Grace Renzi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Grace Renzi
Portret
Rojstvo9. september 1922({{padleft:1922|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})
Queens
Smrt4. junij 2011({{padleft:2011|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:4|2|0}}) (88 let)
Cachan
DržavljanstvoFlag of the United States.svg ZDA
Poklicslikarka, umetnica
SlogAbstraktna umetnost

Grace Renzi (Grace Kantuser), ameriška slikarka, * 9. september 1922, New York, † 4. junij 2011, Cachan.

Renzi je diplomirala na Queens College-u in Cooper Union Art School, New York. Leta 1953 se je preselila v Pariz, kjer je živela do konca svojega življenja. Grace Renzi se je razen slikarstva ukvarjala tudi z grafiko. Njena dela so del zbirk (javnih ali zasebnih) in galerij, in so bila razstavljena po vsem svetu v individualnih razstavah, skupinskih razstavah, in redno v likovnih salonih. Bila je poročena z skladateljem Božidarjem Kantušerjem. Pokopana je na pokopališču Père-Lachaise v Parizu.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Grace Renzi se je rodila 9. septembra 1922 v New Yorku, v četrti Queens, v bližini ožine East River. Bila je najmlajša od enajstih otrok Michaela (Michelangelo) Renzija in njegove žene Lucy, rojene Lucia Viscusi. Oba starša sta izhajala iz kmečkih družin iz pokrajine Benevento v Italiji in sta se v New York preselila okrog leta 1900. Mati je bila gospodinja in oče delavec. Leta 1923 se je družina preselila blizu Belmont parka, še v Queensu. Velika gospodarska kriza ni preveč vplivala na Grace, ki je bila deležna vzgoje s strani njenih starejših sester, od katerih so bile nekatere učiteljice. Renzijeva je že od svojega ranega otroštva v prostem času po svoji volji risala in slikala, in se temu popolnoma posvetila. Tekom celotnega šolanja je bila odlična učenka in je prejemala štipendije.

Leta 1940, pri osemnajstih letih, je bila sprejeta na Cooper Union Art School, kjer je začela študirati. Po enem letu študija na Cooper Union se je leta 1941 odločila, da bo predhodno študirala na Queens College, kjer se je učila zlasti z Vaclavom Vytlacilom, in pa Robertom Goldwaterjem na področju umetnostne zgodovine. Leta 1944 je diplomirala z odliko. Po koncu druge svetovne vojne se je vrnila na Cooper Union, kjer je študirala zlasti z go. in g. Harrisonom, Morrisom Kantorjem in Nicholasom Marsicanom. Leta 1948 je diplomirala z odliko in je bila, čeprav za kratek čas, deležna poučevanja Hansa Hofmanna. Svoja dela je razstavljala v salonih in na skupinskih razstavah, predvsem v New Yorku (glej padajoči meni na dnu strani). Odločena, da obišče muzeje po Evropi, je z delom zbirala sredstva za financiranje tega projekta. V letih 1950 do 1951 je poučevala umetnostno zgodovino na Univerzi Hofstra, bila pa je tudi asistentka na Cooper Union.

Grace Renzijevo delo 'Joy of Sunshine', iz l. 1951, New York

Leta 1951 je odpotovala na Kubo, kjer je ostala eno leto. Med poučevanjem je odkrivala otok in se zlila z umetniškim okoljem, kjer je spoznala Wifreda Lama in odkrivala njegov umetniški univerzum. V Havani je imela svojo prvo osebno razstavo, ki ji je leta 1952 sledila še druga.[1] Ob vrnitvi v New York in po prebolenem hepatitisu je ponovno poučevala, da je lahko financirala svoje potovanje v Evropo. Septembra 1953 je prispela v Pariz, kjer se je spoznavala z umetniškimi krogi tistega časa. V Montparnassu je spoznala slovenskega skladatelja Božidar Kantušerja, s katerim se je poročila.[2] Zakonca sta se preselila v četrti République. Leta 1955 se jima je rodil sin Borut. Istega leta je Renzijeva s sodelovanjem na skupinski razstavi v galeriji Dragon svoja dela prvič predstavila v Parizu. Pozimi med letoma 1956 in 1957 je po smrti svoje matere odpotovala v New York. Ob vrnitvi v Francijo, leta 1957, se je v šoli ameriške vojske v Bordeauxju zaposlila za polni delovni čas, da bi poskrbela za svojo družino. Njena prva evropska osebna razstava je potekala v Bordeauxju.[3] Leta 1958 je razstavljala v galeriji Antipoète v Parizu, zlasti poleg Jean-Michel Atlana, Jean Fautrierja, Hans Hartunga, Serge Poliakoffa in Sigismond Kolos-Varyja. Konec leta 1958 se je zaposlila kot učiteljica v kraju Fontainebleau, kamor se je družina preselila.

