Kratka kronologija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Kratka kronologija je ena od kronologij bližnjevzhodne bronaste in zgodnje železne dobe, v kateri sta fiksna datuma vladavina Hamurabija (1728-1686 pr. n. št.) in opustošenje Babilona leta 1531 pr. n. št..

Absolutni datumi 2. tisočletja pr. n. št. imajo v akademskih krogih zelo malo podpore, še posebej po nedavnih poglobljenih raziskavah. V strokovni literaturi se še vedno pogosto uporablja srednjo kronologijo, ki fiksira Hamurabijevo vladavino na obdobje 1792-1750 pr. n. št., kratko kronologijo pa so v nedavni literaturi v bistvu ovrgli.[1] Za večino spornega obdobja se datumi srednje kronologije izračunavajo s prištevanjem 64 let k datumom v kratki kronologiji: letu 1728 pr. n. št. v kratki kronologiji ustreza leto 1792 v srednji kronologiji.

Po tako imenovanem »mračnem obdobju« med padcem Babilona in vzponom Kasitske dinastije je absolutno datiranje manj nezanesljivo.[2] Točni datumi sicer še vedno niso dogovorjeni, 64 letna razlika med srednjo in kratko kronologijo pa se od začetka Tretne urske dinastije nič več ne uporablja.

Zgodnja bronasta doba[uredi | uredi kodo]

Ocenjevanje absolutnih datumov je mogoče samo za drugo polovico 3. tisočletja pr. n. št. Za prvo polovico so mogoče samo zelo grobe ocene, ki temeljijo na ujemanju arheoloških podatkov s pisnimi viri.

Kralji Eble[uredi | uredi kodo]

Za prevlado na starodavnem Bližnjem vzhodu sta tekmovali mestni državi Ebla in Mari v sedanji Siriji. Ebla je pod Irkab-Damumon nazadnje porazila Mari ravno takrat, ko sta se začela vzpenjati Uruk in Akad. Po letih napredovanja in nazadovanja je Eblo uničilo Akadsko kraljestvo. V razvalinah mesta so odkrili lončenino s pečati egipčanskega faraona Pepija I..[3]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Igriš-Halam okoli 2300 pr. n. št.
Irkab-Damu sodobnik Iblul-Ila Marijskega
Ar-Enum ali Reši-Enum
Ibrium ali Ebrium sodobnik Tudije Asirskega (vprašljivo)
Ibi-Sipiš ali Ibi-Zikir Ibriumov sin
Dubuhu-Ada Eblo uničita Naram-Sin Akadski ali Sargon Akadski

Sumerija[uredi | uredi kodo]

Tretja uruška dinastija

Lugalzagesi Umski je po porazu Lagaša vladal iz Uruka in nazadnje podlegel nastajajočemu Akadskemu cesarstvu.[4]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Lugalzagesi 2295–2271 pr. n. št. porazil je Urukagino Lagaškega in bil zatem sam poražen od
Sargona Akadskega
Akadska dinastija

Ker Akada, glavnega mesta Akadskega kraljestva še ni niso odkrili, prihajajo vsi kronološki podatki iz bolj oddaljenih lokacij kot so Ebla, Tell Brak, Nipur, Susa in Tell Lejlan. Jasno je, da se je kraljestvo širilo med vladavino Sargona in Naram-sina. Zadnjemu akadskemu kralju Šar-kali-šariju je uspelo obdržati kraljestvo kot celoto, po njegovi smrti pa se je imperij razdrobil. Mesto Akad so zatem uničili Gutijci.[5][6][7]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Sargon 2270–2215 pr. n. št.
Rimuš 2214–2206 pr. n. št. Sargonov sin
Man-ištišu 2205–2191 pr. n. št. Sargonov sin
Naram-Sin 2190–2154 pr. n. št. Sargonov vnuk
Šar-kali-šari 2153–2129 pr. n. št. Naram-Sinov sin
Irgigi
Nanum
Imi
Ilulu
Dudu 2125–2104 pr. n. št.
Šu-Durul 2104–2083 pr. n. št. Akad pade pod oblast sumerske Gutijske dinastije
Gutijski kralji

Gutijci so se v regiji prvič pojavili med vladanjem Sargona Akadskega in po zatonu Akadskega kraljestva in Šar-kali-šarijevi smrti postali regionalna sila. Dinastija se je končala s porazom zadnjega kralja Tirigana v vojno z Urukom.

Napisi dokazujejo obstoj samo nekaj gutijskih kraljev, ki sicer niso uvrščeni na Seznam sumerskih kraljev[8]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Eridupizir 2141–2138 pr. n. št. kraljevi napis v Nipurju
Imta ali Nibia 2138–2135 pr. n. št. 3 ali 5 let ni bilo nobenega kralja
Inkišuš 2135–2129 pr. n. št. prvi gutijski vladar na Seznamu sumerskih kraljev
Sarlagab 2129–2126 pr. n. št.
Šulme 2126–2120 pr. n. št.
Elulmeš ali Silulume 2120–2114 pr. n. št.
Inimabakeš 2114–2109 pr. n. št.
Igešauš ali Igeaus 2109–2103 pr. n. št.
Jarlagab ali Jarlakaba 2103–2088 pr. n. št.
Ibate 2088–2085 pr. n. št.
Jarlangab ali Jarla 2085–2082 pr. n. št.
Kurum 2082–2081 pr. n. št.
Apilkin ali Habil-kin ali Apil-kin 2081–2078 pr. n. št.
La-erabum 2078–2076 pr. n. št. napis na glavi kija
Irarum 2076–2074 pr. n. št.
Ibranum 2074–2073 pr. n. št.
Hablum 2073–2071 pr. n. št.
Puzur-Suen 2071–2064 pr. n. št. Hablumov sin
Jarlaganda 2064–2057 pr. n. št. ustanovitveni napis v Umi
Si-um ali Si-u 2057–2050 pr. n. št. ustanovitveni napis v Umi
Tirigan 2050–2050 pr. n. št. sodobnik of Utu-hengala Urukškega
Druga lagaška dinastija

