Panama (mesto)

Panama
mesto
Ciudad de Panamá
Z vrha proti dnu, od leve proti desni: Panamski prekop, panorama, Most Amerik, spomenik Las Bovedas, zgodovinski predel in Metropolitanska stolnica Paname
Zastava Grb
Panama Lega mesta v Panami
Koordinati: 8°59′N 79°31′W
Država	Panama
Okrožje	Panamá
Ustanovljeno	15. avgust 1519
Ustanovitelj	Pedro Arias de Ávila
Upravljanje
• Predsednik	Juan Carlos Varela
• Župan	José Isabel Blandón Figueroa
Površina
• mesto	275 km2
• Metropolitansko obm.	2.560,8 km2
Nadm. višina	2 m
Prebivalstvo  (2010)
• mesto	430.299
• Gostota	4.309,7 preb./km2
• Urbano	880.691
Omrežna skupina	(+507) 2
HDI (2007)	0,780 – visok
Spletna stran	[mupa.gob.pa mupa.gob.pa]

Panama (špansko Ciudad de Panamá) je glavno mesto istoimenske države v Srednji Ameriki, ki stoji ob južni (tihomorski) obali Paname, natančneje ob ustju Panamskega prekopa v osrednjem delu države. S 430.299 prebivalci (po popisu leta 2010) je največje naselje v državi. V širšem metropolitanskem območju, ki vključuje še bližnja naselja San Miguelito, Tocumen, Arraiján, Ancón in Balboa, živita dve petini vseh Panamcev.

Panama je moderno in multikulturno mesto, z gospodarstvom, ki temelji na transportu skozi najprometnejši prekop na svetu in z njim povezanimi storitvami, pomembna pa sta tudi finančni sektor in v manjši meri proizvodnja ter turizem. Med znamenitostmi sta utrjeni mestni jedri iz kolonialnih časov, Panamá Viejo iz leta 1519, ki je bilo leta 1671 porušeno, in novejši Casco Viejo iz leta 1674, zdaj obnovljen. Skupaj sta vpisani na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine.

Zgodovina

Mesto je zgodovinsko pomembno kot postojanka na najkrajši kopenski povezavi med Karibskim morjem in Tihim oceanom. Regija je postala zanimiva za Špance v začetku 16. stoletja, ko je Vasco Núñez de Balboa proglasil Pacifik za špansko posest.

Prvo naselje

Ena od zgodnjih odprav se je utaborila na mestu tamkajšnjega zaselka Panama, kar naj bi v jeziku lokalnega ljudstva Cueva pomenilo »ribiški kraj«. Kasneje se je izkazalo, da je na tem mestu najenostavnejši prehod prek Panamske ožine, zato je Pedro Arias Dávila z dovoljenjem dvora leta 1519 dober kilometer stran ustanovil naselje, ki naj bi postalo izhodišče za nadaljnje osvajalske pohode. 15. avgusta 1519, na praznik Marijinega vnebovzetja, je bil kraj uradno poimenovan Nuestra Señora de la Assunción de Panamá (Naša Gospa vnebovzeta panamska). Kraj se nikoli ni razvil dlje od vojaške postojanke, posebej po tistem, ko je Francisco Pizarro odkril bogastva inkovskega imperija v današnjem Peruju na jugu. Kljub pogostim bojem za nadzor med raznimi poveljniki in uporniki je naselje obstalo in utrdilo svoj pomen kot postojanka na transportni poti, ko so pričele iz Peruja prihajati velike količine srebra. K bogastvu so prispevala tudi bližnja nahajališča zlata in biseri iz Panamskega zaliva. Sčasoma so bila tu vzpostavljena stalna trgovska predstavništva, za fizična dela so Španci uvozili tudi črnske sužnje. Leta 1565 se je sem iz Gvatemale preselil kraljevi tribunal. Naraščajoči promet je pritegnil pozornost Angležev, leta 1572 je tako mladi Francis Drake pričel napadati postojanke na karibski obali, trgovanje pa je bilo ovirano še vse do konca angleško-španske vojne leta 1604. Gospodarstvo je nato znova cvetelo in v prvi polovici 17. stoletja je mesto kljub pogostim požarom, potresom ter drugim nevšečnostim štelo že 8.000 prebivalcev. V desetletjih po tistem pa je pričela moč španskega imperija slabeti, kar se je odražalo tudi v vojaški prisotnosti. Leta 1668 je pričel gusar Henry Morgan napadati španske postojanke na karibski obali in prodrl čez ožino do same Paname ter jo v začetku leta 1671 zavzel. Branilci so pred tem vrgli v zrak zaloge smodnika, zato je večji del mesta pogorel, napadalci pa so preiskali ruševine in kmalu razočarani odšli, saj so Španci že prej odpeljali večino dragocenosti.