Leta 1962 je sodelovala na razstavi »Donner à voir 2« v galeriji Creuze v Parizu. Kritiko je napisal José Pierre. Na tej razstavi so sodelovali slikarji: Eva Aeppli, Joyce Mansour, Mimi Parent, Grace Renzi, Sabine, Niki de Saint Phalle, Toyen, Ursula in Mary Wilson. V »Fontainebleaujskih« šestdesetih letih dvajsetega stoletja je imela dovolj velik atelje. Čeprav je cenila bližino z naravo, je ostala v stiku s kulturnim življenjem prestolnice. Od leta 1962 je redno razstavljala v različnih pariških salonih. Leta 1964 je njeno osebno razstavo v galeriji Marie-Jacqueline Dumay v Parizu spremljalo besedilo Jean-Clarence Lamberta »L'Inespéré«. Renzijeva je ostala v stiku s svojo družino v Združenih državah Amerike, s katero so se obiskovali. Leta 1968 je imela svojo prvo razstavo v Jugoslaviji, v Portorožu. Leta 1969 je sodelovala pri organizaciji razstave v B.I.M.C., v vili Lavaurs, kraju Fontainebleau. Na tej razstavi so med drugimi razstavljali Roberto Altmann, John Christoforou, Pranas Gailius, Jacques Hérold, Sigismond Kolos-Vary, Wifredo Lam, Grace Renzi, Emil Wachter in Karel Zelenko, podprl pa jo je tudi Jean Bouret v časopisu »Les Lettres françaises«. Leta 1969 je Renzijeva začela poučevati na mednarodni šoli Marymount, v kraju Neuilly, pri Parizu.[4]

Leta 1970 je bila povabljena k sodelovanju na dveh razstavah v Jugoslaviji, na Reki in v Piranu. V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je družina poletja preživljala v Grožnjanu, kjer se je pridružila poletni koloniji umetnikov, ki je to istrsko mestece znova oživela.[5] Renzijeva je sodelovala tudi na skupinskih razstavah umetnikov Grožnjana, tako v mestu samem, kot tudi v Piranu ali v Subotici. Leta 1971 so Kantušerjevi zapustili Fontainebleau in se vrnili v Pariz, kjer so sprva stanovali v četrti Bastille, nato na naslovu Rue de Rome. Leta 1972 je Renzijeva imela osebno razstavo v Ameriškem centru, Bd Raspail, v letih 1972 in 1973 pa je zasnovala vitražna okna za kapelo v Monpazieru, na jugozahodu Francije.[6] Od leta 1973 do 1976 je stanovala v ateljeju Cité internationale des arts,[7] kjer sta zakonca sklenila veliko novih poznanstev. Leta 1974 se je v pariški galeriji Christiane Colin predstavila z osebno razstavo. Povabilo na razstavo je obogatilo besedilo umetnika Jacquesa Hérolda na temo njenih del, kritika Jeana Boureta pa je izšla v časopisu »Les Nouvelles littéraires«. Po letu 1976 sta se zakonca Kantušer nastanila v dependanso stavbe Cité des arts, na obrežju reke Sene, v službenem stanovanju centra B.I.M.C.. Renzijeva je tu imela atelje, manjši od prejšnjega. Leta 1979 je organizirala osebno razstavo svojih del v BIMC galeriji in tudi prejela nagrado »Art Directors Club«. Istega leta je sodelovala na skupinski razstavi v pariški galeriji Koryo, zlasti v družbi korejskega slikarja Ung No Leeja. Tekom desetletja je razstavljala na več kot dvajsetih skupinskih razstavah in v salonih v Evropi in Združenih državah Amerike.