Po razpadu Akadskega cesarstva je Lagaš postopoma spet postal pomemben dejavnik. Kot vazal gutijskih kraljev je bil izjemno uspešen in med Gudeovo vladavino dosegel svoj višek. Po porazu zadnjega gutijskega kralja Tirigana v vojni z Utu-hengalom je Lagaš prišel pod oblast Ura, v katerem je takrat vladal Ur-Nama.[9]

Nekaj podatkov kaže, da bi vrstni red zadnjih dveh lagaških vladarjev lahko bil obraten.[10]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Lugalušumgal okoli 2140 pr. n. št. vladal pod gutijskimi kralji
Puzer-Mama
Ur-Utu
Ur-Mama
Lu-Baba
Lugula
Kaku ali Kakug do 2093 pr. n. št.
Ur-Bau ali Ur-baba 2093–2080 pr. n. št.
Gudea 2080–2060 pr. n. št. Ur-babov zet
Ur-Ningirsu 2060–2055 pr. n. št. Gudeov sin
Pirigme ali Ugme 2055–2053 pr. n. št. Gudeov vnuk
Ur-gar 2053–2049 pr. n. št.
Namahani 2049–2046 pr. n. št. Kakujev vnuk, katerega je premagal Ur-Nama
Peta uruška dinastija

Utu-hengal je združil več sumerskih mestnih držav in iz regije pregnal Gutijce. V Seznamu sumerskih kraljev je navedena tudi predhodna Četrta uruška dinastija, ki še ni dokazana.[11]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Utu-hengal 2055–2048 pr. n. št. imenuje Ur-Nama za guvernerja Ura
Tretja urska dinastija (sumerska renesansa)
Glavni članek: Tretja urska dinastija.

Izgleda, da je po koncu vladanja Utu-hengala Uruškega oblast nad njegovo zapuščino na miren način prevzel Ur. Prvi urski kralj Ur-Nama je po porazu Lagaša utrdil svojo oblast. Po koncu dinastije zaradi opustošenja Ura, ki so ga povzočili Elamiti in Šimaški, je dinastiji ostalo samo majhno ozemlje v neposredni okolici Ura.[12][13][14]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Ur-Nama ali Ur-Engur 2047–2030 pr. n. št. porazil Namahanija Lagaškega; sodobnik Utu-hengala Uruškega
Šulgi 2029–1982 pr. n. št. možen lunin/sončev mrk leta 2005 pr. n št.[15]
Amar-Suena 1981–1973 pr. n. št. Šulgijev sin
Šu-Suen 1972–1964 pr. n. št.
Ibi-Suen 1963–1940 pr. n. št. Šu-Suenov sin

Srednja bronasta doba[uredi | uredi kodo]

Staro asirsko ali staro babilonsko obdobje (20.-15. stoletje pr. n. št.)

Prva isinska dinastija

Po Išbi-erovem obdobju se je Isin pod Ibi-Suenom odcepil od propadajoče Tretje urske dinastije. Isin je dosegel svoj višek pod Išme-Daganom. Kraljestvo je oslabelo zaradi napadov vedno močnejših Babiloncev in nazadnje prišlo pod oblast rivalske Larse pod Rim-Sinom I..[16][17]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Išbi-Era 1953–1921 pr. n. št. sodobnik Ibi-Suena Uruškega
Šu-Ilišu 1920–1911 pr. n. št. sin Išbi-Era
Idin-Dagan 1910–1890 pr. n. št. sin Šu-Iliuja
Išme-Dagan 1889–1871 pr. n. št. sin Idin-Dagana
Lipit-Ištar 1870–1860 pr. n. št. sodobnik Gungunuma Larškega
Ur-Ninurta 1859–1832 pr. n. št. sodobnik Abisareja Larškega
Bur-Suen 1831–1811 pr. n. št. sin Ur-Ninurte
Lipit-Enlil 1810–1806 pr. n. št. sin Bur-Suena
Era-imiti ali Ura-imiti 1805–1799 pr. n. št.
Enlil-bani 1798–1775 pr. n. št. sodobnik Sumu-la-Ela Babilonskega
Zambija 1774–1772 pr. n. št. sodobnik Sin-Ikišama Larškega
Iter-piša 1771–1768 pr. n. št.
Ur-du-kuga 1767–1764 pr. n. št.
Suen-magir 1763–1753 pr. n. št.
Damik-ilišu 1752–1730 pr. n. št. sin Suen-magirja
Kralji Larse

