Armin Laschet

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Armin Laschet
Grundsteinlegung MiQua-7004 (cropped).jpg
2021-09-12 Politik, TV-Triell Bundestagswahl 2021 1DX 3743 by Stepro (cropped).jpg
Ministrski predsednik
Severnega Porenja-Vestfalije
Na položaju
27. junij 2017 – 26. oktober 2021
NamestnikJoachim Stamp
PredhodnikHannelore Kraft
NaslednikHendrik Wüst
Vodja CDU
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
22. januar 2021
NamestnikJens Spahn
Thomas Strobl
Volker Bouffier
Julia Klöckner
Silvia Breher
generalni sekretarPaul Ziemiak
PredhodnikAnnegret Kramp-Karrenbauer
Osebni podatki
Rojstvo18. februar 1961({{padleft:1961|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})[1][2][…] (60 let)
Aachen[4]
Politična strankaChristian Democratic Union (CDU)
ZakonciPredloga:Poročen
Otroci
  • Johannes
  • Eva
  • Julius
Starši
  • Heinrich Laschet
  • Marcella Frings
BivališčeBurtscheid
Alma materUniverze v Münchnu
Univerza v Bonnu
Poklicpolitik
PodpisArmin Laschet Signature.svg
armin-laschet.de

Armin Laschet, nemški politik; * 18. februar 1961, Aachen.

Je nemški politik, ki je od 27. junija 2017 do 26. oktobra 2021 zasedal funkcijo ministra-predsednika zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija. 16. januarja 2021 je bil izvoljen za vodjo Krščansko-demokratske zveze (CDU) in stranko vodil na volitve leta 2021, kjer so osvojili drugo mesto.

Rodil se je v observantski rimskokatoliški družini nemško govorečega valonskega izvora; starša njegovega očeta sta bila belgijskega izvora.[5] Poročen je s Susanne Malangré, ki jo je spoznal v katoliškem otroškem pevskem zboru, ko sta bila še otroka in je članica ugledne aachenske politične družine francosko govorečega valonskega izvora. Laschet je diplomiral iz prava in delal kot novinar pred in med zgodnjo politično kariero. Leta 1994 je bil izvoljen v nemški Bundestag, leta 1999 pa je postal poslanec v Evropskem parlamentu. Leta 2005 je kot član deželne vlade vstopil v deželno politiko v Severnem Porenju-Vestfaliji. Kot minister v vladi je bil znan po svojih liberalnih stališčih in dobrih odnosih s priseljensko skupnostjo, zaradi česar je dobil vzdevek "turški Armin". Leta 2012 je postal vodja deželne stranke, leta 2017 pa je bil izvoljen za predsednika vlade; sestavljali sta jo CDU in liberalni FDP.

16. januarja 2021 je bil Laschet izvoljen za vodjo CDU. V drugem krogu je osvojil 52,8% glasov delegatov in premagal Friedricha Merza.[6] Rezultat volitev je bil potrjen s poštnim glasovanjem delegatov konference stranke, končni rezultat pa je bil objavljen 22. januarja. 20. aprila 2021 ga je unija CDU/CSU potrdila za svojega kanclerskega kandidata. Tekom volilne kampanje sta se najmočnejši stranki CDU in SDP močno zbližali, na volitvah pa je zmagala slednja.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Zgodnje življenje in izobraževanje[uredi | uredi kodo]

Laschet se je rodil v Burtscheidu, predmestju Aachna, približno tri kilometre od belgijske in nizozemske meje, staršem Heinrichu Laschetu in Marcelli, rojeni Frings. Vzgojen je bil v rimskokatoliški družini.[7] Njegov oče je bil rudarski inženir v rudniku črnega premoga, pozneje pa učitelj in ravnatelj v osnovni šoli.[8] Družina Laschet izvira iz province Liège v Valoniji v sodobni Belgiji, kjer je v 18. stoletju prednik družine Jacques (ali Jacob) Laschet živel v Hergenrathu v vojvodstvu Limburg. Njegov dedek po očetu Hubert Laschet (1899–1984) se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja preselil iz Hergenratha v Aachen;[a] njegova babica po očetu Hubertina Wetzels (1900–1979) se je v Aachnu rodila staršem, ki so se ravno preselili tja iz belgijskega Welkenraedta.[9] Laschet ohranja tesne osebne vezi z Belgijo, kjer še vedno živijo člani družine Laschet. [5]

Obiskoval je gimnazijo Pius v Aachnu in študiral pravo na univerzah v Bonnu in Münchnu ter leta 1987 opravil prvi pravni izpit. Od leta 1986 do 1988 je študiral novinarstvo. V Münchnu je postal član K.D.St.V. Aenania München, katoliške študentske bratovščine, ki je članica Cartellverbanda.

