Eduard Bernstein

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Eduard Bernstein
Portret
Rojstvo6. januar 1850({{padleft:1850|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})[1][2][3]
Schöneberg[d][4]
Smrt18. december 1932({{padleft:1932|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})[1][2][3] (82 let)
Berlin[4]
NarodnostNemec
DržavljanstvoFlag of Germany (3-2 aspect ratio).svg Nemčija
Flag of the German Empire.svg Nemško cesarstvo
Flag of Germany (3-2 aspect ratio).svg Weimarska republika
Poklicpolitik, filozof, pisatelj, ekonomist, Redaktor
Poznan poZačetnik evolucionarnega socializma (demokratični socializem), socialne demokracije in revizionizma (reformizem)

Eduard Bernstein, nemški politik in politični teoretik, * 6. januar 1850, Schöneberg, † 18. december 1932, Berlin.

Eduard Bernstein je bil nemški social-demokratični politični teoretik in politik, član socialdemokratske stranke, začetnik evolucionarnega socializma, socialne demokracije in reformizma (prizadevanje za spremembo kapitalistične družbene ureditve v socialistično z reformami). Bernstein je bil povezan s Karlom Marxom in Friedrichom Engelsom, vendar se ni popolnoma strinjal z marksističnem mišljenjem. Razlikoval je med zgodnjim marksizmom, ki je bil neizpolnjen in je slonel na ideji, da bi bil lahko dosežen z nasilno revolucijo ter kasnejšim marksizmom, ki ga je podpiral. Ta je lahko dosežen tudi po mirnih in demokratičnih poteh.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Bernstein se je rodil židovski družini v Schönebergu (današnji del Berlina). Njegov oče je bil po poklicu voznik lokomotive. Po tem, ko je Eduard zapustil šolo, je med letoma 1866 in 1878 delal kot bančni uradnik. Njegova politična kariera se je začela v letu 1872, ko se je pridružil socialistični stranki z marksističnimi težnjami, ki je bila bolj znana kot Sozialdemokratische Arbeiterpartei Eisenacher Programms- zagovornica einsenachškega (poimenovan po nemškem mestu Einsenach) nemškega socializma. Kmalu je postal poznan kot njen aktivist. Bernsteinova stranka je bila na dveh volitvah tekmica socialistični stranki, Lassalleansom (Allgemeiner Deutscher Arbeiterverein Ferdinanda Lassalle), vendar te volitve niso bile pomembne. Zato je Bernstein skupaj z Avgustom Bebelom in Wilhelmom Liebknechtom pripravila Einigungsparteitag (kongres združevanja stranke) z lassalleajci v Gothi leta 1875. Kritiziral je znani program Karl Marxove kritike o Gothi, ker je videl v lassalleanski zmagi nad Eisenacherji prednost. Zanimivo je, da je Bernstein kasneje poudaril, da je Liebknecht, katerega imajo mnogi za najmočnejšega marksističnega zagovornika znotraj frakcije Eisenacherjev, predlagal vključitev številnih idej, ki so motile Marxa.

Na volitvah v Reichstagu leta 1877 je nemška socialdemokratska stranka dobila 493.000 glasov. Vendar pa sta dva poskusa atentata na cesarja Viljema II v naslednjem letu podarila kanclerju Ottu von Bismarcku izgovor za uvedbo zakona, ki prepoveduje vse socialistične organizacije, skupščine in publikacije. V poskusu atentata pa ni bil vpleten nihče od socialdemokratov, kljub temu pa je množična reakcija proti "sovražnikom Reicha" povzročila odobravanje Bismarckovega Socialističnega zakona.

Bismarckova stroga protisocialistična zakonodaja je bila sprejeta 12. oktobra 1878. Za skoraj vse praktične namene je bila Socialdemokratska stranka prepovedana in je bila po Nemčiji aktivno zatrta. Vendar pa je bilo socialnim demokratom še vedno dovoljeno kandidirati za v Reichstag in to so tudi storili. Kljub resnem preganjanju, ki mu je bila stranka podvržena, je povečala svoj volilni uspeh. Tako pa je dobila 550.000 glasov leta 1884 in 763.000 leta 1887.

