Likvidacija Janka Komljanca, Alojza Pašiča in bratov Murgelj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

slovenski partizani so likvidirali Janka Komljanca, Alojza Pašiča in brata Murgelj 17. junija 1942, v bližini gradu Hmeljnik na Dolenjskem. Janko Komljanec je bil župnik v Prečni, Alojz Pašič delavec v župnišču, Anton in Alojz Murgelj pa kmečka sinova iz Daljnega Vrha pri Prečni.

Smrt Janka Komljanca 15. junija 1942[uredi | uredi kodo]

Komljanec kljub svarilom prijateljev niti po grozilnem pismu ni želel zapustiti župnišča in Prečne.[1] Na župnijskem posestvu je ostal tudi njegov pomočnik Alojz Pašič, doma na Daljnem Vrhu pa Anton in Alojz Murgelj. Nihče od njih ni sodeloval z Italijani, pač pa so sodelovali s partizanom nasprotnimi četniki. Župnik Komljanec je v odnosu do okupacijskih oblasti zagovarjal pasivni upor. Partizani so ga nekajkrat pričakali v zasedi, a jim je ušel. 15. junija 1942 okoli pol desete zvečer je župnišče v Prečni obkolila skupina partizanov, med njimi tudi nekdanji Komljančev učenec Franček Saje, ki ga je župnik nedolgo pred tem rešil italijanske aretacije. Saje je z revolverjem odvedel Komljanca,[2] odvedli so tudi župnijskega delavca Alojza Pašiča. Zasliševali in pretepali so ju pod kozolcem blizu župnišča, nato so ju odpeljali v sosednjo vas in ju zaprli v svinjak, od tam pa naslednji dan na bližnji grad Hmeljnik, kjer so si v okolici uredili začasno bazo.

Franček Saje v knjigi Belogardizem[3] takole popisuje Komljančevo vlogo in usodo:

Tiste dni se je v gozdu za Kalom nad Prečno zadrževal tudi vod partizanov iz Gašperjeve čete II. bataljona Dolenjskega odreda. Ljudje so partizane obvestili, da se v bližini klatijo oboroženi belogardisti, a partizani tem govoricam niso hoteli in mogli verjeti. V nedeljo proti večeru je odšla s Kala v Češčo vas tričlanska patrulja: Tone Ilovar iz Novega mesta, Alojz Novšak z Grčvrha pri Mirni peči in Miklič, sin mlinarja na Radulji pod Trebelnem. Na poti je ta trojica naletela na šentrupertske belogardiste, ki so jo zajeli in proti jutru 15. junija zaklali. Zaklane partizane so ljudje našli šele čez kakih deset dni v neki grapi, pokrite z dračjem, ter jih dostojneje pokopali kar v gozdu.

Po izjavi več prič je pri tem umoru kumoval tudi župnik Komljanec, saj je zgodaj zjutraj prišel iz gozda, kjer se je zgodil zločin. Nato se je odpeljal maševat na podružnico v Dol. Stražo, potlej odhitel v Novo mesto in se vrnil z akademikom Ivanom Mihevcem, da bi mu pomagal pri belogardistični mobilizaciji. [...]

Po tem uboju se je župnik Komljanec podvizal, da bi čim prej izvršil svojo nalogo. Zato je še isti dan popoldne belogardistom v prečenski občini pismeno sporočil, da se v njihovi fari nahaja vojska generala Mihailovića. Pozval jih je, naj se tudi oni odzovejo pozivu ter odidejo v borbo proti partizanom. Zavoljo tega naj zvečer pridejo na razgovor v župnišče. Eno pismo, naslovljeno na Franca Somraka, kmetskega sina s Kala, je prišlo v roke tudi partizanom.

Zadeva z župnikom Komljancem je bila v glavnem razčiščena. Njegovi šentrupertski pomagači pri belogardistični mobilizaciji so zjutraj zahrbtno umorili tri partizane, kar je partizanski vod zvedel že okrog poldne istega dne. Sedaj je Komljanec hotel k morilcem partizanov poslati še svoje vojščake. Partizani so sklenili, da morajo to Komljančevo namero za vsako ceno preprečiti.

V mraku se je pri Komljancu v župnišču res zbralo nekaj belogardističiiih somišljenikov iz prečenske fare, oboroženi Šentrupertčani pa so okrog župnišča postavili straže in zasede. Ko so zvečer prišli v Prečno tudi partizani, da razbijejo sestanek in aretirajo župnika kot kolovodjo belega izdajstva, so jih ljudje opozorili na zasede. Partizanski oddelek je počakal na odhod oboroženih belogardistov in nato stopil v župnišče. Tu so partizani našli samega župnika Komljanca s kupom belogardističnih letakov, noticami s sestanka in s skiciranim govorom. Po teh beležkah je Komljanec še pred dobre pol ure prečenskim članom Katoliške akcije in drugim zvestim fantom naročal, da morajo budno zasledovati vse pristaše osvobodilnega gibanja. V duhu pisanja »Svobodne Slovenije« in govorov dr. Kreka iz Londona jim je zatrjeval, da so vsi partizani obsojeni na smrt ter da general Mihailović to že izvršuje v krajih, kjer ima oblast.