Leta 1980 je galerija Koryo predstavila njene najnovejše slike. Umetnica je soorganizirala razstave v BIMC galeriji,[8] kjer je razstavljala tudi svoja dela. V osemdesetih letih dvajsetega stoletja je imela deset osebnih razstav (od katerih sta bili dve posvečeni njenim grafikam) v Kamniku, Ljubljani, Nantesu, Parizu, Salzburgu in Benetkah. V osemdesetih letih je poleg slikarstva veliko svojega časa posvečala grafiki in delala predvsem v atelje/tiskarni v Cité des arts. Redno je razstavljala v salonih (slikarstva in grafike) in sodelovala na več skupinskih razstavah v Angliji, na Danskem, v Franciji (Nantes, Pariz in Perpignan), na Japonskem, v Nemčiji, Sloveniji, Španiji ter v ZDA. Leta 1982 je prenehala poučevati in zakonca sta veliko potovala, predvsem v Benetke, Slovenijo in Hrvaško, in na Dunaj. Leta 1982 je potekala osebna razstava v galeriji Veronika, v Kamniku. Preko centra BIMC je Renzijeva imela tudi atelje v Kamniku, vendar ga skoraj ni uporabljala. Svoja dela je predstavila v Benetkah na dveh osebnih razstavah, katerih otvoritev je spremljala kritika Enza Di Martina, v centru Segno Grafico leta 1981 in v galeriji Il Traghetto leta 1984. Leta 1984 se je v Berlinu rodil njen vnuk Nicolas. Po aferi Malik Oussekine v Parizu leta 1986 je začela z več slikarskimi deli na platnu in papirju, posvečenimi tej tragediji. Prejela je tri umetniške nagrade: leta 1987 je prejela nagrado Michel de Ghelderode, leta 1988 mednarodno nagrado Prijs voor Marineschilderen v Antwerpenu ter nagrado »Do Forni« v Benetkah. Leta 1987 je sodelovala na Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani (kjer je redno sodelovala do leta 1995). V letu 1988 je v Mali galeriji Moderne Galerije v Ljubljani potekala osebna razstava njenih slik. Ob koncu desetletja je poleg potovanja v New York leta 1989 potovala tudi po Evropi, in se odpravila na umetniško turistično potovanje po vsej Jugoslaviji skupaj s Kantušerjem in zakoncema Hoffschir.[9]

Leta 1990 je Renzi prejela častni naziv Bailli de Lalande-de-Pomerol. Od začetka devetdesetih let dvajsetega stoletja je bila članica grafičnega ateljeja Bo Halbirk v Parizu in njena dela so bila del razstav ateljeja, vendar pa je še naprej sodelovala na razstavah grafičnega ateljeja Cité des Arts. Istega leta sta umetnico v akademske namene intervjuvali Aulikki Eromäki in Ingrid Wagner, nakar je imela leta 1991 priložnost predavati na Univerzi za umetnost (Universität der Künste) v Berlinu v okviru svojega sodelovanja na razstavi »Im Unterschied« v NGBK. Renzijeva je v osemdesetih letih dvajsetega stoletja na platnu začela uporabljati tehniko akrila, nakar se je vrnila k oljni tehniki. V devetdesetih letih dvajsetega stoletja je imela pet osebnih razstav v Cuxhavenu, Fresnesu in Parizu, njeno delo pa je bilo vključeno v stalne zbirke v Cuxhavenu, Guangzhouju, Maastrichtu, New Yorku in Sarcellesu. Tekom desetletja so bila njena dela predstavljena na več kot tridesetih skupinskih razstavah, bodisi v salonih ali na skupinskih razstavah v Berlinu, Chennevières-sur-Marnu, Fredrikstadu, Grenoblu, La Villedieuju, Ljubljani, Maastrichtu, Nantesu, New Yorku, Parizu, Sarcellesu in Ville-d'Avrayju. Njena dela so krasila več knjig, njeni bakrorezi so del literarnega dela »Épaves« (Naplavine) Daniela des Brossesa, katerega pesmi so navdahnile tudi Kantušerja. Zakonca Kantušer sta v tem desetletju večkrat obiskala Združene države Amerike in bivala v New Yorku pri njuni prijateljici Betty Statler (12th Street). Leta 1997 sta Godfrey Howard (Oxon) in Françoise Legrand sprejela zakonca v Oxfordu. Leta 1999 se je Mary Anne Rose sestala z Renzijevo v akademske namene. Božidar Kantušer je maja 1999 nenadoma umrl.

