Lojze Jože Žabkar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Lojze Jože Žabkar
Pater Alojzij.jpg
Rojstvo5. januar 1910({{padleft:1910|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})
Mikote
Smrt23. junij 1983({{padleft:1983|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:23|2|0}}) (73 let)
Ljubljana
DržavljanstvoFlag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Poklicpesnik, pisatelj, duhovnik
PodpisPodpis župnika Žabkarja iz Krope.jpg

Lojze Jože Žabkar, slovenski rimskokatoliški duhovnik in dekan, pesnik in pisatelj, * 5. januar 1910, Mikote, † 23. junij 1983, Ljubljana.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Jože Žabkar se je rodil v revni kmečki družini kot tretji od desetih otrok. Šolanje v Ljubljani mu je omogočil sovaščan, ki je plačal njegovo nastanitev v dijaškem konviktu v Križankah; zadnji dve leti srednje šole se je vzdrževal sam. Leta 1931 je opravil splošno maturo. Njegov sostanovalec je bil Miško Kranjec, pod njegovim vplivom je leposlovno ustvarjal in objavljal v časopisju. Kljub skušnjavi, da bi študiral slavistiko, je po maturi stopil v križniški red kot pater Alojzij; teologijo je študiral najprej eno leto na Dunaju, potem dve leti v Innsbrucku, diplomiral pa je v Ljubljani, kjer je bil 1936[1] posvečen. Kot kaplan je služboval najprej pol leta v Metliki (1937 do 1938), odslužil vojaščino, konec leta 1938 je postal direktor Vajeniškega doma v Ljubljani. Ker njegovi dijaki med prvimi odšli v partizane, se ga je prijel vzdevek »rdeči kaplan«. Prior ga je rešil pred italijansko internacijo tako, da ga je septembra 1941 poslal za kaplana v Črnomelj. Med drugo svetovno vojno je v Črnomlju pomagal organizirati partizansko šolstvo, poučeval je na osnovi šoli, meščanski šoli in na »partizanski« gimnaziji. V Belo krajino so pred prisilno izselitvijo uspeli pobegniti tudi njegovi starši. Ko so ga 1969 premestili v Kropo, so črnomaljski verniki zbrali preko 1000 podpisov za prošnjo, naj se vrne, vendar jim cerkvene oblasti niso prisluhnile. V Kropi je služboval od 1970 do 1983.

Žabkar je podpiral narodnoosvobodilni boj, bil pa je tudi zaskrbljen zaradi ugrabitev, mučenj in ubojev duhovnikov v Beli krajini. Na njegovo zahtevo so partizani izvedli preiskavo o mučenjih in ubojih preloškega in viniškega župnika, ki pa se je sklenila zgolj z izjavo, da je šlo za pomoto in samovoljo terencev. V dnevnik je zapisal svoje začudenje ob odločitvi oblasti, da bo vrhovni komandant Franc Rozman Stane pokopan civilno, on pa da lahko le hodi za krsto. 5. januarja 1946 je zapisal, kako se je v Črnomlju »zgodilo ljudstvo«: množica je vdrla k trgovcu Korenu, ki je med vojno pomagal partizanom in gostil celo Borisa Kidriča in Ivana Mačka - Matijo, poskušala izropati trgovino, ga pretepala in vlačila po mestu; razbila je okna farovža in poskušala vdreti vanj, dokler Žabkar ni zagrozil s policijo. Koren, ki je bil sicer razlaščen, vendar oproščen obtožb, je odšel iz Črnomlja in se vanj ni več vrnil. Žabkar je bil kritičen do oholosti novih oblastnikov, zato so mu pogosto grenili življenje, kot član Ciril-metodijskega društva katoliških duhovnikov pa je imel težave tudi s cerkveno oblastjo.

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Zaradi sodelovanja z OF ter organiziranja partizanskega šolstva in dela v verski komisiji pri SNOS je leta 1959 prejel red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in 1974 red za narod s srebrnimi žarki. 17. 9. 2020 mu je belokranjsko muzejsko društvo v Črnomlju odkrilo spominsko ploščo.

Literarno delo[uredi | uredi kodo]

Žabkar je pesmi in kratko prozo objavljal v revijah. Pred vojno pripravljeni pesniški zbirki Metlika, mesto ob Kolpi in Dnevi na jugu nista izšli. Leta 1981 je izšla zbirka pesmi Brevir moj v travi. Posmrtno pa je Križevniški red leta 1991 izdal knjigo Izpovedi, v kateri so objavljene njegove izbrane pesmi in odlomki iz dnevnikov z dragocenim osrednjim pričanjem o medvojnem Črnomlju. Napisal je okrog tisoč pesmi, rokopisi so shranjeni so med gradivom projekta Slovensko pesništvo upora na FF UL.[2]

To ni kaka visoka poezija in si v svoji poštenosti tega niti ne domišlja. Je pa jezikovno kultivirana in literarno prizadevna, s pravim pesniškim zanosom zapisana pripoved o močnem doživljanju osvobodilnega boja v Beli krajini. -- Boris Paternu

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Enciklopedija Slovenije; knjiga 15, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2001
  • Pibernik France. "Žabkar Lojze Jože". Slovenski biografski leksikon. Slovenska biografija. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013.
  • Boris Grabrijan. Ljudje ob Kolpi: duhovnik, pesnik in pisatelj Jože Žabkar oziroma pater Alojzij. Lokalno.si 6. jan. 2021.
  1. Po podatku Borisa Grabrijana leta 1937.
  2. Slovensko pesništvo upora: Slovensko narodnoosvobodilno pesništvo 1941-1945.