Josip Lavtižar: Razlika med redakcijama

Josip Lavtižar
Josip Lavtižar
Rojstvo	12. december 1851; Kranjska Gora
Smrt	20. november 1943 (91 let); Rateče
Državljanstvo	Avstro-Ogrska; Kraljevina Jugoslavija
Poklic	pisatelj, skladatelj, duhovnik

Pregledujte zgodovino interaktivno

← Starejše urejanje Novejše urejanje →

Izbrisana vsebina Dodana vsebina

VizualnoVikibesedilo

Znotrajvrstično

Redakcija: 19:26, 7. november 2015

Josip Lavtižar, slovenski rimskokatoliški duhovnik, skladatelj, pisatelj, zgodovinar in potopisec, * 12. december 1851, Kranjska Gora, † 20. november 1943, Rateče.

Življenje

Josip Lavtižar se je rodil kot tretji od šestih otrok na domačiji, ki se ji je po domače reklo pri Žnidarju. Kranjskogorski župnik je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka dajo študirat. Poslali so ga v Ljubljano, kjer je končal najprej ljudsko šolo, kot gojenec Alojzijevišča pa še gimnazijo. Po maturi leta 1870 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 11. septembra 1875 posvečen v duhovnika.

Svojo prvo kaplansko službo je dobil leta 1875 v Gorjah, leta 1877 pa so ga prestavili v Tržič, kjer je spoznal Jakoba Aljaža. Služboval je še v Poljanah nad Škofjo Loko in v Šenčurju. Leta 1885 je obiskoval višjo cerkevno šolo v Regensgurgu in jo naslednje leto zaključil z odliko. Kot župnik je služboval v Bukovščici v Selški dolini, od tam je odšel v Kokro in za kratek čas na Bled. Decembra leta 1896 je postal župnik v Ratečah. Upokojil se je pri 88 letih in nato živel v Planici pri Ratečah. Med drugo svetovno vojno so brez župnika ostale kar tri gorenjske župnije, zato se je takrat devetdesetletni Lavtižar spet aktiviral. Prevzel je delo na Dovjem, v Kranjski Gori in v Ratečah-Planici. Leta 1941 so ga Nemci aretirali in deportirali v Mekinje, a ga zaradi visoke starosti in protestov prebivalstva izpustili domov.

Zaslužen je za postavitev prvega planinskega zavetišča v Tamarju 1889. V Tamarju je 23. avgusta 1936 postavil Marijino kapelo, ki jo je blagoslovil ljubljanski škof Gregorij Rožman. Še danes je v poletnih mesecih v njej redno nedeljsko bogoslužje.

Njegov brat Gašper Lavtižar je bil dolgoletni župan v Kranjski Gori, drugi brat Franc Lavtižar pa velik svetovni popotnik. Njegova sestra Marija Lavtižar je bila poročena z ljubljanskim trgovcem Gregorjem Trdino, ki je bil brat pisatelja Janeza Trdine. Druga dva brata sta se ponesrečila pri spravilu lesa.

Delo

Ohranjenih je več Lavtižarjevih cerkvenih skladb. Zložil je štiri operete, igro Nikoli v Ameriko in v župnišču uredil prvo gledališče v Ratečah. Poznan je kot krajepisec, posebej ga je zanimala zgodovina gorenjskih krajev: Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica (1897), Zgodovina župnij v dekaniji Kranj (1898), Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj (1901). Njegova dela o zvonovih so dragocena, ker je večino zvonov med prvo svetovno vojno za vojaške potrebe zaplenila tedanja država Avstro-Ogrska. Tik pred upokojitvijo je napisal knjigo Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenjskem. V žanr zgodovinske povesti spadajo Bled in Briksen (1931), Junaška doba Slovencev (1935/36), Lipniški grad pri Radovljici (1939), v žanr biografije pa Primož Trubar (1935), Šentjoški gospod Šimen in njegovi sodobniki (1938), Naši zaslužni možje (1942).