Laschet tekoče govori francosko.[10]

Laschet je med letoma 1986 in 1991 delal kot novinar založnik, med drugim kot dopisnik iz Bonna za Bayerischer Rundfunk. Pozneje je bil med letoma 1991 in 1994 glavni urednik katoliškega časopisa KirchenZeitung Aachen. Med letoma 1995 in 1999 je bil hkrati tudi poslanec in predsednik uprave katoliškega založništva Einhard-Verlag, ki ga je pred tem vodil tast Heinrich Malangré.

Družina[uredi | uredi kodo]

Laschet je poročen z dekletom iz otroštva Susanne Malangré, ki jo je spoznal v otroštvu v katoliškem otroškem zboru, ki ga je vodil Susannin oče, ugledni poslovni direktor Heinrich Malangré; poročila sta se leta 1985.[11] Imata dva sinova in hčerko.[10] Družina prebiva v okrožju Burtscheid v Aachnu. Njegova žena pripada ugledni aachenski družini francosko govorečega valonskega porekla in je nečakinja politika CDU in župana Aachna Kurta Malangréja; družina Malangré se je iz Haine-Saint-Pierre v Belgiji preselila v Stolberg, da bi v drugi polovici 19. stoletja ustanovila podjetje za proizvodnjo stekla.[12] Njun sin Johannes ( "Joe") Laschet, ki je študiral pravo, je blogger in model, pogosto opisan kot modni influencer na omrežju Instagram.[13][14]

Politična kariera[uredi | uredi kodo]

Član Bundestaga[uredi | uredi kodo]

Po državnih volitvah leta 1994 je Laschet postal član nemškega Bundestaga. Bil je član Odbora za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter Odbora za zadeve Evropske unije.

Poslanec Evropskega parlamenta[uredi | uredi kodo]

Laschet je kot poslanec v Evropskem parlamentu med letoma 1999 in 2001 delaloval v odboru za proračun in med letoma 2002 in 2005 v odboru za zunanje zadeve. V tej vlogi je bil poročevalec Parlamenta o odnosih med EU in Združenimi narodi.[15]

Vloga v deželni politiki[uredi | uredi kodo]

Laschet je bil pod ministrskim predsednikom (premierjem) Jürgenom Rüttgersom v Severnem Porenju-Vestfaliji od leta 2005 do 2010 deželni minister za generacije, družino, ženske in integracijo, od leta 2010 pa deželni minister za zvezne zadeve, Evropo in medije. Leta 2010 je neuspešno kandidiral proti Norbertu Röttgenu za mesto predsednika CDU v zvezni deželi.[16] Ko je Röttgen leta 2012 odstopil s te funkcije, je bil Laschet izvoljen za njegovega naslednika. 4. decembra 2012 je bil izvoljen za enega od petih namestnikov predsednika nacionalne stranke CDU[17] funkcijo opravljal skupaj z Volkerjem Bouffierjem, Julijo Klöckner, Thomasom Stroblom in Ursulo von der Leyen.

Laschet je trenutno deželni poslanec v Landtagu Severno Porenje-Vestfalija in je tudi predsednik deželne izpostave CDU (Landesverband). Od leta 2014 do leta 2016 je bil član komisije za ustavne reforme Severnega Porenja-Vestfalije, ki jo je vodil Rainer Bovermann.[18]

Laschet je bil v pogajanjih za oblikovanje Velike koalicije krščanskih demokratov (CDU skupaj z bavarsko CSU) in Socialnih demokratov (SPD) po zveznih volitvah leta 2013 del delegacije CDU/CSU v delovni skupini za energetsko politiko.