Renzijeva je po smrti moža prenehala slikati. Naslednjih deset let je živela sama. Zahvaljujoč njej in veleposlaništvu ZDA v Parizu so rokopisi Kantušerjevih partitur shranjeni v Kongresni knjižnici v Washingtonu.[10] Leta 2000 je med poklonom Kantušerju predstavila svoja dela na osebni razstavi v Grožnjanu, v studiu Porton. Leta 2001 je soorganizirala skupinsko razstavo v muzeju Hofstra, v New Yorku,[11] kjer je vključila tudi dve svoji deli. Renzijeva je dala izklesati originalno delo za možev nagrobnik na pokopališču Père-Lachaise. V letu 2002 je v BIMC galeriji priredila retrospektivno razstavo svojega dela preteklih petdesetih let. Prisotna je bila v filmu Françoisa Goetghebeurja »Voyage musical en Slovénie« (2004) in v filmu, ki ga je v Parizu posnel Chen Tan (2004−2005). Ker ni imela več na voljo ateljeja, je v letih 2004 do 2005 na dražbi v Hôtelu Drouot prodala vse svoje slike na platnu, razen najnovejših (iz devetdesetih letih). Več svojih del, posvečenih aferi Malik Oussekine, je predstavila na osebni razstavi v Givorsu leta 2007, kjer so bila prodana na dražbi, v korist slikarskih ateljejov za otroke iz revnih četrti. Tukaj je njeno slikarsko delo premišljeno figurativno, ekspresionistično, medtem ko je bilo njeno delo na splošno označeno kot abstraktno. Tekom desetletja je sama obiskala muzeje v Španiji, poleti 2007 pa je obiskala tudi muzej Kirsten Kjaers na Danskem, kjer je ostala nekaj tednov. Čeprav je v letih 2008 in 2009 že težko potovala, je rade volje z vlakom za en dan odpotovala v Deauville ali Giverny.

Ko ni mogla več skrbeti sama zase, je leta 2010 odšla v dom za upokojence EHPAD Cousin de Méricourt, v Cachanu. Grace Renzi (Grace Kantušer) je umrla 4. junija 2011 v Cachanu, v starosti 88 let. Pokopana je poleg svojega moža, na pokopališču Père-Lachaise. Njeno delo je predstavljeno v stalnih in javnih zbirkah v Franciji, Italiji, na Japonskem, na Kitajskem, v Nemčiji, na Nizozemskem, v Sloveniji in v Združenih državah Amerike. Njena dela so tudi del zasebnih zbirk v Ameriki in Evropi.

