Francoska tujska legija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Francoska tujska legija
Flag of legion.svg
Emblem francoske tujske legije
Dejavna: 10. marec 1831 do danes
Država: Zastava Francije Francija
Veja: Francoska vojska
Tip: Tujska legija
Velikost: okoli 7.700 mož v enajstih regimentih in eni podenoti
Trenutni poveljnik: brigadni general Christophe de Saint Chamas
Garnizija/Štab: Aubagne (poveljstvo)
Calvi (2. tujski padalski regiment)
Francija (5 regimentov)
Francoska Gvajana (3. tretji pehotni regiment)
Združeni arabski emirati (13. brigada)
Mayotte (podenote)
Vzdevek: Tujska legija (slovensko)
The Legion (angleško)
La Légion (francosko)
Moto: "Legio Patria Nostra" (Legija je naša domovina)

"Honneur et Fidélité" (Čast in zvestoba)
"Marche ou crève" (Marširaj ali pa umri, neuradno)

Marš: Le Boudin
Obletnice: Dan Camerone (30. april)
Oznake
Identifikacijski
simbol
Grenade legion.svg
Legion flash
BananeLEor.jpg

Francoska tujska legija (francosko Légion Étrangère De Français) je elitna in specialna enota francoskih oboroženih sil. Moto legije je Honneur et Fidelité (slovensko Čast in zvestoba) in Legio Patria Nostra (slovensko Legija naša domovina).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

ustanovitev 1831[uredi | uredi kodo]

Francosko tujsko legijo je 9. marca 1831 ustanovil francoski kralj Ludvik Filip. Tega leta je Francija osvajala Alžirijo in je potrebovala vojsko, hkrati pa se je v istem obdobju v Francijo zateklo veliko število tujcev iz ostalih evropskih držav. Z ustanovitvijo legije je kralj pridobil vojaško silo in se istočasno znebil tujcev, ki jih je poslal v Alžirijo

Alžirija 1831-1835[uredi | uredi kodo]

Zgodovina legije se začne z osvajanjem Alžirije in legionarji hitro zaslovijo kot zelo požrtvovalni in trdoživi vojaki brez usmiljenja.

Španija 1835-1839[uredi | uredi kodo]

Leta 1835 je dal kralj legijo na razpolago španski kraljici Izabeli v boju proti upornikom. Toda število legionarjev je zelo hitro padalo, nekaj zaradi bojev, pa tudi, ker je za njih kraljica zelo slabo skrbela. Tako da je ta »španska legija« z boji vse bolj izginjala,tako da je bila v Alžiriji ustanovljena nova Legija tujcev.

Mehika 1863[uredi | uredi kodo]

Francoski legionarji, ki so takrat odpluli proti velikemu mehiškemu pristanišču Vera Cruz, niso vedeli, da se bo ravno na tej zemlji popolnoma zavrtela njihova zgodovina. 30. aprila 1863, je bila njihova naloga zavarovati vlak z zelo pomembnim tovorom, in sicer s tremi milijoni zlatih frankov, municijo in hrano. Vlak je potoval iz Vera Cruza, od koder so ga poslali francoski vojaki, preko oblegajočega Puebla, do Mexico Cityja. To je bila najvažnejša železniška kompozicija, kar jih je v mehiški akciji do takrat obstajalo.

Polkovnik Jeanningros, ki je dobil nalogo zavarovati vlak, ni vedel, komu naj zaupa tretjo četo legije, katere skoraj polovica je bila v bolnici, preganjala pa jih je rumena mrzlica in črni izbljuvek. Kapitan Danjou se je takoj ponudil za vodjo čete, a ker je bil invalid, je polkovnik nad njegovo ponudbo malo okleval. Danjouju je v času njegove vojaške kariere v roki razneslo signalno pištolo in je tako izgubil zapestje. A ker se ni hotel odpovedati vojski, je našel nekoga, ki mu je naredil leseno protezo in se je potlej ukvarjal s posli v pisarni. Danjou je pred Polkovnikom vztrajal in mu obljubil, da mu bo v veliko čast, če bo lahko povedel tretjo četo v boj, če bo za to potrebno. Polkovnik Jeanningros ni mogel drugega kot privoliti.

