Pojdi na vsebino

Football Club Internazionale Milano

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Inter)
F.C. Internazionale Milano
Polno imeFootball Club
Internazionale Milano SpA
Vzdevek(-ki)Nerazzurri (Črno-modri),

La Beneamata (Ljubljena),

Il Biscione (Belouška)
StadionSan Siro, Milano, Italija
(Kapaciteta: 85,700)
PredsednikIndonezijaZhang Kangyang
MenedžerItalijaSimone Inzaghi
LigaSerie A
2020-20211. mesto
Spletna stranUradna spletna stran
Ekipne barve Ekipne barve Ekipne barve
Ekipne barve
Ekipne barve
 
Domače barve
Ekipne barve Ekipne barve Ekipne barve
Ekipne barve
Ekipne barve
 
Gostujoče barve
Ekipne barve Ekipne barve Ekipne barve
Ekipne barve
Ekipne barve
 
Tretji dres

Football Club Internazionale Milano je profesionalni italijanski nogometni klub s sedežem v Milanu. Klub, za katerega se večkrat uporablja okrajšano ime Internazionale ali Inter, je edini klub v Italiji, ki vse od svoje ustanovitve dalje nastopa v Serie A. Inter je aktualni italijanski nogometni prvak in z zmago v sezoni 2009/10 je dosegel že peto zaporedno zmago in s tem izenačil rekord zaporedno osvojenih prvenstev v Italiji.[1] Inter je tudi aktualni evropski klubski prvak z osvojitvijo lanskoletne Nogometne Lige Prvakov in svetovni klubski prvak z osvojitvijo Svetovnega Klubskega Pokala Decembra 2010. Tradicionalni klubski barvi sta črna in modra, opremvljevalec tehnične opreme ostaja že dve desetletji Nike, dolgoletni sponzor pa je italijanski gumarski proizvajalec Pirelli. Mladinska selekcija U15 je po številu osvojenih naslovov najuspešnejša ekipa v italijanskem prvenstvu do 15 let.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Pred prvo svetovno vojno

[uredi | uredi kodo]

Rodil se bo tu, v shajališču umetnikov in intelektualcev, v Milanski restavraciji L'Orologio (prev.: Ura), in bo za vedno klub velikega talenta. Ta krasna noč bo dala barve našemu grbu: črna in modra neba bosta ozadje zvezdnato zlati. Klical se bo Internazionale, ker smo vsi na tem svetu bratje. (Giorgio Muggiani, 9. Marec 1908)

Football Club Internazionale se je rodil v Ristorante Orologio (Restavraciji Orologio) na večer 9. Marca 1908. Nastal je s pomočjo 44 disidentov, rebra tedanjega Milan Football and Cricket Cluba (danes A.C. Milan), ki je uvedel prepoved najemanja novih tujih nogometašev poleg že prisotnih. Tujci so sestavljali večji del okostja tedanjih novo-ustanovljenih klubov in dejstvo, da se jih ni smelo najemati je bilo smatrano kot izredno nehvaležno dejanje do le-teh. Vodja disidentov je bil slikar Giorgio Muggiani, ki je tudi izbral barve, ki bi sestavljale grb kluba: črno in modro. Prvi predsednik je bil Giovanni Paramithiotti in prvi kapetan je bil Hernst Marktl, ki je bil, med drugim, tudi eden od ustanoviteljev Milana. Ime v italijanščini pomeni mednaroden, tak pa je bil tudi začetni (in je tudi sedanji) sloves kluba, ki stremi k izpopolnjevanju ekipa na bazi talenta in sposobnosti ne glede na narodnost igralcev.

Klub je svoj prvi scudetto osvojil leta 1910, drugič pa so se naslova italijanskega prvaka veselili leta 1920. Kapetan in trener pri osvojitvi prvega naslova je bil Virgilio Fossati, brat Giuseppeja Fossattija, ki je pripomogel k osvojitvi drugega scudetta. Virgilio je življenje izgubil med prvo svetovno vojno.

Med obema vojnama

[uredi | uredi kodo]

Med obema vojnama je klub moral spremeniti ime v Ambrosiana-Inter. Do tega je prišlo zaradi fašističnega pritiska s strani tedanjega voditelja Mussolinija. Inter kljub spremembi imena ni popuščal in leta 1930 so se veselili tretjega naslova prvaka, tokrat prvič v novo ustanovljeni Serie A. Četrta ligaška lovorika je bila osvojena leta 1938, dve leti kasneje pa je sledila dvojna krona. Poleg scudetta je Inter (prvič) osvojil še italijanski pokal. Leta 1942 je klub spet dobil prvotno ime Internazionale.