Kronologija Larškega kraljestva temelji predvsem na Seznamu larških kraljev, številnih kraljevih napisih in trgovskih dokumentih. Seznam larških kraljev je bil sestavljen med Hamurabijevim vladanjem po njegovi osvojitvi Larse. Domneva se, da so prvi larški kralji v resnici v kralje povišani isinski amoritski guvernerji, s čimer so legitimirali oblast amoritskih Babiloncev nad Larso. Ob koncu babilonske okupacije se je Larsa uprla. Uporu, ki se je končal s smrtjo zadnjega kralja Rim-Sina II. , je sledilo kratko obdobje samostojnosti.[18][19][20]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Naplanum 1961–1940 pr. n. št. sodobnik Ibi-Suena Urskega
Emisum 1940–1912 pr. n. št.
Samium 1912–1877 pr. n. št.
Zabaja 1877–1868 pr. n. št. Samiumov sin, prvi kraljevi napis
Gungunum 1868–1841 pr. n. št. dobil neodvisnost od Lipit-Ištarja Isinskega
Abisare 1841–1830 pr. n. št.
Sumuel 1830–1801 pr. n. št.
Nur-Adad 1801–1785 pr. n. št. sodobnik Sumu-la-Ela Babilonskega
Sin-Idinam 1785–1778 pr. n. št. Nur-Adadov sin
Sin-Eribam 1778–1776 pr. n. št.
Sin-Ikišam 1776–1771 pr. n. št. Sin-Eribamov sin, sodobnik Zambije Isinskega
Sili-Adad 1771–1770 pr. n. št.
Varad-Sin 1770–1758 pr. n. št. morda sovladar svojega očeta Kudur-Mabuka
Rim-Sin I. 1758–1699 pr. n. št. sodobnik Irdaneneja Uruškega, Varad-Sinov brat, poraženec Hamurabija Babilonskega
Hamurabi Babilonski 1699–1686 pr. n. št. uradno babilonski vladar
Samsu-iluna Babilonski 1686–1678 pr. n. št. uradno babilonski vladar
Rim-Sin II. 1678–1674 pr. n. št. ubit v uporu proti Babiloncem
Prva babilonska dinastija

Po padcu Tretje urske dinastije je nastal vakuum oblasti, v katerem sta se Isin in Larsa upirala oblasti Babiloncev, katerim so se kasneje pridružili Asirci. V drugi polovici Hamurabijeve vladavine je Babilonija dosegla prevlado in svoj položaj v veliki meri ohranila do opustošenja, ki ga je povzročil Mursili I. leta 1531 pr. n. št.. Upoštevati je treba, da pustošenje Babilona ni dokumentirano v nobenem dokumentu iz tistega obdobja, ampak v mnogo kasnejših dokumentih.[21][22]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Sumu-abum ali Su-abu 1830–1817 BC sodobnik Ilušume Asirskega
Sumu-la-El 1817–1781 pr. n. št. sodobnik Erišuma Asirskega
Sabium ali Sabum 1781–1767 pr. n. št. Sumu-la-Elov sin
Apil-Sin 1767–1749 pr. n. št. Sabiumov sin
Sin-mubalit 1748–1729 pr. n. št. Apil-Sinov sin
Hamurabi 1728–1686 pr. n. št. sodobnik Zimri-Lima Marijskega, Sive-palar-hupaka Elamskega in Šamš-Adada I.
Samsu-iluna 1686–1648 pr. n. št. Hamurabijev sin
Abi-ešuh ali Abiešu 1648–1620 pr. n. št. Samsu-ilunov sin
Ami-ditana 1620–1583 pr. n. št. Abi-ešuhov sin
Ami-saduka ali Amisaduka 1582–1562 pr. n. št. Venerina tablica kralja Amisaduka
Samsu-Ditana 1562–1531 pr. n. št. Opustošenje Babilona
Prva pomorska dinastija (Druga babilonska dinastija)

Ko so odkrili imena kraljev iz Pomorske dinastije, so domnevali, da spadajo v obdobje med Prvo babilonsko in Kasitsko dinastijo.[23] Sodobne raziskave so pokazale, da so vladali vzporedno z njima v Babilonu in ostankih Babilonskega cesarstva po opustošenju leta 1531 pr. n. št..[24][25]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Ilumael ali Ilum-ma-ili okoli 1700 pr. n. št. sodobnik Samsu-iluna in Abi-ešuha iz Prve babilonske dinastije
Iti-ili-nibi
Damk-ilišu II.
Iškibal
Šuši
Gulkišar
mDIŠ+U-EN izgovarjava ni znana
Pešgaldarameš Gulkišarjev sin
Ajadaragalama Gulkišarjev sin
Akurduana
Melamkurkura
Ea-gamil okoli 1460 pr. n. št. sodobnik Ulamburiaša iz babilonske Kasitske dinastije
Hetitsko Staro kraljestvo
Glavni članek: Hetiti.

Absoltna kronologija hetitskega Starega kraljestva v celoti temelji samo na opustošenju Babilona leta 1531 pr. n. št. zato je še vedno izjemno nejasna. Mursili I. se je odpravil na več kot 750 km dolg pohod iz Alepa v Babilon, ga izropal, se takoj odpravil domov in se nikoli več vrnil. Vsi drugi razpoložljivi kronološki sinhronizmi so lokalni in omejeni samo na pokrajine blizu Male Azije.

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Pusaruma
Labarna I.
Hatusili I. ali Labarna II. 1586–1556 pr. n. št. stari oče Mursilija I.
Mursili I. 1556–1526 pr. n. št. med vladanjem Samsu-Ditane Babilonskega izropal Babilon
Hantili I. 1526–1496 pr. n. št.
Zidanta I. 1496–1486 pr. n. št.
Amuna 1486–1466 pr. n. št. sin Hantilija I.
Huzija I. 1466–1461 pr. n. št. Amunanov sin

Pozna bronasta doba[uredi | uredi kodo]

Srednje asirsko obdobje (14.-12. stoletje pr. n. št.).