Partizanska patrulja je župnika Komljanca aretirala. Čez dva dni ga je naglo vojno sodišče z njegovimi sodelavci na Hmeljniku obsodilo na smrt zaradi organiziranja belogardističnega izdajstva in posrednega sodelovanja ter odobravanja umora treh partizanov. [...] S tem je bila belogardistična organizacija za zmeraj strta tudi v prečenski okolici, Štajerski bataljon pa ni ves čas svojega obstoja dobil iz Prečne niti ene puške in niti enega moža.

Da so bili duhovniki Komljanec, Nahtigal in Cvar kot belogardistični organizatorji tudi sodelavci italijanskih okupatorjev in narodni izdajalci, so nehote priznali sami okupatorji. Zjutraj 23. junija so namreč na prečenskem pokopališču ustrelili štiri talce: »Danes zjutraj so kot represalije za ubita župnika v Prečni in Št. Rupertu bili ubiti v Prečni štirje moški, zanesljivo krivi komunističnega delovanja.«

Bratje Murgelj[uredi | uredi kodo]

Družina Murgelj je živela na Daljnem Vrhu, v zaselku Goli vrh, ki je štel tri domačije. Spadali so v župnijo Prečna, od župnijske cerkve je bila domačija oddaljena približno uro hoda. Murgljeva domačija je zadoščala za preživljanje obeh staršev in sedmih otrok: štirih sinov in treh hčera. Najstarejši med sinovi je bil Jože (rojen 1914), drugi je bil Anton (rojen 1918), sledila sta leta 1923 rojeni Alojz in leta 1925 rojeni Martin. Anton je bil vojaški obveznik in je aprila 1941 v času nemškega bombardiranja Beograda tam služil v kraljevi jugoslovanski gardi. Tri tedne po kapitulaciji Jugoslavije se je vrnil peš domov na Daljni vrh. Bili so razgledana katoliška družina, ki je preko časnikov Slovenca in Domoljuba spremljala svetovne dogodke že pred okupacijo. Sovaščani so družino zaradi doslednega verskega življenja etiketirali kot farško.

15. junija so partizani obkolili Alojza in Martina Murglja med delom v domačem vinogradu na Trški gori. Alojza so odpeljali s seboj, 17-letni Martin pa je ušel proti domu z namenom, da opozori preostala dva brata. Na Daljnem Vrhu ga je zadržal vaščan Skubic. Ko je Martin prišel domov, so z druge strani že vdrli tudi partizani s pretepenim Alojzom, ki je rekel, da ne gre nikamor in naj ga kar v domači hiši ubijejo. Na glas je začel moliti kesanje. Anton je poskušal pobegniti, a si je pri skoku skozi okno zlomil nogo. Partizani so zgrabili še njega in oba brata odpeljali proti Hmeljniku. Najstarejši brat Jože je bil tistega dne zdoma po opravkih in je tako po naključju preživel; po vojni je bil 9 let zaprt. Najmlajši brat Martin je vstopil v Slovensko domobranstvo in skupaj z bratrancem Lojzetom Murgljem padel v boju s partizani 23. junija 1944 na Slivnici pri Cerknici.[4]

Mučenje in skupinska likvidacija pri gradu Hmeljnik[uredi | uredi kodo]

Brata Murgelj so partizani skupaj z župnikom Komljancem in Alojzom Pašičem odvedli do gradu Hmeljnik. 16. junija 1942 so jih mučili. Očividci so poročali, da so se kriki mučenih žrtev slišali daleč naokrog. Partizanski stražar, ki je prisostvoval mučenju, je kasneje pripovedoval, da se je župnik Komljanec izkazal za junaka: brezkompromisno je odgovarjal na vse partizanske obtožbe in spodbujal svoje sotrpine s stavkom: »Kratko bo trpljenje, večno pa veselje.«[5]

Komljanec je vsem trem na smrt obsojenim dal spovedno odvezo, nakar naj bi bil primoran sam izkopati skupen grob za vse štiri. Grob je bil izkopan okoli 1,1 meter v globino, 60 centimetrov v širino in 1,5 metra v dolžino. Najkasneje 17. junija 1942 so bili Janko Komljanec, Anton Murgelj, Alojz Murgelj in Alojz Pašič ubiti. V grob so bili položeni tako, da je na vrhu ležal Anton Murgelj, pod njim Alojz Murgelj, nato Alojz Pašič, na samem dnu pa župnik Komljanec. Priče so trdile, da so se partizani norčevali iz umorjenih, češ da mora ležati Komljanec spodaj, da bo lahko porinil v nebesa oba Murglja.[6] Grob so partizani pokrili s plastjo dračja in suhih vej, čezenj so položili tudi lestev, na kateri so do mesta umora prinesli Antona Murglja.