Veliki Inter (Grande Inter)

[uredi | uredi kodo]

Po vojni je Inter leta 1953 osvojil svojo šesto prvenstveno lovoriko, do sedme pa so prišli že leto pozneje. Inter je takrat vstopal v najboljša leta svojega obstoja - to obdobje so v Italiji poimenovali obdobje Velikega Interja. V tem obdobju je klub osvojil tri prvenstvene lovorike (1963, 1965 in 1966), dvakrat pa je postal tudi evropski prvak. Prvič so bili najboljši v Evropi leta 1964, potem ko so v finalu premagali Real Madrid, drugič pa že naslednjo sezono, ko je v finalu padla Benfica. V zlatih letih je klubski dres nosilo veliko znanih nogometašev: Luis Suarez, Giacinto Facchetti, Sandro Mazzola, Angelo Domenghini, Mario Corso. Lastnik in predsednik kluba je bil oče aktualnega lastnika, Angelo Moratti.

Od leta 1970 do 2004

[uredi | uredi kodo]

Po zlatih šestdesetih je sledila osvojitev enajste prvenstvene lovorike v letu 1971, dvanajsta pa je sledila leta 1980. Potem, ko so izgubili finale Pokala državnih prvakov že leta 1967, se jim je to pripetilo tudi leta 1972, ko je bil z 2-0 boljši Ajax. V sedemdesetih in osemdesetih letih je Inter dvakrat osvojil tudi italijanski pokal, leta 1989 pa so zadnjič, trinajstič, osvojili Serie A. S 13 osvojenimi scudetti na večni lestvici trenutno zasedajo tretje mesto, za Juventusom (28) in Milanom (17).

Inter je trikrat osvojil tudi Pokal UEFA. Prvič v sezoni 1990-91, ko so v dveh finalnih tekmah premagali Romo. Drugi pokal je sledil v sezoni 1993-94, ko je v finalu padla Austria Salzburg, tretjič pa so se Pokala UEFA veselili v sezoni 1997-98, ko je v Parizu Inter premagal S.S. Lazio.

V sezoni 2004-05 je Inter po dolgem času osvojil lovoriko. V finalu italijanskega pokala so bili črno-modri boljši od Rome, avgusta 2005 pa so osvojili še italijanski superpokal z zmago nad Juventusom. Pokalne lovorike so se veselili tudi sezono kasneje. 11. marca so na povratni finalni tekmi s 3:0 znova premagali Romo. Skupni rezultat je bil 4:2. To so bile lovorike, ki jih je v domačih tekmovanjih Inter osvojil pod taktirko Roberta Mancinija, ki je postavil v nekaj letih temelje za kasnejši, znameniti, zmagoviti pohod Interja. Kljub skepsi medijev in nogometne stroke, je Moratti šel v ta riziko, ki se je že v prvih sezonah obrestoval, saj je Mancini s svojo karizmo in trmo uspel končno narediti red tudi v slačilnici, ki je prepogosto v preteklih letih bila razburkana in čigar neprijetnosti so prehitro pricurljale v javnost. Omeniti velja, da je tistega leta prišlo tudi do pomembne zamenjave v managementu kluba: generalni direktor je postal Marco Branca

Od leta 2004 do 2009

[uredi | uredi kodo]

Potem, ko je Italijo pretresel škandal nameščanja tekem Calciopoli, je v Italiji pričel vnovični vzpon Interja. Kopica klubov je bila kaznovana, eni z odvzemom točk drugi z relegacijo v drugo ligo (Juventus je moral v serie B, Milanu pa so odbili nekaj točk) in tako je Inter dobil svoj 14. naslov za mizo. Od tedaj je Inter postal edini klub, ki ni igral v drugi ligi italijanskega nogometa. Iz Juventusa sta prišla Patrick Vieira in Zlatan Ibrahimović, kjer je predvsem slednji ogromno prispeval k zgodovinskim uspehom, ki jih je Inter dosegel v naslednjih letih.