Tretja Babilonska dinastija (Kasitska)
Glavni članek: Kasiti.

Kasiti so se prvič pojavili med vladanjem Samsu-ilune iz Prve babilonske dinastije. Po porazu v vojni z Babilonci so se umaknili prevzeli oblast v mestni državi Mari. Po nedoločeno dolgem obdobju po padcu Babilona so ustanovili svojo babilonsko Kasitsko dinastijo, ki je vladala 576 let. Seznam babilonskih kraljev opredeljuje 36 kraljev, od katerih je čitljivih samo 18 imen. Nekaj drugih imen je znanih z napisov. V srednjem obdobju dinastije je nekaj zmede zaradi neskladij med Sinhronistično kroniko in Kroniko P. Kasnejši kralji so dobro dokumentirani z napisi na kudurujih. Relativno datiranje je iz sinhronizmov z Egipčani, Asirci in Hetiti. Dinastija se je končala s porazom Enlil-nadin-ahija v vojni z Elamom.[26][27][28][29]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Agum II. ali Agum-Kakrime
Burnaburiaš I. mirovna pogodba s Puzur-Ašurjem III. Asirskim
Kaštiliaš III.
Ulamburiaš premaga babilonsko Pomorsko dinastijo
Agum III.
Karaindaš mirovna pogodba z Ašur-bel-nišešujem Asirskim
Kadašman-harbe I. vojni pohod proti Sutuju
Kurigalzu I. ustanovitelj Dur-Kurigalzuja in sodobnik Tutmoza IV.
Kadašman-Enlil I. 1374–1360 pr. n. št. sodobnik Amenhotepa III. in Amarnskih pisem
Burnaburiaš II. 1359–1333 pr. n. št. sodobnik Ehnatona in Ašur-ubalita I. Asirskega
Kara-hardaš 1333 pr. n. št. vnuk Ašur-ubalita I.
Nazi-Bugaš ali Šuzigaš 1333 pr. n. št. uzurpator "sin nikogar"
Kurigalzu II. 1332–1308 pr. n. št. sin Burnaburiaša II., udeleženec bitke pri Sugagiju z Enlil-nirarijem Asirskim
Nazi-Marutaš 1307–1282 pr. n. št. sodobnik Adad-nirarija I. Asirskega
Kadašman-Turgu 1281–1264 pr. n. št. sodobnik Hatusilija III. Hetitskega
Kadašman-Enlil II. 1263–1255 pr. n. št. sodobnik Hatusilija III. Hetitskega
Kudur-Enlil 1254–1246 pr. n. št. obdobje nipurske renesanse
Šagarakti-Šuriaš 1245–1233 pr. n. št. po Tukulti-urti I. Asirskem "Ne-sin Kudur-Enlila"
Katiliašu IV. 1232–1225 pr. n. št. sodobnik Tukulti-Ninurte I. Asirskega
Enlil-nadin-šumi 1224 pr. n. št. Asirija namestila vazalnega kralja
Kadašman-Harbe II. 1223 pr. n. št. Asirija namestila vazalnega kralja
Adad-šuma-idina 1222–1217 pr. n. št. Asirija namestila vazalnega kralja
Adad-šuma-usur 1216–1187 pr. n. št. sodobnik Ašur-nirarija III. Asirskega
Meli-Šipak II. 1186–1172 pr. n. št. dopisovanje Ninurta-apal-Ekurjem potrjuje osnovnanje Kronologije antičnega Bližnjega vzhoda
Marduk-apla-idina I. 1171–1159 pr. n. št.
Zababa-šuma-idin 1158 pr. n. št. poražen od Šutruk-Nahunteja Elamskega
Enlil-nadin-ahi 1157–1155 pr. n. št. poražen od Kutir-Nahunteja Elamskega
Mitani
Glavni članek: Mitani.

Eden od vzrokov, da ni nobenega seznama mitanskih kraljev, seznamov let ali kraljevih napisov je morda ta, da še vedno niso odkrili Vašukanija, glavnega mesta Mitanija. Na srečo obstajajo številni hetitski in asirski diplomatski viri, ki potrjujejo kronologijo. Mitani je postal močna država pod kraljem Šauštatarjem, potem pa je sčasoma padel v tradicionalno past dinastij in bojev za nasledstvo. Ko sta se za nasledstvo borila Tušrata in Artatama II., so priložnost izkoristili Hetiti in Asirci. Za njima je vpliv Mitanija v regiji popolnoma usahnil.[30][31]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Kirta okoli 1500 pr. n. št.
Paršatatar ali Paratarna Kirtov sin
Šauštatar sodobnik Idrimija Alalahaškega, plenjene Ašurja
Artatama I. mirovna pogodba s faraonom Tutmozom IV., sodobnik faraona Amenhotepa II.
Šutarna II. v njegovem 10. letu vladanja hčerka poročena s faraonom Amenhotepom III.
Artašumara sin Šutarne II., kratka vladavina
Tušrata okoli 1350 pr. n. št. sodobnik Supiluliume I. Hetitskega in faraonov Amenhotep III. Amenhotep IV., Amarnska pisma
Artatama II. mirovna pogodba s Supiluliumom I. Hetistskim, nekaj časa vladal kot Tušrata
Šutarna III. sodobnik Supiluliume I. Hetitskega
Šativaza Mitani postane vazal Hetitskega cesarstva
Šatuara I. Mitani postane vazal Asirije pod Adad-nirarijem I.
Vasašata sin Šatuare I.
Srednjeasirsko kraljestvo
Glavni članek: Asirija.

