Francoska tujska legija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Francoska tujska legija
Flag of legion.svg
Emblem francoske tujske legije
Dejavna: 10. marec 1831 do danes
Država: Zastava Francije Francija
Veja: Francoska vojska
Tip: najemniška vojaška enota
Velikost: okoli 7.700 mož v enajstih regimentih in eni podenoti
Trenutni poveljnik: brigadni general Christophe de Saint Chamas
Garnizija/Štab: Aubagne (poveljstvo)
Calvi (2. tujski padalski regiment)
Francija (5 regimentov)
Francoska Gvajana (3. tretji pehotni regiment)
Združeni arabski emirati (13. brigada)
Mayotte (podenote)
Vzdevek: Tujska legija (slovensko)
The Legion (angleško)
La Légion (francosko)
Moto: "Legio Patria Nostra" (Legija je naša domovina)

"Honneur et Fidélité" (Čast in zvestoba)
"Marche ou crève" (Marširaj ali pa umri, neuradno)

Marš: Le Boudin
Obletnice: Dan Camerone (30. april)
Oznake
Identifikacijski
simbol
Grenade legion.svg
Legion flash
BananeLEor.jpg

Francoska tujska legija (francosko Légion Étrangère De Français) je elitna in specialna enota francoskih oboroženih sil.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

ustanovitev 1831[uredi | uredi kodo]

Francosko tujsko legijo je 9. marca 1831 ustanovil francoski kralj Ludvik Filip I. Francoski. Tega leta je Francija osvajala Alžirijo in je tam potrebovala vojsko, hkrati pa se je v istem obdobju v Francijo zateklo veliko število tujcev iz drugih evropskih držav. Z ustanovitvijo legije je kralj pridobil vojaško silo in se istočasno znebil tujcev, ki jih je poslal v Alžirijo.

Alžirija 1831-1835[uredi | uredi kodo]

Zgodovina legije se začne z osvajanjem Alžirije in legionarji hitro zaslovijo kot zelo požrtvovalni in trdoživi vojaki, ki brez usmiljenja izvršujejo ukaze.

Španija 1835-1839[uredi | uredi kodo]

Leta 1835 je dal kralj legijo na razpolago španski kraljici Izabeli v boju proti upornikom. Toda število legionarjev je zelo hitro upadalo, nekaj zaradi bojev, pa tudi, ker je za njih kraljica zelo slabo skrbela. Tako da je ta »španska legija« z boji vse bolj izginjala,tako da je bila v Alžiriji ustanovljena nova legija tujcev.

Mehika 1863[uredi | uredi kodo]

Francoski legionarji, ki so takrat odpluli proti velikemu mehiškemu pristanišču Vera Cruz, niso vedeli, da se bo tam na novo zapisala njihova zgodovina. 30. aprila 1863, je bila njihova naloga zavarovati vlak z zelo pomembnim tovorom, in sicer s tremi milijoni zlatih frankov, strelivom in hrano. Vlak je potoval iz Vera Cruza, od koder so ga poslali francoski vojaki, preko oblegajočega Puebla, do Mexico Cityja. To je bila dotlej strateško najpomembnejši železniški prevoz v mehiški akciji.

Polkovnik Jeanningros, ki je dobil nalogo zavarovati vlak, ni vedel, komu naj zaupa tretjo četo legije, katere skoraj polovica je bila v bolnici, preganjala pa jih je rumena mrzlica in črni izbljuvek. Kapitan Danjou se je takoj ponudil za vodjo čete, vendar je bil invalid, zato je polkovnik nad njegovo ponudbo malo okleval. Danjouju je v času njegove vojaške kariere v roki razneslo signalno pištolo in je tako izgubil zapestje. Ker se ni hotel odpovedati vojski, si je dal izdelati leseno protezo in je odtlej v legiji opravljal pisarniške naloge. Danjou je nadrejenemu obljubil, da mu bo v veliko čast, če bo lahko povedel tretjo četo v boj, če bo to potrebno. Polkovnik Jeanningros ni mogel drugega kot privoliti.

Ob enih ponoči 30. aprila se je tretja četa odpravila iz Chiquohuita preko Pasa del Macha, vasi Camerone in vse do njihovega cilja v Paolo Verde. Danjou je bil umirjenega značaja, ki ni dajal vtisa junaka, vendar je bil vojak s telesom in srcem. Ko se je v mladosti odločil za vojaški poklic, se je s tem uprl očetovi želji, ki je pričakoval od njega, da prevzame družinsko klobučarsko obrt v vasici Chalabre ob vznožju Pirenejev. Med trojico oficirjev, ki so se z dvainšestdesetimi legionarji namenili zavarovati zelo pomemben konvoj pred napadom uporniških Mehičanov, je bil Danjou edini, ki je končal vojaško akademijo na Saint-Cyru. Tik pred svitom so nedaleč od Camerona, opravili postanek za kavo in prigrizek. Stražar je nenadoma opozoril na kakšnih dvajset mehiških konjenikov, ter dal znak za nevarnost.

Takoj so skočili na noge ter odhiteli v kritje vasi Camerone, saj bi jih na planem mehičani hitro pokončali. Danjou se je v tistem trenutku spomnil polkovnikovih besed, da mora vlak za vsako ceno priti na cilj. Zaukazal je formirati kvadrat in tako odbil prvi napad mehiških konjenikov, ki jih je v tistem trenutku bilo že kakšnih sto. Danjou je, medtem ko so se mehiški konjeniki pripravljali na drugi napad, opazil na pol razpadlo haciendi v vasici Camerone, ki bi jim lahko služila kot zaščita pred direktnim napadom. Odbili so tudi drugi napad in se v teku na ukaz in pod vodstvom Danjouja prebili in pognali proti haciendi. Boj je splašil mule, ki so se razbežale, natovorjene s hrano in vodo. Okrog haciende je na obzorju bilo kakšnih osemsto konjenikov, z nalogo, da pokončajo peščico legionarjev.

