentralmuseums Mainz 60. Jahrgang 2013, Efthymios Rizos: Centres of the late roman military supply network in the Balkans: a survey of horrea p 678
- ↑ Jahrbuch des Römisch-Germanischen Zentralmuseums Mainz 60. Jahrgang 2013, Efthymios Rizos: Centres of the late roman military supply network in the Balkans: a survey of horrea p 678
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Virtual Guide to Ancient Serdica
- ._Динчев._Северната_крепост_на_Serdica_Сердика_ІІ_._История_и_актуално_състояние_на_проучванията._В_In_honorem_proffessoris_Георги_Кузманов_Известия_на_националния_археологически_институт_ХLІ_._София_2013_237-279 В. Динчев. Северната крепост на Сердика. История и актуално състояние на проучванията, Известия на националния археологически институт с музей към БАН, ХLI. София, 2013
- Уплия Сердика, официален информационен сайт за античния град и обектите му на Столична община
- Добрина Желева-Мартинс, Невидимият град.