Zametek sodobne Paname

Takoj po odhodu Morganove vojske so se Panamci pod perujsko zaščito in novim kolonialnim upraviteljem Antoniom Fernándezem, ki je prišel iz Cadiza, odločili postaviti novo naselje nekaj kilometrov proti jugozahodu, ob vznožju hriba Ancón, kjer je bila boljša obrambna pozicija. Kljub temu, da se bil Fernándezov naslednik skorumpiran in je prisvojil veliko javnega denarja za izgradnjo svoje palače, je novim naseljencem uspelo do leta 1675 zaščititi svoje položaje v tolikšni meri, da so odvrnili nov večji napad gusarjev ter štiri leta kasneje še enega. Redni napadi so slabo vplivali na trgovanje in tudi trgovske flote iz matične domovine niso več redno prihajale, a so meščani dokončali obrambni obroč. Leta 1739 pa so Angleži v vojni Jenkinsovega ušesa uničili pristanišča na karibski strani, zaradi česar se je španska trgovska pot preusmerila proti južnejšim pristaniščem in Panama je pričela stagnirati.

Vse do konca 18. stoletja število prebivalcev nove Paname ni preseglo tistega iz časov viška starega naselja, mesto pa je prizadelo tudi več hujših požarov. Začetek 19. stoletja je prinesel kratkotrajno oživitev, ko so se zbudile težnje južnoameriških držav po osamosvojitvi, zaradi česar kraljeve ladje niso mogle pristajati v Cartageni, Buenos Airesu in drugih pristaniščih. Panama je zato spet postala postojanka za okrepitve in opremo lojalistov, ki pa so pričeli izgubljati in naposled so se Panamci leta 1821 pridružili upornikom ter postali del Bolívarjeve Republike Gran Colombia. Mesto je leta 1826 gostilo konferenco južnoameriških držav, a je v gospodarskem smislu še vedno stagniralo.

Vzhodni predel mesta s končno železniško postajo, 1863

To se je spremenilo ob izbruhu kalifornijske zlate mrzlice leta 1848, ko je bila Panama spet najboljše izhodišče za prišleke iz Evrope. Naval iskalcev zlata je spodbudil gradnjo železniške povezave prek ožine, ki je bila končana leta 1855. V nekaj letih je število prebivalstva poskočilo na več kot 10.000, a je sledilo novo obdobje recesije, ko je bila končana transkontinentalna železniška proga v Združenih državah Amerike. Leta 1881 pa je podjetje Francoza Ferdinanda de Lessepsa obudilo staro zamisel izgradnje ladijskega prekopa prek panamske ožine in pričelo z deli, tako da se je število prebivalstva spet podvojilo, a je nekaj let kasneje znova nastopila kriza, ko so epidemije raznih nalezljivih bolezni zdesetkale delavske vrste in je podjetje bankrotiralo. Prebivalci so se počasi naveličali teh kriznih ciklov, zaradi česar so se pojavile težnje po odcepitvi, a se je realna možnost pokazala šele konec 19. stoletja ob izbruhu kolumbijske državljanske vojne, med katero je tudi Panama postala bojišče.

Obdobje neodvisnosti

»Fumigacijska brigada«, ki so jo vpostavile ameriške sanitetne oblasti za zatiranje komarjev, ok. 1913