Planinski pisatelj Janko Mlakar je o Josipu Lavtižarju leta 1952 zapisal: »Menda ni bilo v tistem času med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta obredel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt prehitela, bi bil morda skočil tudi v Avstralijo.« Po svetu ga je gnala radovednost spoznavati ljudi in dežele, značaje in običaje. V knjižni obliki je izšlo šest njegovih potopisov (npr. Pri Severnih Slovanih, 1906).

V spomin na Josipa Lavtižarja občina Kranjska Gora s Kulturno-prosvetnim društvom Josip Lavtižar prireja tradicionalne Lavtižarjeve dneve, ki so posvečeni kulturi. Pred cerkvijo v Kranjski gori stoji doprsni kip pisatelja, ki ga je 2010 napravil Nikolaj Mašukov, pred cerkvijo v Ratečah pa doprsni kip, ki ga je 1993 napravil Metod Frlic.

Wikivir vsebuje izvorno besedilo o temi:

Josip Lavtižar

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Josip Lavtižar

@@ Vrstica 1: / Vrstica 1: @@
 {{Infopolje Oseba|image=Josip Lavtižar.jpg}}
-'''Josip Lavtižar''', [[slovenci|slovenski]] [[Rimskokatoliška cerkev|rimskokatoliški]] [[duhovnik]], [[skladatelj]], [[zgodovinar]] in [[potopis]]ec, * [[12. december]] [[1851]], [[Kranjska Gora]], † [[20. november]] [[1943]], [[Rateče]].
+'''Josip Lavtižar''', [[slovenci|slovenski]] [[Rimskokatoliška cerkev|rimskokatoliški]] [[duhovnik]], [[skladatelj]], [[pisatelj]], [[zgodovinar]] in [[potopis]]ec, * [[12. december]] [[1851]], [[Kranjska Gora]], † [[20. november]] [[1943]], [[Rateče]].
-== Življenjepis ==
+== Življenje ==
-Josip Lavtižar se je rodil kot tretji od šestih otrok v domačiji, ki se ji je po domače reklo Pri Žnidarju.  Šestleten je prvič šel v šolo, ki je bila v navadni kmečki hiši. Takratni kranjskogorski župnik je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka dajo študirat. Poslali so ga v [[Ljubljana|Ljubljano]], kjer je končal najprej ljudsko šolo, kot gojenec [[Alojzijevišče|Alojzijevišča]] pa še gimnazijo. Po maturi leta 1870 je vstopil v ljubljansko [[bogoslovje]] in bil 11. septembra 1875 posvečen v duhovnika.
+Josip Lavtižar se je rodil kot tretji od šestih otrok na domačiji, ki se ji je po domače reklo pri Žnidarju.  Kranjskogorski župnik je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka dajo študirat. Poslali so ga v [[Ljubljana|Ljubljano]], kjer je končal najprej ljudsko šolo, kot gojenec [[Alojzijevišče|Alojzijevišča]] pa še gimnazijo. Po maturi leta 1870 je vstopil v ljubljansko [[bogoslovje]] in bil 11. septembra 1875 posvečen v duhovnika.
-Svojo prvo [[kaplan]]sko službo je dobil leta 1875 v [[Gorje|Gorjah]], leta 1877 pa je odšel v [[Tržič]], kjer je spoznal [[Jakob Aljaž|Jakoba Aljaža]]. Kasneje je služboval še v [[Poljane, Škofja Loka|Poljanah nad Škofjo Loko]] in v [[Šenčur]]ju. Leta 1885 je začel obiskovati višjo cerkevno šolo v [[Regensgurg]]u, ki jo je leto kasneje zaključil z odliko. Njegov brat Gašper Lavtižar je bil dolgoletni župan v Kranjski Gori, drugi brat Franc Lavtižar pa velik svetovni popotnik. Njegova sestra Marija Lavtižar je bila poročena z ljubljanskim trgovcem Gregorjem Trdino, ki je bil brat pisatelja Janeza Trdine. Druga dva brata sta se ponesrečila pri spravilu lesa.