Naslednjo sezono Inter osvoji svoj 15. naslov in to tako prepričljivo, da so tisto sezono padli številni rekordi, ki so stali tudi od daljnih 60ih in 70ih. Eden od najbolj zanimivih je vsekakor rekord 17. zaporedno doseženih zmag pod taktirko Roberta Mancinija. Sezona 07/08 je bila ravnotako trofejna, saj je Inter znova osvojil scudetto, toda Moratti ni bil popolnoma zadovoljen, ker je hotel po očetovih stopinjah – želel si je osvojiti Champions League. Inter je izpadel v četrtfinalu proti Liverpoolu in po burni tiskovni konferenci Mancinija, ki je indirektno najavil, da bo to njegova zadnja sezona pri klubu, je Moratti kljub osvojitvi lige izbral novega poveljnika.

2. Junija 2008 je postal tudi uradno novi trener Interja portugalec Jose Mourinho. Tisto sezono je bil tudi edini tuji trener v italijanski prvi ligi. Med prestopnim rokom so prišli Amantino Mancini, Sulley Muntari in Ricardo Quaresma, ki je bil med drugim najdražji nakup tega prestopnega roka. Žal niso ne novi trener ne novo dospeli igralci niso prinesli pokala Lige Prvakov. Mourinho je, ne glede na nazadovoljstvo navijačev zaradi vnovičnega neuspeha v evropskih tekmovanjih, to leto osvojil 17. Naslov in italijanski superpokal.

Sezona 2009/2010 se je pričela s prelomnim prestopnim rokom. Inter je z Barcelono naredil sedaj že znamenito zamenjavo igralec – prodal je Zlatana Ibrahimoviča v Španijo v zameno za Kamerunca Samuela Eto'oja in obilico denarja, ki so ga reinvestirali v nakupe igralcev, ki so zelo okrepili postavo in postali takoj nosilci igre: Diego Milito, Thiago Motta, Lucio in zadnje dni mercata še Wesley Sneijder.

Strukture kluba

[uredi | uredi kodo]

Stadion

[uredi | uredi kodo]

Prvi stadion, na katerem je igral Inter je bil še obstoječi Arena Civica, ki je imel kapaciteto 30.000 mest. Danes se imenuje Arena Gianni Brera in na njem igra Milanski rugby klub Amatori Milano in manjši nogometni klub F.C. Brera. Stadion je bil zgrajen že leta 1807 in je na njegovo otvoritev prišel tudi sam Napoleon. Stadion je Inter uporabljal do leta 1948, ko se je preselil na San Siro zaradi dotrajanosti Arene Civice in predvsem večje kapacitete San Sira, ki je tako lahko zadovoljila številne navijače Interja, ki so prej le stežka prihajali do kart.

Danes Inter igra domače tekme na Stadio Giuseppe Meazza, ki je sicer znan tudi kot San Siro, po imenu četrti v kateri se nahaja. Stadion, čigar gradnja se je pričela Decembra 1925 na željo Piera Pirellija, tedanjega predsednika Milana, je doživel uradno otvoritev 19. Septembra leto kasneje s tekmo med Interjem in Milanom (končala je 6-3 za črnomodre). Od leta 1935 je stadion v lasti Občine Milano in od Marca 1979 so ga poimenovali po Giuseppeju Meazzi (1910-1979), legendarnemu napadalcu od dvajsetih do štiridesetih let dvajsetega stoletja, ki je zabil številne gole tako v dresu Interja kot Milana. Objekt si kluba delita od leta 1948 in ima kapaciteto 80.018 mest[2].

Sedež kluba

[uredi | uredi kodo]

Aktualni sedež kluba je trenutno na tretjem nadstropju poslopja v ulici Corso Vittorio Emanuele II, 9. To je približno petsto metrov stran od prvotnega sedeža restavracije L'Orologio (v ulici Via Orefici), ki se danes nahaja v ulici Via Bellotti, 4. Klub je na novem sedežu od 27. Aprila 2009. Pred tem je bil klub nastanjen v Palači Durini v ulici Via Durini 24, kjer je bil od 1.1.1997.

Športni center

[uredi | uredi kodo]

Športni center Angelo Moratti, bolje poznan kot La Pinetina, je Interjev športni center. Zgrajen je bil leta 1962 po volji Angela Morattija in na željo Helenia Herrere. Kompleks se nahaja v kraju Appiano Gentile, blizu mesta Como.