Zaradi odločnosti Bernsteinove opozicije Bismarckovi vladi, je moral Bernstein zapustiti Nemčijo. Tik preden je prišel v veljavo zakon "Socialist Law", je odšel v izgnanstvo v Zürich in sprejel položaj, kot zasebni tajnik za socialdemokratskega zavetnika Karla Höchberga, bogatega zagovornika socialdemokracije. Izdan je bil nalog za njegovo aretacijo v Nemčiji, kar je preprečilo njegovo vrnitev. Leta 1888 je Bismarck prepričal švicarsko vlado, naj izžene določeno število uglednih članov nemške socialndemokratske stranke. Zato se je moral Bernstein preseliti v London, kjer se je povezal z Friedrichom Engelsom in Karlom Kautskyem. Kmalu se je imel za marksista. Leta 1880 je spremljal Bebela v Londonu, da razreši nesporazum, ki se tiče njegove vpletenosti v članek, ki ga je objavil Höchberg in sta ga Engels in Marx označila za: "Poln kup buržoazije in njenih lepih idej. A obisk je bil uspešen. Zlasti Engels je bil navdušen nad Bernsteinovo zavzetostjo in njegovimi idejami.

Z vrnitvijo v Zürich je Bernstein vedno bolj delal za stranko Der Sozialdemokrat (socialni demokrati) in kasneje nadomestil Georga von Vollmarta, ki je delal kot urednik časopisa. Leta 1887 je nemška vlada prepričala švicarske oblasti naj zavrnejo stranko. Bernstein se je preselil v London kjer je nadaljeval z objavljanjem. Njegov odnos z Engelsom pa se je kmalu razvil v prijateljstvo.

Leta 1895, je bil Engels globoko razočaran, ko je odkril, da sta Bernstein in Kautsky njegov uvod, v novo izdajo The Class Struggles-a v Franciji, ki ga je napisal Marx leta 1850, preuredila tako, da je pustil vtis, da je postal zagovornik mirne poti do socializma. Kasneje, 1. aprila 1895 je Engels pisal Kautskyu:

"Bil sem presenečen, ko sem danes videl izvleček mojega uvoda, da je bil izdan brez mojega vedenja in prikazan tako, da me je prikazal kot miroljubnega zagovornika zakonodaje. To je pa še eden razlog, zakaj bi se moral ta uvod pojaviti v Neue Zeit-u v celoti, da bi se lahko ta sramotni vtis izbrisal."

Leta 1891 je bil eden od avtorjev programa Erfurt. Od 1896 do 1898 pa je objavil vrsto člankov z naslovom Probleme des Sozialismus (Problemi socializma), ki so sprožili razpravo o revizionizmu v EPD. Leta 1899 je objavil tudi knjigo z naslovom Die Voraussetzungen des Sozialismus und die Aufgaben der Sozialdemokratie (Predpogoji za socializem in naloge socialne demokracije). Knjiga je bila v veliki meri v nasprotju z njegovimi stališči. Bila je tudi polemika proti Bernsteinovemu položaju. Leta 1900 je Bernstein objavil Zur Geschichte und Theory des Sozialismus (Zgodovina in teorija socializma, 1900).

Po koncu prepovedi, ki mu je prepovedovala vstop v državo, se je leta 1901 vrnil v Nemčijo. To leto je postal urednik časopisa Vorwärts in član Reichstaga v katerem je sodeloval od leta 1902 do 1918. Glasoval je proti predlogi o oborožitvi leta 1913 skupaj z levim krilom SPD-ja. Kljub temu, da je glasoval za vojne zasluge avgusta 1914, je julija 1915 nasprotoval prvi svetovni vojni in je bil leta 1917 eden od ustanoviteljev samostojne socialistično-demokratične partije Nemčije (USPD), ki je združila socialiste, ki so nasprotovali vojni (vključno reformatorje kot Bernstein, »centriste« kot Kautskya in revolucionarne marksiste kot Karla Liebknechta). Ko se je pridružil SPD-ju je bil leta 1919 še vedno član USDP. Od leta 1920 do 1928 pa je bil ponovno član Reichstaga. Leta 1928 se je popolnoma upokojil od političnega življenja.

Bernstein je umrl 18. decembra 1932 v Berlinu. Spominsko ploščo ima postavljeno v Bozener ulici 18, Berlin-Schoneberg, kjer je živel od leta 1918 do svoje smrti. Njegov grob na Eisackestrasse pokopališču je postal zaščiten pod mestom Berlin.

Ideja[uredi | uredi kodo]

Bernsteinovo najpomembnejše delo je Die Voraussetzungen des Sozialismus (1899). Na začetku je bil zaskrbljen z Marxovim predvidevanjem o neizbežnem koncu kapitalizma. Pokazal je dejstva, ki nakazujejo, da se Marxova predvidevanja ne bodo uresničila. Opozoril je, da centralizacija kapitalistične industrije, čeprav je pomembna, ne prinese delitve lastništva kapitala, ampak ga še bolj koncentrira.

Bernstein je izjavil, da se v podjetniški razred stalno zaposluje iz proletariata. Zato je treba vse ukrepe, kot so državna ureditev ur dela in določbe o pokojninah, spodbujati. Zato si je želel, da se bi delavski razred vključil v politiko.