Novembra 2015 je Laschet obiskal begunsko taborišče Zaatari v Jordaniji, da bi izvedel več o stiski Sirijcev, ki so bežali pred nasiljem v sirski državljanski vojni, ki je izbruhnila leta 2011.[19] Med marcem 2015 in januarjem 2016 je predsedoval strokovni komisiji Roberta Boscha za preučitev preusmeritve begunske politike, strokovne skupine, ki jo je sklicala fundacija Robert Bosch.[20]

Novembra 2016 je bil Laschet izvoljen za vodilnega kandidata za državne volitve v Severnem Porenju-Vestfaliji maja 2017.[21] Bil je delegat CDU pri Zvezni konvenciji, ki je leta 2017 izvolila nemškega predsednika.[22]

Predsednik vlade Severnega Porenja-Vestfalije[uredi | uredi kodo]

27. junija 2017 je Laschet postal 11. predsednik vlade Severnega Porenja-Vestfalije. Kot eden od predstavnikov svoje države v Bundesratu je član Odbora za zunanje zadeve in Odbora za obrambo.

Predsednik CDU[uredi | uredi kodo]

Laschet je pred volitvami v vodstvo CDU februarja 2020 napovedal, da se bo potegoval za mesto predsednika stranke, njegov nekdanji tekmec Jens Spahn pa bi postal podpredsednik. [23] Ankete so nato pokazale, da so volivci Laschetovo upravljanje pandemije COVID-19 v najbolj naseljeni državi Nemčije ocenili slabo.[24] Kljub temu je bil izvoljen za predsednika CDU; v drugem krogu je 16. januarja 2021 s 521 glasovi proti 466 premagal protikandidata Friedricha Merza.[25] 20. aprila ga je stranka nominirala za svojega kanclerskega kandidata na prihajajočih volitvah, podprl ga je tudi kandidat CSU Markus Söder.[26]

Politična stališča[uredi | uredi kodo]

Evropska integracija[uredi | uredi kodo]

Glede evropske integracije si Laschet prizadeva okrepiti Evropsko unijo pri vprašanjih, kot so boj proti mednarodnemu terorizmu in organiziranemu kriminalu ter energetski politiki. Želi si tudi, da bi predsednika Evropske komisije neposredno volili evropski volivci.[27]

Laschet je med evropsko dolžniško krizo pozval k "odprti razpravi" k široki rešitvi dolžniške krize, katere del bi lahko bile tudi evroobveznice.[28] Trdil je, da bi grški izstop iz evroobmočja lahko povzročil neželene preobrate v južni Evropi: "(Izhod) bi lahko vodil do nestabilnosti v državi članici Nata. Rusija je pripravljena z milijardami pomagati Grčiji v takem scenariju."[29] Oktobra 2011 je podpisal odprto pismo Georgea Sorosa, v katerem je pozval k večji vključenosti Evropske unije v pretres enotne valute.[30]

Samo leta 2020 se je Laschet trikrat srečal s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom. Macron je ga je z Jensom Spahnom povabil k udeležbi na praznovanju dneva Bastilje 2020 v Parizu, v znak zahvale za njihovo vlogo pri pomoči francoskim državljanom med pandemijo COVID-19 v Franciji.[31][32]

Socialna politika[uredi | uredi kodo]

Laschet je bil zagovornik migracijske politike kanclerke Merkel med evropsko migrantsko krizo leta 2015.[33]

Leta 2016 je zavrnil predloge za tako imenovano prepoved burke kot "lažno razpravo" in odvračanje pozornosti od bolj perečih vprašanj. Njegova stranka je to politiko kljub temu sprejela kot temeljno vprašanje.[34][35][36]

Laschet je pred parlamentarnim glasovanjem junija 2017 izrazil nasprotovanje uvedbi istospolnih zakonskih zvez v Nemčiji.[37]

Zunanja politika[uredi | uredi kodo]

Nekateri kritiki menijo, da Laschet zavzema mehko stališče do vlade predsednika Vladimirja Putina.[38][39] Noah Barkin, ki piše za Zunanjo politiko, poudarja, da je Laschet izrazil podporo Severnemu toku 2 in tesnejšim odnosom s Kitajsko ter nasprotuje izključitvi Huaweia iz nemškega omrežja 5G. Dodaja, da je bil Laschet tudi proti "demoniziranju" Putina zaradi ruske aneksije Krima.[40]

Leta 2018 je Laschet odpovedal svojo uldežebo na umetniškem in glasbenem festivalu Ruhrtriennale zaradi festivala, ki je omogočal nastop pristašem gibanja BDS.[41]

