Opereta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Opereta je gledališko glasbeno delo. Prvič se je pojavila v 18. stoletju, in sicer iz oblik, ki so parodirale resno opero (t. i. opero comique in singspiele). Iz operete sta se razvila kabaret ter muzikal.

Splošne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Vsebina operete je enostavna, komična in spominja na farso. Poleg govorjenega dialoga se v njej pojavljajo tudi glasbeni vložki v obliki pesmi. V opereti sodelujejo pevci solisti, zbor ter plesalci. Začne se z uverturo, ki v obliki venčka melodij predstavi teme vseh glavnih popevk, konča pa se z velikim pompoznim finalom vseh nastopajočih. Šale, pesmi in scena so sledili modi časa, glasba pa je morala biti enostavna in je morala pustiti vtis na poslušalca. Največji razcvet je opereta doživela v Parizu in na Dunaju.

Vrste operet[uredi | uredi kodo]

Pariška opereta[uredi | uredi kodo]

Pariška opereta je po vsebini družbeno kritična, šaljiva ter nesramna, vendar nikoli zlobna. V večini primerov spominja na parodijo. Zaščitni znak francoske operete po letu 1830 je ples kankan, ki se pleše v paru in je precej erotičen. Med plesi sta pogosta tudi kadrilja ter contredanse. Prve operete je pisal F. Hervé, najbolj znan pa je bil gotovo Jacques Offenbach. Skladatelji, ki so se zgledovali po Offenbachu so bili še C. Lecocq, E. Audran, R. Planquette ter A. Messager.

Dunajska opereta[uredi | uredi kodo]

Dunajska opereta je za razliko od francoske bolj malomeščanska in sentimentalna. Pogost pojav so ljubezenski trikotniki. Njen zaščitni znak je dunajski valček, rada pa poseže tudi po avstrijskih in madžarskih narodnih pesmih, čardašu, galopu, koračnici ter kadrilji. V melodiji je moč začutiti številne slovanske vplive, kar daje operi poseben čar. Glavni predstavniki dunajske operete so bili Franz von Suppé, Johann Strauss mlajši in Karl Millöcker. V začetku 20. stoletja so bili izjemno plodoviti skladatelji operet Franz Lehar, Oscar Straus, Leo Fall in drugi.

Berlinska opereta[uredi | uredi kodo]

Berlinska opereta združuje elemente lokalne burke, revije ter parodije. Značilna je raba tipičnega nemškega humorja ter dialekta. Glavni pisci teh operet so Paul Lincke, Walter Kollo, J. Gilbert, L. Jesel in W. Goetze.

Angleška ter ameriška opereta[uredi | uredi kodo]

V Angliji niso uprizarjali samo francoskih in avstrijskih operet, temveč so pisali tudi svoje, čeprav opaznejše produkcije tam ni bilo. Najbolj znana skladatelja sta bila Arthur Sullivan in S. Jones. Opereta se je v začetku stoletja pojavila tudi v Ameriki. Najprej je tja prišla iz Evrope, nato pa so se z lastnimi deli izkazali V. Herbert, G. Friml in Sigmund Romberg. Kmalu se je tipična evropska opereta začela spreminjati v muzikal.

Opereta na Slovenskem[uredi | uredi kodo]

O opereti na Slovenskem imamo ohranjenih le nekaj skromnih zapisov ter letakov, saj sta obe operni gledališči morali vse izvedbene materiale po drugi svetovni vojni poslati v Trst, ker opereta ni ustrezala tedanjemu političnemu dogajanju na slovenskih tleh. Tako so vse operetne predstave, ki so jih pred koncem druge svetovne vojne igrale različne amaterske skupine, utonile v pozabo.

Prva izvedba slovenske operete sega v leto 1872. Tega leta je bila izvedena opereta Tičnik Benjamina Ipavca. Seveda to ni bila edina slovenska opereta. Dejstvo je, da niso bile vse izvedene v profesionalnih gledališčih. Nekatere so ostale neizvedene, druge pa so bile uprizorjene s strani raznih amaterskih skupin. Pri uprizoritvah moramo upoštevati, da so si mala gledališča finančno težko privoščila uprizoritev opernih del. Veliko lažje je bilo na oder postaviti opereto, ki je bila scensko in zasedbeno veliko manj zahtevna.

Seznam slovenskih operet in njihovih skladateljev[uredi | uredi kodo]

Skladatelji Opereta
Danilo Bučar Študentje smo (Maribor, 1933)
Janez Dobeic Ančka (Ljubljana, 1937)

Slepa miš (Ljubljana, 1942)

Radovan Gobec Beg iz harema

Habakuk (Maribor, 1940)
Hmeljska princesa
Planinska roža

Janko Gregorc Čudež olimpijade

Desetnica
Erika (Ljubljana, 1932)
Izza kongresa
Ljubezen naj živi
Melodije srca (Ljubljana, 1943)
Njena pomlad
Oj, to Lectovo srce
Pobožni grešnik

Josip Jiranek Vse za šalo (Maribor, 1938; Ljubljana, 1939)
Marjan Kozina Majda (Maribor, 1935)
Viktor Parma Caričine amazonke (Ljubljana, 1903 in 1912; Maribor, 1920)

Nečak (Ljubljana 1907; Maribor, 1922)
Venerin hram (Maribor, 1924)
Zaročenec v škripcih

Pavel Rasberger Ljubosumna Lenka

Prebrisan amor (Maribor, 1935)
Rdeči nageljni (Maribor, 1937)
Zaroka na Jadranu (Maribor, 1939)

Saša Šantel Blejski zvon (Ljubljana, 1933)
Pavel Šivic Oj, ta prešmentana ljubezen (Ljubljana, 1931)
Jerko Gržinčič Miklavž prihaja

Kneževič iz Trebizonde
V kraljestvu pravljic
Sneguljčica
Materin spomin
Rokovnjači

Josip Lavtižar Adam Ravbar

Mlada Breda
Grof in opat

Bogo Leskovic Helteja
Alojzij Mav Angel z avtom
Marijan Pišl Mornarjeva nevesta
Josip Raha Pesem ljubezni
Ferdo Skok Martin Prismuk
Anton Stöckl Čarovnica

Viri in Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Karlin, Igor, 2005: Od opere do muzikala: veliki vodnik po glasbenem gledališču. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]