Ko je kolumbijska vlada zavrnila pogodbo z administracijo ameriškega predsednika Theodora Roosevelta za oživitev projekta izgradnje prekopa, so razočarani Panamci 3. novembra 1903 razglasili neodvisnost in jo ob pomoči ameriške vojaške prisotnosti tokrat tudi uveljavili. Nekaj dni kasneje je bila podpisana pogodba o 99-letnem ameriškem najemu vseh transpornih poti. Poleg denarja, ki so ga ZDA plačale za najem, je mestu močno koristila tudi gradnja. Prebivalstvo se je spet več kot podvojilo, zgrajena je bila infrastruktura, ameriški vojaški inženirji pa so izvedli tudi program zatiranja komarjev, ki so povzročali epidemije rumene mrzlice in malarije. Po dokončanju je ladijski promet skozi prekop hitro naraščal in zaradi vedno boljših življenjskih pogojev je v Panamo prihajalo veliko naseljencev iz širše regije in Evrope. Do izbruha druge svetovne vojne je mesto Panama štelo že več kot 110.000 prebivalcev. Vendar pa se je pričelo pojavljati nezadovoljstvo nad ameriško vojaško prisotnostjo in političnim vplivom, Američani so namreč redno posegali v panamsko politiko za zaščito svojih interesov, izrivali domače trgovce ter ovirali širitev mesta.

Po drugi svetovni vojni je bilo stanje nemirno, do leta 1977, ko je bil izposlovan nov sporazum z administracijo Jimmyja Carterja, ohlapna davčna zakonodaja pa je v mesto privabila tudi več mednarodnih finančnih ustanov. Kasneje so se nekatere od njih zapletle v pranje denarja za mamilarske kartele pod zaščito generala Manuele Noriege, kar je bil povod za ameriško invazijo leta 1989. Med boji so bili nekateri deli mesta močneje poškodovani.

Geografija

Podnebje

Regija ima tropsko savansko podnebje z le nekoliko manj padavinami kot tropske monsunske regije. Deževno obdobje traja od maja do decembra, sušno pa od januarja do aprila. Temperature so stalno visoke, povprečno okrog 27 °C.

Podnebni podatki za Panama City (1971–2000)
Mesec	Jan	Feb	Mar	Apr	Maj	Jun	Jul	Avg	Sep	Okt	Nov	Dec	Letno
Povprečna visoka temperatura °C (°F)	33.4 (92.1)	34.2 (93.6)	34.8 (94.6)	35.4 (95.7)	34.5 (94.1)	33.8 (92.8)	33.9 (93.0)	33.9 (93.0)	32.9 (91.2)	32.6 (90.7)	32.9 (91.2)	33.3 (91.9)	33.8 (92.8)
Povprečna nizka temperatura °C (°F)	18.5 (65.3)	18.4 (65.1)	18.4 (65.1)	19.5 (67.1)	21.1 (70.0)	21.3 (70.3)	21.0 (69.8)	20.9 (69.6)	21.0 (69.8)	20.8 (69.4)	20.3 (68.5)	19.2 (66.6)	20.0 (68.0)
Povprečna količina dežja mm (v inčih)	29.3 (1.15)	10.1 (0.40)	13.1 (0.52)	64.7 (2.55)	225.1 (8.86)	235.0 (9.25)	168.5 (6.63)	219.9 (8.66)	253.9 (10.00)	330.7 (13.02)	252.3 (9.93)	104.6 (4.12)	1.907,2 (75.09)
Povp. št. deževnih dni (≥ 0.1 mm)	2.9	1.3	1.4	4.9	15.0	16.0	14.0	15.0	17.0	20.0	16.0	7.5	131.0
Povp. št. sončnih dni	228.9	245.2	183.9	173.1	108.5	116.3	106.1	118.1	99.2	103.9	139.8	120.5	1.743,5
Vir 1: Svetovna meteorološka organizacija
Vir 2: ETESA (podatki o osončenosti iz oporišča Albrook Field)

Mednarodne povezave

Panama ima uradne povezave (pobratena/sestrska mesta oz. mesta-dvojčki) z naslednjimi mesti po svetu:

• Fort Lauderdale, Združene države Amerike
• Guadalajara, Mehika
• Incheon, Južna Koreja
• Kaohsiung, Tajvan
• Miami, Združene države Amerike
• Tajpej, Tajvan (1989)
• Tel Aviv, Izrael

Poleg tega je vključena v združenje iberoameriških glavnih mest, ki povezuje Madrid in 23 glavnih mest držav, ki so bile nekdaj del španskega imperija v Južni ter Srednji Ameriki.

Zunanje povezave

• Več gradiva o temi Panama v Wikimedijini zbirki
• Panama City - popotniški vodič v Wikipotovanju
• Uradno spletno mesto