Realgar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Realgar
Kristali realgarja na kalcitu
Splošno
KategorijaII. razred - Sulfidi
Kemijska formulaAs4S4 ali AsS
Strunzova klasifikacija02.FA.15a
Klasifikacija DANA02.08.22.01
Kristalna simetrijaMonoklinska 2/m,
prostorska skupina P 21/n
Osnovna celicaa = 9,325(3) Å,
b = 13.571(5) Å,
c = 6.587(3) Å,
β = 106,43°; Z=16
Lastnosti
Molekulska masa106,99 g/mol
BarvaRdeča do rumeno oranžna, na poliranih površinah svetlo siva s pogostimi rumenimi do rdečimi oddsevi
Kristalni habitMasiven, fino do grobo zrnat, prizmatičen
Kristalni sistemMonoklinski
DvojčičenjeKontaktni dvojčki na {100}
RazkolnostDobra na {010}
ŽilavostLahko se reže, rahlo krhek
Trdota1,5 - 2
SijajSmolast do masten
Barva črteRdeče oranžna do rdeča
ProzornostProzoren
Gostota3,56 g/cm3
Optične lastnostiDvoosen (-)
Lomni količniknα = 2,538
nβ = 2,684
nγ = 2,704
Dvolomnostδ = 0,166
PleohroizemSkoraj brezbarven do bledo zlato rumen
Kot 2V40°
DisperzijaZelo močna, r > v
DrugoPo dolgi izpostavljenosti svetlobi razpade v prah, sestavljen iz pararealgarja ali arzenolita in avripigmenta
Sklici[1][2][3][4]
Glavne vrste
AlakranitAs8S9
PararealgarAsS

Realgar ali α-As4S4 je arzenov sulfidni mineral, poznan tudti kot rubinasto žveplo ali arzenov rubin. Realgar je oranžno rdeč mehak mineral, ki se lahko reže z nožem. Kristalizira v monoklinskih kristalih, lahko pa je tudi zrnat, kompakten ali prašnat. Pojavlja se skupaj s sorodnimi minerali, na primer z avripigmentom (As2S3). Tali se pri 320 °C. Gori z modrikastim plamenom in dimom, ki vsebuje arzen in žveplo. Njegova trdota je 1,5 – 2, gostota približno 3,5 g/cm3. Barva črte je oranžna. Realgar je trimosfen z alakranitom (As8S9) in pararealgarjem (AsS).

Nastanek imena[uredi | uredi kodo]

Ime realgar je nastalo iz arabskega izraza رهج الغار [rahj al-ġār], ki pomeni rudniški prah.[5] Druga razlaga nastanka imena trdi, da je nastalo iz arabskega izraza rahj al-fār, ki pomeni prašek za podgane in namiguje na njegovo rabo za zatiranje podgan. Druga razlaga je malo verjetna zaradi mnogo dokazov o izgovarjavi črke ġ.[6]

Nahajališča[uredi | uredi kodo]

Osnovna celica realgarja

Realgar je najbolj pogost v nizko temperaturnih hidrotermalnih žilah skupaj z drugimi arzenovimi in antimonovimi minerali. Pojavlja se tudi v vulkanskih sublimatih in depozitih vročih vrelcev skupaj z arzenolitom, avripigmentom, kalcitom in baritom.[1]

V madžarskih, čeških in saških rudnikih spremlja svinčeve, srebrove in zlatove rude. V ZDA se nahaja v rudnikih Mercur (Utah) in Manhattan (Nevada) ter v gejzirskih depozitih v Narodni park Yellowstone.[4]

V Sloveniji so najlepši znani primerki realgarja iz Savskih jam nad Jesenicami.[7]

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Realgar, avripigment in arzenopirit so skoraj izključni vir arzena, ki se pridobiva s praženjem koncentratov arzenovih rud.

Realgar se je pred uprašenim aluminijem, magnezijem in titanom uporabljal v pirotehniki za ustvarjanje bele barve. V zmesi s kalijevim kloratom se še vedno uporablja za proizvodnjo kontaktnih (rdečih) eksplozivov za nekatere vrste torpedov in eksplozivna pirotehnična sredstva, na primer prasketajoče zvezdice.

V Rimskem cesarstvu in na Kitajskem se je poleg avripigmenta uporabljal kot rdeč pigment in v medicini. Kasneje se je uporabljal tudi za izdelavo streliva, tiskanje in barvanje bombažnih tkanin, odstranjevanje dlake s surovih kož in barvanje usnja.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Handbook of Mineralogy
  2. Realgar at Mindat.org
  3. Realgar at Webmineral
  4. 4,0 4,1 Hurlbut, Cornelius S.; Klein, Cornelis (1985). Manual of Mineralogy (20 izd.). John Wiley & Sons, New York. COBISS 12123141. ISBN 0-471-80580-7.
  5. Philip Babcock Grove, ur. (1993). Webster's Third New International Dictionary. Merriam-Webster, inc. ISBN 3-8290-5292-8.
  6. »realgar, n.«. Oxford English Dictionary Online. Oxford University Press. Marec 2009.
  7. R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 44–45.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • The Merck Index: An Encyclopedia of Chemicals, Drugs, and Biologicals. 11. izdaja, Susan Budavari. Merck & Co., Inc., N.J., U.S.A. 1989.
  • William Mesny. Mesny’s Chinese Miscellany. A Text Book of Notes on China and the Chinese. Shanghai. Vol. III, (1899), str. 251; Vol. IV, (1905), str. 425–426.
  • American Mineralogist, Vol 80 (1995), str. 400–403 [1]
  • American Mineralogist, Vol 20 (1992), str. 1266–1274 [2]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]