Darinka Pavletič Lorenčak

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Darinka Pavletič-Lorenčak)
Skoči na: navigacija, iskanje
Darinka Pavletič-Lorenčak
Portret
Rojstvo 30. december 1924({{padleft:1924|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})
Rečica ob Paki
Smrt 19. november 2010({{padleft:2010|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:19|2|0}}) (85 let)
Celje
Narodnost Slovenka
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Izobrazba Akademija za likovno umetnost v Ljubljani
Poklic slikarka
Poznana po slikarstvo, ilustracija
Pomembnejša dela Ilustracija za delo Fran Roš: Letalec Nejček, 1976
Ilustracija za animirani film Deček z zelenimi prsti, 1984
Jez ob Savinji , 2004
Gibanje ekspresionizem
Nagrade Častna meščanka Celja

Darinka Pavletič-Lorenčak, slovenska slikarka, * 30. december 1924, Rečica ob Paki, † 19. november 2010, Celje.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Otroštvo[uredi | uredi kodo]

Darinka Pavletič-Lorenčak se je Ivanu Pavletiču iz Trsta in Ani Pavletič (roj. Podberšič) iz Vrtojbe kot četrti otrok rodila 30. decembra 1924 v Rečici ob Paki. Leta 1927 sta se starša, Primorca, naselila na Polzeli na Žagi; mati je delala v tovarni nogavic, oče pa je čevljaril, slikal, rezljal, prepeval, se ukvarjal z amaterskim gledališčem. Darinkini spomini na otroštvo razkrijejo, kaj je bilo tako usodno, da se je čez leta zapisala likovni umetnosti. Takole je zapisala v svojih spominih:

Tedaj je bilo moje zanimanje za očetovo, čeprav amatersko delo, le radovednost. Še zdaleč nisem pomislila, da bi tudi sama kaj podobnega počela. V šoli se namreč pri tem predmetu nisem nikoli posebno izkazala. Bilo je že v petem razredu, ko se je zgodilo. Nadučitelj Polanc, ki je bil obenem tudi vedno učitelj petega razreda, se je ustavil pred mojo klopjo. Dolgo je opazoval risbo, narisano z navadnimi barvnimi svinčniki. Še danes vem. Bil je šopek cvetja v vazi. Ko je tako molče stal za mojim hrbtom, mi je postalo nerodno in odložila sem barvice. "To si pa dobro narisala." Bilo je vse, kar mi je rekel, a šele mnogo let kasneje sem se zavedela, da so bile te besede usodne za mojo kasnejšo odločitev. Od tega dne dalje sem porabila vsak košček papirja, ki se je slučajno znašel pri hiši.

Po končani osnovni šoli na Polzeli je Darinka Pavletič-Lorenčak nadaljevala šolanje na gimnaziji v Celju - tedaj je to bila nižja gimnazija ali zadnji štirje razredi sedanje osemletke - in tam so jo risanja učili znani celjski slikarji: Miroslav Modic, Albert Sirk in Cvetko Ščuka. A pot do ljubljanjske akademije je bila še dolga - otroštvo je prekinila druga svetovna vojna.

Vojna in izgnanstvo[uredi | uredi kodo]

Darinko Pavletič-Lorenčak so z mamo odpeljali v Maribor v meljsko kasarno. Kmalu so se jima pridružili še oče in brata, vse skupaj pa so v začetku julija 1941 z železniškim transportom izgnali v Srbijo. Najprej so pristali v Aranđelovcu, ker je bil zbirni center, od tam pa so jih transportirali proti Ćupriji, Jagodini in Paraćinu. Njihovo družino so takoj napotili v Paraćin, kjer so preživeli vsa štiri leta vojne, Darinka vmes tudi dve leti v Domu izbegličke dece v Vrnjački Banji. Ko je bila leta 1944 Srbija že osvobojena, se je vrnila v Paraćin, kjer je končala gimnazijo in tudi maturirala. A vojna je terjala svoje žrtve - na bojišču sta padla oba slikarkina brata (dva sta sicer umrla že takoj po svojem rojstvu), tako da je staršema ostala le Darinka.

Iz tega obdobja izvira močan vir motivov, ki so značilni za njeno likovno ustvarjanje - motivi otrok in motivi starih ljudi. Otroci so povezani s slikarkinim otroštvom; gre za refleksijo in nenehno vračanje spomina v nepozabno izkustvo. Pri starih ljudeh pa gre za refleksijo odnosa do staršev, očeta in mame. Zanimivo pa je, da so vojne grozote v delih Darinke Pavletič-Lorenčak malokrat neposredno izražene. Oljno sliko Dediščina vojnih grozot iz leta 1961 je umetnica poklonila slovenjegraškemu Umetnostnemu paviljonu, ki je bil pokrovitelj prve razstave Mir in prijateljstvo pod okriljem UNESCA.

Študijska leta[uredi | uredi kodo]

V izgnanstvu ni bilo pravih priložnosti za slikanje. Darinka je lahko risala le doma, in to na vseh površinah, ki so ji prišle prav - od okenskega stekla do raznih koščkov papirja. Ko je konec poletja 1945 prispela domov, je v njej že dozorela odločitev, da bo odšla v Ljubljano na sprejemni izpit na Akademija za likovno umetnost v Ljubljani, z veliko željo, da postane slikarstvo njen poklic, njena izbira, njena svoboda. Takoj ji ni uspelo, saj je bilo preveč kandidatov in akademija ni mogla sprejeti vseh; toda upanje ji je vlil profesor Boris Kalin, ki ji je predlagal, naj se vrne prihodnje leto.

Ko je minilo leto - medtem je bila na Polzeli mami pomagala v gospodinjstvu - je Darinka Pavletič-Lorenčak ponovno odšla v Ljubljano in uspešno opravila sprejemni izpit v družbi z Marlenko Stupica, Tinco Stegovec, Rožo Piščanec, Jožetom Ciuho, Bogdanom Borčićem, Leonom Koporcem, Janezom Vidicem in drugimi.

Delo[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Medved, D. (2005). Darinka Pavletič-Lorenčak: monografija. Velenje: Pozoj.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

"Mestna občina Celje izgubila častno meščanko in vsestransko aktivno umetnico". Mestna občina Celje. 19.11.2010. Pridobljeno dne 1.6.2015