Asirija je dolgo časa imela majhno politično vlogo, po porazu sosednjega Mitanija v vojni s Hetiti pa je pod Ašur-ubalitom I. prevzela vodilno vlogo na antičnem Bližnjem vzhodu. Za to obdobje so značilni konflikti z Babilonci in Hetiti in diplomatske izmenjave z Egiptom (Amarnska pisma). Po izkopavanjih v poznem 19. in v začetku 20. stoletja, v katerih so odkrili številne novoasirske dokumente, med njimi Seznam asirskih kraljev, so znanstveniki domnevali, da bi lahko kronološke podatke za prejšnja asirska obdobja sprejeti kot točne zgodovinske podatke. V zadnjih letih se je to stališče spremenilo in zgodnja asirska kronologija je ponovno postala predmet raziskav. Ker mnenja še niso usklajena, je v preglednici naveden tradicionalni vrstni red vladarjev in leta njihovega vladanja.[32][33][34]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Eriba-Adad I. 1380–1353 pr. n. št.
Ašur-ubalit I. 1353–1318 pr. n. št. sodobnik Burnaburiaša II. Babilonskega in Supiluliume I. Hetitskega
Enlil-nirari 1317–1308 pr. n. št. sin Ašur-ubalita I., udeleženec bitka pri Sugagiju s Kurigalzujem II. Babilonskim
Arik-den-ili 1307–1296 pr. n. št.
Adad-nirari I. 1295–1264 pr. n. št. sodobnik Šature I. in Vasašataja Mitanskega
Šalmaneser I. 1263–1234 pr. n. št. sin Adad-nirarija I.
Tukulti-Ninurta I. 1233–1197 pr. n. št. sodobnik Kaštiliašuja IV. Babilonskega
Ašur-nadin-apli 1196–1194 pr. n. št. sin Tukulti-Ninurte I.
Ašur-nirari III. 1193–1188 pr. n. št. sin Ašur-nadin-aplija, sodobnik Adad-šuma-usurja Babilonskega
Enlil-kuduri-usur 1187–1183 pr. n. št. sin Tukulti-Ninurte I.
Ninurta-apal-Ekur 1182–1180 pr. n. št.
Novohetitsko kraljestvo
Glavni članek: Hetiti.

Supiluliuma I. je povedel Hetite iz anonimnosti v mogočno cesarstvo, ki je trajalo skoraj 150 let. Novohetitsko cesarstvo je doseglo svoj višek po porazu Mitanija, ki je povzročil tudi vzpon Asirije. Dinastija se je končala z opustošenjem Hatuše, ki so ga povzročili neznani napadalci, med katerimi so bila verjetno Pomorska ljudstva in Kaskijci.[35][36][37][38]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Tudhalija III. 1360–1344 pr. n. št. sin Tudhalije II.
Supiluliuma I. 1344–1322 pr. n. št. sin Tudhalije III., sodobnik Tušrata Mitanskega
Arnuvanda II. 1322–1321 pr. n. št. sin Supiluliume I.
Mursili II. 1321–1295 pr. n. št. C sin Supiluliume I., Mursilijev sončev mrk
Muvatali II. 1295–1272 pr. n. št. sin Mursilija II., bitka pri Kadešu v 5. letu vladanja Ramzesa II.
Mursili III. ali Urhi-Tešub 1272–1267 pr. n. št. sin Muvatalija II.
Hatusili III. 1267–1237 pr. n. št. sin Mursilija II., v 21. letu vladanja Ramzesa III. mirovna pogodba z Egiptom, sodobnik Šalmaneserja I. Asirskega in Kadašman-Turguja Babilonskega
Tudhalija IV. 1237–1209 pr. n. št. sin Hatusilija III., bitka pri Hihriji
Arnuvanda III. 1209–1207 pr. n. št. sin Tudhalija IV.
Supiluliuma IIl. 1207–1178 pr. n. št. sin Tudhalija IV., padec Hatuše
Ugaritski kralji
Glavni članek: Ugarit.

Ugarit je bil odvisna država, sprva od Mitanija in zatem od Hetitov, zato v regiji ni imel pomembne vloge. Dolžine vladavin in absolutna kronologija Ugarita še niso znane. Zaradi znanega vrstnega reda kraljev in nekaj sinhronizmov je mogoče dosti dobro določiti leta njihove vladavine. Padec Ugaritov je zožen na obdobje od vladanja faraona Merneptaha do 8. leta vladanja faraona Ramzesa III., kar v grobem sovpada z opustošenjem Hatuše.[39][40]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Amitamru I. okoli 1350 pr. n. št.
Nikmadu II. sodobnik Supiluliume I. Hetitskega
Arhalba
Nikmepa mirovna pogodba z Mursilijem II. Hetitskim, sin Nikmaduja II.
Amitamru II. Nikmepov sin, sodobnik Bentisine Amurujskega
Ibiranu
Nikmadu III.
Amurapi okoli 1200 pr. n. št. sodobnik zakladnika Baja (Egipt), uničenje Ugarita

Železna doba[uredi | uredi kodo]

Zgodnja železna doba (12. -7. stoletja pr. n. št.).