Druge dejavnosti[uredi | uredi kodo]

Upravni odbori[uredi | uredi kodo]

  • RAG-Stiftung, nekdanja članica upravnega odbora (od leta 2017) [42]

Neprofitne organizacije[uredi | uredi kodo]

  • Fundacija za razvoj in mir (SEF), nekdanji predsednik upravnega odbora (od 2017)
  • Kunststiftung NRW, predsednik upravnega odbora (od leta 2017) [43]
  • Fundacija Severno Porenje-Vestfalija za okolje in razvoj (SUE), nekdanja predsednica uprave (od leta 2017) [44]
  • Atlantik-Brücke, član
  • Bonner Akademie für Forschung und Lehre praktischer Politik (BAPP), članica upravnega odbora [45]
  • Kampusni simpozij Šole za poslovno in informacijsko tehnologijo, član svetovalnega odbora
  • Centralni komite nemških katoličanov, član
  • Nagrada Karla Velikega, član upravnega odbora
  • Evropska akademija znanosti in umetnosti, član
  • Evropska fundacija za katedralo v Aachnu, članica upravnega odbora
  • Inštitut za preučevanje dela (IZA), strokovni sodelavec
  • Fundacija Karla Arnolda, člana upravnega odbora
  • Fundacija Konrad Adenauer, član odbora za načrtovanje
  • Nagrada Peace of Westphalia, članica žirije [46]
  • missio, član nadzornega sveta
  • St. Maria zur Wiese, članica upravnega odbora [47]
  • Zveza Združenih narodov Nemčije (DGVN), član predsedstva [48]
  • Fundacija Theodor Heuss, član upravnega odbora (−2015)

