Nukleozidni analog

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Primer nukleozida: deoksiadenozin – na dušikovo bazo (v tem primeru adenin) je vezan sladkor deoksiriboza
Primer nukleotida: deoksiadenozin monofosfat – na dušikovo bazo (v tem primeru adenin) sta vezana sladkor deoksiriboza ter ena fosfatna skupina

Nukleozidni analog je spojina, ki oponaša naravno prisotne nukleozide,[1] torej purinske oziroma pirimidinske baze, ki so z N-glikozidno vezjo spojene z (deoksi)ribozo[2]. Sorodne spojine so nukleotidni analogi; le-ti posnemajo naravne nukleotide (v spojini je na bazo, vezano na sladkor ribozo ali deoskiribozo, vezana še fosfatna enota (z eno do tremi fosfatnimi skupinami).[3]

Klinični pomen[uredi | uredi kodo]

Nukleozidni analogi so pomembna skupina protivirusnih zdravil za zdravljenje okužbe s HIV (zidovudin, didanozin, zalcitabin, lamivudin) hepatitisom B (entekavir, lamivudin, telbivudin), citomegalovirusom in virusom herpesa simpleksa (aciklovir).[1][4] Ker oponašajo naravne nukleozide, se vgrajujejo v nastajajočo virusno DNK ali RNK pri virusnem podvojevanju in s tem motijo razmnoževanje virusa. Namreč, na mestu, kjer se vežejo v verigo virusne DNK ali RNK, zaustavijo njeno nadaljnje podaljševanje. Na podvojevanje človeške DNK ali RNK pa ne vplivajo, zato gre za relativno varne učinkovine.[1][5]

Podobno delujejo nukleotidni analogi. Prva učinkovina iz te skupine, odobrena za zdravljenje okužbe s HIV, je bil tenofovir.[6]

Poleg protivirusnih učinkovin spadajo v skupino nukleozidnih analogov tudi nekatera protirakava zdravila (citarabin, gemcitabin, merkaptopurin), zdravila za zdravljenje revmatične bolezni (azatioprin, alopurinol) in protibakterijske učinkovine (trimetoprim).[1]

SKlici[uredi | uredi kodo]