V Pinetini so v osnovi tri igrišča od katerih sta dva zmanjšanih dimenzij in eden od teh pod šotorom, ki tako pozimi ščiti pred mrazom in slabimi vremenskimi razmerami. Na teh igriščih trenirajo prva ekipa in vse manjše selekcije. Igrišče pod šotorom je bilo zgrajeno na željo trenerja Corrada Orrica in zaradi mer 46m x 26m se ga je kmalu prijel nadimek "kletka, saj je zelo primerno za vadbo igre v zgoščenem prostoru. Center poseduje tudi bazen, ki omogoča plavanje proti toku in hidromasažo, dve telovadnici (ena je velika 250 kvad. metrov, druga 100 kvad. metrov), dve zdravniški ordinaciji (ena za fizioterapijo in ena za masaže), tri slačilnice in dva skladišča.

V glavni stavbi se nahaja hotel za igralce in tehnično ekipo Interja, igralna soba, sejna soba, večja jedilnica, loža, tiskovni center in sedež s studiji klubske televizije Inter Channel.

Proizvajalci opreme in sponzorji

[uredi | uredi kodo]
Leto Sponzorji
1981–1982 Inno-Hit
1982–1991 Misura
1991–1992 FitGar
1992–1995 Fiorucci
1995–danes Pirelli
Leto Proizvajalec opreme
1979–1982 Puma
1982–1986 Mec Sport
1986–1988 Le Coq Sportif
1988–1991 Uhlsport
1991–1998 Umbro
1998–danes Nike
[uredi | uredi kodo]

Sodeč po najnovejših raziskavah interesnega sektorja inštituta Demos, ki jih je objavil Septembra 2010, je F.C. Internazionale s 17,4 % izraženo preferenco celotnega primerka anketirne populacije trenutno na drugem mestu po priljubljenosti v Italiji[3]. Ima številne navijaške klube po Italiji in drugje po svetu ter že od leta 1950 zelo zavzeto sodeluje in jim pomaga z različnimi akcijami, tako da ima enega najbolje razvitih sistemov sodelovanja z navijaškimi klubi širom sveta.

Curva Nord

[uredi | uredi kodo]

Curva Nord[4] je severna tribuna oz. v dobesednem prevodu "severni ovinek". Tradicionalno se na tem delu stadiona, drugem ringu severnega ovinka, nahajajo najzvestejši in najbolj vroči navijači Interja, t. i. Ultrasi, ki vsako tekmo navijajo in izvajajo koreografije v podporo ekipi. Najpomembnejša skupina na curvi so Boys San.

Bratstva in rivalstva

[uredi | uredi kodo]

Navijači Interja gojijo predvsem dve hudi rivalstvi. Prvo je mestno rivalstvo z Milanom, ki traja vse od odcepitve, drugo pa je rivalstvo z Juventusom. Medsebojne tekme Interja in Juventusa Italijani označujejo z nazivom »Derby d'Italia«, predvsem zaradi dejstva, da celo stoletje kluba od ustanovitve nista izpadla iz Serie A, kar se je seveda po škandalu Calciopoli spremenilo, toda po drugi strani le še bolj podžgalo strasti med enimi in drugimi. Derby z Milanom imenuje »Derby della Madonnina«, naziv nosi po kipu Device Marije, ki krasi strešno konico znamenitega Milanskega Duoma. V zadnjih letih se je zelo razvnelo rivalstvo z Romo, predvsem zato, ker sta oba kluba v obdobju 2005-2010 osvojila vse domače lovorike in v vseh prišla bodisi prva ali druga.

Interjevi navijači gojijo sedaj že znameniti "gemellaggio" kar v prevodu pomeni bratstvo z navijači rimskega kluba Lazio. Začelo se je seveda s pobratenjem severnih tribun Interja in Lazia, čemur je sledilo v naslednjih letih močno zbližanje tudi na širši ravni predvsem zaradi Interjevega izjemno povečanega rivalstva z Romo.

Igralci

[uredi | uredi kodo]

V poletnem prestopnem roku (2012) je v klub za 11 mio. EUR prišel slovenski reprezentančni čuvaj mreže Samir Handanović (Udinese), ki je prvi vratar Interja. Klub je zapustil prejšnji prvi vratar Julio Cesar (Queens Park Rangers). Mestna rivala Inter in Milan sta zamenjala napadalca. Giampaolo Pazzini je odšel v Milan, Antonio Cassano pa v Inter. ˝Rossoneri˝ so morali ˝Nerazzurom˝ plačati še 7 mio. EUR, zaradi morebitnega poslabšanja zdravstvenga stanja Antonia Cassana, ki je bil operiran na srcu.