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Hergenrath was historically part of the Duchy of Limburg, one of the provinces of the Burgundian Netherlands. The duchy was multilingual, with Dutch, French, and German dialects spoken. The area was annexed by France at the end of the 18th century, then awarded to Prussia by the Congress of Vienna, and became part of Belgium after World War I. It is now part of the Belgian Liège Province and forms part of the German-speaking Community of Belgium.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Armin LASCHET — 1995.
  2. Armin Laschet — 1996.
  3. Stammdaten aller Abgeordneten des Deutschen Bundestages
  4. LASCHET, Armin — 1952.
  5. 5,0 5,1 "Armin Laschet, nieuwe Duitse CDU-leider, heeft Belgische roots: 'Hij heeft nog altijd een nauwe band met ons land'" [Armin Laschet, new German CDU leader, has Belgian roots: 'He still has a close relationship with our country']. Nieuwsblad. Pridobljeno dne 18 January 2021.
  6. Moulson, Geir (16 January 2021). "Pragmatic governor Laschet elected to lead Merkel's party". Associated Press. Pridobljeno dne 16 January 2021.
  7. "Armin Laschet". Christlich Demokratische Union Deutschlands. 14 March 2013.
  8. Reisener, Thomas (14 May 2017). "Armin Laschet im Porträt: Der Mann für den zweiten Blick". RP Online (nemščina). Pridobljeno dne 17 January 2021.
  9. Bernhard Willems, "Die früheren Grundherren des Bereiches von Eupen", Ostbelgische Chronik, Vol. 2, 1949
  10. 10,0 10,1 Karnitschnig, Matthew (25 February 2020). "The wannabe Merkels". Politico Europe. Pridobljeno dne 17 January 2021.
  11. "Armin Laschet: Immer unterwegs und meistens gut gelaunt". Aachener Nachrichten (nemščina). 18 May 2017. Pridobljeno dne 17 January 2021.
  12. Seeling, Hans: Wallonische Industriepioniere in Deutschland, Wahle 1983, p. 178
  13. "Joe Laschet auf Instagram: Der Ryan Gosling für Bonner". Frankfurter Allgemeine Zeitung. Pridobljeno dne 18 January 2021.
  14. "Prime Minister's son lives in Bonn: Johannes Laschet works as blogger and model". General-Anzeiger. 4 February 2020. Pridobljeno dne 17 January 2021.
  15. David Cronin and Martin Banks (19 November 2003), Afghanistan drug trade still proving a tough nut to crack European Voice.
  16. Donahue, Patrick (17 August 2010), Germany’s Roettgen to Run for State CDU Leadership, Bild Says Bloomberg News.
  17. hannover2012.cdu.de: Elections at the 25th party conference of the CDU in Germany
  18. Drucksache 16/12400: Abschlussbericht der Kommission zur Reform der Nordrhein-Westfälischen Verfassung (Verfassungskommission), 27 June 2016 Landtag of North Rhine-Westphalia.
  19. Helmut Rehmsen (30 November 2015), Gespräch mit Armin Laschet über Flüchtlinge in Jordanien: "Die Grenzen sind hier immer schon offen" Arhivirano 12 December 2015 na Wayback Machine. WDR 2.
  20. Robert Bosch Expert Commission to Consider a Realignment of Refugee Policy Robert Bosch Stiftung.
  21. Armin Laschet ist CDU-Spitzenkandidat in NRW Bild, 26 November 2017.
  22. Wahl der Mitglieder für die 16. Bundesversammlung Landtag of North Rhine-Westphalia, decision of 14 December 2016.
  23. Guy Chazan (February 25, 2020), Armin Laschet in pole position to head Germany’s CDU Financial Times.
  24. Paul Carrel (September 13, 2020), Would-be Merkel successor Laschet emboldened by local election win Reuters.
  25. "Novi predsednik CDU-ja je postal Armin Laschet". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2021-04-21.
  26. "Lascheta za kanclerskega kandidata podpira tudi Söder". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2021-04-21.
  27. Melanie Amann, Peter Müller, René Pfister and Christoph Schult (25 June 2013), Chancellor Merkel Cools on European Integration Der Spiegel.
  28. Jeff Black (16 August 2011), Eurobond Support Growing in Merkel’s CDU, Handelsblatt Reports Bloomberg News.
  29. Matthias Sobolewski (27 August 2012), German lawmakers say "Grexit" not just economic risk Reuters.
  30. George Soros and 95 others (12 October 2011). "As concerned Europeans we urge Eurozone leaders to unite". ft.com. Financial Times. Pridobljeno dne 17 June 2012.
  31. Maximilian Plück (July 14, 2020), Zeremonie in Paris: Macron lädt Laschet und Spahn zum Nationalfeiertag ein Rheinische Post.
  32. Andreas Rinke and Paul Carrel (October 5, 2020), State premier Laschet is frontrunner to succeed Merkel: party sources Reuters.
  33. Guy Chazan (February 25, 2020), Armin Laschet in pole position to head Germany’s CDU Financial Times.
  34. "Merkel Backs German Full-Veil Ban in Pitch to CDU Members". Bloomberg.com (angleščina). 2016-12-06. Pridobljeno dne 2021-01-18.
  35. Welle (www.dw.com), Deutsche. "German conservatives renew calls for a burqa ban | DW | 02.08.2019". DW.COM (angleščina). Pridobljeno dne 2021-01-18.
  36. Justin Huggler (19 August 2016), Germany proposes burka ban for schools, universities and public workers The Daily Telegraph.
  37. "Ehe ist eine Beziehung zwischen Mann und Frau" Die Welt, June 29, 2017.
  38. Andreas Rinke (September 5, 2020), Merkel ally dodges question on gas sanctions on Russia over Navalny case Reuters.
  39. Laurenz Gehrke (January 16, 2021), 5 things to know about German CDU chief Armin Laschet Politico Europe.
  40. Barkin, Noah (January 18, 2021). "Armin Laschet Is Merkel's Most Likely Successor. Is He Too Gemütlich?". Foreign Policy. Pridobljeno dne January 29, 2021.
  41. Weinthal, Benjamin (August 8, 2018). "German governor boycotts anti-Israel music festival affiliated with BDS". The Jerusalem Post. Pridobljeno dne January 17, 2021.
  42. Board of Trustees Arhivirano 20 August 2017 na Wayback Machine. RAG-Stiftung.
  43. Board of Trustees Kunststiftung NRW.
  44. Board of Trustees North Rhine-Westphalian Foundation for the Environment and Development (SUE).
  45. Board of Trustees Bonner Akademie für Forschung und Lehre praktischer Politik (BAPP).
  46. Members of the Jury Wirtschaftliche Gesellschaft für Westfalen und Lippe.
  47. Board of Trustees St. Maria zur Wiese.
  48. Presidium Arhivirano 18 September 2016 na Wayback Machine. United Nations Association of Germany (DGVN).

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]