Ob enih ponoči 30. aprila se je tretja četa odpravila iz Chiquohuita preko Pasa del Macha, vasi Camerone in vse do njihovega cilja, Paolo Verde. Danjou je bil miren človek in niti malo ni bil videti heroj ali junaški tip, zato pa je bil vojak od glave do pete, s telesom in srcem. Ko se je mladi Danjou odločil za vojaški poklic, se je uprl očetovi želji, ki je pričakoval od njega, da prevzame družinsko klobučarsko obrt v vasici Chalabre ob vznožju Pirenejev. Od trojice oficirjev, ki so se podali z dvainšestdesetimi legionarji na pot, da zavarujejo zelo pomemben konvoj pred napadom uporniških Mehičanov, je bil Danjou edini, ki je končal vojaško akademijo na Saint-Cyru. Tik pred svitom, ne daleč od Camerona, mimo katerega so malo pred tem že šli, so se zaustavili na čistini, da si skuhajo kavo in prigriznejo malo prepečenca. Toda voda za kavo se še ni utegnila zagreti, ko je od daleč stražar z roko svareče zamahnil proti obzorju in z njo kazal na kakšnih dvajset mehiških konjenikov, ter dal znak za nevarnost.

Takoj so skočili na noge, prevrnili kotel, v katerem se je grela voda za kavo, ter odhiteli nazaj proti vasi Camerone, saj bi jih na planem Mehičani hitro pokončali. Danjou se je v tistem trenutku spomnil polkovnikovih besed, da mora vlak za vsako ceno priti na cilj. Zaukazal je formirati kvadrat in tako odbil prvi napad mehiških konjenikov, ki jih je v tistem trenutku bilo že kakšnih sto. Danjou je, medtem ko so se mehiški konjeniki pripravljali na drugi napad, opazil na pol razpadlo haciendi v vasici Camerone, ki bi jim lahko služila kot zaščita pred direktnim napadom Mehičanov. Odbili so tudi drugi napad in se v teku na ukaz in pod vodstvom Danjouja prebili in pognali proti haciendi. Hrupni napad in obramba sta splašila mule, ki so oddivjale natovorjene s hrano in vodo na hrbtih. Okrog in okrog haciende je na obzorju bilo kakšnih osemsto konjenikov, z nalogo, da pokončajo peščico hrabrih legionarjev.

Medtem ko so Mehičani bili sumljivo tiho, je Kapitan Danjou razporedil legionarje po haciendi in jim ukazal, da mora vsaka krogla zadeti. Odprl je steklenico francoskega vina in ga začel častno deliti, tako da je vsak dobil požirek in si spral prašna usta, pomešana z lepljivo slino, ter tako za trenutek pogasil žejo. Pri tem pa je od njih terjal obljubo, da bodo raje častno umrli, kot pa se kot posrani strahopetci usrali in predali. Samozavestno so v svojih jezikih odgovarjali: » i, si, Capitain!« in »Oui, mon Capitaine!«, »Ja, mein Kapitan!« Ob pol desetih je z belo mahajočo zastavico na plan prijezdil mehiški kapitan in svaril, da jih je nekajkrat več in da jim polkovnik Milan obljublja življenje, če se predajo. Kapitan Danjou mu je odgovoril, da raje umrejo, kot pa da se predajo.

Bela zastavica je omahnila in Mehičani so napadli z vseh strani. Krogle so žvižgale in vdirale pri vsaki odprtini, a legionarji so kosili Mehičane kakor neizprosen kmet, ki zjutraj že navsezgodaj kosi travo z dobro nabrušeno koso in niti za sekundo ne obžaluje svojih rezov. Malo pred dvanajsto je krogla zadela Kapitana Danjouja naravnost v prsi in obležal je mrtev. Zdaj več nikomur ni prišlo niti najmanj na misel, da bi se predal, čeprav so Mehičani prišli že v drugič ponujat, naj odvržejo orožje. Od 62 legionarjev je bilo še kakšnih štirideset živih in dva oficirja. Gospod podporočnik Vilain je prevzel povelje. Okoli dvanajste ure jih legionar, ki je bil na strehi, obvestil, da se bliža še dodatnih približno tisoč mehiških pešakov. Sonce pa je žgalo in legionarji so imeli občutek, da goltajo ogenj, pomešan s svincem. Jezike so imeli tako zatečene, da so jih bila polna vsa usta, a nihče ni pomislil na predajo. Po dvorišču so ležali mrtvi in ranjeni legionarji ter še več Mehičanov. Legionarji so molče umirali. A ranjeni Mehičani so molili in prosili sveto Marijo ali pa preklinjali vse po vrsti ter prosili za vodo. Nekateri med njimi so lizali kri iz svojih lastnih ran, samo da bi si za sekundo potešili žejo, ki jih je gnala v blaznost.