Ekipa

[uredi | uredi kodo]
Št. Država Položaj Igralec
1 Slovenija GK Samir Handanović (captain)
2 Urugvaj DF Diego Godín
5 Italija MF Roberto Gagliardini
6 Nizozemska DF Stefan de Vrij
7 Čile MF Alexis Sánchez (on loan from Manchester United)
8 Urugvaj MF Matias Vecino
9 Belgija FW Romero Lukaku
10 Argentina FW Lautaro Martínez
11 Predloga:Podatki države - MF Victor Moses (on loan from Chelsea)
12 Italija MF Stefano Sensi (on loan from Sassuolo)
13 Italija DF Andrea Ranocchia
15 Anglija DF Ashley Young
18 Predloga:Podatki države - DF Kwadwo Asamoah
20 Španija MF Borja Valero
Št. Položaj Igralec
23 Italija MF Nicolò Barella
24 Danska MF Christian Eriksen
27 Italija GK Daniele Pandelli
30 Italija FW Sebastiano Esposito
31 Italija DF Lorenzo Pirola
32 Francija MF Lucien Agoume
33 Italija DF Danilo D'Ambrosio
34 Italija DF Cristiano Biraghi
35 Srbija GK Filip Stanković
37 Slovaška DF Milan Skriniar
46 Italija GK Tommaso Berni
77 Hrvaška MF Marcelo Brozović
87 Italija MF Antonio Candreva
95 Albanija DF Alessandro Baston


Ekipne zanimivosti

[uredi | uredi kodo]

Častno umaknjeni dresi

[uredi | uredi kodo]
Št. Država Položaj Igralec
3 Italija DF Giacinto Facchetti (1960-1978)
Št. Položaj Igralec
4 Argentina DF Javier Zanetti (1995-2014)

Igralci z največjim številom tekem

[uredi | uredi kodo]
Št. Država Položaj Igralec
Italija DF Giuseppe Bergomi (758 tekem)
Argentina DF Javier Zanetti (725 tekem)
Italija DF Giacinto Facchetti (634 tekem)
Italija MF Sandro Mazzola (565 tekem)
Italija DF Giuseppe Baresi (559 tekem)
Italija FW Mario Corso (502 tekem)
Italija GK Walter Zenga (473 tekem)
Italija DF Tarcisio Burgnich (467 tekem)
Italija FW Alessandro Altobelli (466 tekem)
Kolumbija DF Ivan Ramiro Cordoba (447 tekem)

Predsedniki od ustanovitve do danes

[uredi | uredi kodo]

Inter je v svoji zgodovini imel številne predsednike. Eni so bili lastniki kluba, drugi častni predsedniki ali vršilci dolžnosti. To je njihov seznam. [5]

 
Predsednik Obdobje
Giovanni Paramithiotti 1908.–1909.
Ettore Strauss 1909.–1910.
Carlo De Medici 1910.–1912.
Emilio Hirzel 1912.–1914.
Luigi Ansbacher 1914.
Giuseppe Visconti Di Modrone 1914.–1919.
Giorgio Hulss 1919.–1920.
 
Predsednik Obdobje
Francesco Mauro 1920.–1923.
Enrico Olivetti 1923.–1926.
Senatore Borletti 1926.–1929.
Ernesto Torrusio 1929.–1930.
Oreste Simonotti 1930.–1932.
Ferdinando Pozzani 1932.–1942.
Carlo Masseroni 1942.–1955.
 
Predsednik Obdobje
Angelo Moratti 1955.–1968.
Ivanoe Fraizzoli 1968.–1984.
Ernesto Pellegrini 1984.–1995.
Massimo Moratti 1995.–2004.
Giacinto Facchetti 2004.–2006.
Massimo Moratti 2006.–2013.
Erick Thohir 2013.-danes.

Trenerji od ustanovitve do danes

[uredi | uredi kodo]

Inter je v svoji zgodovini zamenjal številne trenerje. Najuspešnejši je vsekakor Helenio Herrera, ki je poleg scudettov osvojil dvakrat Ligo Prvakov. Tesno za njim pa je Jose Mourinho, ki je leta 2010 z Interjem postal pentaprvak.