+Svojo prvo [[kaplan]]sko službo je dobil leta 1875 v [[Gorje|Gorjah]], leta 1877 pa so ga prestavili v [[Tržič]], kjer je spoznal [[Jakob Aljaž|Jakoba Aljaža]]. Služboval je še v [[Poljane, Škofja Loka|Poljanah nad Škofjo Loko]] in v [[Šenčur]]ju. Leta 1885 je obiskoval višjo cerkevno šolo v [[Regensgurg]]u in jo naslednje leto zaključil z odliko.
+Kot [[župnik]] je služboval v [[Bukovščica|Bukovščici]] v [[Selška dolina|Selški dolini]], od tam je odšel v [[Kokra|Kokro]] in za kratek čas na [[Bled]]. Decembra leta 1896 je postal župnik v [[Rateče|Ratečah]]. Upokojil se je pri 88 letih in nato živel v [[Planica|Planici]] pri Ratečah. Med [[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] so brez župnika ostale kar tri [[Gorenjska|gorenjske]] župnije, zato se je takrat devetdesetletni Lavtižar spet aktiviral. Prevzel je delo na [[Dovje]]m, v [[Kranjska Gora|Kranjski Gori]] in v Ratečah-Planici. Leta 1941 so ga [[Nemci]] [[aretacija|aretirali]] in [[deportacija|deportirali]] v [[Mekinje]], a ga zaradi visoke starosti in protestov prebivalstva izpustili domov.
+Zaslužen je za postavitev prvega planinskega zavetišča v [[Tamar]]ju 1889. V Tamarju je 23. avgusta 1936 postavil Marijino kapelo, ki jo je blagoslovil ljubljanski škof [[Gregorij Rožman]]. Še danes je v poletnih mesecih v njej redno nedeljsko bogoslužje.
-Svojo prvo službo kot [[župnik]] je dobil v [[Bukovščica|Bukovščici]] v [[Selška dolina|Selški dolini]], od tam pa je odšel v [[Kokra|Kokro]] in za kratek čas na [[Bled]]. Decembra leta 1896 je postal župnik v [[Rateče|Ratečah]], kjer je ostal do svoje [[smrt]]i. Upokojil se je pri 88 letih in nato živel v [[Planica|Planici]]. Med [[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] so brez župnika ostale kar tri [[Gorenjska|gorenjske]] župnije, zato je takrat devetdesetletni Lavtižar spet postal aktiven. Prevzel je delo na treh župnijah, [[Dovje|Dovjah]], [[Kranjska Gora|Kranjski Gori]] in Ratečah-Planici. Leta 1941 so ga [[Nemci]] [[aretacija|aretirali]] in [[deportacija|deportirali]] v [[Mekinje]], a so mu zaradi visoke starosti in protestov prebivalstva kasneje dovolili, da se je vrnil domov.
+Njegov brat Gašper Lavtižar je bil dolgoletni župan v Kranjski Gori, drugi brat Franc Lavtižar pa velik svetovni popotnik. Njegova sestra Marija Lavtižar je bila poročena z ljubljanskim trgovcem Gregorjem Trdino, ki je bil brat pisatelja [[Janez Trdina|Janeza Trdine]]. Druga dva brata sta se ponesrečila pri spravilu lesa.
-Veliko Lavtižarjevo delo, povezano s planinstvom, je postavitev Marijine kapele v Tamarju, ki jo je 23. avgusta 1936 blagoslovil tedanji ljubljanski škof [[Gregorij Rožman]]. Še danes je v poletnih mesecih v njej redno nedeljsko bogoslužje. Planinski pisatelj [[Janko Mlakar]] je o Josipu Lavtižarju leta 1952 zapisal: »Menda ni bilo v tistem času med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta obredel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt prehitela, bi bil morda skočil tudi v Avstralijo.« Po svetu ga je gnala radovednost spoznavati ljudi in dežele, značaje in običaje. V knjižni obliki je izšlo šest njegovih potopisov.
+==Delo==