Bernsteina so napadali tako ortodoksni marksisti, kot tudi radikalni tok, ki ga je vodila Rosa Luxembourg, zaradi njegovega revizionizma. Bernstein pa je ostal revizionist. Verjel je, da se lahko socializem doseže s kapitalizmom in ne z njegovim uničenjem (z postopnim uveljavljanjem delavskih pravic, bo posledično izginila njihova motivacija do revolucije).

Socializem, je trdila Rosa Luxembourg, se konča s socialno revolucijo. Revizionizem, pa pomeni, da opustimo socialno revolucijo (cilj socialne demokracije) in svoj končni cilj spremenimo v družbeno reformo, v boj med delavci in kapitalisti. Pravi, da je revizionizem izgubil socializem in se vrnil k idealizmu, in da revizionisti podcenjujejo anarhijo kapitalizma, kar bo pripeljalo v njegov propad. Odvrgli so nujnost socializma in upanje o socialistični prihodnosti. Sindikalisti, ki so videli uspeh kapitalizma in izboljšanje delovnih pogojev, so večinoma sledili Bernsteinu, medtem ko so se predani intelektualci strinjali z Roso Luxembourg.

Čeprav se je Marx strinjal, da bi bil prost trg najhitrejša uresničitev kapitalističnega sistema, je hkrati menil da bi bil to tudi njegov konec, če ne bi bilo protekcionizma . Bernstein pa je menil, da bi protekcionizem prinesel prednost samo peščici ljudi, saj bi bil anti-progresiven, ker bi imel negativen vpliv na množice ljudi. Nemški protekcionizem je bil osnovan le na avtarkiji od sveta (posebej Združenega kraljestva), ki pa bi samo ustvaril konflikt med Nemčijo in svetom.

Dela[uredi | uredi kodo]

Samostojna dela[uredi | uredi kodo]

  • Die Voraussetzungen des Sozialismus und die Aufgaben der Sozialdemokratie (1991)
  • Zur Geschichte und Theorie des Socialismus gesammelte Abhandlungen (1901)
  • Zur Theorie des Lohngesetzes und Verwandtes. Probleme des Socialismus. Socialistische Controversen (1904)
  • Ferdinand Lassalle und seine Bedeutung für die Arbeiterklasse. Zu seinem vierzigsten Todestage (1904)
  • Die Geschichte der Berliner Arbeiterbewegung. 1. del: Vom Jahre 1848 bis zum Erlaß des Sozialistengesetzes. 2. del: Die Geschichte des Sozialistengesetzes in Berlin. 3. del: Fünfzehn Jahre Berliner Arbeiterbewegung unter dem gemeinen Recht (1907–1910)
  • Sozialismus und Demokratie in der englischen Revolution (1908)
  • Die Arbeiterbewegung (1910)
  • Aus den Jahren meines Exils. Erinnerungen eines Sozialisten(1918)
  • Der Streik. Sein Wesen und sein Wirken (1920)
  • Die Deutsche Revolution von 1918/19. Geschichte der Entstehung und ersten Arbeitsperiode der deutschen Republik (1921)
  • Das Görlitzer Programm der Sozialdemokratischen Partei Deutschlands. Eingeleitet und gemeinverständlich erläutert (1922)
  • Was ist Sozialismus? Streitfragen des Sozialismus in Vergangenheit und Gegenwart(1922)
  • Die Berliner Arbeiterbewegung von 1890 bis 1905. Illustriert mit Bildern und Dokumenten aus der Zeit (1924)
  • Sozialdemokratische Lehrjahre (1928)
  • Entwicklungsgang eines Sozialisten (1930)
  • Ludger Heid (Izdajatelj): „Ich bin der Letzte, der dazu schweigt.“ Texte in jüdischen Angelegenheiten (2004)

Članki v revijah[uredi | uredi kodo]

  • Leo: Das Recht auf Arbeit. V Der Sozialdemokrat. Zürich 1883, Nr. 44.
  • Leo: Der Sozialismus und der Staat. V Der Sozialdemokrat. Zürich 1883, Nr. 52.
  • Leo: Zur Naturgeschichte der Volkspartei. V Der Sozialdemokrat. Zürich 1884, Nr. 18.
  • Leo: Produktivassoziationen mit Staatskredit. V Der Sozialdemokrat. Zürich 1884, Nr. 26.
  • Leo: Über ‚prinzipielle Fragen‘. V: Der Sozialdemokrat. Zürich 5. Februar 1885.
  • Artikel in der Wochenzeitung Soziale Praxis.
  • 169 člankov v reviji Die Neue Zeit.
  • 177 člankov v reviji Sozialistische Monatshefte.

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]