Noben dogodek iz kratke kronologije antičnega Bližnjega vzhoda nima do vzpona novobabilonskih in novoasirskih vladarjev nobene trdne povezave z dolgo kronologijo. Datumi, dolžine vladavin in celo imena številnih vladarjev iz tega vmesnega obdobja še vedno niso znani. Stanje dodatno otežuje nekaj ohranjenih virov, na primer Sinhronistična kronika, ki navaja nasprotujoče si podatke.[41]

Druga isinska dinastija

Po padcu babilonske Kasitske dinastije po vdoru Elamitov je središče moči v regiji in vladar Babilonije postala mestna država Isin. Asirija je bila v tem obdobju izjemno šibka, razen med vladanjem Tiglata-Pileserja I. Druge mestne države se še niso opomogle od kolapsa bronaste dobe.[42][43]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Marduk-kabit-ahešu 1157–1140 pr. n. št.
Iti-Marduk-balatu 1139–1132 pr. n. št.
Ninurta-nadin-šumi 1131–1126 pr. n. št. sodobnik Ašur-reš-išija I. Asirskega
Nebukadnezar I. 1125–1104 pr. n. št. izvorno Nabu-kuduri-usur, sodobnik Ašur-reš-išija I.
Enlil-nadin-apli 1103–1100 pr. n. št. sin Nebukadnezarja I.
Marduk-nadin-ahe 1099–1082 pr. n. št. sodobnik Tiglat-Pileserja I. Asirskega
Marduk-šapik-zeri 1081–1069 pr. n. št. sodobnik Ašur-bel-kala Asirskega
Adad-apla-idina 1168–1147 pr. n. št. sodobnik Ašur-bel-kala Asirskega
Marduk-ahe-eriba 1046 pr. n. št.
Marduk-zer-X 1045–1034 pr. n. št.
Nabu-šum-libur 1033–1026 pr. n. št.
Srednje asirsko obdobje

Srednjeasirskemu kraljestvu sledi nejasno obdobje asirske zgodovine. Trenutno edina ključna kronologija za tisto obdobje je Seznam asirskih kraljev, ki je, na žalost, v neskladju z drugimi zapisi, na primer Sinhroniziranim seznamom kraljev in Seznamom babilonskih kraljev. Vsi asirski vladarji iz tega obdobja so bili precej šibki. Izjema je bil Tiglat-Pileser I.. Ta kronologija je zasnovana na verjetni sočasnosti z Egiptom v preteklem obdobju.

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Ašur-Dan I. 1179–1133 pr. n. št. sin Ninurta-apal-Ekurja
Ninurta-tukulti-Ašur 1133 pr. n. št.
Mutakil-nusku 1133 pr. n. št.
Ašur-reš-iši I. 1133–1115 pr. n. št.
Tiglat-Pileser I- 1115–1076 pr. n. št.
Ašarid-apal-Ekur 1076–1074 pr. n. št.
Ašur-bel-kala 1074–1056 pr. n. št.
Eriba-Adad II. 1056–1054 pr. n. št.
Šamši-Adad IV. 1054–1050 pr. n. št.
Ašur-nasir-pal I. 1050–1031 pr. n. št.
Šalmaneser II. 1031–1019 pr. n. št.
Ašur-nirari IV. 1019–1013 pr. n. št.
Ašur-rabi II. 1013–972 pr. n. št.
Ašur-reš-iši II. 972–967 pr. n. št.
Tiglat-Pileser II. 967–935 pr. n. št.
Ašur-dan II. 935–912 pr. n. št.
Babilonija

V. do IX. babilonska (po-kasitska) dinastija:

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Simbar-šipak 1025–1008 pr. n. št. V. dinastija – Druga pomorska dinastija
Ea-mukin-zeri 1008 pr. n. št.
Kaššu-nadin-ahi 1008–1004 pr. n. št.
Eulmaš-šakin-šumi 1004–987 pr. n. št. V. dinastija – Bit-Bazijska dinastija
Ninurta-kuduri-usur I. 987–985 pr. n. št.
Širikti-šukamuna 985 pr. n. št.
Mar-biti-apla-usur 985–979 pr. n. št. VII. dinastija – Elamska dinastija
Nabu-mukin-apli 979–943 pr. n. št. VIII. dinastija – dinastija E
Ninurta-kuduri-usur II. 943 pr. n. št. IX. dinastija
Mar-biti-ahe-idina 943–920 pr. n. št.
Šamaš-mudamik okoli 900 pr. n. št.
Nabu-šuma-ukin I.
Nabu-apla-idina
Marduk-zakir-šumi I.
Marduk-balasu-ikbi
Baba-aha-idina
5 neimenovanih kraljev okoli 800 pr. n. št.
Ninurta-apla-X
Marduk-bel-zeri
Marduk-apla-usur
Eriba-Marduk 769–761 pr. n. št.
Nabu-šuma-iškun 761–748 pr. n. št.
Nabonasar (Nabu-nasir) 748–734 pr. n. št. sodobnik Tiglat-Pileserja III.
Nabu-nadin-zeri 734–732 pr. n. št.
Nabu-suma-ukin II. 732 pr. n. št.
Novoasirsko cesarstvo

Novoasirsko cesarstvo je bilo več kot dve stoletji dominantna sila na antičnem Bližnjem vzhodu. Na oblasti se je obdržalo kljub prizadevanjem različnih drugih močnih skupin, ki so obstajale v em času, vključno z Babilonijo, Urartujem, Damaskom, Elamom in Starim Egiptom.[44][45][46]