 
Ime Narodnost Obdobje
Virgilio Fossati Italija 1909–1915
Nino Resegotti
Francesco Mauro
Italija 1919–1920
Bob Spotishwood Anglija 1922–1924
Paolo Schiedler Italija 1924–1926
Árpád Weisz Madžarska 1926–1928
József Viola Madžarska 1928–1929
Árpád Weisz Madžarska 1929–1931
István Tóth Madžarska 1931–1932
Árpád Weisz Madžarska 1932–1934
Gyula Feldmann Madžarska 1934–1936
Albino Carraro Italija 1936
Armando Castellazzi Italija 1936–1938
Tony Cargnelli Avstrija 1938–1940
Giuseppe Peruchetti Italija 1940
Italo Zamberletti Italija 1941
Ivo Fiorentini Italija 1941–1942
Giovanni Ferrari Italija 1942–1945
Carlo Carcano Italija 1945–1946
Nino Nutrizio Italija 1946
Giuseppe Meazza Italija 1947–1948
Carlo Carcano Italija 1948
Dai Astley Wales 1948
Giulio Cappelli Italija 1949–1950
Aldo Olivieri Italija 1950–1952
Alfredo Foni Italija 1952–1955
 
Ime Narodnost Obdobje
Aldo Campatelli Italija 1955
Giuseppe Meazza Italija 1955–1956
Annibale Frossi Italija 1956
Luigi Ferrero Italija 1957
Giuseppe Meazza Italija 1957
Jesse Carver Anglija 1957–1958
Giuseppe Bigogno Italija 1958
Aldo Campatelli Italija 1959–1960
Camillo Achilli Italija 1960
Giulio Cappelli Italija 1960
Helenio Herrera Argentina 1960–1968
Alfredo Foni Italija 1968–1969
Heriberto Herrera Paragvaj 1969–1971
Giovanni Invernizzi Italija 1971–1973
Enea Masiero Italija 1973
Helenio Herrera Argentina 1973
Enea Masiero Italija 1974
Luis Suárez Španija 1974–1975
Giuseppe Chiappella Italija 1976–1977
Eugenio Bersellini Italija 1977–1982
Rino Marchesi Italija 1982–1983
Luigi Radice Italija 1983–1984
Ilario Castagner Italija 1984–1986
Mario Corso Italija 1986
Giovanni Trapattoni Italija 1986–1991
 
Ime Narodnost Obdobje
Corrado Orrico Italija 1991
Luis Suárez Španija 1992
Osvaldo Bagnoli Italija 1992–1994
Giampiero Marini Italija 1994
Ottavio Bianchi Italija 1994–1995
Luis Suárez Španija 1995
Roy Hodgson Anglija 1995–1997
Luciano Castellini Italija 1997
Luigi Simoni Italija 1997–1998
Mircea Lucescu Romunija 1999
Luciano Castellini Italija 1999
Roy Hodgson Anglija 1999
Marcello Lippi Italija 1999–2000
Marco Tardelli Italija 2000–2001
Héctor Raul Cúper Argentina 2001–2003
Corrado Verdelli Italija 2003
Alberto Zaccheroni Italija 2003–2004
Roberto Mancini Italija 2004–2008
José Mourinho Portugalska 2008–2010
Rafael Benitez Španija 2010
Leonardo Araujo Brazilija 2010-2011
Gian Piero Gasperini Italija 2011
Claudio Ranieri Italija 2011-2012
Andrea Stramacconi Italija 2012
Walter Mazzari Italija 2013-2014
Roberto Mancini Italija 2014-2016
Frank de Boer Nizozemska 2016
Stefano Pioli Italija 2016-2017
Luciano Spalletti Italija 2017-danes

Lovorike

[uredi | uredi kodo]
  1. 1909/10
  2. 1919/20
  3. 1929/30
  4. 1937/38
  5. 1939/40
  6. 1952/53
  7. 1953/54
  8. 1962/63
  9. 1964/65
  10. 1965/66
  11. 1970/71
  12. 1979/80
  13. 1988/89
  14. 2005/06
  15. 2006/07
  16. 2007/08
  17. 2008/09
  18. 2009/10
  1. 1938/39
  2. 1977/78
  3. 1981/82
  4. 2004/05
  5. 2005/06
  6. 2009/10
  1. 1989
  2. 2005
  3. 2006
  4. 2008
  5. 2010
  1. 1963/64
  2. 1964/65
  1. 2009/10
  1. 1990/91
  2. 1993/94
  3. 1997/98
  1. 1964
  2. 1965
  1. 2010
  1. http://www.rsssf.com/tablesi/italchamp.html
  2. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. junija 2010. Pridobljeno 20. februarja 2011.
  3. http://www.demos.it/2010/pdf/143320100924calcio.pdf
  4. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. decembra 2010. Pridobljeno 20. februarja 2011.
  5. »Predsedniki kluba«. InterFC.it. 8. junij 2007.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]