-Ohranjenih je več Lavtižarjevih cerkvenih [[skladba|skladb]], napisal pa je tudi štiri [[opereta|operete]]. Poleg tega je napisal še igro ''Nikoli v Ameriko'' in v [[župnišče|župnišču]] uredil prvo [[gledališče]] v Ratečah. Ob skladateljskem in gledališkem delu se je Lavtižar posvečal tudi pisanju, pri čemer je najraje opisoval zgodovino gorenjskih krajev. Tako je napisal knjige ''Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica'' (1897), ''Zgodovina župnij v dekaniji Kranj'' (1898) in ''Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj'' (1901). Njegova dela o zvonovih so za Slovence še posebej dragocena, saj je večino zvonov med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] za vojaške potrebe zaplenila tedanja država [[Avstro-Ogrska]]. Tik pred upokojitvijo je napisal še knjigo ''Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenjskem''. Znana so še njegova naslednja literarna dela ''Pri Severnih Slovanih'' (1906), ''Junaška doba Slovencev'' (1936) in ''Naši zaslužni možje'' (1942).
+Ohranjenih je več Lavtižarjevih cerkvenih [[skladba|skladb]]. Zložil je štiri [[opereta|operete]], igro ''Nikoli v Ameriko'' in v [[župnišče|župnišču]] uredil prvo [[gledališče]] v Ratečah. Poznan je kot krajepisec, posebej ga je zanimala zgodovina gorenjskih krajev: ''Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica'' (1897), ''Zgodovina župnij v dekaniji Kranj'' (1898), ''Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj'' (1901). Njegova dela o zvonovih so dragocena, ker je večino zvonov med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] za vojaške potrebe zaplenila tedanja država [[Avstro-Ogrska]]. Tik pred upokojitvijo je napisal knjigo ''Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenjskem''. V žanr zgodovinske povesti spadajo ''Bled in Briksen (1931), Junaška doba Slovencev (1935/36), ''Lipniški grad pri Radovljici'' (1939), v žanr biografije pa ''Primož Trubar'' (1935), ''Šentjoški gospod Šimen in njegovi sodobniki'' (1938), ''Naši zaslužni možje'' (1942).
-Lavtižar je zaslužen tudi za postavitev prvega planinskega zavetišča v [[Tamar]]ju, ki so ga postavili leta 1889.
+Planinski pisatelj [[Janko Mlakar]] je o Josipu Lavtižarju leta 1952 zapisal: »Menda ni bilo v tistem času med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta obredel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt prehitela, bi bil morda skočil tudi v Avstralijo.« Po svetu ga je gnala radovednost spoznavati ljudi in dežele, značaje in običaje. V knjižni obliki je izšlo šest njegovih potopisov (npr. ''Pri Severnih Slovanih'', 1906).
-V spomin na Josipa Lavtižarja se vsako leto v [[občina Kranjska Gora|občini Kranjska Gora]] odvijajo tradicionalni Lavtižarjevi dnevi, ki so posvečeni kulturi in jih s pomočjo občine Kranjska Gora organizira Kulturno prosvetno društvo Josip Lavtižar.
+V spomin na Josipa Lavtižarja [[občina Kranjska Gora]] s Kulturno-prosvetnim društvom Josip Lavtižar prireja tradicionalne Lavtižarjeve dneve, ki so posvečeni kulturi. Pred cerkvijo v Kranjski gori stoji doprsni kip pisatelja, ki ga je 2010 napravil [[Nikolaj Mašukov]], pred cerkvijo v Ratečah pa doprsni kip, ki ga je 1993 napravil [[Metod Frlic]].
+{{wikivir}}
+{{commons}}
 {{DEFAULTSORT:Lavtižar, Josip}}