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Adad-nirari II. 912–891 pr. n. št.
Tukulti-Ninurta II. 890–884 pr. n. št. sin Adad-nirarija II.
Asur-nasir-pal II. 883–859 pr. n. št. sin Tukulti-Ninurte II.
Šalmaneser III. 858–824 pr. n. št. bitka pri Karkarju
ŠamŠi-Adad V. 823–811 pr. n. št. mirovna pogodba Marduk-zakir-sumijem I. Babilonskim
Adad-nirari III. 810–783 pr. n. št. Šamu-ramatov regent
Šalmaneser IV. 782–773 pr. n. št. sin Adad-nirarija III.
Ašur-Dan III. 772–755 pr. n. št. sončev mrk 15. junija 763 pr. n. št.
Ašur-nirari V. 754–745 pr. n. št.
Tiglat-Pileser III. 744–727 pr. n. št. sodobnik Nabonasarja Babilonskega
Šalmaneser V. 726–722 pr. n. št. sodobnik Rusasa I. Urartujskega
Sargon II. 721–705 pr. n. št. sodobnik Marduk-apla-iddine II. Babilonskega
Senačerib 704–681 pr. n. št. sodobnik Šutruk-Nahunteja II. Elamskega
Esarhadon 680–669 pr. n. št. sodobnik faraona Taharka
Asurbanipal 668–631 pr. n. št.
Babilonija

Babilonija je bila večino obdobja pod neposredno oblastjo naovoasirskih vladarjev ali njihovih guvernerjev. X. babilonska dinastija (asirska):

Vladar Predvideno vladanje Komentar
Nabu-mukin-zeri Asirski 732–729 pr. n. št.
Tiglat-Pileser III. Asirski 729–727 pr. n. št.
Šalmaneser V. Asirski 727–722 pr. n. št.
Marduk-apla-idina II. 722–710 pr. n. št.
Sargon II. Asirski 710–705 pr. n. št.
Senačerib Asirski 705–703 pr. n. št.
Marduk-zakir-šumi II. 703 pr. n. št.
Marduk-apla-idina II. 703 pr. n. št.
Bel-ibni 703–700 pr. n. št. asirski guverner
Ašur-nadin-šumi 700–694 pr. n. št. sin Senačeriba Asirskega
Nergal-ušezib 694–693 pr. n. št.
Mušezib-Marduk 693–689 pr. n. št.
Senačerib Asirski 689–681 pr. n. št.
Esarhadon Asirski 681–669 pr. n. št.
Šamaš-šum-ukin 668–648 pr. n. št. sin Esarhadona Asirskega
Kandalanu 648–627 pr. n. št.
Sin-šumu-lišir 626 pr. n. št.
Sinšariškun ca. 627–620 pr. n. št. sin Asurbanipala Asirskega
Klasična antika

Za obdobje po Asurbanipalovi smrti (727 pr. n. št.) glej:

Helenistično obdobje se je začelo z osvajanji Aleksandra Velikega leta 330 pr. n. št..