Izkop in dokazi o mučenju[uredi | uredi kodo]

3. aprila 1943 je bil pod zaščito domačih vaških stražarjev in ob prisotnosti sorodnikov umorjenih izvršen izkop. Kot priče so bili prisotni brat župnika Ludvik Komljanec, Jože Murgelj, župan občine Prečna Josip Zagorc in odvetniški kandidat v Novem mestu Ivan Mihevc. Kot sanitetni referent je sodeloval dr. Korbar. Izsledki uradne preiskave ob izkopu:

  • Anton Murgelj, 23 let: leva stran glave (spodnja čeljust, leva ličnica in senčna kost) je bila popolnoma razbita. Vsi udarci so bili prizadeti s topim predmetom, najverjetneje s puškinim kopitom. Gornja ustnica in nos sta bila odrezana. Pokojnik je umrl zaradi težkih poškodb glave, ki so bile vse smrtne.
  • Alojz Murgelj, 19 let: desna rama, leva spodnja čeljust in ličnica popolnoma razbite. Gornja ustnica odrezana skupaj z nosom. Na hrbtu je koža razpadala hitreje, najverjetneje od podplutb, ki so nastale kot posledica težkih udarcev. Vse poškodbe na glavi so bile smrtne.
  • Alojz Pašič, 21 let: leva roka najverjetneje zlomljena v zapestju. Leva noga dvakrat zlomljena, in sicer tik nad kolenom in nekoliko nad stopalom. Gornja ustnica odrezana skupaj z nosom, leva ličnica, senčna kost in čeljust popolnoma razbite. Poškodbe na glavi prizadejane s topim predmetom in smrtne.
  • Janko Komljanec, 49 let: zadnja stran lobanje popolnoma razbita. Desna spodnja čeljust in ličnica zdrobljeni, gornja ustnica odrezana. Na hrbtu s krvjo podpluta mesta močno razpadla. Rane so bile prizadejane s topim predmetom.[7]

Pogreb žrtev[uredi | uredi kodo]

Pogreba štirih umorjenih se je 4. 4. 1943 udeležilo nad 2000 župljanov Prečne.[8] Družina Murgelj je bila tudi po vojni s strani novih oblasti šikanirana in strogo nadzirana. Zaplenili so jim največji del posesti, gozd in vinograde, tako da so ostali skoraj brez vsega. Najstarejši brat Jože, ki med vojno ni sodeloval na nobeni strani, se je pred oblastmi skrival v gozdu, dokler ga niso ujeli. Med begom je bil ustreljen, nakar so ranjenega odvlekli v vojaško bolnišnico in ga obsodili na 20 let zapora. Sprva je bil zaprt na gradu v Škofji Loki, kasneje na Igu, po 9 letih pa so ga izpustili. Za krajše obdobje so zaprli tudi očeta Jožefa Murglja starejšega ter hčerki Jožefo Ano in Marijo Martino.

Za župnika Janka Komljanca je slovenska katoliška cerkev pri Sv. Sedežu vložila postopek za beatifikacijo in svetništvo.[9] Likvidirani po vojni niso doživeli sodne rehabilitacije.

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  1. Ivan Dolenec, Župniku Janku Komljancu v spomin, Slovenec 17. junija 1943.
  2. Šmarnice Kraljica mučencev, Družina 25. 5. 2006.
  3. Franček Saje: Belogardizem. 2. izd. Ljubljana: SKZ, 1952 291, 292.
  4. Skupaj v življenju, skupaj v boju in smrti – Domobranca Martin in Lojze Murgelj padla v bojih na Slivnici, Slovenec julij 1944.
  5. Šmarnice Kraljica mučencev, [[http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/A8F5E5BE188893F9C125716500319569 Družina 25. 5. 2006.
  6. Pisno pričevanje sorodnice umorjenih.
  7. Uradni zapisnik ob izkopu žrtev 3. aprila 1943. Dokumenti iz arhiva sorodnice umorjenih.
  8. Pogreb Prečenskih žrtev, Slovenec 7. april 1943.
  9. Naši župniki, Župnija Prečna.