Razstave in zbirke[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Edmundo Desnoes in Juan Arcocha Barcelo sta objavila kritike razstave v Havani. Renzijeva je leta 1952 uporabljala atelje Wifreda Lama, ko je le-ta odpotoval. Z njim je ostala v stiku v Parizu, kasneje pa ga je obiskala tudi v Italiji, v kraju Albissola.
  2. Med svojima karierama sta dela slikarke in skladatelja pogosto bila povezana, saj sta tudi velikokrat obravnavala iste "teme", na primer tiste, ki so Kantušerja navdihnile v baletih. Reprodukcije njenih originalnih slik krasijo nekatere publikacije Kantušerjevih rokopisov, godalni kvartet št. 1, Komorna simfonija.
  3. Razstava je potekala v Ameriškem kulturnem centru in je bila deležna pozitivnih kritik, sledila ji je skupinska razstava v galeriji Municipale des Beaux-Arts, tudi v Bordeauxju.
  4. Tu je vse do upokojitve poučevala umetnost.
  5. Od leta 1968 do 1979 sta zakonca Kantušer poletne mesece preživljala v Grožnjanu, ki je sprejel kolonijo umetnikov, ki so želeli obnoviti hiše in pridobiti več prostora ter uživati naravni in kulturni ambient. Od leta 1971 do 1978 je bila v pritličju, kjer sta stanovala, urejena galerija, kjer je Renzijeva razstavljala svoja dela. Leta 1975 so bila na razstavi ob dogodku za »10 let Grožnjana« zbrana dela umetnikov Janeza Boljka, Petra Černeta, Janeza Pirnata, Grace Renzijeve, Ivana Seljak-Čopiča, Jožeta Spacala in Karla Zelenka.
  6. Vitražna okna so bila izdelana v sodelovanju s steklarjem Louis Franchéom, s katerim je Renzijeva ponovno sodelovala leta 1976 v zvezi z vitražnimi okni v Moissacu. V šestdesetih letih dvajsetega stoletja se je Renzijeva že pogajala glede cerkvenih vitražnih oken v Fontainebleauju, in sicer jo je za ta projekt priporočil François Mathey.
  7. V Cité des arts je (ca. naslednjih 30 let) sodelovala tudi na skupinskih letnih razstavah v Salles Sandoz. Renzijeva je pozneje vložila tudi prošnjo za atelje v Westbethu (New York), kjer ji je bilo leta 2000 dodeljeno stanovanje, ki vendar ga nato ni koristila.
  8. Med razstavljavci v BIMC galeriji: Riccardo Licata, Nicola Sene in Giuseppe Zigaina. Na skupinski razstavi leta 1981 so sodelovali Lee Chesney, Pranas Gailius, Herbert Gentry, Hans Hartung, Jacques Hérold, Wifredo Lam, Ung No Lee, André Masson, Jean Pons, Grace Renzi in Mary Anne Rose.
  9. Madeleine Hoffschir, umetnostna zgodovinarka in prijateljica Grace Renzi, je napisala besedilo, ki je bilo objavljeno v enem od katalogov umetnice.
  10. Renzijeva se je posvetila tudi zapuščini centra B.I.M.C. in po njenih zaslugah je zbirka partitur knjižnice B.I.M.C. shranjena v mediateki Hector Berlioz, v pariškem konzervatoriju.
  11. Ob tej priložnosti je Grace Renzi ponovno vzpostavila stik z Anito Shapolsky, katere galerija v New Yorku je v devetdesetih letih dvajsetega stoletja na skupinskih razstavah pogosto vključevala njena dela.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Howard, Godfrey (1988). Paris: the essential city. Newton Abbot: David & Charles Publishers plc. ISBN 0-7153-9153-4. 
  • Zelenko, Rok (2011). Grožnjan - Grisignana: Istrsko mesto umetnikov. Pula: Slovensko kulturno društvo Istra. OCLC 813593094. 
  • Eromäki, Aulikki; Wagner, Ingrid (2002): Weiblichkeit und ästhetisches Handeln bei zeitgenössischen bildenden Künstlerinnen 1975 bis 1990. Universität der Künste, Berlin. http://opus4.kobv.de/opus4-udk/frontdoor/index/index/year/2002/docId/9
  • Rose, Mary Anne (2005): Expatriate experience and American women artists: creative lives and creative work in context. Columbia University Teachers College, New York. AAT 3175720
  • Grace Kantušer-Renzi (1988): Grace Renzi Kantušer: Moderna galerija, Mala galerija, Ljubljana 16.8-8.9.1988. Moderna Galerija, Ljubljana.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]