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. S.W. Manning, B. Kromer, P.I. Kuniholm, M.W. Newton (2001). Anatolian tree-rings and a new chronology for the east Mediterranean Bronze-Iron Ages. Science 294: 2532-35.
  2. G. Schwartz (2008). "Problems of Chronology: Mesopotamia, Anatolia, and the Syro-Levantine Region." Beyond Babylon: Art, Trade, and Diplomacy in the Second Millennium B.C., str. 450-452.
  3. A. Archi, M.G. Biga. A Victory over Mari and the Fall of Ebla. Journal of Cuneiform Studies 55 (2003): 1-44.
  4. J.S. Cooper. Sumerian and Akkadian Royal Inscriptions: Presargonic Inscriptions. Eisenbrauns, 1986, ISBN 0-940490-82-X.
  5. H. Weiss in drugi. The Genesis and Collapse of Third Millennium North Mesopotamian Civilization. Science, 20. avgust 1993, str. 995-1004.
  6. Historical Perception in the Sargonic Literary Tradition. The Implication of Copied Texts. Rosetta 1 (2006): 1-9.
  7. D.R. Frayne. The Sargonic and Gutian Periods (2334-2113). University of Toronto Press, 1993, ISBN 0-8020-0593-4.
  8. E. Ebling, B. Meissner (1993). Reallexikon der Assyriologie. Walter de Gruyter. ISBN 3-11-003705-X-
  9. D.O. Edzard (1997). Gudea and His Dynasty. University of Toronto Press. ISBN 0-8020-4187-6.
  10. M. Widell (2004). The Calendar of Neo-Sumerian Ur and Its Political Significance. University of Chicago.
  11. C.J Gadd. A Sumerian reading-book. The Clarendon Press, 1924.
  12. A. Kuhrt. The Ancient Near East: C.3000-330 B.C. Routledge, 1995, ISBN 0-415-16762-0.
  13. D. Frayne. Ur III Period (2112-2004 BC). University of Toronto Press, 1997, ISBN 0-8020-4198-1.
  14. J.L. Dahl. The ruling family of Ur III Umma. A Prosopographical Analysis of an Elite Family in Southern Iraq 4000 Years ago. UCLA dissertation, 2003.
  15. B. Banjevic. "Ancient Eclipses and Dating the Fall of Babylon". Publ. Astron. Obs. Belgrade 80 (2006): 251 – 257.
  16. Kings of Isin Year Names.
  17. D.R. Frayne. The Old Babylonian Period (2003-1595). University Of Toronto Press, 1990, ISBN 0-8020-5873-6.
  18. M. Fitzgerald. The Rulers of Larsa. Yale University Dissertation, 2002.
  19. M. Segrist. Larsa Year Names. Andrews University Press, 1990, ISBN 0-943872-54-5.
  20. E.M. Grice, C.E. Keiser, M. Jastrow. Chronology of the Larsa Dynasty. AMS Press, 1979, ISBN 0-404-60274-6.
  21. Chronicle of early kings na Livius.org
  22. The Proclamation of Telipinu.
  23. A.K. Grayson. Assyrian and Babylonian chronicles. Eisenbrauns, 2000, ISBN 1-57506-049-3.
  24. W. G. Lambert (1974). The Home of the First Sealand Dynasty. Journal of Cuneiform Studies 26 (1): 208-210.
  25. S. Dalley (2009). Babylonian Tablets from The First Sealand Dynasty in the Schoyen Collection. CDL Press. ISBN 1-934309-08-7.
  26. S. Richardson. The Collapse of a Complex State, A Reappraisal of the End of the First Dynasty of Babylon 1683–1597 B.C.. Dizertacija. Columbia University, 2002.
  27. J. A. Brinkman (1976). Materials for the Study of Kassite History I. del. Oriental Institute of the University of Chicago.
  28. J. M. Sasson, urednik. The Kassites of Ancient Mesopotamian: Origins, Politics, and Culture Walter Sommerfield, II. del. Civilizations of the Ancient Near East. Charles Scribner's Sons, 1995.
  29. A. Goetze (1964). The Kassites and Near Eastern Chronology. Journal of Cuneiform Studies 18 (4): 97-101.
  30. S. Jakob. Pharaoh and his Brothers.
  31. T. Bryce. Letters of the Great Kings of the Ancient Near East. Routledge, 2003, ISBN 0-415-25857-X.
  32. J.A. Brinkman (1973). Comments on the Nassouhi Kinglist and the Assyrian Kinglist Tradition. Orientalia N.S 42.
  33. A.K. Grayson (1987). Assyrian Rulers of the Third and Second Millennia BC. University of Toronto Press. ISBN 0-8020-2605-2.
  34. B. Newgrosh. The Chronology of Ancient Assyria Re-assessed. JACF 8 (1999): 78–106.
  35. T. Bryce. The 'Eternal Treaty' from the Hittite perspective, BMSAES 6 (2006): 1–11.
  36. D. Sürenhagen. Forerunners of the Hattusili-Ramesses treaty. BMSAES 6 (2006): 59–67.
  37. Hittite Studies in Honor of Harry A. Hoffner Jr. on the Occasion of His 65th Birthday. Eisenbrauns, 2003, ISBN 1-57506-079-5.
  38. G Brinkman. Hittite Diplomatic Texts. Scholars Press, 1999, ISBN 0-7885-0551-3.
  39. W.G.E. Watson, N. Wyatt (urednika). Handbook of Ugaritic Studies. Brill, 1999, ISBN 90-04-10988-9.
  40. M. Yon. The City of Ugarit at Tell Ras Shamra. Eisenbrauns, 2006, ISBN 1-57506-029-9.
  41. J.A. Brinkman. A Political History of Post-Kassite Babylonia, 1158–722 B.C.. Biblical Institute Press, 1968, ISBN 88-7653-243-9.
  42. A. Poebel. The Second Dynasty of Isin According to a New King-List Tablet. Assyriological Studies 15, Oriental Institute of Chicago, 1955.
  43. J. A. Brinkman (1972). Foreign Relations of Babylonia from 1600 to 624 B. C.: The Documentary Evidence. American Journal of Archaeology 76 (3): 271–281.
  44. T.J. Wilkinson, E.B. Wilkinson, J. Ur, M. Altaweel. Landscape and Settlement in the Neo-Assyrian Empire. Bulletin of the American Schools of Oriental Research, november 2005.
  45. P. Bedford. Neo-Assyrian Eponym List Livius.org
  46. Empires and Exploitation: The Neo-Assyrian Empire. WA Perth, 2001.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Glenn Schwartz (2008). Problems of Chronology: Mesopotamia, Anatolia, and the Syro-Levantine Region. Beyond Babylon: Art, Trade, and Diplomacy in the Second Millennium B.C. Metropolitan Museum of Art. str. 450–452. ISBN 978-0300141436.
  • Bernard Newgrosh (2007). Chronology at the Crossroads: The Late Bronze Age in Western Asia. Troubador Publishing. ISBN 1-906221-62-6.
  • Trevor Bryce (2005). The Kingdom of the Hittites. Oxford University Press. ISBN 0-19-928132-7.
  • Marc Van De Mieroop (2006). A History of the Ancient Near East ca. 3000 - 323 BC. Wiley-Blackwell.ISBN 1-4051-4911-6.
  • Gwendolyn Leick (2003). Mesopotamia: The Invention of the City. Penguin. ISBN 0-14-026574-0.
  • H. Gasche, J.A. Armstrong, S.W. Cole, V.G. Gurzadyan (1998). Dating the Fall of Babylon: A Reappraisal of Second-Millennium Chronology. University of Ghent and the Oriental Institute of the University of Chicago.ISBN 978-1885923103.