Od 62 legionarjev in dveh oficirjev je ostalo le še pet legionarjev, se je spominjal preživeli Caporal Maine in gospod poročnik Maudet, ki je zadnje naboje zaukazal izstreliti na njegovo povelje, ter se takoj zatem z bajoneti pognati nad Mehičane. Krogle so poletele, tulci izleteli in na puškah so že bili nadeti bajoneti. V toči krogel, izstreljenih iz mehiške strani, so na nogah ostali le še Maine, Constantin in Wenzel. Combas je zaustavil mehiške vojake in ogovoril tri legionarje, da se morajo predati. Caporal Maine mu je odgovoril, da se predajo, če jim pustijo njihovo orožje, opravo in če poskrbijo za njihove ranjene in mrtve legionarje. »Možem, kot ste vi, ne odbijemo ničesar!«, je odgovoril Mehiški polkovnik Combas in jih odpeljal skozi dolgo vrsto mehiških vojakov do polkovnika Milana.

62 legionarjev pod poveljem Kapitana Danjouja so držali obljubo do konca. Upirali so se enajst ur proti dva tisoč neusmiljenim Mehičanom, jih okoli tristo ubili in prav toliko tudi ranili. S svojo žrtvijo so rešili železniški konvoj, ki je varno pripeljal v Soledad, in s tem izpolnili nalogo, ki jim je bila zaupana. Na istem mestu požrtvovalne borbe legionarjev v Mehiki je bil v njihovo čast leta 1892 postavljen spomenik, na katerem je izklesano:

»Tukaj je besnelo manj kot šestdeset nasproti eni celi armadi, katere premoč množine jih je zlomila. Prej kot pogum je življenje zapustilo te francoske vojake.

30. Aprila 1863 leta je v njihov spomin domovina postavila ta spomenik«.

Prva svetovna vojna 1914-1918 in druga svetovna vojna 1940-1945[uredi | uredi kodo]

V tem obdobju se je legija vojskovala na Bližnjem Vzhodu, Norveški, Franciji, Italiji, Nemčiji, Avstriji, Eritreji in še drugod.

Indokina 1945-1954[uredi | uredi kodo]

Francoska vlada je proti Indokini poslala v vojno legijo, v kateri je izgubila več kot 10.000 legionarjev. To je bila največja izguba v njeni zgodovini.

Alžirija 1954-1962[uredi | uredi kodo]

Tudi v Alžiriji je legija tujcev sodelovala v vojni, vendar zmaga je bila nepomembna, saj se je Francija odločila za odhod iz te države. Tako je tudi legija morala zapustiti svojo »rodno« zemljo.

1969 - 2004 (po Alžiriji)

Po odhodu iz Alžirije in vse do danes je Legija tujcev bila poslana na različna krizna žarišča v svetu:

Od leta 1831 je padlo več kot 36.000 legionarjev.

Slavni pripadniki legije[uredi | uredi kodo]

Vojne in bitke legije[uredi | uredi kodo]

Zaobljuba[uredi | uredi kodo]

  1. »Legionar ti si prostovoljec, Franciji služiš s častjo in zvestobo«.
  2. »Vsak Legionar je tvoj brat v boju, ne glede na njegovo nacionalnost, raso, vero. Vedno mu nudiš solidarnost, kakršna vlada med člani družine«.
  3. »Spoštuj tradicijo, pripadnost svojemu šefu, disciplina in kolegialnost sta tvoja moč, pogum in vdanost«.
  4. »Ponos, da si Legionar, kažeš z vedno elegantno obleko, z vedno dostojnim, vendar skromnim obnašanjem in zmeraj čistimi prostori«.
  5. »Kot elitni vojak se uriš s strogostjo, ravnaš s svojim orožjem kot z najbolj dragoceno dobrino in neprestano skrbiš za svojo fizično pripravljenost«.
  6. »Naloga je sveta in jo izvršuješ do konca za vsako ceno«!
  7. »V boju reagiraš brez strasti in brez sovraštva, spoštuješ premagane sovražnike, nikoli ne zapustiš niti svojih mrtvih, niti svojih ranjenih, niti svojega orožja«.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Simbol označevanja APP-6A Ta članek o vojaški enoti je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.