Kapetan Danjou razporedil legionarje po haciendi in jim ukazal, da mora vsaka krogla zadeti. Odprl je steklenico francoskega vina in ga začel častno deliti, tako da je vsak dobil požirek in si spral prašna usta, pomešana z lepljivo slino, ter tako za trenutek pogasil žejo. Pri tem pa je od njih terjal obljubo, da bodo raje častno umrli, kot pa se predali. Ob pol desetih je z belo mahajočo zastavico na plano prijezdil mehiški kapetan in svaril, da jih je nekajkrat več in da jim polkovnik Milan obljublja življenje, če se predajo, kar pa je kapetan Danjou zavrnil.

Mehičani so napadli z vseh strani. Napad so legionarji srdito odbijali, vendar je malo pred dvanajsto uro krogla zadela kapetana Danjouja naravnost v prsi in obležal je mrtev. Zdaj več nikomur ni prišla na misel predaja čeprav so Mehičani prišli že v drugič ponujat, naj odvržejo orožje. Od nekdanjih 62 legionarjev sta živela še dva oficirja in štirideset legionarjev. Podporočnik Vilain je prevzel poveljstvo. Okoli dvanajste ure jih legionar, ki je bil na strehi, obvestil, da se bliža še dodatnih približno tisoč mehiških pešakov. Legionarji so molče umirali. Ostalo je le še pet legionarjev, se je spominjal preživeli caporal Maine in gospod poročnik Maudet, zaukazal izstreliti poslednje naboje, zatem pa se z bajoneti pognati nad Mehičane. V toči mehiških krogel, so na nogah ostali le še Maine, Constantin in Wenzel. Combas je zaustavil mehiške vojake in ogovoril tri legionarje, da se morajo predati. Caporal Maine mu je odgovoril, da se predajo, če jim pustijo njihovo orožje, opravo in če poskrbijo za njihove ranjene in mrtve legionarje. »Možem, kot ste vi, ne odbijemo ničesar!«, je odgovoril Mehiški polkovnik Combas in jih odpeljal skozi dolgo vrsto mehiških vojakov do polkovnika Milana.

62 legionarjev pod poveljstvom kapetana Danjouja je držalo obljubo do konca. Upirali so se enajst ur proti dva tisoč neusmiljenim mehičanom, jih okoli tristo ubili in prav toliko tudi ranili. S svojo žrtvijo so rešili železniško kompozicijo, ki je varno pripeljala v Soledad in s tem izpolnili nalogo, ki jim je bila zaupana. Na imestu požrtvovalne bitke legionarjev v Mehiki je bil v njihovo čast leta 1892 postavljen spomenik, na katerem je izklesano:

»Tukaj je besnelo manj kot šestdeset nasproti eni celi armadi, katere premoč množine jih je zlomila. Prej kot pogum je življenje zapustilo te francoske vojake. 30. Aprila 1863 leta je v njihov spomin domovina postavila ta spomenik«.

Prva svetovna vojna 1914-1918 in druga svetovna vojna 1940-1945[uredi | uredi kodo]

V tem obdobju se je legija vojskovala na Bližnjem vzhodu, v Norveški, v Franciji, v Italiji, v Nemčiji, Avstriji, Eritreji in drugod.

Indokina 1945-1954[uredi | uredi kodo]

Francoska vlada je v boje v Indokini poslala Tujsko legijo, vendar je ta izgubila več kot 10.000 legionarjev. To so bile največje izgube v zgodovini legije.

Alžirija 1954-1962[uredi | uredi kodo]

Tudi v Alžiriji je legija tujcev sodelovala v vojni, vendar se je Francija odločila za umik iz te države. Tako je tudi legija morala zapustiti svojo »rodno« zemljo.

1969 - 2004 (po Alžiriji)

Po odhodu iz Alžirije in vse do danes je Legija tujcev bila poslana na različna krizna žarišča v svetu:

Od leta 1831 je padlo več kot 36.000 legionarjev.

Slavni pripadniki legije[uredi | uredi kodo]

Vojne in bitke legije[uredi | uredi kodo]

Zaobljuba[uredi | uredi kodo]

  1. »Legionar ti si prostovoljec, Franciji služiš s častjo in zvestobo«.
  2. »Vsak Legionar je tvoj brat v boju, ne glede na njegovo nacionalnost, raso, vero. Vedno mu nudiš solidarnost, kakršna vlada med člani družine«.
  3. »Spoštuj tradicijo, pripadnost svojemu šefu, disciplina in kolegialnost sta tvoja moč, pogum in vdanost«.
  4. »Ponos, da si Legionar, kažeš z vedno elegantno obleko, z vedno dostojnim, vendar skromnim obnašanjem in zmeraj čistimi prostori«.
  5. »Kot elitni vojak se uriš s strogostjo, ravnaš s svojim orožjem kot z najbolj dragoceno dobrino in neprestano skrbiš za svojo fizično pripravljenost«.
  6. »Naloga je sveta in jo izvršuješ do konca za vsako ceno«!
  7. »V boju reagiraš brez strasti in brez sovraštva, spoštuješ premagane sovražnike, nikoli ne zapustiš niti svojih mrtvih, niti svojih ranjenih, niti svojega orožja«.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]